Država (Odar, 1937: o okrožnici Immortale Dei)

O državi v okrožnici Immortale Dei

Iz članka: Cerkveni govori o državnih vprašanjih

         

A. Odar, 1935

     
Temeljna krščanska teza o državi je, da sta država in javna oblast kot njen urejajoči princip ustanovi, ki ju Bog hoče. Država je namreč nujno utemeljena v človekovi socialni naravi, ki je od Boga. Država pa ni možna brez javne oblasti, zato je tudi počelo te oblasti Bog sam. Pravica vladanja pa sama po sebi ni v nujni zvezi s prav to ali ono obliko vladavine.
         
Druga krščanska teza o državi pravi, da država in njena vlada nista od Boga neodvisni. Veže ju božji zakon kot posamezne ljudi. V vsaki vladavini morajo vladarji skrbeti za javno blaginjo in pri tem zreti na Boga. »Če pa oblastniki zaidejo v krivično gospodstvo, če greše s trdostjo in ošabnostjo, če slabo skrbé za ljudstvo, naj vedo, da bodo nekoč dajali Bogu odgovor, tem strožji, čim svetejšo službo so opravljali ali čim višje dostojanstvo so imeli. — 'Mogočni bodo mogočno kaznovani' (Modr 6, 7).«
        
Država mora častiti Boga. Zakaj ljudje, združeni v družbe, so prav tako pod božjo oblastjo kot poedinci. Država torej ne sme biti ateistična in areligiozna. (Velik pomen bogoslužja na državne praznike!) »Med prve svoje dolžnosti morajo vladarji uvrstiti tudi dolžnost, da spoštujejo vero in jo blagohotno varujejo ter z močjo zakona ščitijo, da ne uvajajo ali odrejajo ničesar, kar bi bilo z vero v nasprotju.«
          
Ljudje smo ustvarjeni, da se pripravimo v tem življenju za posmrtno življenje. Najvažnejša naloga vsakega človeka posebej je, da doseže svoj namen v večnosti. »Država, ki ima nalogo, skrbeti za občno korist, mora torej takó pospeševati državno blaginjo, da državljanov v tem najbolj notranjem teženju po najvišji sreči ne le prav nič ne ovira, temveč celò, kolikor more, podpira. To pa stori pred vsem s tem, da varuje svetost in nedotakljivost vere, katere dela združujejo človeka z Bogom.«
       
Ni zadosti, da smo teisti, religiozni, kristjani, biti moramo katoličani. »Tudi države morajo tako častiti Boga, kot je božja volja sama pokazala.« Cerkev pa ne obsoja državnih poglavarjev, če iz razlogov javnega reda priznajo v državi tudi druge religije.
          
Poleg države je na zemlji Cerkev, ki jo je Bog ustanovil kot popolno pravno družbo in ji določil namen, naloge, sredstva in ustavo.
         
»Tako je Bog izročil skrb za človeški rod dvema oblastima, cerkveni in državni; prvo je postavil za božje, drugo pa za svetne zadeve. Vsaka je v svojem redu najvišja; vsaka ima določene meje, ki jih začrtava njuna narava in najbližja naloga; vsaka je kakor očrtana s krogom, v katerem se svobodno giblje.«
        
Razmerje med Cerkvijo in državo je načelno določljivo in tudi določeno. »Karkoli je v človeškem življenju sveto, karkoli zadeva božji kult ali zveličanje duš, pa naj je takšno po svoji naravi ali po svojih odnosih, spada vse pod vodstvo in presojo Cerkve; ostale zadeve pa, ki jih obsega državljanski in politični red, so po vsej pravici pod oblastjo države, kajti Jezus Kristus je ukazal, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.«
         
Med obojno oblastjo, cerkveno in državno, naj vlada edinost, ki se po pravici primerja zvezi, ki druži v človeku telo in dušo. Če razmere zahtevajo, da skleneta cerkveni in državni poglavar glede mešanih zadev poseben dogovor (konkordat), nudi Cerkev vedno »odlične dokaze materinske ljubezni, ko popušča in je naklonjena, kolikor le more«.
      
Ako bi bile države urejene po zgoraj začrtanih načelih, bi bilo v prid poedincu, družini, državi in vladarjem. Ker bi bila država postavljena na božji temelj, bi ji bila zavarovana stalnost; vladarje bi obdal nekak božanski nimbus, seveda ne v orientalskem in bizantinskem smislu. Po drugi strani pa bi bila v tako urejeni državi vidna meja med božjim in človeškim, med zasebnim in javnim. Državna oblast ne bi postala brezmejna. Pravice poedinca bi bile neokrnjene pod zaščito božjega, naravnega in človeškega zakona. V taki državi, ki bi se držala svojih mej, bi bil zajamčen obstoj zakonski zvezi in družini. Vlada se ne bi dala voditi zmotljivi volji in sodbi množice, temveč resnici in pravici. Poslušnost državljanov vladi bi bila spojena s spoštovanjem in dostojanstvom, ker ne bi bila suženjstvo človeka človeku, temveč pokorščina Bogu, ki izvršuje svojo oblast po ljudeh.
    
Nesmiselno je prezirati Cerkev pri vzgoji državljanskih čednosti. Cerkev to vzgojo poglobi in etično utemelji. Dober vernik je dober državljan.
     
V zgodovini je bila doba, ko je bil v Evropi krščanski ideal države deloma realiziran; kulturni spomeniki iz tistih časov še danes pričajo, da je bila ta realizacija krščanski Evropi v velik blagoslov.
          
Novotarije novega veka, ki so napravile zmedo najprej v verskih stvareh, potem pa tudi v modroslovju in vseh ustanovah človeške družbe, so porušile ureditev krščanske države. Načelo o popolni in nebrzdani človekovi svobodi je vrglo državo z božjega temelja in jo predalo volji mase. »Ker pravijo, da je ljudstvo samo vir vsega prava, je dosledno, ako se država ne čuti vezano nasproti Bogu, da ne izpoveduje javno nobene vere, da ni dolžna preiskovati, katera izmed mnogih ver je edino prava, in eni dati prednost pred drugimi in jo varovati; temveč da proglaša vse vere za enakopravne, dokler red v državi ne trpi škode. Popolnoma dosledno je, da prepuščajo vprašanja o veri poedincu, ki mu je dovoljeno sprejeti tisto vero, ki jo sam hoče, ali pa nobene. Iz tega pa sledi: vesti poedinca ne veže objektivni zakon. Mnenji, da je treba Boga častiti, ali da ga ni treba častiti, sta dani popolnoma na izbiro. Brezmejna svoboda misli in razširjanja misli.«
       
Na tem načelu zgrajena država je nujno krivična Cerkvi, ki se zaveda, da je od Boga ustanovljena, popolna pravna družba, ki ima svoje pravice neodvisno od države. Po načelih take države pa bi cerkvene pravice bile odvisne od države. V vprašanjih zakona, šole, vzgoje, mora v tem sistemu priti do bojev med Cerkvijo in državo; ti boji se navadno tako končajo, da Cerkev, ki ima manj človeških sredstev, podleže državi, ki je močnejša.
        
Kljub fizični premoči pa je tak državni sistem zmoten, ker je zgrajen na napačnem načelu nebrzdane svobode ljudi. Ta svoboda ni nikakšna dobrina, temveč nasprotno vir in začetek mnogoterega zla. Zato obsoja nebrzdano svobodo človeka že sama pamet pa tudi Cerkev.