Na koncu tega dela poti

 
  
Petnajstega julija pred dvema letoma je bil na tem mestu objavljen uvodni zapis v idejo "slovenske rekonkviste".
 
"Kar nam po pravici pripada!" Ta narod, ta dežela, sta slovenska in Slovenec pomeni biti katoličan. Ne staroverec, ne ajd, ne pogan, ne neopogan, ne kulturni kristjan, ne agnostik, ne ateist, ne protestant, ne pravoslavec, ne žid, ne musliman ... temveč katoličan.
 
Po dveh letih se zdi, da je osnovna naloga tega bloga izpolnjena. Ta naloga je bila zgolj v tem, da se predstavi del skritega bogastva katoliškega aktivizma, bodisi v kulturi, politiki, ali na socialnem področju. Uspeh je seveda vprašljiv. Zanimanja za to odkrivanje ni veliko. Danes je veliko bolj popularno zatekanje v neke tuje ideološke in svetovno nazorske koncepte. Bodisi ameriške in angleške, bodisi celo ruske in nemške, pa tudi hrvaške in srbske. Danes je veliko popularnejša alternativna desnica, pa kapitalistični psevdolibertarni konservativizem. Nesmiselno je torej sploh govoriti o kaki slovenski rekonkvisti in klicati, da je ta dežela katoliška in last katoličanov. A vendar je nekje treba začeti. In začetek je bil.
 
Po dveh letih je namen tega bloga odslužen. Človek ima vedno premalo časa in tako so dnevi prekratki in prenapolnjeni z obveznostmi, da bi se človek lahko zares posvetil delu na blogu. Objave postajajo redkejše, na kar vpliva tudi odsotnost vsakega zanimanja. Na koncu človek piše le še sam sebi, kakor kak napol zblazneli entuziast.
 
A začetek je bil. Dve leti se je na tem mestu dokaj redno objavljalo. Vse skupaj je nastalo okrog osemdeset zapisov, večinoma avtentičnih člankov raznih katoliških avtorjev od leta 1850 - 1945, ki so bili tu spravljeni v pravo formo in objavljeni. Nekaj zapisov je pa nastalo tudi v okvirju razvijanja neke kontinuitete te katoliške misli, a je to tudi ostalo dokaj obskurno in nepomembno. A tudi to je vendarle bil začetek.
 
Če se moramo danes česa katoličani zares zavedati potem je to dejstvo, da je nihilizem zares zavladal. Ta nihilizem je zavladal v mišljenju ljudi in če ga želimo zares preseči, moramo izhajati iz njega navzven. To pomeni, da moramo z nihilizmom zoper nihilizem. Vsak argument mora biti baziran na nihilizmu, da bi se končno nihilizem sesul sam vase, kakor kup mokrega peska, ki ga razravnamo v pot.
 
Vsak čas ima specifične pogoje. Toka časa se ne da ustaviti ali zasukati nazaj. Zgodovina je dinamična. Teče linearno po časovni premici. Za vsako dobo pride čas. To pa pomeni, da kot katoličani nikdar ne smemo pristati na mišljenje, da določena doba ni dojemljiva za naše težnje, naše ideje. Nikdar ne smemo pasti v miselnost, da se moramo nekako povrniti v pretekle čase, da v sedanji dobi pa ne moremo žeti sadov, ker se je izneverila ta doba Kristusu. Ne. To so skušnjave, ki vodijo v resignacijo, v ničevo pasivnost ali vsaj v tisto brezplodno laično katolištvo. Za vsako dobo je prišel pač čas, da nastopi, a v vsaki dobi mora kraljevati Kristus. Pogoji so drugi, naša zahteva je ista.
 
Zato je tako nevaren tudi katoliški tradicionalizem, ki kot nek proti-pol katoliškega liberalizma na koncu ponuja iste sadove, kot katoliški liberalizem sam: izključenost iz aktivnega oblikovanja družbe. Ne moremo se več vrniti v čase pred državo, v čase pred regulirajočo državo, nikoli več ne bomo obnovili razmer, ki so vladale pred industrializacijo in urbanizacijo. Zato pa moramo torej terjati katoliško državo, katoliško regulirajočo državo, katoliško avtoritarno državo. Terjati moramo pokristjanjenje ekonomskih procesov, pokristjanjenje kulture, šolstva, vseh družbenih procesov. Ne manj države, več države, a država naj bo katoliška. Nič več fraz: država naj se ne vtika v družino, temveč: država naj se vtika v družino, a država naj bo katoliška.
 
To je torej nujen obrat nas katoličanov: proč od pokristjanjevanja posameznikov, na pokristjanjevanje institucij. Namesto pasivnega romantiziranja preteklosti, iščimo v tej preteklosti načine, da podvržemo to družbo, to državo in ta svet kraljevanju Kristusa Kralja. Vse, kar nas navdaja s pasivizacijo in resigniranostjo je treba prevprašati in po potrebi se od tega zdravo distancirati. Kajti vsak čas zahteva od nas, da v njem zakraljuje Kristus.
 
Ne indiferentnosti, temveč zagrizenost, radikalizacija načel, gorečnost! Ne nasedajmo onim, pa najsi prihajajo iz katerekoli smeri, ki trdijo, da je mogoča indiferentna država, neka čista oblika države brez vsake ideološke zaznamovanosti. Taka država ni mogoča. Vsaka država je ideološko močno zaznamovana, vsako državo vleče močno v eno smer. Če je ne vleče v našo, jo pa v nam nasprotno. Če ni država eksplicitno krščanska, katoliška, je proti-krščanska, proti-katoliška. Če ni naša, je proti nam. Kakor je rekel Kristus, kdor ni z Njim je proti Njemu. Zato moramo za svoj glavni, prvi in zadnji, cilj imeti katoliško državo. Državo, ki se, kakor so se Sveti trije kralji, pokloni Kristusu. Nikar ne verjemimo lažnim prerokom, ki govorijo o indiferentni državi, o demokratični aparaturi, ki deluje le v službi nekemu skupnemu dobremu. To mitološko bitje živi le v glavah "dobronamernih" katoliških spravljivcev, ki se potem radi praskajo po glavah, ko se svet okrog njih spreminja do nerazpoznavnosti. Tuhtatjo, kaj je vendar vzrok temu, da so postali tujci v lastnem domu, kaj je vzrok temu, da bodo njih nazori kmalu postali "sovražni govor". Ne zavedajo pa se, da so oni s svojo politično apatičnostjo, s svojo resigniranostjo in pasivnostjo, predvsem pa s svojo vero v ono mitološko žival: indiferentno demokratično državo, pripomogli k takemu stanju.
 
Zato smo na začetku, a smo vsaj na začetku. In ta začetek je majhen delec v mozaiku, za katerega upamo, se nekoč zapolni in iz njega zasije podoba. Na nas je, da ta prvi kamenček vstavimo s posebno pozornostjo, posebno občutljivostjo. Da počasi iščemo, odkrivamo, diskutiramo, oblikujemo, se kalimo.
 
Na tem mestu smo to skušali početi dve leti. Po dveh letih se zdi, da je v takšni obliki tega dovolj.
 
Ta blog ni dosegel veliko, morda ni dosegel prav nič. A je obstajal. Skušal zgolj biti. 
 
V nadaljevanju se bo na tem blogu še objavljalo, a brez tistega cilja, za katerega je bil blog ustvarjen. Objave bodo naključne in bodo v polni zavesti sprejemale dejstvo, da obstaja le zaradi samega sebe. To pomeni nekakšen odmik.
 
Bloga Črna garda iz kota! in NeoDomobranec, bosta za zdaj še vedno obstajala v isti obliki. Delovanje NeoDomobranec youtube kanala bo ostajalo isto.
 
Časa je vedno premalo.