Vsi ljudje so ustvarjeni enako

Na tem blogu sem na nekem mestu že opozoril na usodno napako kontemporarnega anti-liberalizma in tega t.i. neo-nacionalizma, ki vidi problem liberalizma in liberalne demokracije v naziranju, da so vsi ljudje inheretno enaki oz. da so vsi ljudje enaki. Sam sem opozoril, da problem liberalizma leži v korenu izraza "liberalizem" samemu, torej v svobodi. Kaj je bistvo liberalizma in v čem je njegova kvarna kvaliteta je pač nadvse evidentno in domnevam, da se bo prej ali slej tudi popularno relativno-desno gibanje to uvidelo in svoje suhoparne traktate posvetilo temu problemu. A dokler se to ne zgodi naj za hip ostanem pri samem naziranju o "veseli novici", ki jo ozananjajo apostoli altrajta in drugih "desničarskih" abreviacij in se glasi: "Vsi ljudje niso ustvarjeni enako" (All men are not created equal).

Nekoliko se sicer samo zgražanje okrog "egalitarijanizma" že polega. alternativna desnica je, če nič drugega, precej dinamično, nestanovitno gibanje, ki ekscentrično divja po polju politike in družbe, ter se kaj naglo naveliča določenih konceptov ter jih nadomesti z novimi. Ta ekscentrizem je treba obravnavati resno, to bi priporočal posebej onim, ki določene pojave jemljejo preveč resno, a to ni mesto za ta premislek. Vendar pa je proti-egalitarijanizem neko izhodiščno stanje rdeče-tabletarjev, ki so še včeraj v maniri pravih libertarcev menili, da so ljudje individuumi, ki so dobri vkolikor jih ne utesnjujejo družbene institucije.

Zato se jim zdi krik: "vsi ljudje niso ustvarjeni enako", tako svež in unikaten, tako prelomen in nepreglasljiv. V njem, menijo, so našli tisto točko na kateri se vaga človek in družba v pravo ali napačno smer.

A na tem mestu naj predlagam trditev: zanikanje enakosti med ljudmi, je bistveno liberalna predpostavka. Zakaj? Vsak liberalec namreč izhaja prav iz te predpostavke. Ljudje niso ustvarjeni enako, vsak človek, vsak individuum, pa tudi vsaka etnična in socialna skupina, se močno razlikuje ena od druge. Kaj pa je individualizem kot najradikalnejše umevanje ne-enakosti med ljudmi. Individualizem tako močno atomizira družbo na podlagi predpostavke, da so individuumi, človeški subjekti oz. osebnosti med seboj popolnoma ločeni in interes enega individuuma ni nujno interes drugega. Kaj pa je to kot le najtrše pristajanje na idejo o "neenakosti" ljudi?
 
Tudi razni egalitarijanisti, ki govorijo o radikalni "enakosti", ki naj bi se posledično izvršila med ljudmi, sploh najbolj verujejo in propagirajo ne-enakost ljudi. Čemu bi hoteli izenačevati nekaj, kar je že enako? To bi bilo nesmiselno. Izenačevanje vseh ljudi v smislu enakovrednosti vseh ljudi izhaja ravno iz prepričanja, da ljudje niso ustvarjeni vsi enako, zato pa je treba človeka in njegovih institucij, da stanje popravi. Da torej človek izenači, kar je ne-enako.
 
Kratek pogled proti skrajnim levičarskim strujam nam glasno kaže prepričanje raznoraznih "borcev socialne pravičnosti" o bistveni neenakosti med moškim in žensko, črncem in belcem, revežem in bogatinom, debeluhom in suhcem, invalidom in neinvalidom. Ta splošni egalitarijanizem je najradikalnejša vera v ne-enakost ljudi. Egalitarijanisti, ki bi verjeli v "enakost" med ljudi bi bili torej prepričani, da nič ne potrebuje izenačevanja, ker je že vse enako. To ne bi bila aktivna, pač pa pasivna pozicija o kateri ne bi nikdar nič slišali.
 
Še najbližje taki iracionalni poziciji, ki trdi, da so vsi ljudje enaki, pridemo, če pogledamo v t.i. "desni libertarizem" ali "desni anarho-kapitalizem". Pristaši teh hipijevskih ideologij namreč trdijo, da je izhodiščno stanje kapitalistične družbe enakost vseh ljudi. Trg namreč ne gleda na barvo kože, niti na spol, niti na spolno obnašanje, temveč izhaja iz sistematične enakosti vseh človeških subjektov, do katerih je v izhodišču Trg popolnoma indiferenten. Nasprotno levi libertarci že priznavajo ne-enakost med posamezniki in iščejo načine po izničenju le teh.
 
Egalitarijanizem torej ni prepričanje, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, temveč prepričanje, da morajo biti vsi ljudje enaki, kljub temu, da so ustvarjeni ne-enako. To je vendarle evidentno iz prepričanj in iz delovanja egalitaijanistov. Oni ravno zaradi ne-enakosti ustvarjajo enakost.
 
Seveda tu leži neko pod-prepričanje, da so vsi ljudje "enakovredni", kljub evidentnim ne-enakostim, a to je že drug problem. In tu zopet ne smemo zanemariti dejstva, da je tudi prepričanje "vsi ljudje so enakovredni, ne glede na njihovo raso, spol, ..." izhajajoče iz predpostavljenega prepričanja, da so ljudje ne-enaki in potencialno obravnavani tudi kvalitativno ne-enako oz. niso enakovredni. Nihče pač ne bo trdil: "vse zebre so živali". V vsaki taki pozitivni trditvi se pač skriva nek namen trditve same. Trditev "vsi ljudje so enaki" ni trditev o stvarnosti sveta, ni trditev iz opažanja, temveč trditev iz namena po izenačitvi ne-enakosti.
 
Zato je jasno, da je trditev "vsi ljudje niso ustvarjeni enako" ali "vsi ljudje niso enaki", popolnoma prazna in nesmiselna. Egalitarijanist bi nanjo odgovoril: "seveda niso, zakaj pa misliš, da trdim, da so vsi ljudje enaki?".

Še več, v zadnjem času postajajo vse bolj napihovane razne epizode iz svetovnih univerz, kjer določeni levičarski aktivisti propagirajo moškim in belcem sovražne sentimente. Kaj pa je to, če ne jasni izraz vere v ne-enakost ljudi? Belci in črnci so ne-enaki pravijo levičarski aktivisti, belci izkoriščajo črnce, belci dušijo planet in v svojih rokah stiskajo velike količine bogastva. Moški in ženske so ne-enaki, pravijo levičarski aktivisti, moški so nasilneži nagnjeni k spolnemu nasilju, ki izkoriščajo in zatirajo ženske. Je v tem čutiti kaj prepričanja o "enakosti"?
 
Isto velja za krščansko prepričanje, da je Bog ustvaril vse ljudi enako. To v sebi nosi implicitno naziranje, da so vsi ljudje bistveno ne-enaki. Sedaj ni več razlike med judom in poganom, menda beremo v Svetem pismu. Kaj to pomeni? Mar to res pomeni, da od sedaj vsak kristjan verjame, da se Jud in pogan ne razlikujeta? Ne, to le pomeni, da imata sedaj oba možnost zveličanja. Razlike ob tem ostajajo.
 
Danes se radi spotikajo ob ta domnevni krščanski egalitarijanizem, a žalibog, da ne znajo ljudje več brati preprostih besedil v kontekstu. Ne. Tržejo jih iz konteksta in kakor stekli razkazujejo okrog mimoidočim v prepričanju, da so z enostavno potezo razrešili problem krščanstva. Šopirijo se kot purani na dvorišču, bi rekel Rette.
 
Še vedno namreč gledamo v te, ki okrog racajo z velikim praporjem na katerem je napisano: "niso vsi ljudje enaki". S tem, mislijo, bodo razrešili problem samodestruktivne zahodne kulture, ki iz foteljev in izza polnih krožnikov opazuje postopno propadanje svojega ljudstva. Pa bodo s tem res karkoli rešili?
 
Ne. Trditev, da so ljudje med seboj neenaki ne bo rešila ničesar. Nasprotno, pospešuje izenačevanje neenakega. Kajti neenako se lahko izenačuje, enakega se ne more.
 
Kot kristjani namreč verjamemo, da so vsi ljudje v izhodišču ustvarjeni enako v smislu njhove inherentne vrednosti, ki izhaja iz dejanja stvaritve. To pa pomeni, da ima vsak človek pred Bogom enake možnosti zveličanja. A kvalitativna enakost ne pomeni enakosti v zmožnostih, videzu, ravnanju, itd. Ne. Namreč enakost, izhajajoča iz hotenja Boga ne odpravlja specifike, marveč jo poudarja. Specifika ali ne-enakost je smiselna le vkolikor je naravnana na neko inherentno enakost izvirajočo iz Boga.
 
Liberalci neenakost smatrajo za negativno lastnost človeka in človeških skupin ter se trudijo izenačevati neenakost. Desničarji pa na drugi strani v maniri pravega proti-pola smatrajo ne-enakost v namen sami sebi in prenašajo evidentno neenakost na polje vrednosti in kvalitete človeka, kar pa zopet vodi v hiperbolizacijo neenakosti, ki jo levičarji lahko dobro izkoristijo.
 
Diferenciacija posameznih ras in narodov se more izvršiti le generično in ne more biti nekaj, kar je moč racionalno utemeljiti drugje kot na tradiciji. Kajti kdor uporablja argument "vsi ljudje niso enaki" za svojo rdečo tableto, s katero se prenažira in jo vsiljuje še drugim, tak bo na koncu koncev ostal razočaran. Priseljevanje in mešanje narodov in ras se ne odvija v mišljenju, da so vsi ljudje enaki, temveč ravno v mišljenju, da so vsi ljudje neenaki in kot takšni potrebujejo izenačitev. Nek drugorasni človek, ki pride v homogeno rasno okolje pač ne postane "enak" temveč "izenačen", kar je tudi dovolj jasno, če spremljamo napore držav, ki na vse pretege izenačujejo te ljudi. In kar je še bolj paradoksalno: ki na vse pretege skušajo ohranjati "neenakost" prišlekov, da bi jim s tem zagrantirali dediščino kulture dežel, ki so jih zapustili.
 
Tu torej zopet pred nas stopi mišljenje, da se to vrši na podlagi mišljenja, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, a se ne. Kvalitativna presoja pač tu nima veliko maneverskega prostora. Izenačevanje ali enakost, ki se vrši iz neenakosti pač ne bazira na tem, da so vsi ljudje inherentno enako-vredni v smislu človeškega bitja, temveč zgolj na tem, da se vsak človek smatra za nosilca določenih pravic in svoboščin. Zoper takšno naziranje je mogoče le naziranje, ki izvaja, da pravice pripadajo le meni oz. neki določeni skupini, drugim pa ne. A to je pač že zajeto v smislu države in državljanov, oz. lahko zapade v ekscese, kjer pa tako naziranje postane nestabilno in nezanesljivo.
 
Kajti kdor trdi, da so npr. belci ne-enaki črncem je že zašel na polje univerzalizma, ki ga skuša po svoje omejiti in zajeziti. Ali so vsi ljudje vredni ali pa ni vreden nihče in je mogoče "vrednost" poljubno pripisovati določenim ljudem. Če je zadnje, potem je tudi sama trditev "vsi ljudje niso ustvarjeni enako" brezpredmetna, ker je vrednost ali kvaliteta ljudi neka poljubno aplikabilna kategorija. In tako pade še kvalitativno presojanje "enakosti med ljudmi" zunaj evidentnih značilnosti posameznikov.
 
Enakost ali neenakost sta precej brezpredmetna pojma, ki izgubljata vsak pomen če ju izoliramo od sistematičnega ideološkega naziranja. Namreč sta predvsem moralna pojma, ki pa v dobi poljubno spreminjajoče in neenotne morale ne obstajata zares. Skušata se napajati iz "objektivne resničnosti", ki pa se vse prevečkrat izkaže za plitvo lužo.