Država
Tako, kot je lažna dihotomija nacionalizem - globalizem, tako je tudi lažna dihotomija progresivizem - tradicionalizem. Kajti vsak dualizem, ki ekstremno ustvarja dva pola, ki drug drugega določata, je v večini primerov, nepravilen, nezadosten in skratka poenostavljen. Vsaka stvar, ki je določena z nasprotnim polom, je bistveno pomanjkljiva, ker namreč ne more bistvovati brez tega nasprotja. To je problem klasičnega religioznega dualizma in je problem vsakega drugega političnega, metapolitičnega in kulturnega dualizma. Zato je tudi tako nevarno, ko neka politična misel vedno išče krivca zunaj sebe in nikoli v sebi, še bolj nevarno pa je tedaj, ko se neka politična zgradba sezida zgolj na nasprotovanju. In takih primerov je veliko. Posebej v demokraciji, ko je pat položaj materialističnega potrošništva tako duhamoren, da se rojevajo neke čudne politične zamisli, ki skušajo nasprotovati. A ravno zato, ker je tisto, čemur nasprotujejo tako zamegljeno in nedoločljivo, postajajo tudi one same nedoločljive in krhke, saj črpajo svoje "obstajanje" iz nasprotovanja.
V demokraciji človek rad nasprotuje, a težko določi, čemu sploh nasprotuje. Človek se zaveda, da je njegovo obstajanje v liberalni demokraciji v nekaterih vidikih nevzdržno, a ne zna natanko artikulirati, kje je ta nevzdržnost in ali zares obstaja zunaj njegovega "občutka". Po tej logiki je pač lažje reči, kdo je kriv za to, kot kaj in kje je vendar to to. Demokratični sistem bazira na zunanji nedoločljivosti, na občutku, da predstavlja izhodiščno in končno formo človekovega družbenega obstajanja. Človek mora zaradi, skoraj kaotične, svobode, pomisliti, da stoji v sistemu, ki nima alternative. V sistemu, ki je vedno bil in vedno mora biti. Ne zna ga določiti, ker je nedoločljiv, njegove meje pač opazi le, če išče kako bi ga določil, če skuša najti njegove začetke in logične nedoslednosti v njih. A to je težko in ne daje vedno rezultata.
Človek v nekem trenutku zgodovine rad misli, da stoji na koncu zgodovine, da je človeštvo z ero, v kateri se nahaja, stopilo v svojo poslednjo fazo razvoja, utemeljeno v neki zgodovinski pravici. Ta era je, ker je zadnja tudi najboljša. Linearno premico časa človek razume v smislu linearnega kvalitativne poltraka, kjer vse sčasoma postaja boljše, kvalitetnejše, bolj kot se oddaljujemo od začetne točke. Pa tudi, če ne smatra svoj čas za kvalitativno boljšega, ga včasih nehote smatra za takšnega, kakršen mora biti. Človek tako meni, da živi v eri, ki z odprtimi očmi bistro zre okrog sebe in je videla že vse.
Tako čas tudi predpisuje demokracijo za normo lastnega obstajanja. Demokracija, se radi posmihajo veleumi, ki imajo boleče vratove od nošenja svojih debelih glav, je najboljše, kar imamo; je slaba rešitev, s še slabšimi alternativami. Kakor koli že, morda je temu res tako, a tudi če je, to nas vendarle utrjuje v prepričanju, da v človeku obstaja zgoraj orisano mišljenje.
Težko je politično obstajati iz golega nasprotovanja iz gole negacije, a še težje je obstajati tako, če se nasprotuje nečemu, kar je samo težko določljivo. Morda iz tega razloga zremo v stanje "zahoda", ki je, kakršno je. Kajti stanje je evidentno, a rešitve, ki se javljajo so krhke in shizofrene. Lahko je najti krivca za stanje, a težje je povedati, kaj je narobe.
Danes se vzdiguje iz nekega pozabljenega podstrešja t.i. tradicionalizem. Vse več ljudi, se zdi, se identificira s tem pojmom. Vstajajo ljudje, ki govorijo o "tradicionalističnem načinu življenja", o "tradicionalističnih ženskah", o "tradicionalistični politiki". A kdor želi vedeti, kaj ti pojmi pomenijo, bo moral hoditi po mlakuži.
Tradicionalizem, kakor se javlja trenutno v razširjenem in populariziranem pojmovanju, pomeni le proti-pol progresivizmu, in nič drugega. Ta tradicionalizem v tej obliki brez progresivizma ne more obstajati. Ta tradicionalizem je gola negacija progresivizma, kako to vemo? Ker pomeni vse in ne pomeni nič. Problem dihotomije nacionalizem - globalizem se je dobro pokazal ob nedavnem referendumu španske Katalonije. Vsi oni, ki so pristajali na nacionalizem - globalizem dualizem, so nekritično podprli Katalonce. V osamosvajanju te španske pokrajine so zasledovali logično formulo tega dualizma in podprli tistega, ki se želi osamosvojiti od neke večje entitete. A srž problema se je pokazala pri španskih nacionalistih, ki so dotlej tudi sami prisegali na ta dualizem. Slika naenkrat ni bila več tako črno-bela. Nacionalizem - globalizem je zanje postala lažna dilema. In brez uspeha so klicali svojim "bratom" v Ameriki, da Katalonija nima nobene zgodovinske pravice po odcepitvi, pravoverni nacionalisti, ki ubijajo pošast globalizma, so podprli njihove nasprotnike.
Podobno velja za tradicionalizem. Ta še posebej vse bolj spominja na naš verski problem doma. Ker je komunizem v našem, nekdaj najzglednejšem in najponosnejšem, katoliškem narodu z močjo vseh državnih vzvodov zadušil katolicizem in vero prignal do stanja, v katerem se katoličani ne upajo niti več pokrižati pred jedjo v menzah in restavracijah, so katoličani postali sila navdušeni že ob najbolj banalnih omembah "vere" in "B/boga". Tako se ves katoliški medijski tisk navdušuje nad nekim pravoslavcem, ki se pokriža na nekem športnem tekmovanju, mladinski katoliški mediji častijo neko pevko, ki pravi, da veruje v "Boga". Ni jim pomembno ali so te ali one vere, pomembno jim je le, da "so verni" in torej niso ateisti boljševiškega tipa. Tu je nastal dualizem teizem - ateizem, ki je popolnoma nič-vreden v sebi in ne more niti najmanj koristiti katoliški stvari, a vendar se ga mnogi oklepajo in ga ne izpustijo.
Kaj pa je torej tradicionalizem? Tako, kot nacionalizem in teizem (v zgornjih dihotomijah), je le nek proti-pol, neka negacija, ki nasprotuje progresivizmu. Ni pomembno, kakšna tradicija, in ali ta tradicija sploh zares obstaja (ali pa ni le neka nova kreacija), pomembno je le, da ni "progresivistična". Zato je lažje definirati to naziranje s pojmom "ne-progresivizem", kakor pa s pojmom "tradicionalizem".
Posebej danes se kaže ta tradicionalizem kot neka oblika romanticizma, zagledanosti v neko idilično preteklost iz striktno golega estetskega vidika. Tradicionalizem pomeni svetlolaso dekle v narodni noši, fotografirano na pšeničnem polju. Tradicionalizem pomeni stilizirano sliko ženske v nabranem krilu in valovitih laseh, ki z raztegnjenim nasmeškom kuha za štedilnikom.Tradicionalizem je tako smatran od svojih pristašev v resnici za nekakšen estetski način. Tu se ustvarja le kontrast preveličani percepciji sveta. Zato najbrž ne čudi, da je te vrste tradicionalizem v resnici prišel po suhoparnem anti-feminizmu, ki je bil dolgo (in je še vedno) najljubša tema prostranih internetnih poljan.
Dekleta in ženske željne pozornosti stopajo na YouTube in Twitter in Facebook in Instagram zaslone, kjer konštatirajo, da so tradicionalistke in na dolgo razpravljajo o "tradicionalističnem načinu življenja" in ponujajo nasvete, da lahko že ta hip tudi ti sam postaneš tradicionalist. To so ženske, ki nočejo biti feministične kurbe z zelenimi lasmi, tetovažami in uhani zapičenimi v vsak milimeter svojega telesa. Ne, one želijo biti tradicionalne ženske, ki imajo rade pozornost in donacije. In ti, ki prisegajo na to dihotomijo, ponavadi res kažejo na domneven kontrast med "feministično kurbo" in "tradicionalistično žensko". Ob tem jih ne zadane nikakršna samorefleksija.
Ta tradicionalizem, kakor prej omenjeni nacionalizem ali teizem je pač nek pan- ali omni-. Je pristajanje na mišljenje, da je boljša kakršnakoli tradicija, kot pa progresivizem, da je boljši kakršenkoli nacionalizem, kot pa globalizem, da je boljši kakršenkoli teizem, kot pa ateizem. In četudi morda to prav zares drži in je vsaka "tradicija" boljša od progresivizma, pa je v resnici to tudi neka ne-pozicija, neka negacija brez kakršnekoli resnične vsebine in resnične moči.
To je v resnici mišljenje, da družba obstaja v neki izhodiščni obliki, ki jo je mogoče bodisi zamajati v tradicionalizem, bodisi v progresivizem. Naloga vseh nas pa je, da prevagamo družbo v smer tradicionalizma in svet se bo uravnal zopet v svoje prave tirnice. Tu gre za sledeče izvajanje: imamo težave, ker smo progresivisti, postanimo zopet tradicionalisti in stvari se bodo postavile na svoje mesto. Vsi problemi izvirajo, ker so se "babyboomerji" izvili tradicionalnemu pojmovanju družine in družbe in so neki marksisti in postmodernisti pahnili družbo na progresivističen tir. Če bi novim tradicionalistom s svojimi slikami in verzi in citati ta trend uspelo za-obrniti, pa bi bilo spet vse tako, kot je treba.
A tradicija ni nekaj, kar bi obstajalo zaradi samega sebe, kar bi nastalo, da bi bilo proti-pol progresivizmu. Tradicija je živ in organičen razvoj neke skupine ljudi, ki ima ideološko zelo koherentno vizijo sveta in ne bistvuje na tak (iz našega vidika: tradicionalen) način življenja zato, ker bi jo zanimala estetska podoba, temveč ker jo zanimajo najgloblja metafizična vprašanja. In sorazmerno s svojim metafizičnim naziranjem se je razvila tudi ta tradicija, ta estetika. Tradicija je tako predvsem plod neke neprekinjenosti, složnosti, organičnosti in ni vprašanje okusa ali estetike. Tradicija tudi ne pomeni nekega mrtvega pojma, pri čemer bi se k tradiciji vračali v smislu hoje nazaj, vračanje k tradiciji pomeni hojo naprej v uglašenosti s predhodnimi rodovi, ne glede na nove in spremenjene pogoje. Tradicija pride v eksistenčno nevarnost šele tedaj, ko se je člani (narodne) skupnosti zares zavedo. Tradicija ima najboljše pogoje v nezavednem bistvovanju posameznikov, ki instinktivno čutijo z nekim ozkim okoljem svojo osvobojočo določenost.
To je vprašanje konec koncev svobode človeka. Tiste svobode, ki si jo človek sam zavezuje s svojo lastno vestjo. Je vprašanje vere in morale, je vprašanje vesti. Je vprašanje vzgoje in osrečujoče ozkoglednosti.
A nobenega dvoma ni, da je vest povezana s starši in predvsem vzgojo in da je liberalna doba tu napravila škodo, ki je nepopravljiva. A kakor je to škodo liberalna država naredila, jo more do neke mere zakrpati le Država, ki se, tako kot ona liberalna, zaveda svojega vzgojnega in usmerjajočega poslanstva ter postaja tista vzgojiteljica, ki bo privzgojila vest svojim državljanom. Zato bomo še gledali v Državo kot edino rešiteljico in ne bo več toliko onih, ki ne razumejo veličine prave Države, ki lahko vstane iz naroda in si maziljena od Boga pribori pravico absolutnega monarha.
