Adventno razmišljanje 2018

V adventu

Ko sem pred časom, še pred začetkom in ob začetku adventa opazoval spreminjanje podobe naših mest in vasi, sem prvikrat ob tem postal nekako slabe volje. Poprej se mi vsa stvar ni zdela preveč zaskrbljujoča. Prehitro okraševanje ulic in hiš se mi je zdelo trapasto in patetično. V tem sem bolj kot kaj drugega videl ničvrednost požrešne potrošniške kapitalistične mašinerije, ki hoče čimprej začeti prodajati stvari za prihajajočo sezono. Tako vsako leto trgovci še pred Vsemi Svetimi pošiljajo reklame z božičnimi okraski in božičnimi jedmi, ter še pred koncem božičnih praznikov pošljejo ponavadi reklame s fitnes opremo in oblačili, pri čemer ciljajo na patetiko, ki ji zdaj pravijo "novoletne zaobljube".

A letos sem v tem videl nekaj hujšega in globljega. Nekaj, kar mi ni dalo miru. Logično je, da se v adventu nima kaj okraševati z božičnim okrasjem, vendar zakaj se to vseeno počne? Kaj leži za tem? Morda nepravilno dojemanje Božiča in redukcija Božiča na ves december in potem prvega januarja hitro odstranjevanje vse "božične navlake"? Ne. Delno je temu tudi tako, a se še več skriva za tem.

Pred začetkom adventa je revija Ognjišče prinesla zanimivo pismo mladega dekleta, v katerem to dekle opisuje svojo stisko. Najzanimivejše pri tem je bilo njeno gledanje na življenje v oziru na Boga in trpljenje. O tem smo na tem mestu že pisali v postnih razmišljanjih, namreč o krščanskem eksistencializmu, nesprejemanju lastne posameznikove biti in želji po (vsaj delnem) neobstoju (neobstajanju, ne-eksistiranju). Omenili smo takšno krščansko tragiko, ki se denimo pojavi v stvaritvah našega pesnika Balantiča ali v delih krščansko black-metalske zasedbe Antestor. To je želja bo ne-bivanju, ne-obstajanju. Skrita tesnoba, ki se pojavi ob gledanju na lastno bivanje samo. Strah pred življenjem. To ni nujno aktivna želja po končanju življenja, pogosteje je pasivna naravnanost in želja po hipnem neobstajanju. Kako si želim, da bi nikdar ne bil; da bi nikdar ne bival; da bi nikdar ne obstajal. Za podlago temu je dilema, zakaj obstajam; ne: zakaj obstajam kot človek in zakaj obstajamo na svetu, temveč: zakaj obstajam jaz. Tak človek nikomur ne bi odrekel biti, še sovražniku ne, le svoj obstoj čuti kot breme.

In tega bremena ne razreši vera v Boga, niti ne povzroča to breme ne-vera, šibka vera ali mlačna vera, ali napačna vera. Ne. To breme so-obstaja skupno z najpobožnejšo mislijo na Boga in vse verske resnice. In vendar je tam. Delivcu biti, Stvarniku, tak človek boječe in v hudi stiski pravi: čemu si mi podelil to bit (bivanje), čemu si mi vdihnil življenje? To ni golo omagovanje pred trpljenjem, pretirana šibkost in mehkužnost, marveč eksistencialna naravnanost: nesprejemanje svoje biti, nekakšna otopelost tistega osnovnega občutka bivajočega bitja, ki je v tem, da instinktivno ljubi svojo bit. In ker sem nekoč slišal zelo simpatičen argument za vero v Boga, ki ga je izreklo prav tako mlado dekle: v Boga verujem, ker me je ustvaril, se zdi ta neobčutek in manjek instinkta po ljubezni svoje biti, toliko tragičnejši.

Namreč, če nekdo trdi, da veruje v Boga že zato, ker meni, da ga je ta Bog ustvaril (oh, kako bi se pozabavali ob takem argumentu fedora ateisti), ali ni torej nekaj najabsurdnejšega to stvarjenje zavračati in to bit odklanjati ali pasivno sovražiti? In kaj hitro to absurdno stanje privede tudi do absurdnih dejanj. Prav tako sem leto ali dve nazaj slišal za mlado dekle, ki je agresivno končala svoje življenje. Tragičnost tega navidez le še enega samomora v vrsti slovenske samomorilnosti, pa je bila v tem, da je dekle v poslovilnem pismu izrazilo živo vero v Boga in moč je bilo razbrati, da veruje, da bo z zavračanjem svoje biti in celo agresivnim dejanjem zoper lastno zemeljsko obstajanje, našla razumevanje in milost tistega skritega Boga za katerega je nedvomno verjela, da jo je ustvaril.
  
Seveda je moč veliko teh stisk in naziranj enostavno pripisati mladostnim obupavanjem in psihičnim težavam vendar je nesporno res jasno, kako tragične so te vrste stiske verujočih ljudi, ki čutijo svoje življenje kot popolnoma nepotrebno in svojo bit za breme. Kaj neki bi tak človek lahko sploh storil in si rekel, da bi se mogel izviti iz tega primeža lastne eksistencialne tesnobe in straha. In še pomembnejše je vprašanje, kaj neki ima to skupnega z adventom?

Falzifikacija Božiča

Če se vprašamo zelo na hitro kaj neki je advent potem moramo povedati, da je advent čakanje na Božič. Povedano nekako prostorsko, je hoja proti Božiču. Časovno in prostorsko potovanje do Božiča. Paradoksalno je advent po svoji vsaj zelo zunanji pojavni obliki veliko bolj simboličen prikaz človekovega življenja kot pa post pred Velikim tednom cerkvenega leta. Če je post priprava na borbo, ki je trpljenje in potem bojevanje trpljenja v Velikem tednu ter Kristusova zmaga na Veliko noč, pa advent lahko simbolizira človekovo življenje v smislu tavanja skozi življenje, in Božič -- Kristusov prihod, simbolizira človekov končni cilj. Zmago, snidenje z Bogom.

Težko bi se strinjal s pojmovanjem adventa, ki veli, da je to čas pričakovanja, če to pomeni, da gre za nekaj statičnega, neaktivnega. Je čas pričakovanja, a pričakovanja, ki je del potovanja, aktivnega gibanja. Tako advent zares simbolizira človekovo življenje. Advent je postavljen v temačen čas krajšanja dni in daljšanja mraka z razlogom. V času, ko nas obkroža tema, si teden za tednom prižigamo majhne lučke, majhne plamenčke, ki za silo osvetljujejo naša življenja, naša zemeljska romanja in potem na Božič, prižgemo razsvetljujoče luči, stotine lučk, sveč, svetilk in raznih barvitih in osrečujočih virov svetlobe.

Če to po eni strani simbolizira tavanje človeštva v linearni zgodovini skozi temo oddaljenosti od Boga in nepravega razumevanja stvarstva in Stvarnikovih načrtov, in potem prihod Kristusa z lučjo svoje neposredne božje prisotnosti in dalje vzpostavitev neugasljive zemeljske luči - svete katoliške Cerkve, pa naša življenja posnemajo ravno to potovanje. Naša življenja so advent in naš prehod iz časnosti v večnost je Božič. Mar ne beremo v priporočani adventni božji besedi o Kristusovih opozorilih: bodite pripravljeni, ostanite budni?

Advent je čas težkega prebijanja skozi temne dni do Božiča. In naše življenje je tak advent: je težko prebijanje skozi temo trpljenja in nesmisla.

Zaradi česar me je pograbila jeza nad božičnim okraševanjem ulic in hiš na začetku adventa pa je bilo to jasno videnje, da skuša človek, hote ali nehote, falsificirati resničnost dejstva, da Božič pride po adventu. Falsificirati pa jo hoče na način, da advent neposrečeno zakrinka v Božič in ga potem prodaja ljudem, ki sprejemajo to laž. A brez adventa ni Božiča.

Že če samo pogledamo resničnost tega banalnega okraševanja zunanjih vidikov decemberske vsakodnevnosti, si moramo priznati, da s tem izginja vsak zunanji čar Božiča. Če tiste prikupne lučke gledamo po drevesih mest in javnih svetilkah, ves mesec, nam kmalu postanejo tako vsakdanje, da ko pride Božič ne vidimo zunanje razlike. Tista krama je ista na sam Božič, kot je bila na začetku decembra. Božična drevesca se nam zdijo vse bolj patetična in neumestna tako na začetku decembra kot na sam Božič. In naenkrat ne vemo, kdaj sploh je Božič. Ali naj sploh praznujemo tisti petindvajseti december kako posebno, ali je pač ves mesec Božič in je ta dan le še eden v nizu Božiča. Božične pesmi postanejo vsakdanje, prav nič praznične, če jih poslušamo po radiu med vožnjo na delo ves december.

Falzifikacija življenja

Isto velja za človekovo življenje. Če rečemo, da je človekovo življenje advent in tema tegob in trpljenja ter da je končno dokončanje tega življenja, v smislu premaganja vseh preizkušenj in ohranjanja lojalnosti do Boga ter končno snidenje s tem skritim Bogom, Božič, potem moramo razumeti, da je življenje samo nujno nekaj relativno težkega, neprijetnega in neudobnega. A problem, ki pri tem nastane je v tem, da danes negiramo to resnico in skušamo trditi, da je življenje lahko srečno, udobno, prijetno, skratka, da je življenje lahko Božič. Zato je ta falzificiran Božič, ki ga gledamo že od prvega decembra dalje, v resnici prispodoba za falzificirano dojemanje življenja. To falzifikacijo življenja, ki veli, da je življenje lahko srečno, udobno in brez trpljenja, propagirajo predvsem materialisti, ki živo verjamejo v "lepoto" absurdno-banalne ničevosti prerazporejajočih se atomov, a jo danes propagira tudi pomehkuženi idealizem raznoraznih verstev in duhovnosti. Na žalost se ta pomehkuženost najde tudi znotraj katoliškega občestva. Tu otroci in mladina in slehernik sploh, posluša o možnem udobnem, srečnem in lepem življenju, ki ga ni treba boriti, ni treba trpeti, temveč enostavno lebdeti skozenj, kakor da bi se sploh nikoli ne dotaknil teh trdih tal, na katerih se odvija vsa resnost in resničnost življenja.
 
Zaradi te falzifikacije, tega nesprejemanja adventa in zaradi tega permanentnega stanja "božiča", človek ne sprejema življenja na način, kot bi ga moral, da bi lahko ostajal na svoji bojni poziciji, na svojem mestu, ki mu ga je podelil Bog, da bi mogel tam izkazati svojo lojalnost Njemu. Človek je zaveden v ničvredno mišljenje in upanje o lepem, srečnem in udobnem življenju, kjer bo lahko statično, negibno stal v neokrnjenem koščku svojega prostora pod božjim soncem. Kdo ni že kdaj sanjal o majhni hišici na robu gozda, kriti s slamo, v kateri prasketa odprt kamin in kjer bi lahko s svojo družinicio živel srečno življenje? A to je podoba ničevosti, nesprejemanja resničnosti, trdote in resnosti življenja. Življenje ni statično, v njem ni zatočišča, kjer bi človek mogel udobno in srečno stagnirati. To so obljube šarlatanov, ki trgujejo s čudotvornimi zdravili za realizacijo sreče človeškemu rodu, kakor bi temu rekel Mussolini.

Ker je ta falzifikacija življenja v neko možno udobnost tako prevladujoča in v nas sili z vseh strani, pa nas lahko kaj kmalu potegne v svoje kremplje, kjer bomo verovali v ta zemeljski raj, v ta čudotvorna zdravila. To pa povzroči otožnost, melanholijo, pesimizem, depresijo, žalost in končno samomor. Kako neki bi človek ne razmišljal o samomoru, če pa hlastaje išče tisto obljubljano srečo, tisto realizacijo statičnega in udobnega življenja, ki se mu vse bolj odmika in odmika in ki je ne more nikoli doseči? Od vsepovsod v nas butajo slike, drobci lepega, srečnega, udobnega in neokrnjenega življenja, vidimo ga v slikah preteklosti, v dovršenih reklamah, literaturi, na ulicah, v zgodbah pripovedujočih ljudi ... in mi ostajamo osamljeni, nesrečni, neizpolnjeni, zapuščeni, razočarani, ničvredni, nerazumljeni. Kako bi to ne vodilo v depresijo in v samomor? Tako tudi verujoči človek, ki zaupno veruje v Boga, meni, da je problem v njem samem. Da je zemeljska sreča in udobnost sicer možna, a je on sam eksces, trn, ki štrli iz lilije. Njegova bit, njegovo življenje, je napaka in s svojim obstojem krade zrak in čas ljudem in Bogu. Vsepovsod je sreča in udobnost, sam pa stojim tu poražen, neuspešen in ničev. Kako, da ne dosežem tiste sreče in tistega udobja? Samomor.

A to je potvorba življenja, falzifikacija življenja. Resnična ničevost je v udobju in tisti lažni osrečujočosti statičnega življenja. Pravo življenje pa se bojuje, trpi, propada in razpada, iz minute v minuto se bliža koncu -- Cilju.

Resničnost življenja
   
Življenje je in bo ostalo advent. Hoja skozi temo. Aktivno romanje in nenehno gibanje, aktivna transformacija v vse boljšega, zrelejšega in trdnejšega človeka. Mi zaničujemo udobno življenje!, pravi Mussolini. In mi to ponavljamo za njim. Ta naravnanost je predpogoj resničnega, zdravega, treznega in pravega življenja. Veselega in v resnici srečnega življenja, ki je v izpolnjevanju svojih dolžnosti pred skritim Bogom.

Že pred časom sem uporabil prispodobo človekovega življenja. Človekovo življenje kot celoto najbolje simbolizira navaden vojak, ki je bil mobiliziran in poslan na fronto. Vržen je bil na bojno polje in rečeno mu je bilo, da se bori za cesarja. Nikoli ni še srečal tega cesarja, slišal je le za njegova navodila in slišal je, da je treba biti cesarju lojalen in ubogati povelja. Nikoli ni videl cesarja in prepričan je lahko, da ga najbrž tudi nikoli ne bo. In vendar ostaja lojalen temu cesarju, bori se in izpolnjuje svoje dolžnosti. Če mu je dano napreduje, če mu ni, pade. Tako je tudi človek vržen v svet s preizkušnjo, da bi se boril in ostajal lojalen skritemu Bogu, kljub preizkušnjam in kljub vsem križam in težavam. Človek se bori, zaničuje udobno življenje in postaja vse bolj vreden imenovati se dober človek.

"Za fašizem svet ni le materialni svet in viden samo na površini, kjer je človek od vseh drugih bitij ločena samostojna osebnost, podvržen zakonu narave, ki ga nagonsko žene živeti egoistično in trenutnemu uživanju predano življenje. ... Razume poslanstvo, ki zatira nagon po življenju, zajetem v ozki krog uživanja, ga povzdigne v dolžnosti vzvišeno življenje, prosto časovnih in prostornih mej: življenje, v katerem s samoodpovedjo, z žrtvovanjem svojih osebnih interesov, smrti same, realizira osebnost tisto povsem duhovno eksistenco, v kateri je njena človeška vrednost." Tako pravi Mussolini.
 
Ali kakor je zapisala Ruth Schaumann:

"Ker živim, trpim.
Če bi ne trpela, bi ne živela.
Če bi radost bila vsakodnevna hrana,
bi vsak dan rastla v smrt."
 
Kaj bi torej mogli reči takemu dekletu ali kateremukoli človeku, ki stoji v tej grozi ekzistiranja, razpet med Bogom in svojim sovraštvom do lastne biti? Rekli bi mu, da življenje zahteva od njega borbe in da naj sam ničesar ne zahteva od življenja. To življenje je prekratko in preveč ničevo, da bi ga mogli smatrati za kaj več od tistega, kakor se nam kaže. Tiste krinke lepote, udobnosti in sreče pa lahko brez napora stržemo z njega.
 
"Fašizem zahteva aktivnega in z vsemi svojimi močmi v akcijo vpreženega človeka: terja od njega možatega spoznanja obstoječih težav in pripravljenosti, da se jim zoperstavi. Življenje pojmuje kot borbo, misleč, da pristoji človeku doseči takšno, kakršno je resnično dostojno njega, tako, da najprej samega sebe pretvori v (fizično, moralno, intelektualno) orodje, s katerim ga more zgraditi. Tako posameznik, tako narod, tako človeštvo." Dodaja Mussolini.
 
A taka naravnanost ni neka naravnanost zagrenjenosti, permamentne objokanosti in otožnosti. To je naravnanost veselja in prave posvečene brezbrižnosti. To je naravnanost resnične sreče v akciji, v trpljenju, v transformaciji in končno v obvladovanju življenja, v vse večjem gospodovanju nad življenjem. To je aktivna, vesela, suverena in ponosna naravnanost borbene upornosti in napadanja ničevih predstav o življenju in človeku.
 

Vzljubiti Državo - uvod v fašizem 3.

"Medtem, ko duhovnik služi neposredno razodetju, je laik na poseben način naravnan na svet; svet pa je božje stvarstvo. Odgovornost zanj mu je izročena kot krščanska naloga. Njegova krščanska naloga ni le v tem, da se varuje pred nevarnostmi sveta in tako 'reši svojo dušo', ampak se reševanje duše udejanja  s skrbjo za to, da postaja svet pred Bogom vse bolj pravi."

-Romano Guardini, 1952

   
Od vseh fašističnih nazorov je za mnoge gotovo najbolj nerazumljiv in sporen prav nazor o državi. Tu smatrajo sicer pravilno, da daje fašizem prevelik poudarek državi in v tem eni vidijo golo slo po tiraniji, drugi pa pogansko čaščenje tiste kreature, ki ji pravimo liberalna država. Jasno je torej zakaj je mnogim tako mrzek fašistični etatizem, kakor temu radi pravijo. A ne prvi, ne drugi ne sprejemajo tistega fundamentalnega uvida, ki ga fašizem z vso resnostjo sprejema in se ga odgovorno loteva. To pa je, da je država dejstvo.

Vprašanje države tako posega v samo srž bistva človeka, njegove okolice in vsega, kar se razprostira okrog njega, preko naravnega in nadnaravnega. Zato je državo kot Državo, tako težko umeti in razumeti. Težko je zapopasti njen smisel, ne da bi se ustavljali v plitvih in poenostavljenih miselnih izvajanjih, ki se ne lotijo vse razsežnosti tega čemur rečemo Država. Država v tem smislu ni neka aparatura, nek miselni koncept delujočih procesov, temveč je realnost v smislu, da je stanje zavesti državljanov, kot pripadnikov narodne skupnosti. Država niti ne biva sama zase, kot neka idealistična kreatura, niti ne obstaja le v goli abstrakciji. Država je narodna volja po Državi. Volja po Državi in ne državnosti. Državnost je lenoben miselni koncept demokratarskih idealistov, ki verujejo v magična bitja in jih prepuščajo sama sebi, v mišljenju, da bivajo in se uravnavajo sama iz sebe. A volja po Državi je volja po obvladanju tega, kar se more in mora obvladati. Namreč človeka in družbe.

Država torej obstaja v realni naravnanosti državljanov k dobremu, pravičnemu, junaškemu in svetemu. Država pooseblja moralno bit naroda in jo zopet realno in konkretno utrjuje in izvršuje nad svojimi državljani.

Tu ne gre za nekaj "modernega" v smislu preslikanega nasprotja monarhiji, temveč je moderno le v toliko, kolikor je novo, razvitejše. Predvsem pa ustreznejše. Liberalna država, ki postane dejstvo, obenem postane zgodovinsko obdobje, ki ga ni moč zaobrniti. In zato je posameznik sam pri sebi in v nekem zgodovinskem kolektivu postavljen pred odločitev, da bodisi sprejme to dejstvo in se mu prilagodi, bodisi ga ne sprejme in zazrt v preteklost prepusti to dejstvo in z njim povezano odgovornostjo, svojim nasprotnikom.

Problem tega razvoja civilizacije in razvidnost dejstva, da država obstaja kot nepreklicna nujnost, Mussolini dobro izrazi s stavkom: "[Č]im bolj komplicirane postajajo oblike civilizacije, tem bolj je utesnjena svoboda poedinca." Zato je liberalna država nujna, a kot rečeno, predvsem je ustreznejša od struktur, ki so bile njene predhodnice. Njena narava je, da postaja orjaška in da zaobjema narod totalno ter ga prešinja.

Država torej pooseblja moralno in smotrnostno bit naroda, je njegova volja in vest. Je konkretizacija naroda in volja po realnem, skupnem smotru vseh posameznikov v enotnosti njihovih različnosti. Posameznik je v njej povišan. Postaja realen in konkreten član z realnimi atributi. Njegovo življenje je dolžnost, poslanstvo, boj. Deluje kot soustvarjalec tistega, kar so gradili neprešteti predniki in kar bodo gradili neprešteti potomci. Zato, ker preko nje tako dobiva smisel, pravi Mussolini, da je človek zunaj države ničla. Ne le v smislu, da gre za deskripcijo danes naravnost nenormalnega in socialno nemogočega stanja: posameznika, ki ni državljan in ki bi bil zunaj države, temveč predvsem v smislu, da človek zaradi modernega stanja družbe in civilizacije, tudi smisla ne more imeti zunaj Države.

Tako Država nujno določa posameznika, ker posameznik, pomnožen s tisoči svojih tovarišev določa Državo. Država ni indiferentna, nedoločljiva kreatura, ki utesnjuje posameznika, temveč je moralna sila, ki posameznika izpopolnjuje v presežnem smislu njegove osebnosti in njegove moralne in smotrnostne naravnanosti na življenje. A Država tega ne počne nujno s silo v oziru na posameznika, temveč pooseblja moralno silo, ki vleče in nagiba. Nasilje je neukloniti se tej moralni sili, neukloniti se zahtevam, ki so postavljene pred posameznika. In to nasilje je v današnjem času indiferentne liberalne države razvidno. To je nasilje posameznikov, individuumov, nad zgodovinskim kolektivom, nad zgodovinskim korpusom naroda in njegovih razgibanih vej. Je vdor barbarskega individualizma preko posameznikov na narod, zgodovino, tradicijo, kulturo, religijo in civilizacijo sploh. Zahteva po suvereni pluralni osebnosti tako pomeni nasilje, ki je vsaj primerljivo najtršim oblikam etatizma in avtoritarizma.

Vzljubiti Državo, tako pomeni vzljubiti naravnanost k dobremu ali vsaj k iskanju dobrega, pravilnega, "vse bolj pravega", kakor to nekje imenuje Guardini. Edina razlika namreč med osebo, ki ljubi Državo in osebo, ki zahteva pokončanje države in Države, je v tem, da prvi verjame, da so dobre stvari in da so slabe stvari, medtem pa drugi verjame, da naj človek gnije v svoji lupini, stvari pa so dobre ali slabe le preko nekega relativističnega demokratičnega konsenza in nivojskega oportunizma udeleženih fiktivnih posameznikov.

Problem in kritika takšnega pojmovanja pa se more oglasiti predvsem iz religiozne strani, ki v tej totalitarizaciji in absolutizaciji Države vidi logične neskladnosti. Vendar je vsaka kritika zaman. Država je dejstvo in ker je dejstvo, ne more biti država drugačna, kot le Država. Ni je druge oblike in zato je vse lahko pretakano le prek nje. Brez težav lahko trdimo, da si Država postavlja lastno moralo, ne da bi s tem obenem zanikali, da je morala absolutno dana od Boga. Brez težav lahko trdimo, da je Država absolutna, ne da bi s tem zanikali, da je vedno podvržena Bogu. Kajti kako neki pa naj bi se ta oblast, ti zakoni, ta morala, ta bivanjska specifika sploh manifestirala v dobi, v kateri je Država dejstvo, kakor le skozi Državo samo?

In ravno če trdimo, da je Država absolutna, nepodvržena nobeni višji oblasti, si sploh lahko izborimo, da postane podvržena Bogu in kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca.

Če rožni venec boš molil rad

Rožni venec-- kolikokrat so že razni svetniki, inteligenti, razumniki, papeži, svetniški škofje in mučenci poudarjali pomen te molitve. Pa naj tokrat, pred mesecem rožnega venca, tudi na tem mestu poudarimo, da je tudi danes, morda danes še najbolj, potrebna ta molitev našemu slovenskemu človeku. Posebej še moškemu, najsi bo mlad ali star.
 
Rožni venec se kdaj ne razume prav in ti, ki ga priporočajo v molitev, ponavadi napačno govorijo o njem. Mladim ne razložijo, kaj je ta molitev in kako se jo moli. A rožni venec je molitev discipline, a predvsem ljubezni do Boga in naše nebeške Kraljice. Preko te molitve človek raste, se poglobi sam vase, v svet in se nekako distancira proč od nepotrebnih skrbi na eni strani in ničevega uživanja na drugi strani. A kar naj tokrat poudarimo na tem mestu je najprej, kakšen je format te molitve.
 
Ta molitev je ponavljajoče se nagovarjanje naše nebeške Matere. Pri čemer premišljujemo skrivnosti rožnega venca in molitev skupaj z Marijo naslavljamo na Boga. Tako je ta molitev zelo primerna za povsem osebno molitev enega samega posameznika, ki jo lahko moli z dokaj hitrim tempom. Nekoliko hitrejši tempo molitve mu namreč pomaga pri zbranejšem premišljevanju besed, ki jih izgovarja.
 
Vzemimo torej tokrat najpogostejši molitvi rožnega venca "Zdrava Marija" in "Sveta Marija"
 
Zdrava Marija je torej naravnana kot pozdrav in nagovor Mariji, zato lahko molitev oblikujemo takole:

Zdrava Marija
milosti polna
Gospod je s Teboj
Blagoslovljena Si med ženami
in blagoslovljen je Sad tvojega telesa -- Jezus, ki ...

Pri tako oblikovani molitvi, lahko vernik ostaja bolj zbran, saj niza nagovor Mariji smiselno, ne da bi razumel molitev nestrukturirano in bi izgubil tok misli.

Podobno velja za "Sveta Marija", ki je sicer krajša:
 
Sveta Marija - Mati božja
prosi za nas grešnike
zdaj in ob naši smrtni uri
amen.
 
Sicer ponavadi velja, da počasnejša molitev vpliva na zbranost, a posebej za posameznika, ki moli sam, je bolje moliti nekoliko hitreje, saj ostaja bolj zbran. Posebno za fante in moške je dobro, da bi molili rožni venec tudi sami, ne glede na to, ali ga molijo že v družini ali drugod. Moški naj se umakne v samoto, premisli, kaj naj Boga prosi, predvsem na osebnostnem področju, da bi postajal vse boljši in potem moli en rožni venec. Moliti kleče lahko posebej za mlajše pomeni izziv, krepitev volje in lastne moči.
 
Rožni venec naj tako postane rutina. Lahko je nekaj, kar se posamezniku zdi dolžnost. En del dneva, ki ga posveti izključno Bogu in refleksiji nad samim seboj. Dobro je, da izbere del dneva, ki ni prepozno zvečer. Refleksija nad samim seboj sredi običajnega delovnega, študijskega ali pa nekoristnega dne, še preden se dan konča, bo pripomogla k želji po boljšem in korekciji slabega na praktičnem in osebnostnem področju posameznika.
 
Nekoč mi je nekdo rekel, da ne more biti zbran in me vprašal, kako naj bi molil to molitev, kaj naj bi premišljeval med molitvijo. Želel je, da bi priznal in izrekel, da ni moč ostati povsem zbran in da je važno le, da se moli ne glede na to, kaj neki se premišljuje. Misli imajo namreč tendenco, da odplavajo po svoje, posebej sredi delovnega dne, polnega skrbi. Ko sem mu odvrnil, da je idealno ostajati povsem zbran in premišljevati bodisi vsako besedo, bodisi skrivnosti, ni bil zadovoljen z odgovorom. Vendar to je tako, da je razumljivo, da človek ne more biti vedno zbran, vendar pa se mora truditi, da bi bil. To mu ne bo vedno uspevalo, a morda mu bo uspelo, da bo pri treh od desetih Zdravamarijah vedel, kaj izgovarja. Morda bo premislil, kaj mu skrivnsot, ki jo trenutno moli, govori. In pa tudi, če mu ne bo uspelo kdaj biti zbran niti malo, naj se vsaj zaveda, da bi bilo dobro, da bi bil, ne pa da iz svojih nezmožnosti dela pravilo.
 
A vseeno je bolje moliti, pa ne biti zbran, kakor pa opustiti to molitev docela. Molitev bo nagnila človeka k disciplini in prej ali slej bo dobil tudi zbranost. Premišljevanje in pravilna struktura stavkov bo človeku naravnost olajšala in kar nekoliko skrajšala molitev, obenem pa bo človek postajal tudi na drugih področjih svojega življenja zbranejši in boljši, predvsem v osebnostnem smislu.
 
Rožni venec je molitev tudi naših prednikov in ko molimo, ko nam med prsti drsijo jagode rožnega venca, smo združeni z njimi. Tako v narodnem smislu narodne jezikovne in etnične skupnosti, kot v smislu njihovega realnega bivanja. Zato je zelo dobro, da po peti desetki dodamo rožnemu vencu še šesto desetko: "ki naj se usmili vernih duš v vicah", ki jo naslovimo za zveličanje vseh naših bližnjih ali daljnih prednikov, če so še v vicah. Obenem lahko njih prosimo, da v svojem trpljenju molijo za nas.
 
Tako posameznik refleksira svoje življenje, svojo osebnost in postane povezan z Bogom in vsem narodom. Dobro je, da si izbere primerne svetnike, ki bodo ustrezali njegovi življenjski poti, stanu in določenim determinantam ter klic k njim doda na koncu vsake desetke. Tako postaja na poseben način povezan z njimi in lahko v njihovem življenju išče navdiha zase in svoje potovanje skozi življenje.
 
Vsekakor je to izjemna molitev, ki človeka disciplinira in mu pomaga k izboljševanju samega sebe.

Identiteta neidentitete

Mi smo generacija identitete! Katere identitete? Slovenske in evropske etno-kulturne identitete! In kakšna je ta identiteta? ... Kakšna je formulacija te identitete? ... Kaj je ta identiteta? ... Kako izgleda? ... Je konkretna? ... ... ...
 
Najzanimivejši so ljudje, ki se zavzemajo za prazne glasove, za besede brez pomena, za neke pojme, ki niso artikulirani in definirani. To so večni hipiji, recimo jim (prosto po Ecu) pra-hipiji. Kdo ne pozna onih ljudi, ki pravijo, da se zavzemajo "za ljubezen". Ljubezen, nek ničev prazne pojem oni postavljajo v samo središče svojega zretja in delovanja v svetu. Pravijo, da je ljubezen pomembna, da je najpomembnejša, a kaj neki sama ljubezen je, o tem ne vedo nič. Je poljubno dogovorjena, vsakikrat drugačna, spreminjajoča se in nestalna. Podobno velja za altruizem, človekoljubje, pa za mir in druge prazne zvoke, ki jih producirajo ti s plitvim razumom in glasnimi glasilkami.
 
Tako je danes tudi z identiteto. Vsi bi jo radi imeli, eni pravijo, da je drugi ne smejo imeti in tretji spet pravijo, da jo bodo varovali do svoje poslednje kaplje gorečega srca rdečega. Vendar kaj neki je ta identiteta, nihče ne ve. Je identiteta naroda, pravijo, vendar kaj je identiteta naroda? In pravijo, je identiteta Evrope, vendar kaj je identiteta Evrope? Je to identiteta, ki je fiksna, stalna in razvidna, ali pa je neka spreminjajoča se spužva, v rokah tiste vsemogočnosti, ki ji pravimo volja večine in volja manjšine?
 
Nihče ne ve! A za identiteto se je treba boriti! Stopati v boj zanjo, peti pesmi in vriskati in krepiti svoje telo in svojega duha, da bi jo mogli ubraniti! Identiteto! Vendar kaj je identiteta?
 
"Kaj je identiteta?" -- kako neumno vprašanje, pravi ta. Identiteta je vendar razvidna, kdor se sprašuje kaj je identiteta, jo relativizira in se sprašuje prazna, pretenciozna vprašanja!

Vendar indentiteta mora nekaj biti, da bi zmogla biti ideal, za katerega se velja gnati in se boriti. Ideal pa mora biti definiran, artikuliran, mora se ga videti, se ga čutiti in ga živeti.
 
Aha! Počasi! Mi zahtevamo razpravo o identiteti!
 
Torej, borili se bi naj za nekaj, o čemer je potrebno še razprave, šele uvida in razvida. Borili naj bi se za identiteto -- prazen glas, ki pomeni nekaj, kar bo šele nekoč pomenil... ali pa nikoli.
  
Kdor bi se skušal spraševati vprašanje o tem, kaj identiteta resnično je -- bi stopil na polje filozofske, svetovno-nazorske, rekli bi religiozne odgovornosti, kjer bi bil postavljen pred težka vprašanja in kjer bi se od njega terjali težki odgovori. To je naloga, ki presega, očitno, borce za identiteto. Identiteta tako naj ostaja nedoločljiva. Meni pomeni to, onemu spet ono in tretjemu spet tretje. Moč iluzije pa nam vsem trem pomaga, da smatramo, d ase borimo za isto identiteto.
 
Ne za isto! Za pluralizem identitet!
 
In spet smo na začetku. V pluralizmu identitet so vse identitete dobre in če so vse identitete dobre...

Abstraktizacija in simpatizacija

Ko sem prejšnji zapis vezal na NeoDomobranec profil na Twitterju sem kaj hitro dobil odgovor nekega dežurnega diseminatorja kontradikcij in ker se mi je zdel ta odgovor tako ničvreden sem hitro pobrisal povezavo in se spomnil, da socialna omrežja niso prava mesta za neko vsaj milimeter globoko razpravo.

V zapisu "Kaj je narod in zakaj katoliški" izčrpno odgovarjam na vprašanje, čemu postavljam katolištvo za samo središče, predpogoj in začetek vsakega narodnega in (meta)političnega bistvovanja in udejstvovanja. Naslov je iz tega razloga tako spačen, da se bere kot polomljen stavek, ki bi se moral glasiti: Kaj je narod in zakaj je katoliški. A namen besedila je bil v tem, da si izjasnimo zakaj smo katoliški, vprašanje kaj je narod pa je bilo sekundarnega pomena, a je bilo pač nujno za samo temo zapisa.
 
Omenjeni socialno-omrežni agregator pa se je spravil brat najbrž ta zapis in vnjem mu je stopilo v oči to, da govorim o abstrakciji. Za mnoge namreč beseda abstrakcija, abstraktivno, pomeni ne-realno, izmišljeno, dogovorjeno, umetno. A temu ni tako. Pogovarjamo se o pojmih in pojmi so abstrakcije. Abstrakcija pa ne pomeni nekaj ne-resničnega, izmišljenega, temveč le posplošitev neke vrste realnih atributov v splošni pojem. A bralec tega ni želel razumeti in je zapisal:
 
"Posluš, katolik, pojma nimaš o lastnih instinktih, še manj pa o sodobnih evolucijskih vedah—evolucijski in diferencialni psihologiji, genomiki in nevroznanosti... narod ni abstraktna grupacija posameznikov—temveč genetsko povezana skupnost daljnih sorodnikov, ki se simpatizirajo."
 
S tem, ko govorim o abstrahiranju atributov realnih posameznikov v dolgem časovnem razponu, ne trdim nič drugega. To ne negira mišljenja, da je moč narod bolj ali slabše utemeljitiv neki biologiji. Moja artikulacija naroda podaja le neko konkretno definicijo naroda, ki je ni moč kar tako zrelativizirati. A v odgovor tej definiciji podaja bralec neko pavšalno definicijo "genetsko povezane skupnosti daljnih sorodnikov, ki se simpatizirajo". Ta definicija naravnost kliče po relativiziranju. prvič zato, ker se bere tako samovšečno pretenciozno in drugič, ker izreka trditve, ki jih more utemeljevati le "težka znanost" v smislu popolnoma ne-politične, ne-religiozne in ne-kulturne razsikovalne dejavnosti, ter tretjič, ker ne postavlja nobenih pravih mej. Prav to, da nima niti nekaj, kar bi bilo podobno medlim omejitvam, tako časovno, kot prostorsko, kot ideološko, pa konec koncev sploh ne pomaga kot neka konkretna definicija, temveč se kiti z neko pretenciozno napihnjenostjo in je prej v breme, kot v pomoč.
 
A pomembno se zdi ponoviti, da ta definicija, ki sem jo orisal v svojem zapisu nikjer ne nasprotuje tej eventuelni definiciji naroda, kakor jo predlaga bralec. Definicija iz zapisa le konkretizira narod na realno množico ljudi in se ne zanaša na "skupne prednike" ali "daljno sorodstvo" ali "medsebojno simpatiziranje". To pa ne pomeni, da ta konkretizacija narodnosti s pomočjo abstrahiranja atributov realnih posameznikov nima "skupnih prednikov", ni v "daljnem sorodstvu" in se "medsebojno" ne "simpatizira". Prav nasprotno. Narod je po klasični definiciji katoliškega gledanja na narod, skupnost rodbin. "Rodbine in družine se razrastejo v rod in narod, v občino in državo." Ali: "Plemensko pomeni narod množico in skupnost ljudi istega pokolenja, iste krvi, zato tudi z nekimi skupnimi znaki (glede oblike glave, barve las, barve oči itd.)." Tako dr. Aleš Ušeničnik.
 
Definicija, ki jo predlagam na onem mestu pa samo dejansko konkretizira narod s tem, da jemlje konkretne pripadnike tistega čemur pravimo narod, abstrahira njihove značilnosti oz. atribute in izdela nek konkreten pojem narodnosti. S tem ne negira predhodnih splošnih definicij, temveč samo ponuja oprijemljivo izhodišče gledanja na narod brez pavšalizacij, nepotrebnih distanciranj in idealiziranj. Nasprotno pa ravno bralčeva definicija zveni zares "abstraktno" v banalnem smislu te besede. Sliši se neuporabno, oddaljeno, skoraj religiozno, skratka: abstraktno.
 
In namesto, da bi se strinjali pri tako osnovnem naziranju, da so realni posamezniki sestavljali narod in da če ne bi bilo teh realnih posameznikov, tudi naroda ne bi bilo, se raje nekateri zatekajo v "abstraktne" zamisli o nekem bitju, ki mu pravijo "narod" in biva samo iz sebe, ne glede na pripadnike naroda.
 
Zato sploh skušam predstaviti neko konkretno definicijo. Kajti vse druge definicije gledajo na narod časovno reduktivno, pri čemer postavljajo danes živeče pripadnike naroda in jih postavljajo zoper neke pavšalne pogoje skupnih prednikov, istega jezika, medsebojne simpatizacije ipd. Pri tem izpuščajo vmesni člen, ali bolje: člene, ki so jih sploh privedli in jih sploh povezujejo z narodom in narodnostjo.
 
Pri definiciji v omenjenem zapisu na tem blogu, pa se ne obračam nujno zoper te splošne definicije, temveč jih, kot rečeno, zgolj skušamo nadgraditi v neko realno, konkretno, operatibilno definicijo, ki nam sploh more služiti predvsem v soočanju z vprašanji, ki presegajo golo materialistično-pozitivistično doživljanje sveta. To so vprašanja smotrov družbe in države ter skupnega etosa itd.

Kaj je narod in zakaj katoliški?

Na tem mestu zagovarjamo določen specifičen svetovni nazor, ki izvaja, da je naš narod katoliški in zato mora biti vsako pro-narodno, nacionalistično in sploh politično-aktivno naziranje in gibanje, eksplicitno katoliško usmerjeno. To pomeni, da trdimo, da katolicizem pomeni vodilno silo, po kateri naj bi se organizirala aktivna, recite temu: revolucija, kontrarevolucija, rekonstrukcija, rekonkvista ipd. Dalje pa naj bi bila država posledično eksplicitno katoliška v smislu, da bi svojo moralo izvajala iz katoliškega moralnega nauka.

V tem se tudi najbolj ločimo od ostalih nacionalističnih, kontrarevolucionarnih, konservativno-revolucionarnih in reakcionarnih miselnih tokov, nazorov in gibanj. Večina slednjih namreč kljub svojemu "tradicionalizmu" in "reakcionarstvu" ter "identitarstvu" ne ponudi nikakršne konkretne moralne usmeritve posamezniku, kaj šele narodu kot Državi. Večina teh pristaja na t.i. moralni pluralizem, ki pa je najfundamentalnejše javljanje revolucionarnega liberalizma 18. in 19. stoletja.

Zato naj pojasnimo: zakaj katoliški? Čemu smatramo, da je lahko vsak pravi nacionalizem, vsak pravi tradicionalizem, vsaka prava reakcija in vsaka prava (kontra)revolucija le katoliška?

To izvajamo iz treh razlogov.

1. Narod kot abstrakcija posameznikov, ki ga sestavljajo

2. Narod kot konkretno moralno naziranje

3. Konkretizacija in objektivizacija moralnega naziranja

Vsi trije razlogi se prekrivajo, a se predvsem podpirajo.

Vprašanje naroda gotovo ne sodi na to mesto in zdi se, da prehitevamo, saj gre za pomembno temo, ki jo je treba posebej obravnavati. A ker ponavadi pravimo, da smo katoličani in Slovenci, potem izvajajmo tudi v tem vrstnem redu to naziranje. Vseeno pa potrebujemo vprašanje, kaj je narod.

To vprašanje je gotovo eno najtežjih vprašanj s katerimi se sooča nacionalizem, domoljubje, narodoljubje, itd. Nanj boste stežka dobili zadovoljiv odgovor. Mi bomo na tem mestu povedali kar po resnici: to vprašanje odgovora sploh nima.

Vrtanje po tem vprašanju vodi v narodni relativizem in izmislite si lahko še tako dobro definicijo, na koncu bo tudi ta padla. Zato se je na desni družbeno-politični strani tudi izvršil velik razkol med nacionalisti in domoljubi. Duhovi so se ločili na dve strani. Eni so šli v t.i. civilni oz. državni nacionalizem, drugi pa v rasni nacionalizem. Ne eni, ne drugi ne ustrezajo tistemu nacionalizmu, o katerem so sanjali stari liberalci in katerega bi radi mi danes pripeli na svoj prapor.

Državni nacionalizem se osredotoča na narod, kot na državo v banalnem smislu upravnih struktur nekega naroda. Te vrste nacionalisti popolnoma sprejemajo prevladujoče definicije naroda, ki kot tri glavne pogoje narodu postavljajo: skupni jezik, skupno kulturo in skupno zgodovino. Njihovo mišljenje je, da narod živi kot neka zamisel, popolna abstrakcija, ki se kot nek pridevnik potem more navesiti na posameznika, posameznike, skupnost, splošno ljudstvo. Vkolikor potem nek prišlek sprejme jezik, kulturo in zgodovino naroda za svoje, potem tudi on sam postane del naroda. Take vrste nacionalisti radi govorijo o nekih vrednotah in o nekih vrednostnih strukturah "naše kulture" ali "naše civilizacije" ali "našega naroda". Ni važno iz kje prihaja posameznik, če sprejme te vrednote, postane izenačen člen naroda. Veliko navdušenje potem sprožijo drugonarodni in drugorasni prišleki, ki dejansko sprejmejo te vrednote in se potem postavljajo za zgled "asimilacije".

Na drugi strani rasni nacionalizem popolnoma eradicira zgodovinsko pojmovanje narodov kot nekih relativno razdrobljenih samoozaveščenih politično-narodnih skupnosti. Te delitve na majhne in velike narode smatra za hibo in zgodovinsko napako, do katere so pripeljali določeni prav tako pogubni dejavniki. Rasni nacionalizem za narod smatra kar samo evropejsko raso in popolnoma zanemarja kulturno-narodno specifiko. Poudarja nad-narodno povezovanje in smatra vse vojne med belo-evropskimi narodi za pogubne "bratske" vojne. Poudarja identiteto rase, ki temelji na posplošitvi in redukciji vseh evropejsko-narodnih dosežkov na raso posameznika, kjerkoli se ta že nahaja. Posameznikova identiteta je torej antična grška umetnost, rimska arhitektura, francoske katedrale, skandinavska zgodovina, nemška filozofija, italijansko pesništvo... iz razloga, da posameznik pripada isti rasni skupini. Klasični narod izgine in sonarodnjak je Slovencu lahko tako Hrvat kot Nemec, Šved ali Britanec.

A oba glavna tokova tega razdeljenega nacionalizma, kot rečeno nam ne moreta ustrezati, zato ker še verjamemo, da je narod realna konkretnost. Državni nacionalizem reducira narod na trenutno (kontemporarno) državo in v resnici enači državo z narodom. Narod smatra za neživ vidik neke zgodovinske določenosti, ki je obstajala v preteklosti in iz tega razloga varuje določeno "identiteto", ki ji daje različna imena. Ne ozira se na realno, vidno determiniranost in meni, da je vprašanje naroda vedno le vprašanje kulture. Zanemarja specifičnost biološko-duševne determiniranosti naroda. Rasni nacionalizem pa megalomanizira te biološke determiniranosti a zanemarja zgodovinsko in kulturno specifiko, ki je kljub določenim podobnostim drugim, vendarle samo naša.

Obe zmoti izhajata zaradi želje po dokončni definiciji naroda v neko zares konkretno zaključeno enoto. Ker tega ne zmoreta, zaideta vsaka v svojo skrajnost. S tem relativizirata narod v želji, da bi ga absolutizirali. Vendar na tem mestu predlagamo, da stvar ni niti absolutna niti relativna, temveč konkretna v svojih mejah.

Tu radi ponavljamo neko misel, za katero bi želeli, da se zarije v podzavest slovenskega naroda: narod ni jezik! Tega so se implicitno zavedali predvsem mnogi katoliški predvojni narodoljubi in narodni delavci ter katolicisti. Vendar pa je tudi mnogo njih na koncu ob definiranju naroda, nujno definiralo narod v klasičnem smislu občestva, ki govori isti jezik. Mi na tem mestu predlagamo dilemo: ali je narod res samo jezik in je potem takem vsaka skrb odveč, saj bo narod ostal, dokler bo ta jezik v neki državi uradni jezik, neglede na to, kdo ga govori; ali pa je narod nekaj več od jezika.

Mi predlagamo zadnje, v nasprotnem primeru se sploh ne bi pogovarjali. Slovenski jezik ne bo, kljub določenim zamudniškim prerokom strahu, nikoli izginil, kakor so nas strašili od sredine devetnajstega stoletja dalje. Slovenski jezik je uradni državni jezik in je kot tak celo priznan za enega od uradnih jezikov v Evropski zvezi (EU). Če je torej narod le jezik, je obstoj naroda zagarantiran. Če bodo črnci in rumenci govorili slovenski jezik, bodo namreč to očitno še vedno Slovenci in če bo ves narod postal mešanica različnih verstev, kultur in ras, bo to očitno še vedno slovenski narod.

A mi temu nasprotujemo. Narod ni jezik! Kako torej definiramo narod?

Narod, gledano absolutno, ne obstaja. Narod pa obstaja absolutno, gledano relativno. Kaj neki to pomeni?

Narod ni absoluten v smislu, da bi obstajal kot neka zaključena celota od nekdaj. Narod tudi ni mogel obstajati v smislu naroda in narodnosti pred t.i. narodnimi prebuditvami, pomladjo narodov, zedinjenji narodov ipd. Narod tako nastane v absoluten narod v nekem trenutku zgodovine le na podlagi neke dolge zgodovinske podlage. Zato je narod, povedano krajše, relativen in ne nosi v sebi neke absolutne moralne suverenosti. Noben narod ni bil narod preden ni postal narod. A noben pravi narod ni narod vkolikor je bil poprej že narod. Pravi narod je tako neka končna stopnja narodnega razvoja, za katero pride v zgodovini čas. V tem ni niti nujno absolutno pozitivna, niti absolutno negativna.

Narod je torej relativen v tem, da nastane: se osamozavesti na neki stopnji svojega razvoja, a je absoluten v tem, da abstrahira zgodovino svojih členov v neko abstrakcijo, ki pomeni narod.

Narod tako pred devetnajstim stoletjem ne bi mogel nastati, ker ni imel zgodovinske podlage, ki bi jo lahko sploh abstrahiral v tisto zaključeno narodnost. Isto velja za druge narode in za njihove dobe osamozavestitve.

Kaj je torej narod? Narod je torej ideja ali pojem, ki si ga ustvarimo s tem, da abstrahiramo specifičnosti določenega naroda. Med temi specifičnostmi je gotovo na pomembnem mestu jezik, saj le-ta dejansko ločuje narod od naroda. A vendar so tudi druge specifičnosti ali vsaj danosti pomembne in so, kar bi si upali trditi z največjim prepričanjem: popolnoma odvisne ena od druge. To pomeni, da je narod celovit le vkolikor abstrahiramo vse te značilnosti, ne da bi katerokoli zanemarjali in jo prepuščali "zgodovinskim okoliščinam".

Narod tako v prvi vrsti pomeni verigo rodov ali konkretneje: verigo posameznikov. To je: konkretnih, realnih ljudi, ki jih danes smatramo za pripadnike našega naroda. Tu ne gre za idealizacijo, za objektivizacijo neke zgodovinske osebnosti v smislu zajetja kolektivne duševnosti, temveč za realne posameznike iz mesa in krvi, ki so živeli na tem območju in so bili naši predniki. Najdlje, kar lahko rečemo, da so bili naši predniki, pa do zadnje generacije prednikov, ki je minila (umrla) preden se je rodila trenutna prevladujoča generacija. Vsi ti neprešteti rodovi, ti neprešteti realni posamezniki torej predstavljajo narod. Če namreč vsem tem nepreštetim realnim posameznikom abstrahiramo njihove značilnosti, dobimo pojem naroda. Konkretno videnje kaj narod je.

Tu naposled le presekamo s tistimi nedoločljivimi pogoji, kakršni so: skupni jezik, skupna zgodovina, skupna kultura. In dobimo določljive pojme: kultura konkretnih ljudi, ki so nam bili predniki, vera konkretnih ljudi, jezik konkretnih ljudi, naziranje konkretnih ljudi, zgodovina konkretnih ljudi.

Tu nam pride v veliko pomoč zdrava pamet tudi v določevanju kdo neki je lahko moj sonarodnjak in kdo ne. Če je več ali manj telesno podoben neki splošni podobi konkretnih Slovencev, naših prednikov, je Slovenec. In tu marsikaterega cinika zamika, da bi se spraševal o mejah in kam seže takšno naziranje. Vendar eno je gotovo, pomembna je zdrava pamet in zdrava presoja. Več ali manj podoben, pravimo. In če še tako obračate, afrikanec ali azijat ne bo nikoli podoben našim prednikom.

Ko pa izdelamo takšno podobo pojma narodnosti, kot slovenstva in Slovenca, pa s tem tudi že določimo druga vprašanja, ki se manj tičejo telesnih značilnosti. To so duševne značilnosti oz. svetovno naziranje, religioznost in politični temperament. Vse te so določljive in zajete v pojmu narodnosti. Narodnost tako postane več kot le jezik. Postane konkretna in zaobsežena identiteta.

Kajti problem raznih prej omenjenih naziranj, ki narodnosti ne določajo na takšen način je v tem, da razumejo pogoje narodnosti reduktivno. Skupni jezik -- ta je lahko skupen meni in v Sloveniji rojenemu azijatu. Skupna zgodovina -- tu se zgodovina reducira na neke zgodovinske mite, ki so potem plod nekih spekulacij in ideoloških manipulacij, ter je zopet lahko skupna zgodovina nek dogodek meni in azijatu, katerega starši so po neki logiki živeli v Sloveniji začasa "upora proti okupatorju". Skupna kultura -- ta je zopet zelo vprašljiva. Kultura je splošno precej moderni pojem, še posebej v smislu sekularnega kulturnega sutvarjanja, a je zopet lahko sprejeta ali celo lastna nekemu azijatu.

Medtem pa se z abstrahiranjem značilnosti konkretnih ljudi pojem naroda konkretizira in dobi svojo realno zaslombo v linearni in neprekinjeni zgodovini. S tem se torej narodnost osamozavesti in dobi svoje vzvišeno, pravilno-idealizirano mesto, ki ničesar ne prepušča naključju, ničesar ne reduicra na zgodovinska obdobja in ne prepušča svojega naroda muham posameznih generacij.

Takšno naziranje je zajeto že v katoliškem nauku o trojni Cerkvi. Cerkev na zemlji ali vojskujoča se Cerkev (Ecclesia militans) - na zemlji živeči pripadniki Cerkve, Cerkev v vicah ali trpeča Cerkev (Ecclesia poenitens) - ljudje (duše) v vicah in Cerkev v Nebesih ali zmagoslavna Cerkev (Ecclesia triumphans) - ljudje (duše) v Nebesih. Po tem katoliškem naziranju tako narod obstaja še vedno v povezanosti z vsemi predhodnimi rodovi in posamezniki. Ko molimo za naše prednike v vicah, se priporočamo njim, da molijo za nas; našim prednikom v Nebesih pa se priporočamo, da nam izprosijo milosti pri Bogu. Skratka, narod obstaja v neprekinjeni povezanosti vseh rodov.

To neprekinjenost in povezanost pa lahko gledamo tudi v smislu našega odnosa do naroda in narodnosti ter identitete zvezane s tema pojmoma.

Zakaj torej katoliški?

Če se vrnemo torej na začetek, je razvidno zakaj trdimo, da je naš narod katoliški, da zgodovina pripada katoliškemu občestvu, da mu pripada Država itd. Kajti če abstrahiramo značilnosti naših prednikov s tem neizpodbitno dobimo konkreten pojem narodnosti, v kateri z največjo gotovostjo vidimo katoliško vero kot samo srčiko bistvovanja in delovanja naših prednikov. Če je torej narodnost abstrahiranje realnih posameznikov in so ti realni posamezniki živeli in se držali svete katoliške vere, kdo bi potem lahko trdil, da naš narod ni katoliški? Katolištvo je naša narodna značilnost in je z narodnostjo povsem zvezana.

Vzemite slovenstvu kot narodnosti in Slovencu kot narodu katoliško vero in že ste jima izpodbili eno od bistvenih značilnosti tistega, kar dela slovenstvo za slovenstvo in Slovenca za Slovenca.

A še pomembneje: s tem nastane nesoglasje v bistvovanju med predhodnimi realnimi posamezniki, ki so sestavljali naš narod, in nami, ki živimo v tej zgodovinski dobi in ki smo ravno nedavno postali ateisti, agnostiki in raznovrstni duhovni pohabljenci.

Vzemimo torej zgodovino našega naroda in poglejmo koliko časa je bil naš narod ajdovski, koliko časa katoliški in koliko časa moderno akatoliški! Šele tedaj boste videli pravo sliko tega, čemur pravimo narod.

Če se torej odpravimo v zgodovino, nazaj in rod za rodom, posameznika za posameznikom pogledamo in si ogledamo njegovo verovanje, bomo kmalu uvideli, da so vsi prevladujoče katoliški. Ako torej od vsakega konkretnega in realnega posameznika iz te nepregledne množice abstrahiramo njegovo naziranje, dobimo, da je narod katoliški. Tu smo torej opravili s prvo točko.

"Katoliki smo se srcem, z dušo in telesom, tem odločniši, čim več smo pretrpeli, da bi si ohranili dragoceni zaklad sv. vere.

 

Nove nevarnosti nam prete: krivi nauki, ki niso vzrasli na njivi katoliški; nauki ne le nekrščanski, ampak tudi nenaravni; nauki tuji, ki se ne vjemajo niti se značajem niti se zgodovino slovenskega naroda. Ti nauki privedeo k odpadu od krščanstva, ki bi bil pogubniši kaker povrat k staremu poganstvu."

-Anton Mahnič, 1888

Druga točka je narod kot konkretno moralno naziranje.

Danes med mnogimi, ki se zavzemajo in veliko govorijo o narodu, velja, da je narod nekaj, nek pojem, ki je sam sebi v namen. Ta pojem je po njihovo pasiven in le delno določa posameznika v njegovem življenju. Govorijo sicer o narodu, kot o identiteti, a te identitete nam nikoli (zares nikoli!) konkretno ne predstavijo. Kakor, da bi se bali soočiti se s tem vprašanjem, govorijo o identiteti lokalnega, nacionalnega in širšega globalnega okolja. Kaj neki je ta identiteta očitno prepuščajo pluralnemu prostoru zmede vrednot in dejstev.

A mi na tem mestu vztrajamo, da je narod torej nek pojem, ki ga kot rečeno dobimo iz abstrahiranja značilnosti realnih nekdaj živečih pripadnikov tega naroda. S tem pa torej narodnost ne pomeni le neke delne identitete v kapitalistično-individualističnem smislu navijanja za svojo športno ekipo, temveč predpostavlja konkretno družbeno, a predvsem moralno naziranje.

To pomeni, da narodnost kot takšna ni le vprašanje potnega lista, himne in države, temveč vprašanje kako gledamo na vprašanja človeka, njegovega razmerja do soljudi, do oblasti in do nadnaravega t.j. Boga. Pa tudi vprašanja nravnosti, javne dostojnosti, seksualne morale, družinskega življenja in vprašanja smotrnostne usmerjenosti države.

Kaj neki mi govori to, če pravim, da sem Slovenec? Ali mi to zgolj pomeni, da nisem denimo Nemec ali Poljak, ali pa mi to govori, da se zavzemam za pravično družbo, javno nravnost, nerazvezljivost zakona, eksplicitno katoliško državo in obsodbo nenravnega obnašanja? Če pomeni prvo, potem je končno narodnost prepuščena cikličnemu razžiranju, kjer se bo naposled končala. Kajti vkolikor narodnost sama ne predpostavlja neke fundamentalne (temeljne) svete (t.j. stalne in nedotakljive) vrednostne strukture, temveč je vsako vprašanje prepuščeno presoji nekega trenutnega volilnega telesa, potem bo to volilno telo prej ali slej glasovalo tudi zoper svoje, dolgoročno gledano, najboljše interese, da bi zadovoljila svojo kratkoročno slo po udobju. To se je tudi že večkrat pokazalo.

A mi trdimo, da slovenstvo, kot pojem narodnosti tudi predpostavlja neko fundamentalno moralno usmeritev, ki je zopet določljiva preko abstrahiranja in je po logiki obstoja naroda, nedotakljiva. So stvari, katere, kakor je rekel Adolf Vadnjal, ne bi smele biti nikoli predmet političnega in demokratičnega odločanja. Te stvari so fundamentalnega pomena za narod in so z narodom istovetne.

Ker pa so torej z njim istovetne in določljive, gledano po tem principu, torej narodnost sama predpostavlja neko točno določeno moralno naziranje. To moralno naziranje pa je torej katoliško moralno naziranje.

"To pot bomo našli, če se bomo poglobili v zgodovino našega naroda, kakor tudi v zgodovino Evrope. Kdo bi dvomil, da je ta zgodovina krščanska! In kdo bi dvomil, da je pot Evrope v zadnjem stoletju vodila čisto drugam!"

-Adolf Vadnjal, 1944

Tretjo točko smo že bežno omenili: konkretizacija in objektivizacija moralnega naziranja.

Kaj to pomeni? To pomeni, da vsak narod, vkolikor želi biti vitalen, se ohranjati v razvoju in pri življenju, potrebuje neko fundamentalno moralno naziranje. Najbolj religiozni in prvinski narodi, ki v sebi ohranjajo nekaj tistega "strahu božjega" in čutijo svoje življenje kot neozaveščeno vzvišeno poslanstvo, se tudi najbolj razvijajo in množijo. Dokler obstajajo jasne meje med tem, kaj je lepo in grdo, kaj je prav in kaj je narobe, toliko časa ljudje, pripadniki naroda živijo svoje življenje na junaški način sprejemanja trpljenja zase, za svojo družino in s tem za svoj narod. Njihov pogled na svet ni ciničen, ironičen in nihilističen. Njihovo življenje je predano ne-egoistično in zato je vzvišeno, ne-anksiozno, ne-depresivno in srečno. Zato najdemo v tiranskih državah, v državah v pomanjkanju, nerazvitih narodih, srečne ljudi, ki so kljub boleznim, lakoti in pomanjkanju kot (narodni) organizem vitalni in razvijajoči se. Takšna je bila nekdaj tudi Evropa, tudi naš narod. Z jasnimi in stalnimi moralnimi temelji je Evropa prosperirala, se razvijala, ekspanzirala, ostajala vitalna, lepa in srečna kljub lakotam, kugam, pomanjkanju, vojnam in vsem drugim tegobam. Evropa se je razvijala kot neustavljiv ekspanziven organizem.

Danes je Evropa pustila za seboj katoliško in krščansko vero, se podala na pota filozofskega cinizma, naturalizma, agnosticizma in nihilizma. Njene zibelke so prazne in drugi narodi, ki so prvinski, religiozni in imajo tisto nedotakljivo moralo, se sedaj širijo vanjo, da jo, vkolikor se ne vrne na pota obnovljene slave, požrejo od znotraj navzven.

Zato tudi v tem primeru, sedaj predlagamo katoliško moralo za to temeljno moralo, ker je skladna z našim narodom in je ohranjala naš narod vitalen in rastoč ter razvijajoč se. To pomeni, da konkretiziramo in objektiviziramo moralo, namesto, da jo prepuščamo demokratičnemu odločanju, političnim strankam in splošni zmedi. Ta obrat nazaj k vitalnosti in prvinskosti strahu božjega, pa more biti danes le plod suverenega, svobodnega in ozaveščenega dejanja, kjer si "zreli človek" oz. narod v svobodnem dejanju predpiše meje in zakone, da bi obstal, bival in se zdravo razvijal.

Ali kakor je nekoč zapisal nemški filozof Theodor Haecker:

"Brez krščanske vere je Evropa samo zrnce peska v vrtincu mnenj, idej in verstev, jutri bo na kolenih pred Rusi, pojutrišnjem pred Japonci, v treh dnevih pred Kitajci, v štirih pred Indijci, nazadnje pa bo čisto gotovo plen črncev; jutri bo dobila matriarhat in pojutrišnjem pornokracijo; njena literatura bo zmogla in izrekala samo še podduhovne reči, namreč psihoanalitične, podtelesne, namreč te s področja nečistovanja in perverzije."

-Theodor Haecker, 1927

Zato torej katoliški.

Kar nam po pravici pripada

 
Kdor spremlja ta projekt, predvsem "Kar nam po pravici pripada" spletno mesto, ve da smo se tu osredotočili predvsem na dve stvari, ki jih smatramo za pogubne odnosno na družbeno, kulturno, metapolitično in politično dinamiko. A nikoli se nismo zares lotili neke eksplicitne artikulacije teh problemov oz. nismo sploh pojasnili za kaj se gre temu projektu. Glede na to, da se počasi ta projekt bliža svojemu logičnemu koncu pa bi bilo torej koristno, da se v naslednjih mesecih, ki so pred nami, bolj konkretno lotimo določenih reči. Da jih poimenujemo, razložimo in ponudimo neke odgovore.

"Kar nam po pravici pripada" je neko geslo, ki naj bi precej dobro razložilo za kaj naj se zavzema bodoča avtentično-narodna avantgarda, ki bi zmogla diseminirati fundamentalne logične metafizične zaključke med širše sloje prebivalstva, ki nima ne časa ne prilike, da bi se z njimi resno ukvarjalo samo. Gre se torej za t.i. "slovensko rekonkvisto", ki naj bi predstavljala nek dolgotrajen proces ponovne osvojitve družbenih struktur, predvsem države, Kristusu Kralju in katoliškemu občestvu, kot edinemu dediču naroda, kot metafizične realnosti. Države tu ne razumemo kot neke razvejane aparature, temveč jo razumemo v korporativističnem, če hočete fašističnem, smislu poosebitve in realizacije narodnega moralnega in smotrnostnega bistva. Razumemo jo kot novega monarha, ki več ne vstane v pohabljeni obliki krvnega nasledstva neke rodbine, temveč v volji vsega naroda kot točno določene determinante vsakega posameznika.

Kaj je narodno moralno in smotrnostno bistvo pa je vprašanje realne in linearne tradicije in zgodovine, še enega pojma, ki smo ga na tem mestu že velikokrat ponovili. To tradicijo, ki je konkretna in torej izvira iz realnosti: razvidnega resničnega stanja, in linearnosti: povezanosti, neprekinjenosti in nereduciranosti, zgodovine, pa je treba poiskati, dokazati in utemeljiti, ter jo predvsem prilagoditi, upravičiti in terjati današnjemu človeku.

Smoter takšnega početja je povrnitev narodu njegovo bistvo in njegovo bit. Bistvo v smislu, da narod dobi točno določene nespremenljive moralne fundamente, ki ne morejo biti vprašanje neke ničvredne in zavržne ustave, kaj šele trenutne volje nekega števila ljudi v volitvah, in da na ta način s svojim naravnim moralnim razvojem narod ohrani svojo vitalnost, razvoj in obstoj.

Danes se nahajmo sredi kaosa v katerem se okrog nas vrtinčijo najrazličnejše informacije, načini, možnosti, pogledi, resnice, dejstva... Vsako vprašanje ima na tisoče, na videz enakovrednih, odgovorov. Kontradikcije so pravila in nenačelnost junaštvo. Iz tega razloga se počasi ruši družba in svet v smislu, da propadajo neke stare, ustaljene, naravne strukture in se vzdigujejo nove, nenaravne, venomer spreminjajoče se strukture. A kaos je vedno začasen. Kaos je vedno predstopnja nekega novega reda, nekega novega oblikovanja struktur, ki bodo obstale dlje časa in bodo po dolgih stoletjih prišle na novo preizkušnjo. Iz tega razloga je jasno, da se stara civilizacija, ki ji pravimo evropska ali evropejska, počasi pogreza sama vase, ker ni več vitalna ne v zunanjih materialnih vidikih, ne v notranjih, idejnih in duhovnih. Največja grožnja takšni stari civilizaciji je civilizacija, ki je v sebi vitalna. Take so nove civilizacije vzhoda (Azija) in juga (Afrika). Te grozijo, da nadomestijo izčrpano in staro evropsko civilizacijo. In na nas je, da pridemo do sledečega uvida: če je civilizacija izčrpana, stara in ne-vitalna; če producira grdoto, zmedo in ne verjame v posvečeno resnico, ki od posameznikov terja dolžnosti, je prav, da pogine. Mi moramo biti prvi, ki naj terjamo, da pogine. Nobena sentimentalnost nas ne sme vezati, da ne bi mogli izreči za evropsko civilizacijo: če je to tisto, kar je evropska civilizacija, če je to tisto, kar je belska civilizacija, potem naj pogine!

Vendar kaj s tem trdimo? S tem se v prvi vrsti obračamo zoper tisti čudni realizem (v smislu filozofskih univerzalij), zoper tisto čudno pobožanstvenje, zoper tisto čudno vero, ki veruje, da je evropska civilizacija bitje. Ta vera, ki jo moramo zavrniti najprej v sebi in potem zunaj sebe kjerkoli se pojavi, je mišljenje ljudi, da je evropska civilizacija nastala kar sama iz sebe takšna kot je nastala, že samo zato, ker je evropska civilizacija. To je vera, ki pravi, da niso določeni dejavniki ustvarili evropske civilizacije kot ob-produkt, temveč je evropska civilizacija ustvarjala sama sebe, se ustvarjala samo sebe in na koncu postala neka norma, neka božanska ideja, ki lahko biva dalje tudi če s sveta izginejo vsi dejavniki, ki so vplivali nanjo, in vsi Evropejci. Ta vera je tako globoka, da je ena od poglavitnih reči, ki ji moramo nujno nasprotovati in ji moramo v prihodnjem posvetiti še posebno poglavje na tem spletnem mestu.

In ko pravimo, da naj pogine s tem ne pravimo le, da naj pogine ta čudna vera, ta čudni realizem, temveč, da naj pogine vsa evropska civilizacija vkolikor je resnična in je to njen logičen razvoj! Vkolikor! A mi verjamemo, da ni. To, čemur rečemo evropska civilizacija je le izraz moralne dejanskosti neke specifične naravnanosti na življenje s strani vsakega posameznika. Ta izraz pa ne biva sam iz sebe, ker nima nobene biti, če vzamemo to moralno naravnanost na življenje posamezniku, posameznikom, vsem posameznikom. Zato je logično, da se vrnemo, ne k temu fenomenu oz. pojavu, temveč k dejavnikom, ki ustvarjajo in projicirajo ta fenomen. Ne k evropski civilizaciji, temveč k tistemu, kar ustvarja in projicira evropsko civilizacijo.

A kaj jo ustvarja? Če izgine vsak narod evropski z obličja zemlje, ali bo evropska civilizacija še obstajala? Po veri novih kulturnih realistov naj bi. A mi pravimo: jasno, da ne. In če torej verjamemo, da obstaja evropska civilizacija kot abstrahiranost evropskih narodov je jasno, da se v prvi vrsti ne smemo zavzemati za ohranjanje te abstrakcije, temveč za ohranjanje narodov. Lastnega naroda, ki ga določamo in on določa nas. Ki nas določa, da ga določamo. Zato velja nasprotovanje tudi vsakomur, ki se zavzema za neke pan-evropske ideje, ki naj bi reševale idejo, ne pa konkretnosti, ki sploh določa idejo. Reševanje Evrope je reševanje imena, rešiti pa je treba narode.

A kako rešiti narod? Rekli smo prej, da je tudi narod le abstrakcija, ki abstrahira pripadnike naroda v realni in linearni zgodovini. Kar zaznamuje te posameznike je torej treba rešiti, preden bi rešili narod, ki je zopet le "prazno ime", vkolikor ne bi pristali, da ni odvisen od konkretnih danosti. Narod je narod zato, ker je zgodovinsko gledano sestavljen iz realnih in konkretnih posameznikov nagibanih od neke moralne in smotrnostne ideje. Zato narod zopet ni narod, ker je narod, temveč je narod, ker je tak in tak zato in zato.

Gre torej za določenost, determiniranost naroda z nekimi moralnimi fundamenti posameznikov, ki ga sestavljajo (gledano vse-zgodovinsko). Tu zopet narod nazaj determinira posameznike v smislu neke občestvenosti. A ta determiniranost posameznikov postaja v določenih dobah premalo instinktivna, saj narašča individualizacija posameznika, ki se čuti vse bolj osamosvojen (pojav novoveškega subjekta), suveren. Tu nastopi pomen Države, ki mora poosebiti narodno moralo in smotrnost na način, ki omeji in osvobodi posameznika. V prvi vrsti pa Država kot obča vest naroda predvsem garantira, da narod ostaja zvest tej svoji determiniranosti in garantira lojalno kontinuiteto nekim moralnim fundamentom. Tu Država torej ni razumljena v absolutnosti lastne suverenosti, ki je že samo po sebi nesmiselno naziranje, temveč v absolutnosti poosebljanja narodnega bistva in narodne biti. To Države ne dela v absolutne v klasičnem smislu absolutizma, a jo dela absolutno v mejah svojega dosega, ki ji po pravici pripada.

Posameznik tako postaja odgovoren v individualnem in kolektivnem smislu za svoje življenje. Posameznik ni odvezan nobene odgovornosti, ne v zasebnem življenju, ne v javnem. Njegovo življenje postaja resno in zrelo.

V naslednjih mesecih si bomo ogledali nekaj konkretnih zadev iz takšnega naziranja, predhodne vzore in pretehtali smiselnost posameznih nazorov.

Subjektivna objektivizacija in krščanstvo

Reakcija na postmoderno dobo in modernizem sam, reakcija na liberalizem, individualizem, multikulturalizem, pacifizem in vse drugo, kar je rodilo in izrodilo našo dobo vodi v nekakšno "vračanje k tradiciji". Nekateri temu rečejo enostavno tradicionalizem, čeprav lahko ta pojem dobesedno niti ne ustreza. Kakorkoli že, čeprav smo na tem mestu nasprotovali takšnemu proti-polarnemu doživljanju sveta v zapisu "Zoper tradicionalizem", pa to ne pomeni, da takšen tradicionalizem ni logičen in celo v prvi fazi pravilen. Problem tradicionalizma se pojavi tedaj, ko se ne išče svoje lastne faktične tradicije, temveč se po neki logiki evolaizma išče občo tradicijo in se jo postavlja nasproti obči moderni.

Pred časom je bilo moč naleteti na dva primera, ki sta v resnici tragična prikaza zmotnosti takšnega tradicionalizma. Namreč dva prominentna tuja avtorja, ki se pojavljata v relativni bližini alternativnega desničarstva na spletu, sta se izrekla o vprašanju krščanstva oz. katolicizma. To pa sta storila preko tega, da sta si zadala nalogo, da prebereta Sveto pismo in preučita ali je le-to primerno zanju in ali bi ga priporočila svojim zvestim poslušalcem.

V približno istem času pa je še en manjši komentator iskal odgovor na vprašanje paganizma oz. neopoganstva. Vsi ti trije primeri kažejo na distorcirano naravo dojemanja sveta, časa oz. zgodovine in posameznika samega. Zato velja opozoriti na nekaj stvari.

Kot prvo: ne berite Svetega pisma!

Ta navidez blasfemičen vzklik se zdi najbrž zelo čuden, a naj pojasnimo, kaj s tem mislimo. Pogosto prepričanje v današnjem sekulariziranem ateističnem svetu je, da religija deluje po simplističnem principu, kakršnega otrok spozna v šolo pri zgodovini ali pri nekem spoznavanju svetovnih religij in kultur. Ta princip pravi: prerok(i)/bog(ovi) - sveta knjiga - prostor čaščenja. In tako se otrok nauči: židovstvo: Mojzes itd./Jahve - Tora - sinagoga; islam: Mohamed/Alah - Koran - mošeja; krščanstvo: Jezus(/Sveta Trojica) - Sveto pismo - cerkev. To percepcijo dalje utrjuje spačeno krščanstvo v obliki protestantističnih sekt, ki postavlja "Biblijo" za edino merilo krščanstva in reakcija novega ateizma na krščanstvo, ki v center svoje kritike postavlja prav "Biblijo". Na to spačenost vse bolj pristajajo tudi katoličani, npr. K. k. Prenova v Duhu, ki na vprašanje, kaj je več: Sveto pismo ali Sveta Evharistija odgovarja, da je vprašanje neprimerno, s čimer izenačuje Sveto pismo s Sveto Evharistijo samo. A to ni pravilno.

Dr. Aleš Ušeničnik o Svetem pismu pravi: "Katoličani verujemo, da je obsežena v sv. pismu božja beseda, a zanikujemo, da bi bilo sv. pismo tisto, po čemer naj bi se ali edino ali prvotno širil sv. evangelij v vse čase in med vse narode."

To nam pove, da Sveto pismo ni ekskluzivni fundament krščanske vere in krščanstva, temveč je le eden od več fundamentov, ki pa se hierarhično podreja Cerkvi. Zato je za posameznika dokaj neprimerno, da bi v iskanju krščanstva in krščanske vere začel s Svetim pismom in tam iskal svojo versko identiteto. Sveto pismo je kompleksen dokument, ki vsebuje spekter različnih zapisov. Sveto pismo namreč ni sestavljeno kot neka doktrina ali nek Talmud. Slavne desetere božje zapovedi so v Svetem pismu svojevrstna izjema, preostali tekst ni niti najmanj tako neposreden. Posameznik, ki nima nobenega verskega predznanja in stopa iz praktičnega ateizma v iskanje vere, bo naletel na kaotično območje, kjer bo tekste prebiral kot človek bere roman. Skoraj gotovo je, da ga bo knjiga odvrnila.

Kajti resnica je, da je Sveto pismo šele sekundarni vir kristjanove kontemplacije ali sploh verskega doživljanja sveta. Če bi bil primaren, bi namreč otroka pri verouku najprej napotili, da bi bral Sveto pismo ali se ga učil na pamet, tako kot to počno židje s Toro. Pa ga ne.

Ušeničnik tozadevno pravi: "Knjiga je knjiga. Človek mora znati čitati, da jo umeje. Da bi šla od rok do rok med vse, jo je treba prepisovati, prevajati v razne jezike. Kdo naj jamči, da se pri tem ne vrinejo hibe, da se bistveni smisel tu ali tam ne spremeni? Kdo naj tudi ve, ali jo prav razume?
  
Protestantje so čutili težo teh pomislekov, zato so dejali, da vsakega človeka ob čitanju sv. pisma notranje razsvetljuje in uči sv. Duh.
  
To bi bilo samo po sebi mogoče. V neki meri se to tudi godi. Vera je milost sv. Duha, ki nam daje tudi boljše umevanje sv. pisma.
  
Toda že vnaprej ni verjetno, da bi bil to način, kako Kristus kliče narode k veri. To bi bil nekak verski individualizem, a Bog je ustvaril človeka socialnega, otroke vzgajajo in uče starši, narode vodijo vladarji, zato je pričakovati, da je tudi v nadnaravnem redu tako.
  
In tako je zares. Kristus je ustanovil Cerkev kot versko družbo in v njej živo učiteljstvo."
 
Kristjan s Svetim pismom ni nujno neposredno povezan v smislu branja in študiranja tega dokumenta, pač pa se pokorava učiteljski avtoriteti Cerkve, ki Sveto pismo sploh interpretira. Tudi tiste vrste katoličani, ki mimikirajo protestantsko dojemanje Svetega pisma, v njem skoraj nikoli oz. le izjemoma iščejo temelje in doktrino svoje lastne vere. Služi jim bolj kot iskanje navdiha, kot kontemplacija in meditacija. Odlomke iz Svetega pisma prebirajo naključno in iščejo v njih neko simboliko za svoje življenje.

Posameznik sam je tudi nezmožen pravilne interpretacije Svetega pisma in zato nujno potrebuje nekega avtoritativnega interpreteta. Bizarno veliko število protestantskih sekt, cerkva in združenj to tudi v praksi potrjuje. Razhajanja v interpretacijah besedil in sporočil v Svetem pismu vodi v drobljenje teh skupnosti in v individualistično doživljanje božje besede.

Zato Sveto pismo ni prava knjiga za vstop v krščanstvo.

Kdor išče razumevanje krščanstva naj se loti katerega od cerkvenih očetov, katoliških apologetov ipd. Od tam bo potem njegova pot vodila do avtoritativnih stališč Cerkve. Šele iz te stopnje pa mu bo morebiti pot odprta v branje in razumevanje Svetega pisma. A to nikakor ne bo nujna ali vsaj ključna faza njegovega krščanskega doživljanja sveta. Prav verjetno je, da dober kristjan ni še nikdar prebral Svetega pisma v celoti.

Ušeničnik navaja protestanta Gottholda Ephraima Lessinga (1729-1781), ki je pravilno ugotovil:

"Krščanstvo je bilo, preden so apostoli in evangelisti kaj napisali."

"Tudi če bi se sv. pismo izgubilo, bi se krščanstvo vendarle lahko ohranilo."

"Naj bo pomen sv. pisma še tako velik, vsa resnica krščanstva ni od njega odvisna."
 
Skratka, Sveto pismo ni tisto, za kar ga imajo ateisti ali določeni krščanski shizmatiki. Zato je že v izhodišču napačno, da skuša nekdo v srž krščanstva zakopati tako, da se spravi prebirati ta dokument. Kdor iskreno išče krščanstvo, to prastaro vero te dežele in našega naroda, potem je njegova naloga, da skuša najti svoji izobrazbi primerno apologetsko knjigo kakšnega priznanega katoliškega avtorja. Na tem mestu priporočamo slovenske predvojne avtorje, ki so najsorodnejši in najrazumlivejši slovenskemu človeku. Ne priporočamo pa raznih trenutno popularnih avtorjev, torej večine povojnih in praktično vseh danes živečih. Ti avtorji slikajo distorcirano krščanstvo in nalašč ne povedo, da je na večino vprašanj Cerkev avtoritativno odgovorila.
 
To je torej prvi razlog, zakaj je smešno in nespametno, da sta se omenjena dva tuja "tradicionalista" odpravila brati in presojati Sveto pismo, da bi tako razumela krščanstvo. S tem sta dokazala, da ne razumeta narave krščanstva in katoliške vere ter sta si naredila več škode, kot pa koristi. A obenem sta dokazala še nekaj drugega. Svoje pohabljeno gledanje na svet in čas.

S svojim potovanjem v Sveto pismo sta predpostavljala, da lahko sama, kot individuuma vidita celostno sliko te knjige in krščanstva, ter na ta način presodita in ovrednotita to knjigo iz neke lastne notranje avtoritete. A posamezniku ni dano, da bi lahko tako vehementno presojal stvari iz svoje lastne osebnosti in z njo povezanega intelekta. Kdor kaj takšnega stori, to počne iz izrazitega individualizma, ki pa je v radikalnem nasprotju s tradicionalizmom samim. 

A ne tradicionalizmom, kot ga pojmuje kontemporarni altrajt s svojim branjem Juliusa Evole. Po tem tradicionalizmu posameznik indvidiualistično razume tradicijo kot plod nekega časovnega razvoja in se nameri, da bo iz različnih tradicij ustvaril neko sebi prikrojeno filozofijo. Isto velja za C.G. Junga in denimo J. B. Petersona, ki danes razširja Jungovo doktrino. Ta dva zopet v tradiciji videvata neko javljanje kolektivnega nezavednega in preko primerjalnega veroslovja ustvarjata pavšalne zaključke. Po takem razumevanju tradicije in religije je pač logično, da se pojavljajo ugledni altrajterji, ki se lastnoročno iz subjektivnega gledišča odpravijo presojat Sveto pismo, kot povsem izoliran izkaz vprašljive resničnosti krščanstva.
 
A tradicionalizem, ki bi bil vsaj nekoliko kompakten in koherenten bi bil v izhodišču vezan iz individuuma na nek zgodovinski kolektiv, torej narod. Po takem tradicionalizmu bi bil posameznik dolžan slediti tradiciji že zato, ker bi s tem lahko zopet koreninil zunaj sebe, a vendar v sebi. Tradicionalizem, ki pa presega determiniranost posameznika, tega posameznika pošilja na kokošji lov za neko občo človečansko tradicijo, kjer bo logično prepuščen relativizmu že zato, ker tak tradicionalizem relativizira sleherno tradicijo.

To Jung dobro razume, ko pravi: "Moderni človek, protestant ali ne, je daljnosežno [...] izgubil zavetje cerkvenih zidov in zaradi te izgube se je približal območju svetovno razdirajočega in svetovno uničujočega ognja."
 
Problem današnje žeje po tradiciji in iskanje tradicije je torej v tem, da tradicija ni razumljena v svoji resnični obliki in predvsem v svojih zahtevah nasproti individuumu. Tradicija pač ni tisto, kar je nasprotno progresivizmu in moderni ter postmoderni, temveč je tisto, s čimer je posameznik povezan glede na njegovo obstajanje v svetu. Torej njegova determiniranost je nasprotni konec vrvi, s katero je povezan s tradicijo. Potem takem ni vsaka tradicija dobra, je pa dobra njegova tradicija, ker ji pripada. Ta tradicija pa terja od posameznika, da postane nje del, ne v vračanju nazaj, temveč v hoji naprej.

Takšen pogled tradicijo sicer relativizira na drug način, a vseeno daje posamezniku trden temelj iz katerega lahko pravilno stopa v razmerje do sveta in sebe. Kajti če zatrdimo na tem mestu, da je vsak Slovenec poklican, da živi konkretno realno in linearno tradicijo slovenskega naroda že zato, ker je rojen temu narodu na teh tleh, lahko nekdo protestira v smislu: in če bi se rodil v Aziji? A s tem je kritik že zgrešil pomen tradicije oz. se je zoperstavil svoji determiniranosti. S tem načeloma ni nič narobe, a v ožjem pogledu je s tem vse narobe. Tradicija kot koncept terja od posameznika, da jo živi, zato ker obstaja v njej. Taka je pač logika žive tradicije, mrtva tradicija pa je zgolj neka življenjska filozofija, ki pa nikoli ne more posamezniku ponuditi istega temelja, saj od njega ničesar živo ne zahteva.
 
Zato je drug velik problem omenjenih dveh avtorjev tudi v tem, da stopata v svoje presojanje krščanstva oz. Svetega pisma iz časovno zreduciranega vidika. Stojita namreč v nekem trenutku zgodovine in presojata krščanstvo v nekem trenutku zgodovine skozi nek tekst, ki je po njuno evidentno tudi zgolj baziran na trenutku(ih) zgodovine. To je danes posebno razširjeno pojmovanje religije, posebno krščanstva, ki ga je moč zaslediti tudi pri kontemporarnih katoliških avtorjih.

Tu se razume linearno zgodovino kot serijo dokaj nepovezanih trenutkov, ki jo povezuje neka oblika evolucije. Tako je po tem mišljenju vsak naslednji trenutek boljši od prejšnjega in sčasoma začne čas predpostavljati kvaliteto teh trenutkov. Čas teče, a kvalitativno se določene reči ne morejo spreminjati. Zato tudi ni mogoče presojati krščanstva v nekem trenutku zgodovine.

Tako eden od avtorjev, prominentni altrajter na koncu priporoči poganstvo kot Evropejcem bližjo religijo in to nas ponese do nekega manjšega altrajterja, ki se je nedavno v svojem videoposnetku vprašal: "Kaj poganstvo predstavlja meni?" In šele v tem vidimo kako nevzdržno šibka je vsaka alternativa realni linearni krščanski tradiciji Evrope. Tu ni pač nič otipljivega, tu je le plehka mistika napihnjenih votlih besed in čutenja. V paganističnih krogih se praktično vse gradi na nasprotovanju krščanstvu, a realnega paganizma skorajda ni. Govori se veliko o pravi dediščini, o pravem duhu, o pravi duhovnosti Evropejcev in Evrope, a nikjer ne duha ne sluha o tem, kaj neki to pomeni. Vse bazira na negaciji krščanskih "vrednot" in na "vrednotah", ki prihajajo iz nas, ker smo, kar smo.

A to je bojazlivost in nezmožnost sprejemati realne in linearne zgodovine. To je strah pred samim seboj in iskanje boljšega sebe, ki bi zakril svojo šibkost pred zahtevami tiste neizprosne krščanske tradicije, ki iz človeka dela križarja: duhovnika-vojaka-kmeta. Ta se bori v svetu s svetom in samim seboj; dela zaradi dela; moli nevidnega Boga, ki posega v vsako ped njegovega bitja in žitja. Živi, da umira in odmira ter umira in odmira, da živi.

Nasproti temu pojmovanju stoji patetika hedonističnega udobnega življenja neodogovornega paganizma po katerem je človek bon sauvage, ki životari v svetu za svet in umira, da bi postal humus ciklične norosti.

Česa naj se torej človek, ki išče pot iz moderne norosti varuje? Kot prvo naj se varuje skušnjave, da bi samega sebe postavljal za presojevalca določenih reči, ki mu jih ni treba presojati oz. posledično: jih nima pravice presojati. To so evidentne reči, kot naprimer realna zgodovina našega naroda, naše domovine in Evrope. Ali pa različnost med moškim in žensko, različnost med rasami in narodi. To so stvari, ki jih določeni koncepti in ideje vsebujejo v sebi. Ki torej predispozicionirajo določene resnice. Iz tega izvira tudi, da ne jemlje trenutka zgodovine v katerem se nahaja, za kvalitativno boljšega od predhodnih.

Poišče in sprejme pa naj svojo determiniranost, ki mu je bila podeljena z vzgibanjem v življenje. Tako življenja nima pravice presojati drugače, kakor v najčistejši uglašenosti z rodovi prednikov in okolja v katerem se nahaja. Vsaka dilema vodi namreč proč od te tradicije v narodno smrt. Danes so najglasnejši proponenti rasnega realizma in belega nacionalizma tudi bodoči pogrebci naroda, saj namesto k narodni tradiciji, vodijo proč od nje v internacionalistični relativizem in dekadenco.

Naprej

Claim our hills and mountains
In which our fathers bones dwell
Sell what you cannot own
Silence what you do not comprehend
In your pillory we rot
 


Nekaj sprememb na projektu NeoDomobranec. Prejšnji mesec je bil blokiran videoposnetek "Dvajseti april" na Youtubeu. Razlog blokade in zaklepa v "limited state", je po besedah te platforme spodbujanje sovraštva oz. sovražni govor. Po uporabi gumba za ugovor, naj bi Youtube ročno pregledal vsebino in je določil, da je blokada primerna in da videoposnetek ostane zaklenjen v večini evropskih držav, vključno s Slovenijo. Zanimivo, da je bil videoposnetek, ki nima nobene posebne vsebine blokiran po pičlih 120-ih ogledih, kar je kratkomalo bizarno. Še bolj zanimivo pa je, da je do blokade prišlo šele potem, ko sem videposnetek delil na Twitterju tri dni po objavi. Vnovič se je pokazal razlog, zakaj je nesmiselno uporabljati Twitter ali Facebook in podobna omrežja.
 
Problem teh omrežij je prepaden. Težko ga je zajeti v enostavno formulo in jo izraziti. A jasno je, da gre za popolnoma kaotično drobljenje vsake svetovno nazorske koherentnosti. Kontradikcija je tam pravilo. Ljudje oz. profili za katerimi stojijo, postajajo tako agregatorji cele vrste kontradiktornih misli in zamisli, v želji po pridobivanju všečkov in deljenj. A to je propad in ne začetek. Aut - aut je nekoč terjal Anton Mahnič. S tem je namreč terjal od intelektualcev in avtorjev svojega časa, da se izjasnijo o svojih nazorov in ne zagovarjajo istočasno diametralno nasprotujočih si stališč. To je bil namreč čas liberalizma, ki se je skozi slovenski narod plazil zaklinjajoč se, da je krščanski, katoliški. A Mahnič je ostrooko videl, da so določena filozofična izhodišča teh diseminatorjev liberalizma, v neskladju s katoliškimi principi, kljub temu, da so trdili, da se držijo katoliške doktrine. Zato je pokazal na te probleme in pribil svoj aut-aut. Ali - ali. Ali si kristjan ali pa nisi. Ne moreš biti kristjan in nekristjan, lahko si le eno ali drugo.
  
Danes ne bi Mahnič niti mogel več terjati aut - aut. Danes je pravilo, da nimaš nobenega koherentnega svetovnega nazora, se ne izrekaš pozitivno o  metafizičnih vprašanjih, a obenem zasedaš neke ideološke pozicije in predvsem da nekoga drugega žigosaš, da sveta ne dojema dovolj jasno. To pravilo se razteza na vse strani. So katoliški duhovniki, ki jih je nekdo poklical, da pišejo kratke kolumne o perečih vprašanjih, a njihova izvajanja so v kričečem nesoglasju s katoliško tradicijo in doktrino. Skrivajo se za zidovi legalizma in na druge kažejo s prstom, sami pa do potankosti izpolnjujejo vse pogoje, ki jih je npr. Mahnič očrtal katoliškemu liberalcu in katoliškemu liberalizmu, po besedah Piju IX. najpogubnejši kugi.
 
A tudi na nekatoliški oz. t.i. agnostični strani so še hujša protislovja. Tam menijo posamezniki in avtorji, da si morejo kar zlepiti skupaj nek svetovni nazor in ga zagovarjati. Menijo, da jim sploh ni treba odgovarjati na določena življenjska vprašanja in da morajo le to ali ono reč spraviti v red neki uporniški politiki in vse bo spet v pravem lepem redu. To so plitvi nazori individualističnih kolektivistov, ki svoji osebnosti prilagajajo svetovni nazor, namesto, da bi svetovnemu nazoru prilagajali svojo osebnost. Vkolikor se z določeno rečjo ne strinjajo iz svojih ozkih subjektivističnih vzrokov, zavržejo celo filozofijo, cel svetovni nazor, celo religijo in na koncu celo tradicijo. Oni bi radi sterilno, vsakemu individuumu prilagojeno filozofijo, ki bi producirala le še dalje gnili pluralizem, ki vodi v paralizo, stagnacijo in smrt.
 
To so ljudje, ki jim je njihovo kratko življenje pomembnejše od vsega kar jih presega. Zato so nestanovitni in begajo od enega svetovnega nazora do drugega, na koncu pa ostajajo razočarani in si ustvarjajo neke megalomanske pošasti, da bi jim ne bi bilo treba pogledati v praznino v sebi. Zato so socialna omrežja tako ničeva.
 
Obenem pa ta omrežja tudi morijo vsako pripravljenost za razmišljanje in razpravo, ki bi mogla obroditi sadove. V suhoparnih debatah se izčrpajo duhovi in namesto študiranja vprašanj se vse zreducira na občutek užaljenosti in potrebe po "imeti prav". Zato je mnogim dovolj, da vzpostavijo tezo in jo branijo na vse mogoče načine, predvsem sebi v škodo. Ta izčrpanost potem brani in jemlje poguma, da bi ti posamezniki, ki tako vehementno operirajo z nekimi obtožbami in vsevednostjo, zgrabili pero ali tipkovnico in nekaj spisali, sprožili debato. Ne. Včasih se kdo opogumi in prevede kakšen suhoparen članek iz angleščine, ali pa povzame kak članek. Spet najredkejši pišejo neke bebave povzetke modernih filozofov, da bi razjezili svoje včerajšnje prijatelje.

In na drugi strani postaja jasno, da bo misel Slovencem diktirala tujina. Ničvredni amerikanisti in neki individualistični skandinavci, pa celo Francozi in Rusi. Še celo naši domači katoliški tradicionalisti prebirajo tuje katoliške avtorje, škofe in duhovnike. Onega Gilberta Chestertona in Fultona Sheena.
 
Nič ni narobe s tujimi vplivi, to je seveda jasno. A vendar nikoli ni in ne bo dovolj enostavno sprejemati te vplive in meniti, da zadoščajo. Treba je vzidovanja in prilagajanja. A to najbrž na koncu koncev niti ni pomembno.
 
Skratka, na projektu NeoDomobranec se je manj objavljalo v zadnjem času in ta trend se bo tudi nadaljeval. Objave so postale suhoparne in na trenutke (vključno s to) pretenciozne. Ta projekt očitno daje videz irelevantnosti in ne daje občutka zaupanja, kar je povsem razumljivo.

T.i. Torkovi večeri se ne bodo več producirali in fokus se bo premaknil na prebrane govore in članke, obenem pa se, če bo Bog dal, pripravljata vsaj dva večja projekta za Youtube kanal. Kar se tiče teh blogov nekega cilja ni in bodo objave dalje (še vedno) naključne. Čeprav bodo redkejše, se najverjetneje ne bodo povsem končale vsaj do drugega leta, ko bo deset let obstoja tega projekta.
 
  

Postno razmišljanje 2018

"Fašizem odklanja možnost materialističnega pojmovanja 'sreče' ter ga prepušča ekonomistom prve polovice 17. stoletja; odklanja namreč enačbo — dobrobit: sreča — ki bi ljudi spremenila v živali, misleče na eno samo stvar: da bi bili rejeni in nakrmljeni ter bi se tako ponižali do golega in preprostega vegetativnega življenja."

-Benito Mussolini

  
  
Groza preskrbljenosti
 
Nekateri razloge za degeneriranost in dekadenco "zahoda" pripisujejo krščanstvu. V dolgih miselnih izvajanjih spekulirajo o svetu, v katerem krščanstvo ne bi nikoli prevladalo nad Evropo. A to so lenobni duhovi, ki se zatekajo v romanticizem in historične fikcije, da bi se izognili teži realne in linearne zgodovine. Zato se oddaljujejo v najbolj obskurna obdobja preteklosti, kjer z dovolj napora in še več domišljije izrišejo svetlo in neomadeževano obdobje človekovega obstajanja. Ravno sedaj v postu pa lahko tako jasno vidimo ničvredno zaverovanost v gnili naturalizem in pozitivizem, ki ne daje nobenih sadov, temveč le ruši in podira, ne da bi zmoglo dati eno samo logično in realno alternativo.

Namreč Evropa v svoji degenriranosti ni nekaj posebnega, edinstvenega, temveč je le ena v vrsti družb, ki so se uspele preriniti na sam vrh napredka in blagostanja državljanov. Tu nima krščanstvo nič opraviti, kajti takšni družbi sta denimo tudi Japonska in do neke mere Južna Koreja. Dve nekrščanski družbi, ki sta na trenutke celo proti-krščanski, se utapljata v identičnih problemih, kakršne videvamo na evropskem zahodu. Ekscesi prve "cyberpunk" družbe, ki je Japonska, postajajo že komični, a so v resnici tragični. So privid prihodnosti. Ta prihodnost pa nam kaže ssliko propadajoče pasivno-samodestruktivne družbe, ki ji nič ne manjka materialno, a ji manjka najpomembnejše: sla po življenju.

Zato je tako ničev tisti argument, ki pravi, da je krščanstvo rodilo liberalizem, liberalizem je pa vzrok propada zahoda. Liberalizem, ki je svetovno-nazorski negizem in je koncept poživaljenja človeka, z različnimi imeni, je učinek in ne vzrok. Liberalizem je produkt napredka, napredovanja v človekovo degradirajočo osvoboditev. Njegova kal ni ne v tem ne onem religioznem ali svetovno-nazorskem sistemu, niti ne v tej ali oni rasni podobi človeka, njegova kal je v človeku samem, v njegovi padlosti.

A ta padlost pride do popolnega izraza sorazmerno s preskrbljenostjo človeka, z udobjem, v katerem postane nujno le še karikatura človeka in obenem karikatura živali, saj ni žival in ta žival z razumom je žalitev živali.

Poglejmo si vendar družbe na robu propada, tiste družbe, ki izginjajo z obličja zemlje, se starajo in stagnirajo v nenehnem napredku in toleranci socialno-kapitalistične demokracije. To so družbe napredka in preskrbljenosti. Japonska, ki menda ne sprejema tujerasnih imigrantov je na tem, da propade, tako kot Evropa, ki jo menda ogrožajo le imigranti in krščanstvo. A degenerirana Japonska je za mnoge "tradicionaliste" amerikanskega tipa, ki jih videvamo, da se s temi imeni kitijo v Alt-Rightu, idealna družba, h kateri naj bi vsi narodi težili. Zdaj razumemo, čemu navdušenje nad sex-roboti, ki naj bi že pokazali feministkam, da njih nihče ne potrebuje in zdaj razumemo, čemu takšno silno neodobravanje prepričanja, da so problemi mešanja narodov produkt demografske slike. In ali zdaj razumemo silno kratkoviden argument altrajterjev o tem, kako je bela rasa odgovorna za večino izumov in sploh za napredek človeštva?

In na drugi strani gledamo komično fascinacijo altrajterjev s Poljsko in t.i. višegrajskimi državami, ki menda ščitijo svoje meje in preprečujejo imigracijo. Nihče ob tem ne vidi, da so redki imigranti, ki si sploh želijo v te države in da te države zgolj nasprotujejo prisilnemu uvozu imigrantov iz zahodnih držav pod programom vzajemne razdelitve. A vprašanje je, kdo priselitvi imigrantov na Poljsko bolj nasprotuje, Poljaki ali imigranti sami? Poljaki in državljani drugih višegrajskih držav so znani po izseljevanju v Britanijo, kjer delajo kot čistilci in podobno, kako neki bi bile torej njihove države zaželjena destinacija imigrantov iz drugih držav in kontinentov?

A bolj kot ta paradoksalnost je smešno to, da ti ljudje, fascinirani s Poljsko in vzhodnimi državami, ne vidijo očitnega dejavnika, ki prispeva k kontrastu med zahodnimi odgovori na odprta vprašanja in njihovimi lastnimi. Ta dejavnik pa je razvitost držav. Sorazmerno z ekonomsko razvitostjo postajajo ljudje vse bolj individualistični in disociirani od vsake duhovne in materialno ne-koristne skupnosti. Z napredovanjem ekonomske razvitosti in preskrbljenosti, ljudje postajajo nedovzetni za vprašanja zgodovine, tradicije in religije, še posebej pa rase. Tu ne gre za neke zarote, pač pa za realno stanje človeka, ki se postopoma disociira od zemlje, naroda, države, celo družine (urbanizacija, atomizacija in individualizacija posameznikov, krčenje pojma družine, izginotje družine v pogodbeni skupnosti dveh posameznikov, itd.)

Kar gledamo namreč pri narodih, lahko poenostavljeno vidimo pri posamezniku. Večanje preskrbljenosti, neodgovornosti, udobja, svobode in varnosti vodi posameznika v grozljiva brezna nenravnosti, lahko pa že zgolj v nesrečnost in depresijo, ki sta tako pogosta pojava pri zvezdnikih in bogataših. Človek, ki ima vse, kar si lahko poželi, ni dovzeten za vprašanja, ki ga presegajo. Tak človek postane resigniran, otopel in šele tedaj se odpre vprašanje eksistencialne groze, ki je pri današnjem človeku skorajda že pravilo. Epidemija depresije, anksioznosti in drugih oblik človekove groze nasproti sveta in družbe, je produkt človekove disociacije s svojim koreninjenjem v svetu, kot njega del, predvsem pa je produkt preskrbljenosti, ki proizvaja mehkužnost.

Zato je post za katoličana oz. kristjana tako pomemben. Ker v njem skuša ostajati zdrav in vitalen, ko kaže svojo moč nad svetom, moč nad tokovi, ki naj bi se jim ne upiral. Katoličan v postu kljubuje mehkužnosti, a tudi strahu in eksistencialni grozi; kljubuje umetnemu videzu sterilnosti sveta, ki kaže lažno srečo, odrešenje in lahko življenje. Trpljenje pa človeka kali, ga dela zdravega in je zdravilo za depresijo in razne tesnobe, predvsem pa je zdravilo za mehkužnost. Tako človeka ne sme biti groza trpljenja, pač pa ga mora biti groza preskrbljenosti in udobja.

Enako velja za narod. Če hočemo obstati se moramo v prvi vrsti začeti odpovedovati; odpovedovati predvsem pretirani in nezdravi svobodi, ki je lažniva svoboda in odpovedovati neodgovornosti in pravicam do tega ali onega nesmisla, ki ne gradi pač pa podira.
 
 
Tradicionalizem

Zabavalo me je, ko sem ravno v postu na socialnem omrežju naletel na nekega kritika "krščanskega univerzalizma", po kliku na njegov profil se je izpisalo, da se identificira kot "traditionalist". Tradicionalizem je pogosta "pozicija" na današnji načelnejši oz. radikalnejši desnici. A izraz vse prevečkrat zavede.

Tradicionalizem, ki ga propagira danšnja "neo-reakcija" ali širši krog razširjajočega se kroga nazorske koalicije, ki je nezadovoljna z liberalizmom in t.i. pojavi modernosti, ni nekaj, kar bi človek mogel razumeti že ob samem izrazu. Tradicionalizem pomeni negacijo ne-tradicionalizma, kar je pa zopet nezaključen in večkrat nedoločljiv pojem. Ta tradicionalizem je torej neka reakcija (v banalnem smislu) na nezmožnost čutenja realne tradicije. Je občutek izpodrezanosti korenin.

Kajti prej omenjeni "traditionalist" evidentno ni zasledoval nobene realne tradicije. Njegova stališča so bila mešanica generičnega liberalističnega proti-krščanstva in novo-starega rasnega realizma. Kakršnokoli tradicijo bi zaman iskali. Še več, ta posameznik je edino tradicijo, ki jo je bilo moč videti, razodeval v obliki citatov ameriških politikov in mislecev prve polovice dvajsetega stoletja. Kakšna neki je ta tradicija človeka, ki živi na slovenskih tleh, govori slovensko, tradicijo pa išče na drugem koncu sveta pri mislecih navdahnjenih od liberalističnih revolucij osemnajstega in devetnajstega stoletja?

Kajti tradicija sama po sebi ni nekaj objektivno ali absolutno dobrega. Tradicija ima namreč logiko, ki je naravnana na posameznika, če gleda osebno, oz. na narod, če gleda kolektivnejše. Tradicija nekoga drugega ali celo drugega naroda, je meni nepomembna, do nje sem lahko v najboljšem primeru indiferenten, po pravici pa lahko celo nasproten. Tradicija, ki je meni kot posamezniku pomembna, je le tradicija, v kateri naj bi našel sebe, ker sem z njo definiran po kriterijih, na katere nimam vpliva. Da pa sem definiran je do neke mere to moja dolžnost, saj se danes nahajamo v dobi, ko se zavedamo določenih procesov, ki naj bi bili dokaj nezavedni ali intuitivni. Zato moremo in moramo do njih pristopati le s sklicevanjem na svoje hotenje in svobodo.

Tradicionalizem, namreč kot filozofska doktrina, ki izvaja, da v tradiciji leži edina možnost doumetja resnice, je Cerkev zavrnila. Tradicionalizem v tej obliki skuša odgovarjati na vprašanje o tem, kako je človek sploh lahko gotov o katerikoli stvari. Po tradicionalizmu človek sam od sebe ne zmore nikakršnega spoznanja. Spoznanje je tako le v skladanju umevanja množice posameznikov - splošnem prepričanju. Gre za neke vrste skepticizem, ki mora v svoji doslednosti nujno priti do zadnjega stališča in skepse do vsega, tudi Razodetja in celo Boga samega. To naziranje je torej nekaj podobnega ne-krščanskemu tradicionalizmu Juliusa Evole in njegovih predhodnikov, pa tudi Carla Gustava Junga in njegove šole, v katero sodi tudi danes popularni Jordan B. Peterson. Ta tradicionalizem podobno meni, da je v tradicijah celotnega človeštva moč najti neke obrazce bivanja, resnice, prajezika in celo skupnega izvora.

Kakorkoli že, temu nasproti lahko postavimo: praktični tradicionalizem. Kaj bi bil ta pojem? Praktični tradicionalizem bi bilo prepričanje, da tradicija v sebi drži resnico odnosno na posameznika in da je tradicija odnosno na posameznika, ki pripada tej tradiciji, absolutno dobra. Posamezniku se torej ni treba spraševati kaj je resnica, ozirati se mora le na tradicijo. To pa ne pomeni, da človek ne more doumeti resnice zunaj tradicije, niti da je tradicija absolutno dobra zunaj mej posameznika, to pomeni le praktično naravnanost posameznika, ljubezen do določenosti.
 
 
Praktični tradicionalizem

Kljub temu, da je praktični tradicionalizem sicer nepopoln in navidezno zahaja v iste ekscese kot prej omenjeni Lamennaisov tradicionalizem, pa temu ni tako. Praktični tradicionalizem bi izvajal, da vsa resnica, ki jo človek potrebuje, leži v npr. tradiciji slovenskega naroda in posameznik ne potrebuje drugega, kot da se je drži. To bi bilo sicer navidez nekatoliško, saj se zdi, da postavlja narod pred vero, a ker narodna tradicija postavlja vero pred narod, praktični tradicionalizem zdrži.

Tu se prekrivata torej dve izvajanji, ki pa sta obe pozitivni in nista protislovni. "Katoličan sem, ker sem Slovenec" in "Slovenec sem, ker sem katoličan". Posebej drugo se zdi nekoliko absurdno, prvo pa navidez absolutizira narod. A gre za izvajanji, ki bazirata na narodni tradiciji in narodna tradicija, popolnoma neločljiva od katoliške vere in morale, je pravilna, ker je katoliška. Zato posameznik za resnico o svetu in za zanašanje na resnico, ne potrebuje drugega kot narodno tradicijo. S tem ne trdimo, da se do resnice ne more dokopati drugod, kot po narodni tradiciji, temveč, da se mu ni treba, ker je njegova tradicija pravilna. To bi zaznamovali z izrazom praktični tradicionalizem.
 
S tem smo (na kratko) razrešili verske ugovore zoper tradicijo (bralcu naj prihranim poizkuse zavrnitev vseh možnih ugovorov). A bolj kot za verujočega katoličana je tradicija ali praktični tradicionalizem pomemben za neverujoče. Namreč katoličan hote ali nehote živi narodno tradicijo, četudi na trenutke zapada v ekscese. Medtem pa na drugi strani med nekatoličani vlada zmeda in ravno ateizem, agnosticizem ali kak panteizem so najbolj zvesti spremljevalci vsake proti-narodne težnje in sploh narodnega propada ali izginjanje narodne specifike. Zato je ne-vera oz. pasivno ali aktivno proti-katolištvo, najsi bo v katerikoli obliki, s slovenstvom in predvsem slovenskim narodom kot duhovno in fizično danostjo, popolnoma nezdružljivo.

Namreč po prepričanju katoličana je narod dan od Boga in ima svoj smisel v Bogu. Narod ni evolucijsko naključje niti ni kakršnokoli naključje, temveč realnost dana od Boga, vrhovne Avtoritete, Kreatorja. Delo zoper narod ali delo zoper narodno specifiko je tako nekaj, kar je proti božji volji -- za katoličana. Na drugi strani pa stoji brezverec, ki ne veruje v nobeno takšno avtoriteto ali pa veruje zgolj v Naravo kot neko pobožanstveno silo v tem ali onem paganističnem panteizmu, in za tega brezverca slovenski narod nima nikakršne garancije v presežnem. To pač ne pomeni, da tak brezverec ne more biti narodno zaveden. Nasprotno, brezverci znajo biti najgorečnejši nacionalisti, kajti v narodu iščejo presežnost, ki so jo izgubili skupaj z vero. A njihova gorečnost kaj hitro ugasne, saj je po logiki stvari relativna. Brez avtoritete, ki bi jih presegala in do katere bi čutili osebno odgovornost in s katero bi imeli oseben odnos, ne morejo dolgo stati na pozicijah narodnega absolutizma. Tem manj lahko na teh pozicijah stojijo panteisti, ki verujejo v evolucijo. Evolucija je najboljši argument zoper narod, najboljši argument zoper raso. Ta narod, ta rasa, sta zgolj fazi evolucije in ne moreta biti nič absolutnega. Bazirata na naključni spremenljivosti narave, ki je nekontrolirana in ki ni osebna.

Kaj tore preostane nekemu človeku, ki ni katoličan, a čuti v sebi potrebo in zahtevo duha po pripadnosti oz. identifikaciji z narodom -- identiteti? Njegovo prvo vprašanje pač ne sme biti ali bog obstaja ali ne, ali je ta Bog pravi ali pa je pravi oni bog; niti ne sme biti njegovo vprašanje ali je monoteizem resničen, ali pa je resničen panteizem ali politeizem. Njegovo vprašanje mora biti eno samo: kaj o bogu pravi narodna tradicija. In kar pravi narodna tradicija, to je dolžan narodu, da tudi sam veruje. To je praktični tradicionalizem.

Praktični tradicionalizem jemlje torej posameznika kot človeka na nekem prostoru v nekem trenutku zgodovine in mu pripisuje realne atribute. Posameznik je torej vpet v zgodovino, ki ga presega, njegovo življenje je dolžnost do te vpetosti, do te zaznamovanosti z ravno temi določenimi atributi, na katere nima nobenega vpliva. Če je torej rojen tu in tu tem in tem staršem ima dolžnost, da živi to tradicijo, jo spoštuje in neguje, ter predvsem, da se čuti dolžan iskati bivanjsko uglašenost s predhodnimi rodovi, ki so stopali po teh tleh, ustvarjali pečat te dežele in ljudi (in so govorili ta jezik).

Posebno ob prazničnih dneh človek ne more, da se ne bi zastrmel v katero od starih cerkva, v katero vsako nedeljo hodi k maši in ne bi začutil silnega spoštovanja do povezanosti z vsemi onimi, ki so stoletja pred njim hodili v te prostore, jih imenovali svete in častili tega Boga. To je realna, otipljiva tradicija. Tradicija staršev, starih staršev, starih starih staršev, starih starih starih staršev... tradicija naroda, ki jo bi bilo moč zasledovati kontinuirano iz roda v rod. To je veličastna tradicija vpetosti in vdanosti v to konkretno verigo, kot njen člen, ki skuša držati in nadaljevati njeno neprekinjenost, trdnost in vzdržljivost.

Kako neki bi se človek spričo tako mogočnega pečata prednikov, tako mogočnega spomina nepreglednih rodov prednikov, sploh mogel vprašati ali Bog obstaja ali ne. Kako bi se človek mogel spraševati o pravilnosti te vere, ki so nam jo predali naši predniki in v kateri so videli pogoje za svoje vitalno obstajanje? Kako bi mogli zapustiti to realno in konkretno tradicijo, s katero je že samo dežela, kot prostor sveta, nepreklicno in trajno zaznamovana, in se pognati na kokošji lov za vprašanji, ki nas presegajo. Kako bi si sploh drznili pod vprašaj postavljati obstoj Boga in s tem delovati zoper naziranje in iskreno čustvovanje tolikih predhodnih rodov, ki so tu hodili, stali in poklekali v stoletjih in tisočletjih pred nami? Kako bi si drznili enačiti to vero z nekimi starimi ajdovskimi bajkami o slovanskih škratih in palčkih ter implicirati, da so se vsi ti rodovi motili in so cerkve na tem mestu postavljali, ker so bili manj inteligentni, kot smo mi danes, v času narodne dekadence?

Ko se človek ozira na te prastare spomenike verskega čutenja naših prednikov in ki jih še danes uporabljamo, da skupaj z njimi molimo in častimo istega Boga, čuti nepreklicno povezanost s temi predhodnimi rodovi. Čuti, kako ga more ta določenost osrečiti in mu nakloniti varno zavetje v kaosu napredka in disociirane družbe, ki se utaplja v brezsmiselju, grozi, strahu, anksioznosti in depresiji.

To je praktični tradicionalizem, v čutenju dolžnosti posameznika do zvezanosti s predhodnimi rodovi.
 
Kdo bi torej lahko trdil, da je tradicionalist, a ne bi čutil aktivnega spoštovanja do vere prednikov? Kdo bi lahko trdil, da je nacionalist in narodno zaveden, a ne bi bil veren? Kdo bi lahko trdil, da mu je mar naroda, a bi ne obiskoval redno svetišč, ki so jih postavljali njegovi predniki? Kdo bi lahko trdil, da mu je narod vrednota, a bi se spraševal o resničnosti vere in Boga?