O liberalni svobodi (Flis, 1874)

Govor na obletnem zboru katoliškega političnega društva

 

Janez Flis, 1874

Močno gibanje, strašen boj je sedanji čas med evropejskimi narodi. Od naroda do naroda se razširja razdraženost, vselila se je med ude enega in tistega naroda in segla je do podlage družbe človeške, v družinsko življenje. Na Laškem, Španjskem, Francoskem, Nemškem, na Avstrijanskem vidimo narod razdeljen v dva tabora; vzrok temu razkolništvu, temu razporu pa ni prav za prav, kakor pred nekterimi leti, različnost narodnosti, temuč vera in brez verstvo. Ena svojbina ima na svoji zastavi lepoglasno ime "svoboda"; pod to zastavo zedinjujejo se mnogoverstne narodnosti, in akoravno so med saboj tudi v nekem razporu, vender ima beseda "svoboda" tako čarovno moč, da pozabljajo medsabojno sovraštvo, in se združujejo k boju zoper tabor, kterega imenujejo stranko "ultramontancev", pravničarjev, klerikalcev itd., in da bi se luč njih svobode toliko krasnejše zasvetila, imenuje jih tudi mračnjake, nazadnjake itd. Naš tabor pa se bojuje pod bandetom z napisom "vera, resnica, pravica".

Tudi pri nas se je prejšne leta gledalo bolj na narodnost, bila je huda borba, rekel bi, sovraštvo med posameznimi narodi. To sovraštvo se je posebno kazalo po časnikih in ob času volitev za deželni ali deržavni zbor. Ne volite tega, se je pisalo in klicalo, ta je nemškutar, nima serca za narod, je izdajalec naroda; — od druge strani pa, ne volite ga, ta je ultraslovenec itd. Sedanji čas pa je to zabavljanje bolj potihnilo, zdaj se sliši: ne volite tega, on je klerikalec, je pravničar mračnjak, — poprej od nemškutarjev voljen narodnjak ne bi bil prevzel mandata, zdaj ga od nemškutarjev liberalcev prevzame z veseljem. Tako so se v kratkem časi in značaji premenili.

Posebno se svojat liberalcev močno šopiri in usti, oni sami, pravijo, da so zvesti prijatli ljudstva, za čigar blagor so z vsemi močmi delati pripravljeni, obetajo ljudstvu svobodo, omiko, napredek — in očitajo stranki konservativcev, pravničarjev, da ona skerbi le za svoj dobiček, da dela le iz sebičnosti.

Prašanje je le, ali so te obljube resnične, — ali je ljudstvu se zanesti, da ga bodo pripeljali do prave svobode, prave omike, sme li takim sladkim obljubam verjeti?

Popolnoma svobodna, to je, neomejena od nikogar ne odvisna ni nobena stvar na svetu; nebesne trupla, zemlja in morje — vse je omejeno po postavah Stvarnikovih, liberalci bi rekli, po naturnih postavah, kterih spremeniti nihče ne more. Popolnoma neomejen, od nikogar odvisen, nikomur odgovoren je le Bog, stvarnik vsih reči. Ni ga tudi človeka, popolnoma svobodnega, in vender ima vsak neko hrepenenje po prostosti, po polni samosvojnosti, vsakteri se kolikor zamore želi rešiti vezi, ktere ga v prostem gibanju ovirajo.

Beseda svoboda pa ima po mnogoverstnih okolišinah življenja in stanu tudi razen pomen; ktera višja oblast namreč se človeku dozdeva jarem, ki ga v prostem gibanji ovira, tisti se tudi odtegniti prizadeva — in ako to doseže, se misli svobodnega. Tako na pr. se že otrok, kteremu se oblast staršev dozdeva jarem — čuti veliko bolj svobodnega, ako se očem staršev odtegniti zamore; kolikor bolj pa odraste in z leti rastejo tudi hude strasti, toliko težji se mu dozdeva oblast staršev, — toliko bolj hrepeni po svobodi. Učenec, dijak si misli vzor vse svobode, ako se sme učeniku posmehovati in njegovo povelje zaničevati; novošegni materijalni fabrikanti imajo za nar večji svobodo, da bi bili prazniki odpravljeni; liberalnemu učitelja je dan danes ideal svobode ta, da se nadzorstvu cerkvene oblasti odtegne; pijancu da bi bila "polizeistunde" odpravljena; tistim, ki so se zakonskega jarma naveličali, naj bi zakon ne bil zakrament, da bi se razdjati zamogel itd.

Republikanec, kteremu je samovlada nepovoljna, hrepeni po ljudovladi; sovražniku sv. vere pa je prava prostost ta, da sme po zborih, časnikih, spisih, v povestih in pravljicah neomejeno svobodno zabavljati čez vero in Cerkev in se znositi nad vsim, kar je s sveto vero in s sv. Cerkvijo v tesni zvezi; in brezbožnik pa zahteva, naj bi se Bog sam pahnil z njegovega prestola — in to je vzor in delo "verskih liberalcev."

Verski in politični liberalizem v enem oziru nista neogibno v zvezi; utegne biti kdo političen liberalec (ako namreč politika sama ni veri nasprotna), zraven pa vender zvest sin katoliške Cerkve, ker Cerkev nobene vlade ne zametuje, bodi si ljudovlada ali samovlada itd., akoravno ji ni vse eno to, kako vlada čez podložne gospoduje. Sedanji čas pa sta verski in politični liberalizem v tesni zvezi. Vjemata se v načelih popolnoma s paganskimi liberalci, namreč: oblast vladarjev se ne naslanja na Božjo oblast, ampak je popolnoma odvisna od ljudstva, vladarji niso "po Božji milosti", ampak "po milosti človeški" dosegli vladarstva. Jaz sem človek, tako modrujejo, kakor vladar, in ne bom terpel, da bi kaki drugi človek, ki je z menoj popolnama enako bitje, čez mene gospodoval — zatorej klic skrivnih in očitnih frajmavrarskih družb: proč z vladarji, proč s trinogi, proč s Cerkvijo, ki si prisvojujejo oblast čez našo svobodo.

Smem reči, da mnogi, ki spadajo k ti stranki, in veliko govorijo o svobodi, o napredku, omiki, sami prav za prav ne vedo, kaj hočejo; liberalci so, ker duh sedanjega časa tako vleče. Govorijo o napredku, pa kam napredvajo? Do negotovega, neznanega nekam. Govorijo o svobodi, pa to si vsak po svoje razlaga, poslednjih nasledkov sedanjega liberalizma pa ne poznajo. Poslednji cilj in konec liberalizma je znan le poglavitnim vodjem, toda ti svoje namene skrivajo pod lepimi "frazami", ki žgačejo ušesa in se spačenim nagnjenjem in strastim posebno priležejo, kterih fraz ta večina, ki jih bere, ne razumeva.

Ozrimo se na očake svobode, na očete, kterih spisi so sedanjim liberalcem evangelij in za ktere, akoravno mnogi nevedoči, delajo. Kakšne resnice učijo ti očaki in kaj nameravajo?

Eden sedanjih aposteljnov liberalskih je K. Vogt, kterega vsa liberalna Evropa slavi. Ta uči, da človek ni več kakor opica, da opice so njegovi pradedje, taji toraj neumerjočnost človeške duše in vse Božje resnice, taji tudi Boga in človeško življenje popolnoma poživinjuje. Kaj on misli o družinskem življenji? Četerta Božja zapoved zapoveduje otrokom, naj ljubijo starše in jih spoštujejo kot namestnike Božje; staršem pa zapoveduje, naj skerbijo za otroke, ker bodo morali dati ojster odgovor od njih. Kaj pa opičar Vogt pravi? On uči, da očetova oblast do otrok je enaka oblasti kozlovi, ktero si prilastuje čez čedo, ki jo vodi; on pravi, da kakor pri živali ne more biti govorjenje o dobrih delih in grehu, tako tudi pri človeku ne. Zatoraj se čednosti, pobožnosti posmehuje, nar hudobnejši djanja pa kot popolnoma naravne, kot natorne zagovarja! Glejte, to je en nauk aposteljna liberalcev! Kaj pa iz tega sledi za družinsko življenje, bom nekoliko pozneje omenil.

Ako pa nekteri napredka, svobode, omike išejo v tem, da človeka poživinjujo, jo drugi hočejo doseči s tem, da odstavljajo Boga, in se sami postavljajo na njegovo mesto ter učijo, da v človeku še le se Bog samega sebe zave, da človek je bog in ga ni nad njim druzega Boga — in ta nauk imenujejo neizrečeno imeniten napredek sedanjega časa, akoravno so egiptovski faraoni tudi že imeli tako učenost, ker rekel je faraon Mojzesu: kdo je gospod nad menoj, ne poznam ga! Če je pa človek bog, mu mora biti vse pripušeno misliti, govoriti, storiti, kar koli se mu poljubi in vse mora kot "delo božje" biti popolnoma pravo in dobro, nar milejši delo usmiljenja, in nar ostudnejši nehvaležnost oboje je popolnoma enako, ni ga nobenega razločka. Ako toraj kdo vidi reveža mraza trepetati in mu podeli svoje lastno oblačilo, da njegovo nagoto ogerne, ali pa naj svojemu nar boljšemu dobrotniku, nar milejšemu prijatelju, lastnemu očetu ali lastni materi brezserčno meč zasadi v serce, je po tih naukih vse enako! Kako grozoviti nauki!

Človeški namen na zemlji, pravijo drugi, je ta, da svojemu mesenemu poželenju popolnoma zadostuje, in da brez ozira na druge za svoj lastni prid in blagor skerbi. V dosego tega namena se sme poslužiti kterih koli, tudi krivičnih pripomočkov, in spraviti s poti vse kar ga v vživanji zaderžuje. Iši sreče! kličejo, vživaj vse, kar poželenje zahteva, ne terpi nobene postave, ktera tvojo svobodo omejuje, sebičnost je edina tvoja postava; — vse, kar ti vživanje prepoveduje, je prazna vera, nebes ni, da bi se po smerti tam radoval, vživaj toraj zemljo, dokler je še čas! In tako pri slovečem nemškem pesniku Schillerju govori brezbožni vitez: Le hitro! le serčno na delo! Vse ovire hočem podreti, ki me zaderžujejo, da nisem sam svoj gospod! Bi li dolgo ostala družba človeška, če bi se po tih in enakih načelih ravnala? Kakšno bi bilo družinsko življenje?

Resnično je, kar piše pobožni Gellert: Če so te načela resnične, če ni Boga ne pekla, potem me mika biti hudelnik; toda povem vam, tudi pred kraljem bi se ne ustrašil. Potem svojega bližnjega smem ogoljufati, kadar koli ga morem, — smem ga, ako vidim da je moji sreči na poti, spraviti s poti ali zavratno, ali pa tudi očitno; — smem mu dati piti sladkega strupa, če vidim, da ima veliko posestvo, jest pa ne, in če bi njega ne bilo, bi bilo moje; smem biti izdajalec svojega prijatelja, ker prijateljstvo je zgolj domišljija; smem krivo prisegati, ker to so le same prazne besede. Toda tudi drugi sme potem takem z menoj ravno tako delati, sme me ogoljufati, sme me umoriti, če se mu dozdeva, da sem njegovi sreči na poti. Če ni čednosti, ne greha, sme mi bližnji oskruniti ženo, ktero ljubim kakor samega sebe, ali pa mene umoriti, da bi si jo prilastil; sme mi hčer, ktere nježnost in nedolžnost ljubim kot punčico svojega očesa, zapeljati in osramotiti, sme mi sina, čigar poštenost je moj ponos, spraviti med kardelo hudodelnikov. — Ako imata oče in mati bolehno dete, in jima velike sitnosti prizadeva, smeta ga vreči iz hiše, da ga stergajo psi, ali pa nesti ga v gozd, da ga stergajo divje zverine, kakor so delali paganski Špartanci in še zdaj delajo Kinezi; ali kaj bi zaderževalo starše, če njih otroci niso druzega kot dediči orangutanovi, kadar jih je preveč ali za ktere ne marajo, kakor mlade psičke ali mačke zavezati v vrečo in jih utopiti v vodi! Ali postavimo, da je sin navdihnjen takih liberalnih načel, in on cele noči z razuzdanim osebstvom zapravlja očetovo premoženje, mu mar sme tudi liberalni oče to braniti? Sej njegova oblast ni večji kakor živalska, in če mu hoče braniti, kaj bo zaderževalo sina, če je greh prazna beseda, če Boga ni ne nebes ne pekla, da on tudi s silo spravi spod nog svojega lastnega očeta, ki ga v vživanji zaderžuje in svobodi stavlja mejo? Tako pri Schillerju modruje liberalec, ki svojega lastnega očeta in brata hoče umoriti, — modruje, da otročja ljubezen do očeta in bratovska ljubezen je popolnoma prazna beseda.

Strašno hudobno, peklensko je to modrovanje: toda popolnoma odkriva nasledke liberalnih naukov. Če bi toraj v kaki družini bil popolnoma brezbožni oče, ali mati, sin ali hči, ali če bi bili brezbožni liberalni vsi skupaj; kako grozna, kako strašna bi bila taka družina! In če bi cela soseska ali vsi deržavljani živeli po tih liberalnih naukih, bi li zamogla človeška družba obstati?

Hudo je to in strašno, pa vender je resnično, da se najdejo posebno v tako imenovanih omikanih družinah, ki jih ni čisto nič groza brezversko liberalnih naukov, ker njih strahovitih nasledkov ne prevdarjajo. Vživajo življenje, dokler jim moči in premoženje to dopustijo, — potem pa si sami vzamejo življenje, in od tod toliko samomorov, posebno v velikih brezbožnih mestih. Vender, dokler so ti nauki raztreseni le po nekterih družinah, ktere imajo vsega v obilnosti, samo vere ne, človeška družba sploh ne čuti toliko njihpogubljivih nasledkov; pa kaj bi bilo, če bi se med ljudstvo sploh ti pogubljivi nauki vcepili, kar tudi laži liberalci nameravajo kaj bo, kadar se razširijo med ubogo ljudstvo, med milovanja vredne delavce, kteri pri vsem trudu britko pomanjkanje in revšino vživajo, — kaj bo potem?

Konec in zadnji nasledek tacih brezbožnih naukov bi bil, da bi se ljudje kakor divje zverine klali med saboj za kosec kruha, mesa itd., v nar hujši divjaštvo bi zabredlo človeštvo! Človeška družba, če se bo ravnala po laži liberalnih bogotajskih naukih, bo postala družba goljufov, kakor so brezbožniki sami, družba nehvaležnikov, kakor so oni, roparjev, ubijavcev, prešestnikov! Kako lep napredek, imenitna omika, verla svoboda! In vender so besede zapeljivcev tako prijazne, njih obljube tako lepe, imenujejo se osrečevalce človeštva in zagotovljajo, da jim je blagor ljudstva pri sercu. Kolika hinavšina! Obetajo zaslepljenim, da bodo srečni, ako vero iztergajo iz serca, ter jo popolnoma veržejo od sebe. O kako hudobna in peklenska laž! Če bo sedanji rod to podpihovanje poslušal in te načela v življenje spravil, bo strašno dedšino zapustil prihodnjemu zarodu.

Mislimo si zdaj, da v kaki katoliški deržavi pridejo do vladarstva svobodnjaki s takimi verskimi načeli, ali bodo res skerbeli za blagor onih, ki jih zastopajo, bodo mar podložni res svobodni, bodo mar srečni? Gotovo ne! Sej njih načela jih drugač učijo; skerbeli bodo za svoj lastni blagor, — podložne pa bodo imeli za neumne goveda, ktere naj pridno delajo in skupaj znašajo, kar njim življenje oslajuje; naj pridno davke plačujejo, da oni toliko ložej zapravljajo; naj grejo tudi zanje v boj, kadar njih ošabnost in častilakomnost to zahteva. Gorje tedaj podložnim, ki bi imeli brezversko vlado, težek težek jarem bi morali nositi!

Pa če že srečni niso, bodo saj svobodni, prosti vsakterih vezi, ktere bi osebno in deržavljansko prosto gibanje morda ustavljale? Kdor pod liberalnimi vladami svobode pričakuje, se silno moti. Brezversko svobodna vlada je bila vse veke, pri vsih narodih vsaki čas vedno le strašen despotizem, grozno samosilstvo, kteremu se vse mora slepo podvreči. In sej ni drugač mogoče, ker naturna postava, kakor pravijo, zahteva, naj se slabeji močnejemu podverže, močneji sme čez slabejega gospodariti, ga treti, si ga v svoj prid obračati, slabeji pa naj močnejemu služi, — od tod izrek: "Macht geht vor Recht", ali kakor smo zadnje dni tudi v našem deželnem zboru slišali ravno to misel z lepimi besedami izrečeno, da naj se slabeje na močneje nasloni.

Toda to naslonjenje oni razlagajo tako, da močnejši naj zapoveduje, slabejši pa uboga; toraj samosilstvo na eni strani, sužnjost na drugi. Vlada, ki se stavi na mesto Boga, doslednje tudi tirja, da se pred njene postave, naj si bodo kakoršne koli hočejo, vsi podložni veržejo v prah in jim kot edino veljavnim zapovednikom vso dušno in telesno svobodo s strahom in trepetom položijo pred noge.

Taka brezverska liberalna vlada, bodi si že ali samovlada ali večina, ki je gospostvo dosegla, pod frazami liberalizma in napredka gospoduje kot brezserčni trinog čez človeško družbo; imenuje se hčer svobode, pa je le rabelj svobode, kteri vsako prostost zaduši. Nikdar niso liberalci bolj priliznjenih besedi o človeški svobodi, omiki itd. v ustih imeli, in nikdar niso imeli veči oblasti v rokah, da bi bili te besede tudi lahko v djanje spravili, kakor na francoskem koncem preteklega stoletja; toda nesrečno ljudstvo ni nikdar toliko terpelo, ni bilo nikdar v težji verige vkovano, nikdar ni bilo toliko nedolžne kervi prelite, kakor pod vlado in oblastjo onih, ki so se imenovali osrečevalce njegove! Lahko bi se to dokazalo tudi iz poznejših časov in iz druzih deržav, toda zadosti je, kar nam zgodovina vsih časov odgovarja, da brezversko liberalna vlada je pogin pravega ljudskega blagra. Ukljub temu pa jih je vender veliko, ki tako hrepenijo po liberalcih in se jim slepo udajo. Kar sv. Avguštin govori o svetu in zaderžanji ljudi do sveta, tudi sedanje svobodno gibanje zaznamnjuje. On pravi: Svet nas goljufa, in mi ga imamo za zvestega; nas mori, mi pa hrepenimo po njem, kakor bi nam dajal življenje; se hinavsko hlini, — in mi ga objemamo.

Omenil sem nektere nauke brezverskega liberalizma, tako tudi nasledke za družinsko življenje in za človeško družbo sploh. Naj nikar kdo ne misli, da to je presiljeno ali še domišljeno, da omenjeni nasledki liberalizma so le prazni strahovi. Nikakor ne! Ali si mar nevarnost, ktera proti človeški družbi od te strani, sv. Oče rimski papež tudi le domišljujejo, ki se kakor skerbni sijonski čuvaj ozirajo po naj pripravnejših pripomočkih in tudi vso Cerkev, vse svoje sodelavce v deržavi Gospodovi v duhu užaljeni poprašujejo po pripomočkih, s kterimi bi se splošnemu, vero in nravo spodkopujočemu prezboštvu stavile nar zdatnejši meje? Da se sedaj tako splošno ne pokažejo pogubljivi nasledki, je vzrok to, ker vera je pri večini še tako globoko v serce vkoreninjena, da ji pri sedanjem zarodu korenin izruvati ne morejo, akoravno bi radi to storili, verh tega si pa tudi povsod in z vsemi močmi očitno postopati ne upajo, ker ti pogubivni in razdjavni svojbini nasproti stoji močna stranka pod veličastno zastavo: Vera, resnica, pravica. Ta stranka spozna Boga za pervega in narvečjega postavodajavca, ona zastopa večne nepremenljive resnice ter ima vero, resnico in pravico za podlago svojega delovanja.

V veri ima svoje korenine načelo oblasti (avtoritete) in pokoršine, kakor tudi deržavljanske in osebne svobode, toraj sreča, blagor in red družbe človeške. Kako mile, blage so načela sv. vere! kako veselo, mirno in srečno bi bilo življenje, ako bi se vsi ljudje po njih hoteli ravnati!

To ste tisti stranki, ki sem v začetku omenil, da ste v hudem boju med saboj. Razločujete se v tem, da načela ene stranke so na videz ojstre, težke, svobodi nasprotne; toda v življenje in djanje vpeljane, so sreča, blagor, prava svoboda in veselje družbe človeške. Načela druge stranke pa so na videz srečo, prostost, veselje obetajoče; toda v djanje in življenje vpeljane pa so pogin družbe človeške.

Da je pri nas vladajoča stranka svobodomiselna sa se, to je gotovo; da napreduje in je "omikana", je ravno tako gotovo. Kako pa je s svobodo narodov, ktero vedno obeta, kako je z omiko, z napredkom in blagrom podložnih?

Mislim, da ne rečem preveč, kar se svobode tiče, je vse tako osnovano, da je svoboda v velikih stiskah. Vse svobodno gibanje je s paragrafi obdano in mora se vedno paziti, da se nevedoma ob enega ali druzega ne zadene, in nar večja prostost menim, je ta, da človek z vladnim dovoljenjem vse sme storiti. Ker je pri odrašenih težko hrepenenje po svobodi zadušiti, so posilne šolske postave v nektenh deržavah tako osnovane, da se čut do svobode že pri otrocih zadušuje. — Namen šole je izobraziti otroke — pa zakaj? Zato, da bi bili deržavi koristni; — učijo naj se, veliko učijo, telovadijo itd., da bodo deržavi koristni, in to izobraževanje v deržavno korist naj terpi od 6—14 leta. Od 20 - 32 leta naj služi deržavi in naj bo vsak trenutek pripravljen življenje dati za blagor deržave. Ako potem srečen, z zdravimi udi pride domu, naj dela pridno, zakaj? zato da bo mogel zvesto opravljati davke, da bo deržavi koristen. To je odjek (refren) novošegne pedagogike, — da bi se otroci veliko izučili v prid deržavi. Če se pa otrok že od perve mladosti odgojuje le za deržavo in dela le za deržavo, se od mladosti navadi na nepogojno služnost do deržave, to je do tistih, ki imajo ravno kermilo v rokah. Bo li tak človek, ki je bil le za deržavo odgojen, kadar bi morebiti ona kaj takega zahtevala, kar je pravici nasprotno, si mar upal njenim krivičnim zahtevanjem ustaviti se s terpivnim uporom, pravico zagovarjati? Krivičnim postavam ustaviti se ima pogum le versko-svoboden človek, kakor n. pr. škofje na Pruskem. Tako se v celem narodu sčasoma zaduši duh svobode, narod zgubi svoj značaj in brezznačajnost stopi na mesto njegovo.

Ali je mar liberalizem osebno blagostanje povikšal? Gotovo da! se bodo oglasili nekteri bivši ministri, ali liferanti, tudi mnogi vradniki itd., in rekli bodo, veliko bolje se nam godi, od leta do leta se nam plače zvikšujejo. Toda vsi ti so le orodja deržavne in vlada mora gotovo za nje skerbeti, da so v dobrem stanu. Ali kaj pa poreče ubogo ljudstvo, kmetovalci, rokodelci, delavci, ki od leta do leta morajo večji davke plačevati in verh tega pa se jim še druge bremena nakladajo, se bodo mar tudi ti z boljšim stanjem pohvaliti zamogli?

Pa ker mora vsak dober deržavljan pripravljen biti osebni blagor darovati občnemu blagostanju deržavnemu, je saj to gotovo se zvikšalo. Ali skušnja nam kaže, da tudi to se zmanjšuje, ker dolgovi so se v kratkem času na stotavžente goldinarjev zvikšali. — Kaj pa je z omiko, kaže vedno večji nezaupnost, nevarnost osebe in premoženja, zoper kar se celo deželni zbori pritožujejo, kaže obnašanje po ulicah, število jetnikov i.t.d.

Na kteri poti smo, naj razsodi vsak sam. Vernih katoličanov reč pa je podpirati stranko, ki se poteguje za vero, pravico, resnico in s tem gotovo za blagor človeštva. V katoliških družbah naj bi se načela in nameni verskih liberalcev sploh do zadnjih nasledkov stavili pred oči, — naj se vsaki hinavšini krinka potegne z obraza, da bo ljudstvo drevo iz sadu spoznalo. Ni se nam bati zasramovavnih besed "reakcjoner", ali kaj tacega, temveč smemo to besedo ko rešivno s veseljem pozdravljati.

Kljukasti križ (Rosenberg, 1984)

Simbolika kljukastega križa

Alfons Rosenberg, 1984 (1987)

  
Enakokrak prakriž je vzorec različnih oblik križa, ki je človeka navdihoval k oblikovanju skozi dolgo dobo ozaveščanja človeštva in razvoja njegovih duhovnih moči. Ta proces traja, čeprav v pomanjšanem pomenu, do današnjih dni. Eden najbolj znanih, toda najmlajših potomcev prakriža, je kljukasti križ. V 4. tisočletju pred Kristusom se je razširil po svetu v raznih kulturah. Šele v začetku visokih kultur stopi namreč v zaklad simbolike križev. In to pomeni, da njegova podoba, ponazoritev gibanja in vsebina ustreza tistemu kulturnemu obdobju, v katerem se pojavi -- namreč tistemu času rastoče dinamike, ki je človeštvo gnala in usposobila, da je po tisočletjih latentnosti in priprave prestopilo v kulturni val neverjetne razsežnosti. Vsa znamenja so namreč sorazmerna duhovno-zgodovinskemu procesu, v katerem so se izoblikovala. Zaradi tega kljukasti križ ustreza pohodu tiste človeške revolucije izpred nekako 6000 let: prehodu od lovske in nomadske k ustaljeni poljedelski družbi. V velikih rečnih dolinah se takrat ljudje prvič naselijo v vasi in mesta, postavijo svetišča, ustvarijo kult božanstev in njim odgovarjajoče duhovništvo, gradijo ceste in odkrijejo pisavo. Kar se je skozi tisočletja pripravljalo, je takrat izbruhnilo kot ustvarjalni tok lave, ki je spremenil obličje sveta.

Od 4. tisočletja do danes je kljukasti križ včasih prikrito, včasih očitno spremljal razvoj človeka. Kljukasti križ je pomenljivo znamenje za neko, kot skozi ognjeno moč pognano gibanje, za nenehno vrtenje ognjene prabiti, ki povzroča neprestano oblikovanje in preoblikovanje. Kdor se ob kljukastem križu prepusti moči, ki se v njem zbira, bo proti svoji volji pritegnjen v gibanje -- bodisi v svetlo višino bodisi k tlom. Kljukasti križ se vrti kot sonce, kar ustreza njegovemu pomenu in moči; kot sonce, ki vsaj za naše oko in doživetje ne pozna mirovanja, temveč se nenehno vrti - od obzorja na nebo, nato po tej mitični poti luči v "nočno morje", kot so stari narodi razlagali sončni zaton.

Kljukasti križ ima za osnovo prakriž. Od njega pa se razlikuje po "kljukah", ki zaključijo prečke enakokrakega križa. Kljuke so lahko obrnjene na levo ali na desno - po tem bomo kljukastemu križu rekli, da je vrteč se v levo ali v desno, ker optično kaže, kot da se obrača v eno ali drugo smer. Ta dvojna možnost različnih smeri ustreza dvojnemu teku življenja: vzhajanju in zahajanju sonca, nastajanju in umiranju vseh bitij, prepletanju življenja in smrti, menjavanju dneva in noči, dejavnosti in trpnosti, svetlobe in teme, ljubezni in pravičnosti. V tem smislu je kljukasti križ po svojem notranjem pomenu blizu dvojni spirali, ki ponazarja zavijanje in odvijanje življenjskega teka in dihalni ritem vsemira. Na spomenikih in v pričevanjih preteklosti se kljukasti križi pojavijo v različnem številu. Največkrat se pojavlja en sam kot znamenje ali pečat, obenem kot neizpodbitno zagotovilo sreče (rešitve), kot zvezda, ki uravnava življenje. Na prsih kipa Bude pa sta včasih v paru dva kljukasta križa, ki se vrtita v nasprotni smeri; morda kot izraz budističnega nauka o dvigu nasprotij na višjo raven, njihovem uničenju in stapljanju v "nič", ki je budistični smoter sreče. Kopičenje kljukastih križev opažamo tako v starem veku kot v krščanski kulturi. V antiki so nanizani v meandrovi vrsti na debeli volnini, kristjani pa so jih nameščali na bogoslužnih oblačilih, na škofovski štoli ali na freskah, npr. na stenah St. Pierre-de-Clages (Wallis) iz 14. stoletja.

Pomembno preoblikovanje kljukastega križa je ognjeno kolo, ki nastane, če štiri križne prečke niso več ravne in pravokotne, temveč so od sredine navzven srpasto upognjene. Do tedaj pravokotno postavljene kljuke so sedaj prav tako srpasto oblikovanje in skupaj z upognjenimi križnimi prečkami oblikujejo plamene. Optično se sedaj ognjeno kolo vrti, razpršujoč ogenj skozi prostor do najvišje možne dinamike. Ta vtis se še bistveno poveča, če so ognjeni kraki kljukastega križa podvojeni, tako da nastane podoba vrtinca. Pomen le-tega je v odločujočem nasprotju z budističnim verskim naukom, ki pojmuje življenje kot zlo in uči, kako se ga rešiti. Plamenasti vrtinec -- kljukasti križ pa je obenem poveličevanje neskončne stvariteljske moči, božanskega oplajanja vedno novih oblik in bitij, spreminjanja in preoblikvoanja celotnega stvarstva. V vrtincu božanskega ustvarjalnega poteka, tako kaže kljukasti križ, polnijo svet vedno novi liki. Prakriž upodablja nespremnljivi red "v nebesih in na zemlji". Vrtinčasti kljukasti križ pa je po svojem skrajno nasprotje tega najbolj cenjenega pokoja.

To nasprotje kaže, da simbolika križa vsebuje polnost vseh bipolarnih razsežnosti. Ker se je kljukasti križ -- glede na zgodovino človeka -- pojavil "pozno", lahko nazorno zasledujemo njegov pohod po zemeljski obli. Vse kaže, da je bilo v Evropi središče simbolike kljukastega križa na območju Češke in Sedmograške (v Romuniji), in sicer v času obročaste keramike tretjega tisočletja. Od tod se je ta simbolika širila v spodnje Podonavje in v Trojo, kjer so v globlji plasti našli vrsto ženskih idolov s kljukastim križem. Kajti za kamenodobnega poljedelca kljukasti križ ni le znamenje sonca, temveč tudi rodovitnosti. Zato ženski lik, zaznamovan s kljukastim križem, ne more pomeniti nič drugega kot rodovitno boginjo -- Mater. Ob koncu 2. tisočletja pred Kristusom so Germani in Kelti spoznali to sveto znamenje -- istočasno se pojavi pri Sumercih, v Mezopotamiji in v Mikenah, kjer je vtisnjeno v zlate posmrtne maske herojev kot znamenje življenja. Visok pomen dosega v tretjem in drugem tisočletju pred Kristusom v kretski kulturi, kjer gre za neko povezavo z meandrovim in labirintovim okraskom. V tem se primerja z značilno vodno ornamentiko in simboliko Krete -- zaradi njene otočne lege. To pripelje do končnih spremenjenih oblik kljukastega križa. Sicer se pojavi to znamenje v drugem tisočletju tudi v Egiptu, zlasti v zgornjem delu. Toda verjetno je prišel sem s Krete, kajti tu ni bil nikoli domač in zato počasi spet izgine iz egiptovskih hieroglifov. Šele z začetkom prvega tisočletja pred Kristusom se je začel zopet širiti v stari Grčiji, spodnji Italiji in pri Etruščanih, ki so ga najbrž prinesli s seboj iz Male Azije.

V Indijo so kljukasti križ prenesli z Zahoda. Morda je prišel tja z Aleksandrovim pohodom nekako v 5. stoletju pred Kristusom. Tam se je s hinduizmom in budizmom širil kot veliko znamenje sreče. Z budistično misijonsko dejavnostjo je ob začetku štetja dospel do Kitajske. Tu ga narišejo ob številu 10 000, ki pomeni polnost, dolgo življenje in ponovno rojstvo. In končno je kljukasti križ v krogu postal eno od znamenj kitajske pisave. Cesarica Wu je v 7. stoletju po Kristusu z ediktom določila "kljukasti križ v krogu" kot pisno znamenje za sonce. Toda že desetletja pred tem je cesar Tai Tsung prepovedal kljukasti križ uporabljati kot okras za pletenine. Upal je, da bo "sveto znamenje" obvaroval pred zlorabo -- a zaman, kajti tako na Kitajskem kot na Japonskem, kjer so budistični menihi to znamenje razširili, se je razvila posebno bogata ornamentika kljukastega križa.

Na obeh ameriških celinah je bil kljukasti križ znan že v predkolumbovem času. Vendar je verjetno, da so ga Indijanci dobili z Zahoda, bodisi s preseljevanjem narodov na severu po Beringovi poti, še verjetneje pa iz Kitjaske, preko Malajske otočne verige. Vsekakor je bil kljuaksti križ prvina azteškega zaklada hieroglifov, v katerem je enakokrak križ v krogu znamenje za sonce in dan, srpasto zakrivljen kljukasti križ pa znamenje za leto. Združitev kljukastega križa in sončnega kroga pa je pomenila potek leta. Vsekakor je bil kljukasti križ po Indijancih New Mexica in Arizone znamenje čaščenja Sonca.

Kljukasti križ je bil sprejet tudi v krščansko zakladnico simbolov, čeprav šele dve stoletji za tem, ko se je prvotno poganski, tj. splošno človeški enakokraki križ že ustalil kot krščansko znamenje. Kajti v rimskih katakombah se obe sveti znamenji pojavita zelo pozno. Tu imamo od začetka drugega stoletja pomenske podobe verovanja: njivo, goloba, oljčno vejico in Kristusov monogram. Izmed oblik križa je tu najprej tau križ (T, ki je tudi zgodovinski križ Jezusovega križanja) in končno ob koncu drugega stoletja v omejenem številu enakokraki križ. Pozneje se pojavi tudi kljukasti križ, ne da bi kdaj prevladoval. Šele v tretjem in četrtem stoletju je postal del krščanskega simboličnega kroga in se je nato vedno bolj pojavljal v cerkvah na Zahodu in Vzhodu, tako npr. v Hagiji sofiji v Carigradu, pri sv. Apolinariju v Ravenni, pri sv. Ambrožu v Milanu, na bogoslužnih oblačilih in predmetih in na tako imenovanih stenskih platnih srednjega veka, ki predstavljajo lakoto (Hungertüchen) pa celo na škofovskem denarju, npr. škofije Mainz in Halberstadt. Vedno je pri takih kljukastih križih šlo za znamenje vere in zlasti upanja v ponovni Kristusov prihod.

Druga krščanska razlaga: Kristus -- sonce poživlja telo in dušo človeka kot najsvetlejša, ogrevajoča in oplajajoča luč; kot življenje razsipajoče ognjeno kolo ("In luč sveti v temi" -- Jn 1,5.). Po taki in podobni razlagi se več tisočletij star kljukasti križ uvršča v službo krščanskega oznanjevanja in upanja.

Kot je bilo že rečeno, se je je kljukasti križ v teku tisočletij na presenetljivo različne načine spreminjal. Morda je najstarejša njegova oblika "stoječi kljukasti križ". Spodnja prečka sloni na podstavku, pri tem pa so konice križa obrnjene na levo ali na desno. Značilno vrteče se znamenje pa postaja izrazito šele tedaj, če kljukasti križ sloni na konici. Tedaj deluje, kot če bi lebdel v zraku, saj se tal dotika le v eni točki. S srpasto upognjeno obliko krakov in "kljuk" -- predpodobo ognjenega kolesa -- pa se občutek vrtenja poveča. Vrtinec in ognjeno kolo postane srpasto kljukasti križ šele s podvojenimi prečkami. Tudi kljuke se lahko pomnožijo, npr. tako, da se prečkam dodajo še trije vzporedni kraki, ali da se vsaki "kljuki" doda še vzporedno po ena manjša. S pomnožitvijo prečk in kljuk kakor tudi s spremembo smeri dodanih delov nastajajo meandrove ali labirintove oblike, ki ponazarjajo, kako se življenje in smrt medsebojno použivata ali razhajata. Kratko: ni konca različicam in možnosti spreminjanja so tako velike, da bi si lahko vsakdo izoblikoval lastno podobo kljukastega križa za premišljevalni motiv (mantro).

Zasovražiti svobodo - vzljubiti svobodo

"In other words, not every voluntary act is a free one. We are free when we pursue the good life (what we really want). We are unfree when we fail to pursue the good life (which we don’t really want to do)."

-Greg Johnson

 
 
Pred časom (v blogu 15. novembra lani, če smo natančni) smo na tem mestu opozorili, da se bo evolvirajoča se alternativna in nova desnica morala soočiti z vprašanjem svobode kot najfundamentalnejšim vprašanjem risanja novega (novemu času in novim razmeram ustrezajočega) svetovnega naziranja, ki bi jasno in monolitno odgovorilo na vse bistvene probleme političnega in socialnega bivanja. Rekli smo, da bo alternativna desnica prej ali slej trčila ob ta problem in ga bolj fokusirano načela. In res, vidimo lahko, da se dogaja nekaj podobnega.

Na Youtubeu (YT), kjer je zadnji trend predvsem usmerjen v dolge debate na t.i. Google Hangout-u, je po zloglasni "debati" med Richardom Spencerjem in Carlom Benjaminom (Sargon of Akkad), prišlo še do debate med Gregom Johnsonom in nekimi YT skepticisti. Tu ne gre zares za debato, pač pa za dolg pogovor med vsaj šestimi osebami, kar je sila duhamorno. A vendar je debata obrodila vsaj en sad. Greg Johnson se je zavzel za drugačno dojemanje svobode, kar je nadgradil nekaj dni kasneje na svoji spletni strani v kratkem članku z naslovom "Forced to be Free: The Case for Paternalism".

V članku Johnson obravnava svobodo v njeni naravnanosti na škodljivost ali neškodljivost za človeka. njegova predpostavka je, da človek živi zato, da se samoaktualizira. Vkolikor se pri posamezniku ta samoaktualizacija zares vrši, potem je svoboden. Nesvoboden je pa takrat, ko ga določeni dejavniki pri tej samoaktualizaciji ovirajo, pa četudi izvirajo iz njegove lastne svobodne odločitve. Zato predlaga, da omejevanje svobode posamezniku ni nujno odrekanje Svobode (v presežnem smislu) temu istemu posamezniku. Ravno nasprotno, omejevanje svobode posamezniku, tega posameznika lahko naredi zares svobodnega. To je paternalizem. Skrb za človekovo časno, in mi bi rekli, večno, blagostanje.
 
Na takšno pojmovanje svobode pa lahko gledamo le zelo pozitivno, saj je dejansko to nekaj podobnega krščanskemu pojmovanju svobode in krščanskemu pojmovanju države. Tudi mi smo rekli v nekaterih prejšnjih blogih, da bo treba katoličanom, ki bodo želeli graditi svet v katerem bodo sploh lahko živeli svojo katoliško vero, predvsem refleksije države in še nadaljne radikaliziranje katoliškega pojmovanja svobode.
 
Podobno kot Johnson ali paternalisti, mi trdimo, da je treba ločevati med svobodo in pravo svobodo, torej med svobodo, ki je v možnostih in svobodo, ki je v pravilnosti. Svoboden je človek, ko ne greši (ne dela zla sebi in drugim), zares svoboden pa bo tedaj, ko bo v Nebesih postal sploh rešen vsake možnosti izbire med dobrim in zlim ter bo nezmožen grešiti.
  
Da je Johnson zavzel takšno stališče pa čudi tudi zato, ker je skoraj vedno trdil, da bi morala biti nova etnično homogena bela država (in družba), v sebi pluralna in liberalna. Njegova utopična vizija takšne družbe je bila v tem, da naj bi vsi člani te družbe bili poenoteni le pri vprašanju ohranjanja in zaščite svoje rase, na drugih področjih in pri drugih vprašanjih pa bi bili povsem deljenih mnenj (omenjal je denimo splav, kot vprašanje okrog katerega bi še vedno tekla polemika znotraj takšne družbe). Seveda je kaj takšnega nadvse iluzorično. Poenotenje okrog identitete zahteva jasne odgovore na vsa bistvena metafizična vprašanja o človeku in okolju. Liberalizem in neenotnost naziranj, kar poznamo v današnjem zahodnem svetu, ki atomizira družbo, je vendarle razlog upadanju občutka za rasno in narodno identiteto med belci.
 
Seveda pa se ob takšnih razmislekih s strani new-right-erjev in alt-right-erjev, vedno odpre le še več in več vprašanj, na katera bodo morali najti smiselne, realne in logične odgovore, če bodo hoteli postajati vse relevantnejši. Verjetnost pa obstaja, da lahko zapadejo v pretirani politični pragmatizem in racionalizem, kjer pa ne bodo več avantgarda, temveč bodo še vedno temeljili na liberalnodemokratski zasnovi sveta. Kakor koli že, vse kaže, da je porast debat med etno-nacionalisti in skepticisti obrodilo veliko samorefleksij na etnonacionalistični strani in prevprašanje skladnosti določenih nazorov.
 
Celoten Johnsonov članek

Kratka refleksija k 'pro-life' gibanju

Pred časom je ideolog in propagator gibanja Alternativna desnica (Alt-Right, altrajt) Richard Spencer izrekel nekaj besed podpore konservativni "komentatorki" (ki pa v resnici ni nič drugega kot nekaj, čemur bi rekli paša za oči, "eye candy" ali olajševalka gledanja) Tomi Lahren, ki se je zavzela za t.i. pravico do "izbire".Spencer je tedaj zatrdil, da Lahrenovo podpira, saj človek nima inherentne pravice do življenja, ki bi bila zagarantirana že s samim dejstvom biti človeka, temveč vsako pravico pridobiva iz dejstva, da je pripadnik neke kolektivne skupnosti t.j. družbe z določenim naborom pravic in svoboščin.
 
Čeprav je iz našega gledišča takšno stališče nezaslišano, pa je v resnici vendarle stoji na pravilnih fundamentih. Zaradi dolge, dvatisočletne tradicije krščanstva, ki je ustvarilo Evropo in jo tako močno definiralo, da si Evrope brez krščanstva ni mogoče misliti, včasih pozabljamo, da Evropa ne pomeni enostavno kultura in da kultura torej ni neko panteistično bitje, ki bi bivalo samo iz sebe, evolviralo samo iz sebe in na katero ne bi mogel nihče vplivati. Evropa in evropska kultura sta le dva koncepta. Prav tako je "zahodna civilizacija" le koncept, abstrakcija, ki ne živi lastnega življenja.
 
To torej pomeni, da Evropa ni bila do dvajsetega stoletja krščanska, ker je bila krščanska, ker je bila to pač faza Evrope, nek stadij odraščanja ali evolviranja. Ne. Evropa je bila krščanska, ker je bilo krščanstvo živa sila na političnem, socialnem, kulturnem in družbenem področju. Kaj zopet to pomeni? To pomeni, da so ljudje, nepregledne množice posameznikov in rodov mislile in delale v skladu s krščanskim svetovnim naziranjem. Če bi ti posamezniki in ti rodovi družbo, socialo, državo in kulturo prepustili poganom in nekrščanskim političnim silam, potem Evropa nikdar ne bi bila krščanska in nikdar ne bi bilo civilizacije, ki ji danes pravimo "zahodna" ali "evropska".  Tako ti posamezniki in rodovi niso le živeli krščanstva, tako da so hodili v Cerkev, se držali zapovedi in ljubili bližnjega, temveč predvsem tako, da so preobražali svet, okolje, družbo. To so počeli na aktiven način, ki ni vnašal nesmiselnih in neustreznih razločkov med zasebnostjo in javnostjo.
 
Vkolikor bi ti posamezniki in rodovi, ki so ustvarili krščansko Evropo in s tem zahodno civilizacijo, svojo vero razumeli kot pasivno-delujočo v smislu preobražanja zgolj samega sebe in v smislu golega dajanja zgledov, potem bi najbrž krščanska vera nikoli triumfirala in bi ostala le zelo ozko zasebno opravilo v sicer poganskem svetu predkrščanskega paganističnega barbarizma. A kar je še poemembneje, v takem primeru se nikoli ne bi razvila krščanska morala, ki je vse do francoske revolucije bila neomajna moralična koda vsakega Evropejca. Torej tista morala, ki jo je moč uzreti celo v morali Evrope v somraku. Tista morala, ki veli, da je nemoralno ubiti človeka, posebej še nedolžnega človeka in da je uboj brez moralno čistega vzroka vedno nemoralen.
  
Ta morala pa torej ne izvira iz Evrope, ne izvira iz evolviranja bitja, ki mu nekateri pravijo evropska kultura oz. evropska civilizacija, temveč izvira iz svetovnega nazora, ki mu rečemo krščanstvo; torej iz svetovnega nazora, ki nam ga je hranila avtoriteta Cerkve od tistega trenutka, ko ji jo je oni palestinski Pridigar izročil v varstvo in izvrševanje.
 
Zato ne obstaja Evropa v izhodišču drugače kot tabula rasa. Evropa nima nekega moraličnega kodeksa zapisanega v sebi že zato, ker je Evropa in ker tu živijo svetlejši ljudje. Ne. Ta morala izvira iz krščanskega svetovnega nazora in kar je še pomembneje: izvira iz dejavne želje to moralo implementirati.
 
Prav tako ne obstaja nikakršna obča človečanska morala iz katere bi vlekli fundamentalne človekove pravice in svoboščine. Takšna morala ne obstaja, kakor je moč videti v postopni degradaciji krščanske nravnosti v raznih mednarodnih aktih in posebej še v samovolji "suverene države".
 
Kar mora torej gibanje "pro-life" danes razumeti je torej ravno to. Da uvidi, da je izvajanje, ki pravi da človek nima pravice do biti, sam iz sebe, temveč jo dobi šele iz pripadnosti nekemu kolektivu, popolnoma pravilno. Iz tega uvida pa mora napeti vse svoje sile in začeti graditi takšno družbo, ki bo garantirala, da bo krščanska morala prevladala nad posameznikom, družbo in državo. To pomeni preobražanje sveta. Ker drugače je boj že v izhodišču izgubljen.
 
Dokler ne bo želje in truda po pokristjanjenju institucij, toliko časa bo vsako upanje na zmago pro-life gibanja izgubljeno.