Kratka refleksija k 'pro-life' gibanju

Pred časom je ideolog in propagator gibanja Alternativna desnica (Alt-Right, altrajt) Richard Spencer izrekel nekaj besed podpore konservativni "komentatorki" (ki pa v resnici ni nič drugega kot nekaj, čemur bi rekli paša za oči, "eye candy" ali olajševalka gledanja) Tomi Lahren, ki se je zavzela za t.i. pravico do "izbire".Spencer je tedaj zatrdil, da Lahrenovo podpira, saj človek nima inherentne pravice do življenja, ki bi bila zagarantirana že s samim dejstvom biti človeka, temveč vsako pravico pridobiva iz dejstva, da je pripadnik neke kolektivne skupnosti t.j. družbe z določenim naborom pravic in svoboščin.
 
Čeprav je iz našega gledišča takšno stališče nezaslišano, pa je v resnici vendarle stoji na pravilnih fundamentih. Zaradi dolge, dvatisočletne tradicije krščanstva, ki je ustvarilo Evropo in jo tako močno definiralo, da si Evrope brez krščanstva ni mogoče misliti, včasih pozabljamo, da Evropa ne pomeni enostavno kultura in da kultura torej ni neko panteistično bitje, ki bi bivalo samo iz sebe, evolviralo samo iz sebe in na katero ne bi mogel nihče vplivati. Evropa in evropska kultura sta le dva koncepta. Prav tako je "zahodna civilizacija" le koncept, abstrakcija, ki ne živi lastnega življenja.
 
To torej pomeni, da Evropa ni bila do dvajsetega stoletja krščanska, ker je bila krščanska, ker je bila to pač faza Evrope, nek stadij odraščanja ali evolviranja. Ne. Evropa je bila krščanska, ker je bilo krščanstvo živa sila na političnem, socialnem, kulturnem in družbenem področju. Kaj zopet to pomeni? To pomeni, da so ljudje, nepregledne množice posameznikov in rodov mislile in delale v skladu s krščanskim svetovnim naziranjem. Če bi ti posamezniki in ti rodovi družbo, socialo, državo in kulturo prepustili poganom in nekrščanskim političnim silam, potem Evropa nikdar ne bi bila krščanska in nikdar ne bi bilo civilizacije, ki ji danes pravimo "zahodna" ali "evropska".  Tako ti posamezniki in rodovi niso le živeli krščanstva, tako da so hodili v Cerkev, se držali zapovedi in ljubili bližnjega, temveč predvsem tako, da so preobražali svet, okolje, družbo. To so počeli na aktiven način, ki ni vnašal nesmiselnih in neustreznih razločkov med zasebnostjo in javnostjo.
 
Vkolikor bi ti posamezniki in rodovi, ki so ustvarili krščansko Evropo in s tem zahodno civilizacijo, svojo vero razumeli kot pasivno-delujočo v smislu preobražanja zgolj samega sebe in v smislu golega dajanja zgledov, potem bi najbrž krščanska vera nikoli triumfirala in bi ostala le zelo ozko zasebno opravilo v sicer poganskem svetu predkrščanskega paganističnega barbarizma. A kar je še poemembneje, v takem primeru se nikoli ne bi razvila krščanska morala, ki je vse do francoske revolucije bila neomajna moralična koda vsakega Evropejca. Torej tista morala, ki jo je moč uzreti celo v morali Evrope v somraku. Tista morala, ki veli, da je nemoralno ubiti človeka, posebej še nedolžnega človeka in da je uboj brez moralno čistega vzroka vedno nemoralen.
  
Ta morala pa torej ne izvira iz Evrope, ne izvira iz evolviranja bitja, ki mu nekateri pravijo evropska kultura oz. evropska civilizacija, temveč izvira iz svetovnega nazora, ki mu rečemo krščanstvo; torej iz svetovnega nazora, ki nam ga je hranila avtoriteta Cerkve od tistega trenutka, ko ji jo je oni palestinski Pridigar izročil v varstvo in izvrševanje.
 
Zato ne obstaja Evropa v izhodišču drugače kot tabula rasa. Evropa nima nekega moraličnega kodeksa zapisanega v sebi že zato, ker je Evropa in ker tu živijo svetlejši ljudje. Ne. Ta morala izvira iz krščanskega svetovnega nazora in kar je še pomembneje: izvira iz dejavne želje to moralo implementirati.
 
Prav tako ne obstaja nikakršna obča človečanska morala iz katere bi vlekli fundamentalne človekove pravice in svoboščine. Takšna morala ne obstaja, kakor je moč videti v postopni degradaciji krščanske nravnosti v raznih mednarodnih aktih in posebej še v samovolji "suverene države".
 
Kar mora torej gibanje "pro-life" danes razumeti je torej ravno to. Da uvidi, da je izvajanje, ki pravi da človek nima pravice do biti, sam iz sebe, temveč jo dobi šele iz pripadnosti nekemu kolektivu, popolnoma pravilno. Iz tega uvida pa mora napeti vse svoje sile in začeti graditi takšno družbo, ki bo garantirala, da bo krščanska morala prevladala nad posameznikom, družbo in državo. To pomeni preobražanje sveta. Ker drugače je boj že v izhodišču izgubljen.
 
Dokler ne bo želje in truda po pokristjanjenju institucij, toliko časa bo vsako upanje na zmago pro-life gibanja izgubljeno.