Vprašanje bivanja - uvod v fašizem 2

Klasični fašizem
 
Na tem mestu smo se te teme že nekajkrat lotili, a tokrat bo ta tema služila kot nadaljevanje uvoda v fašizem, ki smo ga bežno začeli zgolj v vprašanju, kako naj se fašizem razlaga. Logično je, da ga moramo razlagati iz misli fašizma in fašistov samih, in ne iz misli nasprotnikov in kritikov fašizma. To je pač logika vsakega miselnega sistema. Najprej moramo sploh vedeti, kaj zagovarjajo in kako gledajo na svet pristaši nekega svetovnega nazora. Oni so namreč tisti, ki določen svetovni nazor definirajo in oblikujejo. Vsaka kritika je pač le neko zunanje vrednotenje tega svetovnega nazora, ne more pa biti definicija tega svetovnega nazora. Vsak svetovni nazor je filozofski, orientiran metafizično, duhovno in zato nekaj je, še preden se zares izrazi v svetu, v realnih političnih oblikah. Tako lahko za primer vzamemo popularni ameriški libertarizem, ki ne obstaja v neki dejanskosti, temveč le v zavesti in zamislih ter idejah, njegovih pristašev. Zato to pomeni, da po logiki stvari libertarizem definirajo libertarci sami, mi pa posledično izrazimo kritiko na njihovo naziranje izraženo v definiciji. Isto velja za fašizem. Fašizem je definiran od fašistov v idejni zasnovi. To naziranje lahko vsak kritizira, ne more ga pa definirati in določevati, kaj fašizem je, če sam ne "soustvarja" fašizma.

Zato je treba torej zavračanja vsake definicije fašizma, ki izhaja iz nekih nasprotnikov fašizma, povojnih akademikov ipd. Če hočemo zares vedeti, kaj fašizem je, moramo k fašistom po definicijo, če pa hočemo dalje kritiko tega naziranja, se bomo zatekli k nasprotnikom fašizma. To je vsa logika. Če boste terjali definicijo libertarizma, jo boste našli pri prominentnih libertarcih, če boste želeli definicijo komunizma, jo boste našli v besedah komunistov, a če želite definicijo fašizma, jo najdete iz knjig in govorov najbolj zagrizenih nasprotnikov fašizma.

Zato smo na tem mestu predlagali oznako "klasični fašizem", ki bi ustrezno razločila med fašizmom, kot neko retorično hiperbolo in fašizmom, kot realnim svetovnim nazorom, kakor se je pojavil od fašistov samih. Slednje je klasični fašizem.

Moj raj -- tvoj raj

Znan katoliški komentator, je na nekem mestu zapisal, da je fašizem pravnuk krščanske milenaristične herezije. Skupaj z narodnim socializmom in komunizmom, naj bi namreč obljubljal "tisočletni" raj na zemlji. Zanimivo, da je dežurni komentator izpostavil ob tem posebej ravno Mussolinija in v njegovih besedah o obnovitvi imperija, videl takšno herezijo. Še bolj pa je zanimivo, da je ta isti komentator na nekem drugem mestu pisal o "prihodnosti Evrope". In če beremo njegov traktat z istim cinizmom, s katerim bere sam Mussolinijevega, ga lahko postavimo v vrsto teh "vnukov krščanskega milenarističnega heretištva". Zlata sredina, sinteza, "bogočloveškost", ... vse te sestavine, naj se združijo, da dobimo iz njih raj prihodnosti. Kjer bomo sobivali in napredovali. Zanimivo, da komentator sam ne vidi svojega paradoksa.
 
Kajti v njegovih besedah je zares izrisan raj, ki ga v Mussolinijevih ni. Fašizem po svoji zasnovi ne more biti "milenaristična herezija", ker ni nikoli veroval v raj, nikoli ni podajal rešitve, ki bi enostavno in enoznačno razrešila vsa odprta vprašanja in zacelila vse rane. Mussolini sam eksplicitno zavrača pojmovanje življenja, ki bi bilo usmerjeno v neko "razrešitev življenja". Na drugi strani pa omenjeni komentator daje nasvete in veruje v prihodnost, ki bo dejansko "razrešila" življenje. Potegnila ga bo na višjo raven, preko "sekularne države"(!) in razsvetljenskega humanizma! Kaj pa je to, če ne tipično verovanje v neko "srečno" prihodnost?
 
Vprašanje bivanja
 
A fašizem je svojevrsten ravno iz razloga, da ostro pravi: pljunili smo na vse slike raje in vse čudežne rešitve, ki naj bi pripeljale do realizacije človeške sreče. Raj na zemlji ne bo nikoli realiziran. In kakor pravi dalje nekje Mussolini: miru ne bo, dokler se ne bodo vsi vdali sanjam krščanskega vesoljnega bratstva, on, pravi, ne verjame v to možnost, a ničesar ne izključuje. Kaj pa tisti imperij, najsi bo tisočleten, desettisočleten, ali pa zgolj enaindvajsetleten? Imperij je imperij. Imperij miru in pravice, pač pomeni realizacijo neke volje in ne realizacijo človeške sreče, zemeljskega raja. Fašistično "stoletje" in fašistični imperij, bi bila izvojevana s striktnostjo, zavzemanjem za resnico in pravico in ne iz razlogov realizacije zemeljskega raja. To sta dve popolnoma raznolični stvari.
 
A zdaj se vendar vprašajmo, kaj pa je fašizem, če stopimo korak dlje od tistega prvega uvoda. Fašizem je, kakor pravi Mussolini, v prvi vrsti sistem mišljenja. To ni neka ideološka poljubnost, ki se včasih pojavi v demokratičnih deželah, kjer se ljudje delijo na leve in desne, konservativce, liberalce in sredince. Ne, fašizem je fundamentalna, radikalna (korenita) percepcija življenja, predvsem iz družbenega, političnega in metapolitičnega vidika. Je v svojem bistvu totalna, absolutna. Zato fašizem ni nikakršna estetika, ali vprašanje urejanja države in ekonomije, temveč pogled na življenje, človeka, skupnost in povezave med njimi.
 
Fašizem zato pojmuje življenje kot boj, borbo. Človekovo življenje ne more biti nikoli "srečno", negibljivo in udobno. Mussolini izrazi vso filozofijo fašizma v enostavnem stavku: mi smo zoper udobno življenje oz. fašist zavrača udobno življenje. To je najbolj fundamentalna osnova fašizma. Ta osnova odgovori tako na individualistično plat človekovega življenja, kot na kolektivistično. Človek ne more biti srečen, človekovo življenje ne more biti udobno. zato je treba življenje pojmovati, kot borbo in se s tem izviti nihilizmu in depresivni in resignirani paralizi, ki jo nihilizem prinaša. Šele, če človek zavrača udobno življenje, lahko zares svobodno stopi v relacijo s samim seboj in z okoljem, ki ga obkroža. Ta pripravljenost na žrtve in trpljenje, ter boj, je tisti ključ do pozitivne naravnanosti na življenje. To ni "osrečenje", temveč predvsem osmislitev, ki je "sreča" višjega kova.
 
Tako pojmovanje življenja, je bistveno krščansko oz. katoliško. Tudi katoličan razume svoje življenje kot borbo, tudi katoličan prodaja svojo suknjo, da bi si bil lahko kupil meč. Tudi on hoče biti vroč in ne mlačen. Po katoličanovem pojmovanju življenje ne more biti udobno. Udje skrivnostnega telesa Kristusovega -- Cerkve, ne morejo uživati neborbene udobnosti, nam kliče Gregorij Rožman.
  
Življenje po fašizmu ne more biti usmerjeno le v preskrbljenost, kakor da bi bil človek žival, ki misli na eno samo stvar: da bi bil rejen in nakrmljen. Čas brez borbe je čas melanholije, obupa. Mussolini jasno pravi: fašizem zavrača materialistično pojmovanje sreče.
 
Zato fašizem pojmuje življenje v izhodišču kot nenehno trpljenje, borbo. Ni je čudežne formule, ki bi to trpljenje izbrisala iz sveta in napravila raj na zemlji. Človek sam tudi ni nikakršen bon sauvage, ki bi sam na sebi težil k dobremu in ne bi potreboval nobenih norm, zakonov, nobene čvrste morale, temveč je padlo bitje, ki potrebuje strukture v Državi, ki ga vodi. Od tod pomen fašistične absolutne, megalomanske Države. Človek ne potrebuje neomejene svobode, temveč vodstvo, pomoč da postaja boljši, koristnejši človek, da se bori, ne pa da oportuno išče srečo, ki je ne bo nikoli našel. Posameznik sam postaja s pomočjo Države orodje.
 
Zoper vse šarlatane
 
Takšno pozitivno pojmovanje bivanja je zato tudi danes nekaj zares radikalnega in je individualistično v najtršem nasprotju z vsemi individualističnimi sanjarijami o srečnem in udobnem življenju. Je smrt nihilizma in vstajanje krščanskega pojmovanja bivanja. Fašizem je tako morda danes bolje razumljen, kot je bil ob svojem rojstvu. Danes, ko smo okusili raj, materialistično "srečo", tako v komunizmu, kot jo izkušamo v kapitalizmu, razumemo resničnost "zavračanja udobnega življenja", ki ne osrečuje.
 
A predvsem pomembno je tu poudariti, da je tu treba iskati bistvo fašizma in ne v pavšalnih razlagah mnogih na levi in (skrajni) desni. Fašizem je naperjen zoper vse one, ki menijo, da imajo neko čudežno formulo, s katero bodo realizirali na svetu raj. Tudi zoper one, ki vidijo vse probleme v rasno neenotni družbi in pričakujejo z rasnim izčiščenjem "srečo", ali one, ki menijo, da vsi problemi tičijo v vplivu prostozidarjev ali židov v naših narodih, ali one, ki menijo, da je treba človeku pustiti le svobodo... Vsi ti so iz vidika fašizma šarlatani. Vsi ti verujejo v možnost sreče, verujejo, da je človek bon sauvage, da  obstaja trenutek, ko se bo vse postavilo na svoje mesto, verujejo v neko "prihodnost".