Postno razmišljanje 2024

Ta postni čas v katerem se nahajamo je meni najbolj zaznamovalo premišljevanje o božji volji. Radikalno sprejemanje božje volje nas lahko vodi v popolno sprejemanje življenja in tistega, kar smo. Lahko se ob tem sprejemanju, kot obliki religiozne, ideološke, svetovnonazorske vaje, celo porodi strah, da to pomeni popolno resignacijo in pasivnost, česar pa se človekova narava boji, kakor tudi ne more biti skladno z našim naziranjem o (re)akciji, revoluciji, presnavljanju, mrtvičenju, odmiranju, postajanju, romanju, bojevanju, nenehnem gibanju. A ta strah ali tako naziranje že pomeni, da človek pač še ni zares radikalno sprejel božje volje in je najverjetneje tudi nikoli ne bo. Zato je, paradoksalno, tak strah odveč. A od tega premišljevanja o božji volji me je misel vodila k temu čemur bi lahko rekel "naša prizadevanja". Kaj je z njimi? Kaj bo z njimi? Ali bo kaj iz njih?

Kaj s tem mislim, naša prizadevanja? S tem mislim na vse tisto, kar počnemo npr. na tem projektu NeoDomobranec, s katerim smo pred leti začeli na zelo avtonomen in neustaljen način najprej z normalizacijo gledanja na protikomunistično delovanje med vojno pri nas in potem kasneje z vzpostavljanjem nekakšne duhovne kontinuitete z našo predvojno katoliško mislijo in aktivnim delovanjem v svetu. Spet kdo drug pa je to počel, počne ali bo počel pri kaki sorodni temi ali vprašanju. Mnogo jih je bilo, ki so že odnehali, mnogi so ki se trudijo danes in mnogi pridejo, ki se bodo šele začeli truditi. 

Sam sem to imenoval kot za neko neustavljivo pronicanje naše katoliške identitete na plano skozi razpoke, ki jih predstavljamo mi sami. Mi sami lahko povzročimo to pronicanje te podtalne vode, ki je naša realna slovenska preteklost, zgodovina in tradicija. In naša prizadevanja so tisto, kar realno ustvarimo, najsi bo to nek komentar, mnenje, smešnica, strokovni članek, objava na blogu, vlog, knjiga, pesem, poezija, slika, fotografija, ime v igrici, polemika v šoli, fakulteti, delovnem mestu, grafit, realna akcija, protest, kar koli že. Vse to lahko smatramo za naša prizadevanja za ta določen smoter rekonkviste naše dežele, našega socialnega prostora.

Če pogledam nazaj kakih šestnajst, sedemnajst let, potem moram priznati, da gledam drugače kot sem tedaj. Tedaj sem videl vznik zdravega, vitalnega zanimanja za domobrance, ki se ni več uokvirjalo v tesne okvirje emigracije ali npr. Nove slovenske zaveze, niti v okvirje neonacionalsocialistične misli, temveč je stalo samo na sebi, kot domobranec je najboljša manifestacija, personalizacija tega, kar Slovenec v resnici je. In to je čista resnica. Slovenec je domobranec, pa če smatrate domobranca kot nekaj negativnega ali pozitivnega, vendar je Slovenec v resnici domobranec. Je nekakšen poslednji klic zares avtentičnega slovenskega naroda, tistega naroda, ki so si ga tako zelo trudili določeni centri predrugačiti, transformirati, izmaličiti, in jim je to na dolgi rok uspelo. A domobranec je izraz tistega resničnega slovenskega naroda, ki bolj kot vse drugo ljubi svojo zemljo, narod, navade in Boga; ki mu je bolj pomembno, da je in da sebe vidi kaj je, kot kako ga vidijo drugi.

Domobranec je v resnici tisto, kar slovenski narod je, zgodovinsko gledano. Njegovi alternativi sta samo dve: novi Slovenec, kot socialist, načrtno indoktriniran z neko določeno materialistično, židovsko, kriptoliberalno ideologijo (i.e. komunizmom) in tisti historični spekulativni Slovenec, o katerem pišejo oni kriptoliberalci, ki ne ljubijo realne zgodovine (i.e. kriptokomunisti).

A ta vznik je bil seveda omejen in nikoli ni zares mogel pomeniti splošnega prevaganja na stran protikomunizma in posledično slovenske tradicije in ko sedaj po teh nekaj letih gledam na to časovno premico od tedaj do danes, potem je jasno, da se nič zares bistveno ne nagiba v našo stran in je torej naš boj na dolgi rok obsojen na neuspeh. A kar s tem mislim je ozko tisto, kar sam smatram za pravilno in pravo narodno idejno usmeritev. In to naj nikogar ne plaši in ne vznemirja, saj je namreč tako, da se v teh naših prizadevanjih vsi aktivni udeleženci delimo na dve skupini, na one, ki jim to predstavlja zgolj nek trenuten navdih in na one, ki jim to predstavlja nekaj tako bistvenega, da je to del njihovega življenja, hoteli ali ne. In zato tudi če zatrdim, da je vse skupaj obsojeno na neuspeh, je pač vseeno tako za ene ali za druge, prvi tako ali tako niso pri stvari, drugim pa je vseeno kako se bo stvar iztekla, od nje se pač ne premaknejo niti za ped.

Med slednje sodim sam, ne zato, ker bi tako hotel ali se tako odločil ali se celo samo pretvarjal, marveč zato, ker je to na srečo ali na žalost tako.

A najsibo, da je tako ali tako in ne glede na to, da tečemo ta mrtvi tek naj se na tem mestu pomudim pri nekoliko abstraktnem vprašanju: kako naj bi bilo? Kaj bi morali po mojem mnenju storiti in kaj naj bi bila idealna razrešitev odprtih družbenih vprašanj. Kdor ta projekt spremlja, potem bo ugotovil, da se bom na tem mestu nekoliko ponavljal. Od tu dalje bom pisal v avtoritativnem tonu, a bralec naj razume, da nič od tega ni v resnici absolutno, objektivno ali avtoritativno.

Danes težko poimenujemo sami sebe. Govorimo si desničarji, tradicionalisti, konservativci, identitarci, reakcionarji, ... A vsa ta poimenovanja so v resnici, če smo pošteni, nekakšne dihotomične diferenciacije. Dihotomične v smislu, da implicirajo in celo predpostavljajo nek nasprotni pol, nek dualistični sistem, sestav. Vsa ta poimenovanja so reakcionarna, izvirajo kot odziv na spreminjajoče se pogoje sveta in družbe okrog nas. To je v izhodišču slabo, saj moramo mi graditi svet in družbo, kakršna bi morala biti. 

Karkršna bi morala biti -- v tem je smisel vsakega vstopanja v razmerja družbe, v presnavljajoč, graditeljski odnos posameznika z družbo. In zato je tu potrebne splošne ideološke refleksije na temu, kar imenujemo desnica. Nujno je, da pridemo do nekaterih bistvenih uvidov. Kot prvi je ta, da se zeitgeist, družbeno stanje, družba sama, ne ustvarja sama od sebe spontano, kakor nek samoozaveščajoči se panenteistični bog, marveč se jo nenehno določa preko malih ali večjih borb, forsiranja svojega svetovnega nazora nad družbo s strani ali enega samega posameznika, več posameznikov ali skupine, ki poseduje sam/a točno določen svetovni nazor. Ali se tega svetovnega nazora ta zaveda ali ne, to je drugo vprašanje, a vse konec koncev izvira iz tistega presnavljanja in urejanja družbe, da bi bila takšna, kakršna bi morala biti v očeh nekega posameznika oz. neke skupine posameznikov. Ta zahteva po ustvarjanju družbe, da bi bila takšna kakršna bi morala biti, pa torej predpostavlja  nek kvalitativen sistem, neko moralno določevanje tega, kaj je dobro in kaj je slabo. Kaj je dobro in kaj je slabo pa nikoli ne moremo določiti objektivno zunaj neke ideološke zasnove, neke ideologije, nekega (kripto)religioznega tolmačenja sveta, neke implicitne metafizike. Ozavestitev tega novoveškega, rekli bi kantovskega dejstva pa je bistveno za nas kot katoličane in Slovence v enaindvajsetem stoletju.

Tu je treba refleksije torej nad drugo točko, ki je tolmačenje morale, ureditve sveta in družbe kot neke objektive danosti. Logično je, da vsak, ki totalno razume svoje religijozno in ideološko usmerjenost, smatra, da je njegovo tolmačenje sveta, morale in njegovo kvalitativno presojanje objektivno in absolutno. Vkolikor bi se strinjal, da je objektivno zgolj znotraj njegovega lastnega ideološkega in religioznega sistema, bi negiral resničnostno vrednost tega ideološkega in religioznega sistema samega. In tu je zanka liberalizma. Če se strinja, da torej objektivnega presojanja človek ni sposoben, saj vsako presojanje predpostavlja neko subjektivno pristajanje na nek predpostavljeno-objektiven ideološki sistem in torej smatra, da je njegovo tolmačenje tega kaj je prav in kaj narobe možno le nad njegovo skupino oz. grupo, ki pristaja na ta ideološki sistem, de-facto sprejme liberalizem, kot sistem pluralizacije ideoloških bazenov, ki so podrejeni glavnemu liberalnemu ideološkemu sistemu, ki sebe smatra za objektivno veljavnega in absolutnega. Če pa zavrne možnost te pol-objektivnosti in smatra, da je sam objektivno veljaven in absoluten, pa ni zmožen reagirati v svetu na presnavljajoč način, saj meni, da se ta objektivnost samo-uveljavlja, da ima nekakšno aktivno moč presnavljanja družbe.

Ta hendikep pri desnici in katolištvu predstavlja problem iz razloga njegovega post-reakcionarnega stadija, ki ga katolištvo samo po sebi ne vsebuje. Nove totalne ideologije sprejemajo svojo objektivnost na aktiven, rekli bi nasilen način in želijo uravnati družbo po svojih merilih ne da bi jim bilo potrebno refleksirati ne/objektivnost njihove ideološke zasnove. Tako tudi katolištvo na svojih začetkih ni bilo zapleteno in ujeto v zgoraj omenjeno liberalno zanko, marveč je smatralo sebe, kot objektivno ideološko zasnovo in je na revolucionaren način spremenilo družbo na globalni ravni. Danes pa je katolištvo v t.i. post-reakcionarni fazi. Ta faza je problematična in težka zato, ker je v njej treba novega preboja in ne več zanašanja na staro delovanje in predpostavke v oziru na družbena izhodišča.

Grobo si torej te faze sledijo takole: a)krščanstvo kot revolucionarna sila vstopi v družbo, b)preobrazi družbo, c)vzpostavi družbo po svoji ideološki zasnovi, d)pride na preizkušnjo stagnacije, e)pride na preizkušnjo konservacije obstoječega stanja, f)pride na preizkušnjo revolucije, g)se preoblikuje v kontrarevolucionarno silo, h)če ji ne uspe zadušiti revolucije in ta v večjem ali manjšem obsegu prevlada, postane krščanstvo sedaj reakcionarno, ker samo še reagira na vse bolj spreminjajočo se družbo (ponavadi zaradi neke vrste latentne revolucije) in potem i)pride -- tu pa smo sedaj na povsem novem terenu -- v t.i. post-reakcionarno dobo, ko ni niti več reakcionarna, saj je izgubila vse svoje položaje moči v družbi in nima več kaj konservirati, na kaj več reagirati, saj je povsem izrinjena na obrobje družbe in ima tu na tem mestu samo dve možnosti: nadaljno stagnacijo ali revolucijo.

A da se danes desnica in katolištvo nahaja v tej post-reakcionarni fazi mnogi niti ne vidijo. Na eni strani nekateri menijo, da so še vedno v reakcionarni fazi, na drugi strani pa tisti kriptoliberalci ujeti v liberalno zanko enostavno udobno stagnirajo, misleč da je njihova objetivna veljavnost moralnih načel veljavna le za njihovo ozko skupino v pluralni liberalni družbi in se pretvarjajo, da ne vidijo, kako ta pluralizem vse bolj in bolj posega v njihovo območje in jih duši in stiska, kjer se še kaj zadušiti more.

Zato je nujno potrebno, da se izvede ta refleksija, ta revizija, ki upošteva tudi novoveška dognanja, da bolj resno vzame npr. Kanta, da skuša razumeti relativizem in da začne relativizirati, kar je treba relativizirati. Ne, nič ni objektivnega, če ni ta objektivnost udejanjena nad družbo. Treba je torej ločiti med transcendentno objektivnostjo in funkcionalno objektivnostjo. 

Tu je pa treba torej refleksije in polemike naravnost z nami samimi in posebej z določenimi preteklimi naziranji. Ko danes beremo npr. stare katoliške avtorje, moramo razumeti, da se sami niso nahajali v post-reakcionarni fazi, marveč v eni od drugih faz, npr. na tem mestu najpogosteje objavljamo avtorje iz reakcionarne faze, torej one že iz po liberalni revoluciji (post-razsvetljenstvo). In to so eni najimenitnejših avtorjev, to so avtorji, ki docela razumejo družbo, politiko in svet in katolištvo, a kar ne morejo vsebovati, je ta odziv v post-reakcionarni dobi. Vkolikor bi se npr. danes dr. Ušeničnik prikazal zlepa med nami, bi gotovo dodobra preučil situacijo in nam povsem razdelal, kako in kaj naj storimo. Vendar pa je on živel v prejšnji fazi; isto velja za velikega dr. Mahniča. Ko danes beremo Mahniča razumemo, da njegov odnos do vseobsegajoče države ni bil pravi. Njegovo tretiranje liberalne države, je bilo bistveno reakcionarno. Sam še vedno izhaja iz možnosti družbene ureditve, ki ne bo vključevala  vseobsegajoče države, čeprav na mestih, kjer govori o radikalnosti in totalnosti že vsebuje nastavke za totalno državo. Zakaj on zavrača to obliko države, ki jo je vpeljal liberalizem? Zato, ker še stoji z eno nogo v stari ureditvi in smatra, da je še možnost reakcije in zaustavitve. Mi danes vemo, da zaradi razvoja družbe ne moremo brez totalne države in zato skladno z nastavki korporativizma in drugih premikov v katoliški misli že lahko brez težav govorimo o totalni državi, kot pokristjanjenem konceptu. A vendar se mnogi oklepajo teh starih in v resnici zelo trivialnih pogledov na ureditev države in iz tega izvajajo neke vrste dogme, češ država mora biti karseda omejena v njenem gospostvu nad posameznikom, družino, družbo in sanjajo o nekih nikoli uveljavljenih in celo ideološko preživetih subsidiranostih (ipd.), kot zgolj retoričnih nastavkih za onemogočanje ideološkega razvoja katoliške misli in akcije. Bolj kot iskanje alternativ in graditev avantgardne zasnove družbe in države, jih zanima kako bi oporekali vsakemu iskanju teh alternativ. Prestrašeni besed fašizem in totalitarizem objokujejo stare čase in se oklepajo teh "flatus vocis" in čebljajo o kaki prav posebno neposrečeni državni in socialni ureditvi, kakor npr. monarhizmu ali distributizmu. Ali pa še huje, enostavno gnezdijo znotraj liberalizma kot pravi kriptoliberalni biriči, vojački, ki se poženejo v retorični boj, čim pride na preizkušnjo kaka čisto liberalna postavka, ki jo oni v svoji shizofreniji smatrajo za bistveni del njihovega obstajanja v družbi.

Kajti razumeti moramo, da se mi kot katoličani in Slovenci nahajamo v post-reakcionarni fazi. Medtem ko se v reakcionarni fazi nahaja liberalizem sam, ko mora reagirati na logične ekscese svojih izrastkov. In tu je treba biti do neke mere pozoren in ne zamenjevati reakcionarnost liberalizma s staro katoliško reakcionarnostjo. Če se danes postavljamo na okope glede poučevanja o tolikokrat izrečeni "teoriji spola" ali o "kulturnem marksizmu", tega ne počnemo kot katoličani ali stari reakcionarji, stari kontrarevolucionarji, marveč kot liberalni reakcionarji, ki skušamo ubraniti liberalne postojanke. Vkolikor se postavimo na povsem katoliška stališča, potem postanemo revolucionarji, saj pridemo navzkriž z ustaljenimi strukturami liberalne družbe. 

Vsa izvajanja o revoluciji, državi, etatizmu, svobodi, uporništvu, ki izhajajo iz katoliških sred v preteklosti pa govorijo v prid obrambe ustaljenega krščanskega družbenega stanja, so implicitno katoliška in nikakor ne govorijo v prid liberalne države. Norost je smatrati načela o obrambi krščanskih državnih ureditev za aplikativna na liberalne protikrščanske družebene ureditve.

Če to razumemo, potem vemo kako močnega prevprašanja naše ideološke zasnove bo potrebno. A če sploh želimo priti na to točko, potem si moramo priznati, da smo v tej post-reakcionarni fazi, da moramo smatrati liberalno demokracijo za nekompatibilno katoliškim načelom in katolicizmu samemu, liberalizem za neskladnega z našo zgodovinsko narodno danostjo in da spoznamo, da se torej mi kot katoličani ne nahajamo v liberalizmu in demokraciji kot njun integralni del, marveč kot Izraelci v Egiptu.

Od tu lahko potem vzpostavimo neko logično socialno in družbeno ideološko zasnovo, ki bo vzniknila kot odgovor na ta čas danes in ne kot mimika nekih starih, povsem neaplikabilnih družbenih prijemov in soočanj. To nas bo vodilo, da ne bomo sužnji liberalne dihotomije, da ne bomo maloumni participatorji v liberalni dialektiki, marveč bomo zavrnili to liberalno informacijsko kolonizacijo v celoti. Ne bomo več desni pol liberalizma, marveč osvobojeni sužnosti liberalizma, bomo na revolucionaren način preosnovali družbo na katoliške temelje, zasadili križ v jedro sveta in pokorili vse institucije kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca.

Če bomo želeli to zares kdaj doseči, potem moramo tudi pravilno ovrednotiti to, kar se nam danes ponuja kot zaveznike, bodisi drugoverske religiozne skupnosti, s katerimi naj bi nastopali zoper liberalizem, bodisi logične zaveznike v okvirjih liberalne reakcije i.e. nacionalisti, identitarci, tradicionalisti... Mi ne smemo zavoljo zavezništva pristajati na njihovo popačeno gledanje družbe, ne smemo se udeleževati njihove gnile reakcije. Mi moramo danes razumeti čas in prostor in imeti v mislih le svoje odrešenje, ne pa reševanje gnilobe liberalizma, ki se je kakor bolezen razpasel po zahodni družbi.

Zato denimo ni nobene potrebe, da bi zametovali npr. feminizem. Tu feminizem in emancipacijo ženske izpostavljam zato, ker je zelo pogosto retorično izhodišče "desnice", oz. tega, kar smo torej sedaj ugotovili, da ni nič drugega kot liberalna reakcija. Radikalni feminizem v resnici služi naši stvari. Feminizem ima možnost, da osvobodi žensko t.i. liberalnega podivjanega kriptopatriarhizma, ki skuša žensko zreducirati na zgolj eno od dobrin (commoditas) moškega. Zato se liberalna reakcija tako strašno boji feminizma in zato se feminizem skuša v liberalni družbi preobražati v svoje nasprotje. Emancipirana ženska je ta ženska, ki zmore stati na svojem in postaviti meje moškemu, posebej njegovi razbrzdanosti in nenadzorovani pohoti, ki jo producira liberalizem. Zato je pravi radikalni feminizem tak feminizem, ki pravilno nastopi zoper ta gnili liberalni "patriarhat", v katerem ni ženska nič drugega kot dobrina, kos mesa in ki se jo meri po njeni zmožnosti privlačenja moškega oz. njegove pohote. Zato je radikalni feminizem v prvi vrsti zoper npr. pornografijo, prodajanje ženske kot produkta za moško konzumacijo (použivanje). Medtem pa gnili kameleonski liberalizem skuša to nevarnost emancipirane ženske onemogočiti na način, da ta koncept kolonizira in kanalizira na način, da proda ženskam emancipacijo z obljubo, da jo bodo pridobile vkolikor bodo še bolj podvrgle svoje obstajanje v družbi, moški pohoti, v čemer je resnični gnili patriarhat, proti katerem bi se zmedene feministke morale boriti. A gnila desna liberalna reakcija, maloumno niti ne vidi teh tokov znotraj feminizma in tolče proti feminizmu s preživetimi krilaticami iz devetnajstega stoletja.

Isto velja za etatizem. Država je dejstvo in družba linerano v zgodovini skupaj z napredkom postaja vse bolj kompleksna in velika. Pojavljajo se problemi, izzivi in vprašanja, o katerih se ljudem še do sto let nazaj ni niti sanjalo, da se bodo kadar koli pojavili in danes je naravnost potrebna totalna vseobsegajoča država in presojati smotrnost, namen, obseg in pooblastila države z vatli iz osemnajstega ali devetnajstega stoletja v oziru na današnjo družbo in državo je smešno, če ne naravnost noro. Seveda potrebujemo totalno državo, ki jo moramo nasloniti na katoliške temelje in ki bo posegla v vse pore človekovega življenja, ne da bi s tem kakorkoli onemogočala tisto neodtujljivo svobodo in integriteto posameznika.

Nekaj podobnega velja za npr. globalizem. Tudi globalizem je sam po sebi kvalitativno nedoločen. Določeno obliko in kvaliteto mu daje šele ideološki sistem, ki stoji za njim. Zato je vse bolj jasno, da globalizem in celo globalna država je tik pred tem, da postane dejstvo in s tem ni nič narobe. To ne predpostavlja nujno zlitja in uničenja določenih kultur in jezikov in celo religij (četudi bi bilo za mnoge od njih koristno, da bi se eradicirale). Kot vidimo na primerih upravljanj držav, firm, Cerkve in podobnega, neko vrhovno obsegajoče izvršno vodstvo, ne pomeni nujno ne-avtonomije in enoličnosti podvrženih subjektov, temveč je pogosto, da se povsem normalno razvija posamezna pobuda, raznolikost in delovanje, seveda v okviru nekih koristnih izhodišč in ciljev. Isto velja za svet, ki je sedaj tako zelo napredoval in postal tako soodvisen od različnih dejavnikov, da vkolikor bo tendenca razvoja šla še naprej v tem tempu in ne bo prišlo do kakšne korenite zaustavitve iz kateregakoli razloga, potem bo globalna država, svetovna ureditev naravnost nujna in nadvse koristna. Seveda naše stremljenje bo vedno bilo, da bo katoliška, vse drugo je za nas slabo.

Kot katoličani in s tem mislim, če smo zares katoličani, če dejansko izvajamo katoliško prakso in nismo zgolj nominalni katoličani, imamo najboljše in najpopolnejše gledanje na časnost in večnost. Mi gradimo tu le kakor romarji, trudimo se po vseh svojih močeh, da delamo in izboljšujemo in ustvarjamo svet, da postaja vse bolj pravi, obenem pa si ne nabiramo nobenih zakladov, ker se nam ti smejo kopičiti le v nebesih. Svojih želja in udobja ne postavljamo za merilo ureditve družbe, saj se zavedamo, da je pomembno le naše odrešenje in imamo pred očmi, kako kratko je zemeljsko življenje, a po drugi strani nam je edini cilj blagostanje naših sester in bratov v Kristusu. Zato imamo tako dobre nastavke, da postavimo družbo in državo na prave katoliške temelje. A zato je potrebno naprej, da znamo zmagati nad samimi seboj, da se znamo odrekati, se ponižati, zametovati svoje želje in vse upe in hrepenenja izročati v božje roke. Kajti na koncu koncev je najpomembneje, da se zgodi sveta božja volja, najpravičnejša, najljubeznivejša, najpopolnejša.

Pretekla postna razmišljanja

 

 

Od leta 2017 na tem mestu za vsak post objavim postno razmišljanje. Tu prinašam povezave nanje s kratkim odlomkom.

 

Postno razmišljanje 2017 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2017/04/postno-razmisljanje-2017.html

Trpljenje kot edino poroštvo smiselnosti življenja.

"To je končno prava katoliška osebnost, ki je duhovna, a obenem v svetu aktivna, ker se zaveda totalnosti katoliških resnic, katerim se noben segment človekovega življenja ne izvije. To je pravi katoliški pogled na svet, ki ga je potrdil tudi drugi vatikanski koncil. Nobena človeška aktivnost, niti v časnih stvareh, se ne more odtegniti Božjemu kraljestvu. In tak katoličan razume, da je življenje boj, da je trpljenje nekaj, kar mora bojevati in da potemtakem trpljenje ni absurdno, temveč pomeni boj in na koncu zmago, kakor je Kristus svoje trpljenje bojeval in na koncu zmagal. Christus Victor. Mi pa sami rastemo v krepostih prek boja in se tako oblikujemo po Kristusu, da postanemo alter Christus."

 

Postno razmišljanje 2018 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2018/03/postno-razmisljanje-2018.html

Trpljenje in odpovedovanje kot izraz stičnosti z realno tradicijo naroda.

"Kako neki bi se človek spričo tako mogočnega pečata prednikov, tako mogočnega spomina nepreglednih rodov prednikov, sploh mogel vprašati ali Bog obstaja ali ne. Kako bi se človek mogel spraševati o pravilnosti te vere, ki so nam jo predali naši predniki in v kateri so videli pogoje za svoje vitalno obstajanje? Kako bi mogli zapustiti to realno in konkretno tradicijo, s katero je že samo dežela, kot prostor sveta, nepreklicno in trajno zaznamovana, in se pognati na kokošji lov za vprašanji, ki nas presegajo. Kako bi si sploh drznili pod vprašaj postavljati obstoj Boga in s tem delovati zoper naziranje in iskreno čustvovanje tolikih predhodnih rodov, ki so tu hodili, stali in poklekali v stoletjih in tisočletjih pred nami? Kako bi si drznili enačiti to vero z nekimi starimi ajdovskimi bajkami o slovanskih škratih in palčkih ter implicirati, da so se vsi ti rodovi motili in so cerkve na tem mestu postavljali, ker so bili manj inteligentni, kot smo mi danes, v času narodne dekadence?"

 

Postno razmišljanje 2019 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2019/04/postno-razmisljanje-2019.html

Smrt Boga v današnjih časih.

"Tako tudi jaz, ti in vsi mi, ki se trudimo ostajati katoliški, Kristusovi, papeževi, navzlic vsem težavam, ki jih pred nas postavlja tako brezbožni svet, kot čudna zmeda znotraj katoliškega občestva, moramo vzljubiti tega mrtvega Boga, za katerega verjamemo, da bo vstal zmagoslavno od mrtvih, tako v našem življenju posameznikov, kakor v življenju sveta in stvarstva. Naš čas je Veliki petek, Velika sobota. Naša življenja so pogosto Veliki petek in Velika sobota, ko kličemo, prosimo Boga, a v odgovor le gluhota in mrtvost."

 

Postno razmišljanje 2020 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2020/04/postno-razmisljanje-2020.html

Gniloba liberalizma v individualističnem doživljanju nacionalizma in tradicionalizma

"Problem je individualizem. In tu smo zdaj pri postu! Problem je v tem, da je posamezniku težko izstopiti iz svojega individualističnega udobja in se pokoriti zahtevam, ki od njega nekaj terjajo. Ki od njega morda terjajo tudi, kaj neudobnega. Zato mnogi danes govorijo o narodu in obstoju naroda, a nočejo toliko napora, da bi šli raziskovat, kako so živeli njihovi pradedje, kaj so verovali, kako so dojemali dobro in slabo. Mrzko je mnogim, da bi se bili uklonili in častili Boga svojih pradedov, da bi odhajali ob nedeljah v cerkev in tam molili med starodavnimi zidovi, ki so jih postavili njihovi pradedje. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, kaj je prav in kaj narobe. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, da so določene reči  nemoralne in jih naj ne počenjajo. Oni bi radi instant nacionalizem, tisti stokrat in tisočkrat prežvečeni nacionalizem, ki meni, da vse težave prihajajo od zunaj, da jih vodijo neke senčne figure in da nas ogrožajo neke sile."

 

Postno razmišljanje 2021 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2021/04/postno-razmisljanje-2021.html 

Ali se je sploh za kaj vredno boriti?

"Od tod izvira torej zgoraj omenjen paradoks dihotomične percepcije svojega subjekta fascinacije kot bojevnika in zlorabljene naivnice v enem. V nepripravljenosti sprejemanja, da človek ni sam po sebi dober. Da se mora človek vselej truditi, da bi bil dober. Evropejec ni bil nekdaj dober, zato, ker je pač Evropejec, marveč je bil dober, ker se je trudil, da bi bil dober. Kot kristjan je sprejemal resnico, da je sam padlo bitje in da če želi postati dober, se mora truditi, da bi bil dober. Zaničevati in ruvati mora iz sebe slabo in gojiti ter negovati mora v sebi dobro. Človek mora mrtvičiti v sebi padle vzgibe, ki ga nagibajo k mehkužnemu, ki vselej vodi v slabo. Evropejec nekdaj se je tega zavedal."

 

Postno razmišljanje 2022 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2022/04/postno-razmisljanje-2022.html

Apostolat brezupja, resignacija in borba

"Prav je, da gre vse narobe! Kako lažje se nam je diferencirati od poživaljenega luciferističnega bistvovanja, vkolikor ga vidimo tako jasno okrog sebe na vsakem koraku! In ali ni to naravnost božja milost, da je nam ničvrednim grešnikom dano, da nismo zares del tega karnevala in zremo od zunaj, sicer še mlačni, negotovi in napol z žalostjo, da ne moremo okušati teh karnevalskih norosti? A smo vendar z eno nogo že tam, kamor nas kliče Kristus, v borbi, nepojenjajoči, nenehni borbi!"

 

Postno razmišljanje 2023 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2023/04/postno-razmisljanje-2023.html

Le zase boš odgovor dajal.

"Kdaj smo vsi mi pahnjeni v to skrb, v ta strah. Bivajoči v svojih kratkih življenjih, ki pomenijo en sam utrip stvarstva, se obremenjujemo s sto in eno rečjo na etničnem, etičnem, političnem in družbenem področju, namesto da bi pogosteje svoj pogled ponižno uprli v svoje delo, svoje življenje in bojevali ta svoj boj do konca. Kakšna ponižna vdanost, kakšno samozatajevanje žari iz zgledov naših prednikov, svetnikov, devic in cerkvenih očetov, nas pa naj bi skrbelo ali so se ledeniki že stalili in ali je v Britaniji ostal še kak belec."

 

Preklinjanje in tuji vplivi (Janez Kalan, 1929)

Iz knjige Mir Vam -- Slovenci
Janez Evangelist Kalan, 1929

Še eno lepo polje imam za naše časnikarje, ki jim ga moram posebno priporočiti. V slovenskem ljudstvu je še strašno surovosti. Ne verjamete? Samo poslušajte jih, kako govorijo! Vsaka tretja beseda pri mnogih je kletev. Ne mislite, da imam kletev za največji greh! Laške in hrvaške so mnogo bolj grešne. Naše niso tako, pač pa surove. »Permejduš da!«, »Permejduš, da ne!«, to je slovenska afirmacija in negacija. »A si videl hudiča?« »Ali verjameš, permejduš, da ga nimam bora? , »O hudiča, kje si se pa vzel?«, »Ali misliš, hudič, da imam že dosti?«, O tri sto hudičev, ta je pa imenitna!« . . . Kje na svetu pa tako govorijo? Pa ne mislite, da samo prostak tako kolne, — tudi naša častita inteligenca. Ko sem se vozil nekoč po železnici, sta dva tako hudičala, da se nisem mogel premagati, pa sem jima rekel: »Kako pa vendar govorite, da je vsaka tretja beseda hudič?« Eden mi je dal duhovit odgovor: »Saj nas vi učite na prižnici.« Dvomim pa, da bi mož pridige poslušal. Če jih pa posluša, si je od pridige menda samo hudiča zapomnil. V neki gosposki družbi je neka gospa štela na rožni venec, kolikokrat bo eden izmed častite družbe zaklel. Preden je bilo četrt ure, je bil rožni venec »zmoljen«. »V četrt ure je zaklel osemdesetkrat. Kakršne besede — tak mož, pravi pregovor. Na Nemškem ne slišim druge kletve kakor kak »Donnerwetter« ali »Herrschaft«. Hic Rhodus — hic salta! Tu je Vaše polje, gospodje časnikarji. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo! (Koseski). Bolj potrebno, kakor tujke iz jezika spravljati!

Toda še hujše! Slovenci niso zadovoljni samo s svojimi kletvami, vlačijo od vseh strani še tuje. Saj Vam mora biti znano, da se je italijanska »porka« na Slovenskem že čisto udomačila. Ta porka porkasta ne priča samo, kako so naši ljudje surovi, ampak kako tudi narodno nezavedni. Ko bi bili v vojni italijanski vojaki naenkrat začeli klicati »hudiča«, bi se jim mi smejali in si mislili: To so pač pravi tepci! Našega hudiča so nam vzeli in ga zdaj na pomoč kličejo! Pa taki tepci smo le mi! Ko bi imeli naši fantje kaj narodnega ponosa, bi se jim to dvakrat gabilo. Zdaj si pa gredo od teh ljudi kletve izposojat, kakor da nimajo domačih že preveč! Ko bi doma deklo s to ostudno psovko nagnali, bi imela pravico jih tožiti in bi bili kaznovani. Za preklinjanje Matere božje pa ni še nobeden pare plačal; zato imajo nesramneži velik pogum, nad njo svojo nesramnost stresati! 

In kaj ste že Vi, slovenski časnikarji, ki nam dan na dan napišete šest, osem ali deset strani, storili zoper to narodno sramoto? Ali ste sploh kdaj zgubili kako besedo o tem? To, evo ga, to je resnično narodno delo!  

Po vojni pa, slišim, vojaki s Hrvaškega in iz Srbije prinašajo podobne grdobije. Pa če so srbske in hrvaške, niso zavoljo tega nič boljše. Treba bi bilo fantom povedati, naj vendar nikar povsod, koder hodijo, ne poberejo vse svinjarije in je k nam ne zanašajo! Poštenega ponosa fantom manjka, sicer bi se ne nalezli povsod vsake nečednosti, kjerkoli jo najdejo.

In kaj počnejo fantje ob naboru in vpoklicu! Če bi prišel Turek ali Indijanec v našo deželo, pa bi videl fante pijane, gugajoče se, tuleče in rjoveče kakor divje zverine, kako sodbo bi si napravil o naši kulturi! Pa se toliko ponašate, kako izobraženi in napredni ste! Imate polno »kulturnih«, »izobraževalnih« in »prosvetnih« društev, — pri tem je pa vaša mladina še tako podivjana! 

Kalan tu dobro omeni kako ničvredno je, da se tuje kletvine uporabljajo v našem jeziku in da to kaže na pomanjkanje narodnega ponosa. In tu mu moramo verjetno vsi po vrsti priznati, da ima prav in da smo vsi krivi te ničevosti, ko tako radi uporabljamo južnjaške kletvice, da bi podkrepili svojo ogorčenost ali jezo. Morda lahko v tem postnem času, ki je pred nami sklenemo, da karseda opustimo preklinjanje v vseh oblikah, še najbolj pa preklinjanje v teh grdih južnjaških oblikah. Upam sicer, da nihče od nas ne kolne tako kot narodno-zavedni primorci, ki po italijansko nenehno kolnejo Mati božjo in Boga, ti so tako ali tako narodni izkoreninjenci in narodna sramota. 

Seveda pa je ta bosanska kletev še kako povezana tudi z izražanjem današnje mladine. Mnogi Slovenci v svojih mladih letih se zaradi poplave čefurskih priseljencev raznoraznih narodnosti začno prav izražati "po bosansko" pri čemer uporabljajo poseben dialekt, predvsem poudarjajo L in drugo. Žalostna slika. In medtem, ko smo včasih vsemu, kar je bilo neslovenskega in je prihajalo južno od slovenske meje rekli enostavno : bosanci, se sedaj ukvarjajo nekaterei ali gre za hrvate, albance, srbe, makedonce ali črnogorce. Zame osebno bodo do konca ostajali bosanci, čefurji, ki nam kvarijo in uničujejo narod. 

Danes se vsi ukvarjajo z migranti in afrikanci in ne vem še čim vsem, ne da bi kadarkoli sploh opozorili, kako docela so nam narod že uničili ti bosanci, ki so se vgnezdili v vse pore naše družbe, ponekod celo prevzeli glavno besedo in nam kratko-malo že skoraj povzročili narodni konec. Oni so z razliko od Slovencev celo narodno in religiozno zavedni, medtem ko Slovenci in posebej Slovenke z veseljem poberejo vse, kar se jim nasmehne. 

In danes nam diktirajo in kokodakajo o stoineni stvari bosanci, ičiči in polbosanci, še celo o narodnosti, narodu, katoliški veri in vsem drugem. Mi pa sedimo tu v nejeveri in čakamo, da bo končno že konec vsega skupaj.

Naprej!

Pa se je končalo božično obodobje in smo tik pred postom. Na projektu NeoDomobranec se ne objavlja veliko, kar ne čudi. Sam kar malo pogrešam pretekle čase živahnega "desnega" internetnega ustvarjanja izpred let, ki je sedaj povsem zamrlo. Na slovenskem tega sicer nikoli nismo zares imeli. Pri nas imamo samo dve vrsti desnice: desnico, ki podpira SDS v vseh oblikah in desnico, ki nasprotuje SDS v vseh oblikah. Grobo ju vsake toliko združi kak problem, ob mirnih dneh pa ju definira ta filo/fobija. Poglejte si no vendar samo te t.i. alternativne desničarje na socialnih omrežjih, ki samo žvečijo in žvečijo SDS in Janšo in se ukvarjajo s trivialno vsakodnevno politiko, kot npr. ob zadnjem zelo absurdno: koga je SDS napisala na svojo volilno listo za evropske volitve.

Po mojem mnenju si marginalna desnica, kakor ji že želite reči: alternativna, skrajna, karkoli desnica, sme dovoliti biti samo dvoje: ali surovo-akcijska ali pa filozofsko-avantgardna. Vse drugo je izroditev. Ali čista akcija, ali čista ideja, ne pa neko kolumnaško pregovarjanje o tej ali oni dnevni novici. To je participacija v forumu demokracije: afirmativna participacija, t.j. ker sodelujem potrjujem, omogočam.

Ah, rekli bi žalostna slika, če ne bi ta slika bila žalostna že od nekdaj. Saj ni res, da se je pa sedaj nekaj izrodilo, nikakor. Že od konca vojne imamo izrojeno to čemur rečemo desnica. In zato smo se na tem projektu podali povsem nazaj in skušali pokazati, da je tudi ko govorimo o desnici, zelo nezanesljiv teren, ali o narodu ali vseh teh pojmih. Kdor skuša to razumeti se mora vrniti v prvo polovico devetnajstega stoletja. Ampak problem nastane v nestičnosti, v trenutku ko človek prebije to točko in postane tako zelo oddaljen od splošne vsakodnevne narative in percepcije, da ne more več govoriti istega jezika z vsemi tistimi, ki tega romanja niso opravili. In sam sem že ničkolikorat rekel: za to, moraš biti posebne vrste človek in imeti moraš čas.

Sam se danes bolj kot kaj drugega sprašujem, ali je sploh mogoče kakšno resnično upanje ali pa je možna le posvečena resignacija? Po vseh teh letih ustvarjanja tega projekta, po petnajstih letih ustvarjanja tega projekta, to je letošnja obletnica, se zdi, da na kakšno upanje ne gre računati. 

Kaj nam sploh ostane? Ostane nam samo tisto, kar nas notranje žene, da ustvarjamo vsebine, ker jih enostavno moramo, ker nam nekaj v nas ne da miru, da ne bi nekaj tehtno zapisali, utemeljili, ovrgli, ker v nas kliče tisti glas naših prednikov s katerimi smo nenehno povezani v molitvenem narodnem občestvu. 

 

 

Advent 2023

 

 

 

23.12.2023 ::: Dan 21.

Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

Križ ni muka, niti neprijetnost, niti grenkoba... Je sveti les, na katerem zmaguje Jezus Kristus ... in na katerem zmagujemo mi, kadar z veseljem in velikodušno sprejemamo to, kar nam On pošilja.

 

 

22.12.2023 Dan ::: 20.

Anton Mahnič pravi:

Antikristu je kos le Kristus. Ali bomo zmagali kot katoliški radikalci ali pa ne bomo nikoli zmagali, ampak se v večno sramoto pokorili nasprotnikom.

 

 

21.12.2023 ::: Dan 19.

Aleš Ušeničnik pravi:

Ko stavi krščanstvo Križanega pred oči, že s tem vabi kristjane, da bi hodili za njim tudi po poti radovoljne odpovedi, da bi ljubili bolj uboštvo kot bogastvo, bolj devištvo kot rodbinsko življenje, bolj pokorščino kot samostojnost, in na sploh bolj žalost kot veselje.

 

 

20.12.2023 ::: Dan 18.

Anton Bonaventura Jeglič je v letu 1920 zapisal tudi:

Kako resno je življenje! Koliko truda in napora in premagovanja in vednega zatajevanja vseh dušnih in telesnih moči je treba! Oh, kdo bo obstal, kdo zmagoval in zmagal? Čutimo, da sami s svojimi močmi ne zmoremo, omagati moramo, propadli bomo za vekomaj. Toda, ne boj se, Bog je s teboj, ako le hočeš!

 

 

19.12.2023 ::: Dan 17.

Lorenzo Scupoli pravi:

Edina tvoja dolžnost je, da se junaško bojuješ; in če dobiš tudi večkrat kako rano, ne popusti nikdar orožja in nikdar ne pobegni!

Da se boš tem srčneje bojeval, pomni naposled še to-le: Duhovnemu boju se ne moremo izogniti in kdor se ne bojuje, bo gotovo ujet in umorjen.

 

18.12.2023 ::: Dan 16.

Janez Evangelist Kalan je leta 1929 zapisal tudi takole:

Razkristjanjenje je obenem demoralizacija, je moralna propast ljudstva. Kdor hoče, da so Slovenci moralno propal narod, ubij mu vero! S tem namen brez dvoma doseže.

Kaj ne vidimo tega na vsej Evropi? V kolikor je ta od krščanstva odpadla, v toliko je zagazila v močvirje nemoralnosti. Kdor tega ne vidi in ne obžaluje nima čuta za moralo. Najhujše pri tem je baš to, da se nesramnost sama sebe več ne sramuje, ne skriva, ne ženira, marveč nastopa javno in drzno in se roga čednosti v obraz.

 

 

17.12.2023 :::  Dan 15.

Leon Rupnik je v letu 1943 povedal:

Posebno bomo pa svoje dolžnosti izpolnjevali tudi s preziranjem morebitnih nasprotnih udarcev, ki našega poguma ne bodo ohromili, temveč še okrepili.

 

 

16.12.2023 ::: Dan 14.

Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

Žalost in nemir sta sorazmerna z izgubljenim časom. -- Ko boš začutil sveto nepotrpežljivost, da bi izkoristil vsako minuto, te bo navdalo veselje in mir, ker ne boš mislil nase.

 

 

15.12.2023 ::: Dan 13.

Janez Jenko je leta 1940 tudi zapisal:

Pogled na svet in na kulturo v luči vere nam odkriva, da imamo na svetu dejansko prav za prav samo dve kulturi: katoliško, ki priznava resničnega Kristusa in se bori za zmago njegovega kraljestva, ter brezbožno, katera se bori proti Kristusu za zmago nevere in satana na zemlji ali je vsaj v njegovi službi. Dejansko vidimo, kako se ta brezbožna kultura razširja, kako zanikava obstoj Boga, zameta oblast Kristusa, smeši Cerkev in njene pravice, skuša z orožjem napredka, znanosti in umetnosti napadati vernike in jih trgati od Kristusa. Satan se zaveda, da je kultura eno najmočnejših orožij v boju proti Kristusu. Meč in ogenj preveč bodeta v oči, prikrita lažiznanost, ki spretno odeva laž v resnico, ter umetnost s strupeno vsebino v lepi obliki preslepi in omami nešteto lahkovernih ljudi, da ne spoznajo prave resnice. Tako se je posrečilo satanu, da je dobil, kot se zdi, za nekaj časa kulturno nadmoč na svetu. Od nekdaj je že res, da je kultura človeku v kvar, če se ji ne zna približati v ponižnosti. Satan je našel v človeškem srcu samem zaveznika, željo po uveljavljenju, po časti in moči. Tej želji je znal spretno ustreči. Prikazal mu je kulturo kot polje, kjer bo zadoščeno njegovim nagonom

 

 

14.12.2023 ::: Dan 12.

Tomaž Kempčan pravi:

Zakaj bi svoj sklep odlagal na jutri?

Vstani in takoj začni! Reci: Zdaj je čas, da delam, zdaj čas, da se bojujem, zdaj pravi čas, da se poboljšam.

Kadar se ti slabo godi in si v stiski, tedaj je čas za zasluženje.

 

 

13.12.2023 ::: Dan 11.

Gregorij Rožman je leta 1945 zapisal tudi:

Prava molitev je tista, ki prosi za to, kar je v skladu z božjo voljo in z božjimi načrti. Vsi božji načrti pa imajo le en smoter: čast božjo in s tem našo resnično srečo. 

 

 

12.12.2023 ::: Dan 10.

V letu 1890 je Anton Mahnič zapisal:

"Popolni mož" je sv. Pavlu isto, kar odrasli ali zreli mož. Tak se mora po njegovih besedah razlikovati od otroka; in ker je poslednji "omahljiv" ter se da "sem ter tje majati od vsakega vetra," mora zreli mož stati neomahljiv, nevpogljiv proti vsakemu vetru. Možka zrelost je tedaj isto, kar imenujemo z drugo besedo "značajnost;" ker je pa značajnost nemogoča brez načelnosti, zato zahteva sv. Pavel, da popolni mož se nima dati majati od vsakega vetra uka. Zrel, značajen mož mora pred vsem imeti svoja načela, od katerih objektivne veljavnosti je ves prešinjen, in katera potem tudi dejanski vpotreblja na svoje delovanje, vstrajno do zadnjih posledic.

 

 

11.12.2023 ::: Dan 9.

Janez Evangelist Kalan je leta 1929 zapisal tudi:

Prav ima neki pisec "Slovenčev", da je treba za treznost verskonravnih sil. Nima pa prav, ko piše: "Ni treba radikalnih sredstev, marveč modre zmernosti." Tako? Pa res! Čemu nevarne operacije, če si kdo zlomi roko ali nogo ali če ima raka v želodcu ali slepiča?! To boli! Kar malo z žavbo se pomaže, pa se zlomljen ud pozdravi in rak odpravi. Taka žavba je Vaša zmernost! ... Pa da me prav razumete: Zmernost je dobra in lepa sama zase, bojno sredstvo zoper "rakrano" naroda pa ni. Za vojsko je treba meča, ne metle!

...

Med preprostimi ljudmi je pogostokrat mnogo več umevanja za take reči, kakor med onimi, ki se štejejo za modre. Učenost z vso bistroumnostjo določa, kje je meja med dovoljenim in nedovoljenim in se šteje za pravično, če se te meje drži. Vse prav. Ljubezen pa — ki to mejo tudi pozna — ne vpraša toliko za mejo, ampak gre preko nje, kakor daleč ji dovolijo njene moči. Ali ne veste, da je bil svet odrešen z žrtvijo in da se še vedno le z žrtvijo odrešuje?!

 

 

10.12.2023 ::: Dan 8.

Leta 1906 je Aleš Ušeničnik zapisal:

Dogme so skrivnosti, ki jih um ne more obseči; luč so, a za človeški um kakor refleks iz neskončnosti, "sled sence zarje unstranske glorje"; ako se človek ne zaupa Bogu, ako vanj nepremično ne strmi ter njega ne sluša, ki je Resnica, se mu bo porodilo v duši sto dvojb. A kdo naj ustali um, da se ozira v valovju in med brezni človeških zmot le v božjo zvezdo? Volja. Dogme so tudi načela za življenje; načela samoodpovedi, žrtev, heroizma v mukotrpnem človeškem življenju. Kdo naj utrdi um, da prizna ta načela, naj so izvor še tako težkih dolžnosti? Volja! 

 

 

9.12.2023 ::: Dan 7.

Janez Jenko je v letu 1940 zapisal:

Taka brezbožna in protiverska kultura nujno ubija samo sebe, narode pa, ki se ji predajo, vodi v propast in smrt. Brezverska kultura se nujno obrača k materiji in ubija duha, ki edini daje življenje. Tako se kultura vedno bolj spreminja v goli mehanizem, brezdušno civilizacijo, ki kliče na dan živalske nagone, povzroča upore, vojske, upropašča posameznika in narode.

 

 

8.12.2023 ::: Dan 6.

 Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

To je velika krščanska revolucija: spremeniti bolečino v plodovito trpljenje, iz slabega narediti dobro. Hudiču smo odvzeli to orožje ... in z njim osvajamo večnost.

 

 

7.12.2023 ::: Dan 5.

 Anton Bonaventura Jeglič je v letu 1920 zapisal:

Prizadevaj si torej, da bo tvoja volja trdna. Zato le premišljuj, kaj je greh, kaj je milost božja, kaj je večno življenje; premišljuj, kaj je storil Jezus za te, poglej v jaslice, na križ, v tabernakelj: in vnela se ti bo resna volja, storiti, trpeti in žrtvovati vse, samo da se obvaruješ greha, ostaneš v milosti božji in se zveličaš vekomaj.

 

 

 6.12.2023 ::: Dan 4.

Gregorij Rožman je v letu 1945 zapisal:

Stati trdno in neomahljivo v veri, na skali, na katero je Kristus sam postavil svojo Cerkev, ki je peklenske sile ne bodo premagale, to je skrivnost krščanske nepremagljivosti in poroštvo končne zmage. Na tej trdnosti in zvestobi so se in se bodo vedno skrhali kremplji in zobje satanovi, pa četudi morajo Kristusu zvesti z ženo - Cerkvijo vred bivati kaj časa v puščavi kot izgnanci iz brezbožnega sveta in njegove navidezne svobode.

 

 

5.12.2023 ::: Dan 3.

Tomaž Kempčan pravi:

Začetek vseh zlih skušnjav je nestanovitnost duha in premajhno zaupanje v Boga; kakor namreč ladjo brez krmila premetavajo valovi, tako različne skušnjave begajo človeka, ki je nemaren in je opustil svoje sklepe.

Ogenj preizkuša železo, skušnjava pa pravičnega človeka.

Dostikrat ne vemo, kaj zmoremo, skušnjava pa razkrije, kaj smo.

 

 

 4.12.2023 ::: Dan 2.

V letu 1929 je Janez Evangelist Kalan zapisal:

V naših dnevih se mnogi ponašajo s svobodomiselnostjo. Češ, kdo bi mi branil misliti, kar hočem!? — A svobodomiselnost je — oprostite! — nesmiselnost. Da to uvidiš, ti ni treba študirati gimnazije ali univerze, treba je samo, da znaš do pet šteti. Ti si, moj ljubi svobodomislec, lahko misliš, da si v loteriji zadel, ali da si vladar, ki se ti vse klanja, imaš tri kraljestva, devetnajst graščin in milijarde denarja. Vprašanje je le, če je vse to res! — Svobodno misliti, kar hočeš, ti tako ni dovoljeno, kakor ti ni svobodno govoriti in delati, kar se ti ljubi. Misli, besede in dejanja so v takem razmerju kakor korenina, deblo in krona drevesa. Če je korenina trnova, ne more deblo in krona roditi grozdja. Vsako dejanje ima svoj začetek v mislih. Tat in morilec najprej misli, da bo kradel in moril, potem šele stori. Iz tega je jasno, da kakor se ne sme napačno delati, tako se ne sme napačno misliti. Misliti se sme samo, kar je resnično, pravilno in pošteno. "Le misli, le misli, Ambatha preljubi« (Aškerčeva) — misli več, kakor si dozdaj mislil! — a ne smeš misliti, kar in kakor se ti zljubi, ampak misli malo, zakaj si na svetu, pa boš prišel do prepričanja, da življenje naše nima pravega smisla, če ni vsidrano v večnosti in Bogu!

 

3.12.2023 ::: Dan 1.

Adolf Vadnjal je v letu 1956 zapisal:

Pokvarjena in slabo vzgojena inteligenca, avantgarda revolucionarnih idej in krvavih revolucij naše dobe, priča, da se današnji ogromni boj ne bije zaradi perečega socialnega vprašanja, temveč za biti ali ne biti krščanstva in njegovih moralnih vrednot. V kolikor so narodi, ki se še imenujejo krščanski, že preveč oslabljeni, da bi se hoteli otresti notranjih in zunanjih razdejalcev duš, bo moral pač vsakdo sam dobojevati ta boj v svojem srcu. Z drugo besedo: krščanstvo v javnem življenju čaka huda preizkušnja.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Spet smo v prelepem času adventa in tudi letos naj vsak dan adventa na tem mestu objavimo kako misel bogate katoliške dediščine. 

 

Kratka kritika holističnega antisemitizma

Ko sem že pred dolgimi leti nekje na internetu zapravljal čas s pregovarjanjem, najverjetneje v kakih komentarjih ali na kakem forumu, je nek sogovorec rekel o meni, ne vem kaj zakaj ga črtite, sam se v vsem strinjam z njim. A nekoliko kasneje je na mizo prišel Izrael in permanentna napetost med židi in muslimani v tisti deželi in sem seveda povsem logično in kot to vedno počnem, zatrdil da je Izrael židovski oz. je bila moja implikacija naj bo židovski. In tu je seveda sogovorec takoj ugotovil, da se s tem pa le ne more strinjati. 

Zato tudi sedaj obstaja zelo velika verjetnost, da se mnogi, ki se morda strinjajo z drugimi nazori tega projekta, ne bodo strinjali z nazorom o Izraelu in židih na tistem območju v tem zapisu. Ker pa je to za mnoge prelomno vprašanje ima potencial, da jih odvrne od vseh nazorov tega projekta sploh.

Zopet se moram ponoviti, da moramo biti pri vsakem pozicioniranju glede vsakega zunajnarodnega vprašanja, striktno na stališču Prezidenta, ki pravi, da glejmo samo nase in vase in se ne poganjajmo za vprašanji, ki se našega naroda ne tičejo. Vendar pa sam vidim problem izraelskega konflikta z muslimani v vprašanju islamskega vprašanja kot takšnega in popačenost gledanja na ta problem. Mnogi desničarji v maniri romantičnih antisemitistov oz. holističnih antisemitistov, stopajo na stran muslimanov. In tu je težava. Sam vidim ta problem kot dvoplasten: na eni strani okuženost z banalnim internacionalnim nacionalizmom, ki mu na tem projektu pravimo hlapčevski nacionalizem in na drugi strani okuženost z romantičnim antisemitizmom, ki mu tu pravimo holistični antisemitizem.

Kaj neki je to hlapčevski nacionalizem? Hlapčevski nacionalizem je vrsta narodnega šovinizma oz. nacionalizma, ki ne izhaja iz ljubezni do svojega naroda, do svoje narodne specifike in narodne zgodovinske determiniranosti, marveč vidi svoj narod kot tlačansko, suženjsko gmoto nekega drugega naroda in zato smatra svoj lasten narod za slab in ničvreden narod in posveča vse svoje napore samo nenehni konfrontaciji z realnimi ali fantomskimi silnicami, ki kakorkoli določajo ali determinirajo njegov lasten narod. Najsi bo to drug narod, najsibo to narodna tradicija, najsibo to narodna religija. Ta hlapčevski nacionalizem to počne nekako indirektno, a ga je zelo lahko prepoznati zaradi nenehnega blatenja lastne narodne preteklosti, nesprejemanja zgodovinskih dejstev in nenehnega prepričevanja, da je njegov lasten narod slab: bodisi hlapčevski, bodisi zavisten, nesposoben, ničvreden itd.

Te vrste hlapčevski nacionalizem je zelo pogosto prekrivan z realnim liberalnim nacionalizmom in celo avtentičnim narodnim determinizmom in zato v svoje mreže kaj zlahka ujame dobro misleče sonarodnjake, ki ne naredijo te fundamentalne refleksije nad svojim dojemanjem naroda in svoje narodne preteklosti. Ta hlapčevski nacionalizem predvsem po sistematični kanonizaciji takega zgodovinopisja gnezdi v praktično vseh narodnih strujah, ponekod v večji meri, ponekod v manjši. Z njim pa je zelo okužen tudi t.i. "skrajni" nacionalizem, torej tiste vrste metapolitični angažma, ki se zavestno imenuje nacionalističnega. Tam denimo obstaja posebna struja, ki iz svoje ideološko-hlapčevske mentalitete, negira ključna zgodovinska dejstva in živi od historičnih spekulacij, kot navadnih odlitkov tujega -- po njihovi hlapčevski miselnosti -- pravega narodnega bitja in bistvovanja. Tu imam predvsem v mislih karantanizem in druge oblike tega pojava, ki vihajo nos nad realno zgodovino in nabirajo prah v spekulativnih knjigah. Češ, narod je vreden svojega imena le vkolikor pred drugimi narodi dokaže svojo, z drugimi narodi primerljivo veličino. To je patetično mimikiranje in prilagajanje onim narodom, katere sicer eksplicitno sovraži, a jim implicitno daje vso veljavo. Ni mu dovolj, da narod je in da je takšen, marveč mora biti po pojmovanju njegove hlapčevsko-nacionalistične miselnosti prvi nosilec demokracije, zibelka civilizacije, zavojevalski narod, plemiški narod, uporniški narod, skratka: veljaven v nad-narodnem pogledu. Drugače -- to implicitno torej priznava -- ni vreden nič. To je hlapčevski kompleks mnogih naših narodnih "inteligentov", ki nikoli niso zares vzljubili svojega naroda in so ga vedno želeli prikrojiti po kalupu tujih narodov v neko kreaturo, ki naš narod nikoli ni bil.

In kaj je holistični antisemitizem, ta sestoji iz dveh delov: iz romantičnega antisemitizma in gnostičnega filosemitizma. Problem tega antisemitzma ni lahko direktno videti in se ga zmore dojeti le nekako indirektno, namreč na način, da presojamo razlike, razmerja in vzroke med starim evropskim antisemitizmom in kasnejšim antisemitizmom. Če presojamo kaj neki je poanta starega krščanskega antisemitizma, iz česa izvira in to primerjamo z novim (holističnim) antisemitizmom, začutimo prepadno razliko. Prvi, t.j. krščanski antisemitizem izvira iz svoje lastne svetovnonazorske utemeljitve, svojega bistva, ki "semitizem", oz. židovski vpliv, njegovo svetovnonazorsko utemeljitev, njegovo bsitvo zavrača na način neskladnosti, odbojnosti, protislovnosti na eni strani in nevzročno -- po pravilu protislovja -- enako semitizem zavrača bistvo, svetovnonazorsko utemeljitev krščanstva (kot religiozno-svetovnonazorsko-družbeno-socialne konkretne in praktične ureditve družbe) na drugi. Namreč, če pravilo protislovja drži, mora biti nekaj protislovno v obeh vidikih: A ni B pomeni tudi B ni A. Ne more veljati A ni B, B je A. To torej pomeni, da zaradi specifične in zelo konkretne svetovnonazorske ureditve, ni bil le semitizem neskladen s krščanstvom, ampak tudi krščanstvo s semitizmom. (Tu uporabljam semitizem zgolj kot poenostavljeno poimenovanje kompleksnega pojava židovskih diaspor znotraj krščanskega sveta.) To da krščanski svet ni sprejel semitizma, pomeni tudi, da semitizem ni sprejel krščanskega sveta, saj vkolikor bi ga, bi se z njim zlil; bi ne bil protisloven. 

Tu morda bralec lahko hitro zgreši poanto, a ta je tu najpomembnejša. Krščanski svetovni nazor je bil kompakten, konkreten in izdelan in ker je praktično uveljavljal svojo ureditev sveta je bil tudi po logiki stvari ekskluziven. Tu ni obstajala možnost, da bi na svojem mestu toleriral še svoje protislovje, saj je bil ta prostor njegova domena. A židje so bili unikum tudi po eni strani, da se nikoli niso želeli odreči svoji do gostujočega naroda protislovni identiteti, po drugi strani pa so bili edini tovrsten narod znotraj zahodnih narodov. Bili so torej pionirji tistega, kar imamo danes na zahodu, namreč najrazličnejše tujenarodne in tujerasne skupnosti, ki ohranjajo svojo identiteto navzlic identiteti gostujočega naroda. In tu je bolj kot zelo površinska identiteta pomembna tista globlja, religiozna, svetovnonazorska identiteta. Tu pač ne govorimo o načinu plesa, marveč o gledanju na svet. Zato je antisemitizem tudi tako zelo očiten, ker je bil semitizem eden redkih pojavov, ki je bil tako protisloven splošnemu krščanskemu svetu. 

Torej iz česa izhaja in kaj je poanta starega krščanskega antisemitizma? Znotraj religiozno in svetovnonazorsko homogene družbene ureditve se nahaja protislovna družbena ureditev, ki ne priznava najbolj fundamentalnih konsenzov o Bogu, družbi in človeku in po logiki svoje drugosti, svoje protislovnosti in (ne)hotene konfrontacije izpodjeda uveljavljeno družbeno ureditev, ki po pravilu stagnacije prihaja vedno znova in znova pred preizkušnjo revolucije, samoukinitve. Če je nekaj resnica, mora biti resnica za vse ali za nikogar. Tu prihaja torej do trenj in napetosti, ki rezultirajo v pogostih izgonih židov in ponekod celo pogromih in nasilju, kot obliki afirmacije svoje resnice, svoje identitete, svojega svetovnega nazora, svojega obstoja.

Kaj pa je sedaj ta novi holistični antisemitizem? Sam vidim tu dve komponenti, namreč romantični antisemitizem, ki izvira iz časov starega, zgoraj opisanega antisemitizma, predvsem iz zadnje oblike te megalomanizacije antisemitizma v nacistični Nemčiji, kjer po približno stopetdesetih letih počasnega moralnega in svetovnonazorskega razkroja, ki sovpada s hitrim tehnološkim napredkom, pride do nekega po-potresnega sunka v obliki megalomanističnega udarca po židih in vsemu, kar naj bi smrdelo po židih, celo krščanstva, ki se v tej absurdizaciji znajde v vlogi židovskega agenta. Tu že najdemo zametke nekega implicitnega filosemitizma, ki nehote žide napihne v silo, ki je ključno gonilo sveta in se vse vrti le še okrog nje. Če je bil prej antisemitizem le premosorazmerna reakcija na neko protislovnost v svoji sredi, pa postane tu žid kreator tako krščanstva, kot nekrščanstva, ki mu more parirati le plemeniti divjak, ki zavrže vso svojo tradicijo in se vrne v čase poganstva. Tu torej antisemitizem ne izhaja iz neke svoje svetovnonazorske doktrine, identitete, ki najde v židu toliko protislovnosti kot v vsaki drugi doktrini, marveč vidi svojo identiteto v židu, v smislu da izhaja iz tega, da je ne-žid. Ni več žid drugi njemu, marveč je on drugi židu. Žid je tisto merilo po katerem presoja tak holistični antisemitist samega sebe. Jaz, pravi, nisem jaz in sem v tem po logiki protislovja nasproten vsemu, kar ni jaz, marveč, pravi, sem tisto, kar ni žid. To je tragično hlastanje za svojo izgubljeno identiteto, ki je tak, ponavadi hlapčevski nacionalist, nima več in razlaga sveta na tako tragičen način, ki začenja tam, kjer se je res najverjetneje vse skupaj začelo, pri proto-tujcu, židu, ki so ga plemiči in višji sloji porabili kot luknjo-v-zakonu, da so lahko na ta način zaobšli lastne moralne in svetovnonazorske zahteve, postavljene pred njih, da so se lahko okoristili (oderuštvo).

Zato holistični antisemitisti ne razumejo, da so za svet odgovorni sami vsaj toliko kot žid. Vsaka družba sestoji iz neke propozicije, iz nekega izdelanega, hotenega, vedno znova forsirajočega gledanja na svet. Svet se okrog nas ne oblikuje sam od sebe, marveč ga oblikujejo ti, ga skušajo oblikovati. To je najbolj osnovna resnica tega čemur rečemo družba. A danes zaradi demokratičnega ustroja, mnogi tega ne razumejo in so prepričani, da je izhodišče popolnoma pluralno, da so vsi participatorji popolnoma pasivni, družba pa se, kakor kaka panteistična kreatura samoustvarja, samoozavešča. Emancipacije semitizma ni izvršil semitizem, marveč ta, ki mu je to dopustil. Bodisi iz razloga svoje neaktivnosti, bodisi iz razloga neke doktrine na drugi strani, kot posledice neaktivnosti na prvi.

To, da je svet drugačen kot je bil včeraj in da o krščanskem svetu ne moremo niti več govoriti, pomeni, da se ta včerajšnja sila, ta krščanska sila več ne uveljavlja. Od tod, v sekularizaciji in pluralističnem pozitivizmu in naturalizmu tudi tiči problem tistega, čemur holistični antisemitisti pravijo "židovski vpliv". Kajti njihov ugovor in argument na tej točki bi gotovo bil: vendar židje so zavedli v to stanje, židje so izvedli revolucije, zapeljali ljudi in še danes kakor lutkarji upravljajo z elito in ljudmi preko množičnih medijev, potrošnje, večstrankarske politike itd. A če so židje ti, ki zavajajo, potem obstajajo tudi tisti, ki so zavedeni. In ti bi lahko tudi ne bili zavedeni. To, da so zavedeni torej govori, da je težava v tem, da so zavedeni, čeprav bi lahko ne bili zavedeni. In logično vprašanje bi bilo: zakaj so zavedeni, zakaj so se pustili zapeljati? Zakaj je mogoče, da smo na točki, kjer smo? Holistični antisemitisti se bodo tu vedno pomaknili samo eno stopnjo nazaj; zatrdili bodo, da je npr. težava v krščanstvu, vendar jih vprašajmo, čemu so se potem pustili zavesti krščanstvu in tako v nedogled.

Kot vidite je v resnici tu nekakšno simplistično gledanje na ta problem, ki se od starega antisemitizma, ki sicer se ni nikoli zares imenoval antisemitizem (pojem antisemitizem izhaja iz napačne smeri - iz negacije nečesa, medtem ko je pri starem "antisemitizmu", kakor ga danes imenujejo doktorji po univerzah, šlo zgolj za afirmacijo nečesa), pomembno razlikuje in tu se bližamo osrčju problema. Ali ni torej antisemitizem antisemitizem in smo si v tem enotni, da so židje neka sila, ki pomembno negativno upravlja, forsira svoj pogled na svet? Ne.

Iz dveh razlogov ne. Prvi, najbolj očiten razlog je v tem, da praviloma vsak holistični antisemitizem (holistični antisemitizem = romantični antisemitizem + gnostični filosemitizem) prej ali slej pride pred do kritike in napada na krščanstvo, tu pa moramo biti odločni. Nekdo je pred kratkim napisal, da je antisemitizem "prva stopnja na poti preganjanja kristjanov", kar nikakor ne drži, drži pa, da mora holistični antisemitizem, če ga dosledno izvedemo nujno priti do zavrnitve krščanstva. Vkolikor človek po tej gnozi razume, da je žid veliko gibalo sveta in da sam dobiva svoj smisel le iz borbe zoper to pošast, potem je nemogoče, da bi lahko sprejemal Kristusa, ki se je učlovečil ravno v židovskem narodu. A če je po tem pojmovanju torej Kristus žid, krščanstvo pa židovstvo, potem recimo tem holističnim antisemitistom: potem smo židje. Mi smo malodane dva tisoč let že na tej naši domovini zidali in postavljali katoliške cerkve in molili k našemu Bogu in če je to za vas židovstvo, nas imejte za žide. Vi ste narodni izkoreninjenci, ničvredne spake in prikazni, ki ne ljubite svoje zemlje, ne ljubite svojih prednikov in ne ljubite svojega naroda. Vi ste prekleti nomadi, novi-židje. In tu je treba striktnosti in Mahničevskega aut- aut: povejte, ali ste Slovenci in katoličani, kot so bili naši predniki ali niste. Tu ne sme biti nikakršne dileme, katoliška vera je naša narodna vera in laizacija in ateizacija in obujanje ajdovstva in drugih historičnih spekulacij, je potekalo ravno sočasno z emancipacijo židovstva, tako da dobro vemo od kje veter piha in kam. nikoli ne smemo pristati na diskurz, po katerem bi bili mi zavedeni v prepričanje, da moramo tem holističnim antisemitistom dokazovati, da nismo židje oz. da krščanstvo ni židovstvo in se zagovarjati pred njimi glede katerekoli stvari v krščanstvu. Ne, že sama kritika krščanstva implicira narodno izkoreninjenost in protislovje, slično židovstvu.

Drugi razlog pa sestoji iz dveh delov, prvič, da ne vidimo neke transparentne svetovno nazorske, družbene in moralne usmeritve holističnih antisemitistov in drugič, da se poganjajo za nečem, kar je že izgubljeno. Zakaj smo jih zgoraj imenovali za romantične antisemitiste? Zato, ker je antisemitizem smiseln in logičen le toliko časa, dokler kot smo rekli je semitizem nekompatibilen, protisloven družbeni, politični, verski, kulturni ureditvi, ki jo zastopamo oz. v kateri se nahajamo. A danes smo v času, ko ne le, da židje niso več noben unikum, marveč smo vse tisto, kar je v izhodišču delalo židovstvo protislovno nam, zavrgli in smo se zlili v nekaj, kar negira tisto A ni B na način, da smo postali A = ∀x. Torej židovstvo niti ni več nekompatibilno s tem, kar imamo danes na zahodu, marveč absorbira semitizem do te mere, da ju je nemogoče ločiti, kakor absorbira vsako drugo strujo v nek univerzalni naturalizem, ki ga poganja in mu daje legitimiteto tok splošnega napredka in blagostanja. In s tem tokom in tem stanjem so očitno zadovoljni vsi, tudi holistični antisemitisti, ki se pritožujejo le nad zelo banalnimi težavami domnevnega židovskega vpliva in ne refleksirajo globlje.

Pred leti sem napisal nek blog: Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov, v katerem sem ne pretirano dobro skušal pojasniti svojo poanto, ki je tu razložena za odtenek bolje. Gre za to, da smo se znašli v kaši, kakršni smo se. Na tem mestu trdimo, da je zanjo odgovorno nekaj, na kakem drugem pravijo, da kaj drugega. A v tej situaciji diktature liberalizma i.e. svobode imamo pač veliko bolj pereče težave od židov.

Spregovorimo torej nekaj besed o židih. Kar so židje hoteli, so dosegli. Njihov namen je uresničen, oni nikoli niso želeli požiditi drugih narodov, ker imajo oni videti zelo odklonilen odnos do drugih narodov in povezujejo svojo židovskost s krvjo in ne kako duhovno komponento. Tudi njihov razkrojevalni vpliv, ki je nedvomno obstajal in še obstaja znotraj naših narodov sestoji iz dveh vidikov. Prvi je ta, ki smo ga že omenili. Problem kompaktnosti in konsistentnosti nekega svetovnega nazora je v tem, da mora obstajati karseda homogeno in afirmativno. Zase mora terjati ekskluzivno pravico in vsak drugi, ki vstopa v njegovo področje, to pozicijo spodkopava. Verski indiferentizem ima vedno svoje korenine v za državo navidezno koristni toleranci neke manjšine, a prej ali slej privede do degradacije prevladujočega stanja, družbene, socialne, moralne, religiozne ureditve. Tako že samo dejstvo, da drugi je, pomeni potencialno degradacijo primarnega. Drugi vidik pa je v tem, da židovski kriticizem izhaja iz njihovega inherentnega getoističnega defetizma. Človek, ki si ne more misliti, da bo nekoč prevladal v svojem okolju, ne more snovati, kako bi uredil družbo po svoji zamisli, temveč se tega loti najprej kriticistično in z dekonstruiranjem. Podobno kot katoličan v Ameriki ali kaki drugi zgodovinsko nekatoliški državi ne more snovati, kako bi naredil državo katoliško, temveč se stvari loteva indirektno, pridruži se tisti struji, za katero meni, da je bolj naklonjena katoliški Cerkvi, ki je bolj kompatibilna s katolicizmom in potem posredno skuša svoje katoliške nazore uveljaviti v ureditvi družbe. Tako podobno židje, niso nikdar snovali kako bi uredili družbo kot eksplicitno židovsko, temveč kako bi dekonstruirali obstoječe stanje in so se zato pridruževali revolucionarnim strujam, podpirali novotarije, premikali meje sprejemljivega v slovstvu in modi itd. Theodor Haecker pravi, da to izvira iz njihovega "čuta za pravičnost", ki "ima nekakšno trajno moč žive, k akciji nagnjene zgroženosti nad dejansko krivico", kakor jo židje pač vidijo. Haecker pravi takole: 

"Imajo neko specifično noto maščevalne pravičnosti, vračanja z enakim. Včasih se zdi, kakor da bi za Jude pravičnost navsezadnje ne bila povezana s pravom, temveč predvsem z maščevanjem; Jud ima fin občutek za prestano krivico, in sicer ne samo lastno, temveč tudi tisto, ki so jo pretrpeli drugi."

In zdaj smo počasi nazaj pri namenu tega zapisa. Že dolga leta vlada na zahodu hudo ločevanje duhov ob t.i. palestinskem vprašanju, in verjemite mi, sam ne bi izgubljal tu besed o tem, če ne bi bilo ene ključne podrobnosti. Čeprav ni tu pomembno, naj vseeno pojasnim, da kar se tiče židovske države izhajam sam iz treh vidikov: prvič, menim, da židje potrebujejo nekje na svetu svoj lebensraum in ker velja prepričanje, da židje izvirajo iz Izraela, naj tam tudi bodo, drugič, faktična dejstva, to da Izrael kot država ima faktično oblast nad ozemljem je dano dejstvo in čas je, da Izrael priključi okupirana ozemlja in se naposled mednarodno prizna  te meje in tretjič, pereč problem islama. Ker kot smo rekli zgoraj, mi danes nimamo zares kompaktnega in konsistentnega svetovnega nazora, ki bi docela določal našo družbeno, religiozno, socialno in moralno usmeritev, oz. to vsaj ni zares transparentno. Vse, kar imamo in kar je dovolj jasno, da ni skrito v implikacijah in zakulisju, je prepričanje o neki absolutni svobodi individuuma in on potencialni možnosti progresivno-spreminjajočega dojemanja praktično vsega, v smislu, da ni zares nič fiksno in je vse zgolj neka pred-faza naslednje faze. Vse ima potencial, da še ni prav razumljeno in pristajamo na to, da bomo morda nekaj nekoč razumeli drugače. To nas po logiki stvari vodi po poti nestalnosti in vedno smo tik pred tem, da podležemo neki zaključeni ideologiji, svetovnemu nazoru, ki bo svet in družbo oblikoval na način, ki bo tako protisloven nam oz. tistemu, kar smo vedno bili, da bomo prenehali biti. In danes smo v tej vmesni fazi, med obdobjem tistega de-facto krščanskega sveta, ki je izdeloval svet okrog nas in obdobjem ki pride in bo izdeloval svet okrog nas. Danes smo vseeno še vedno v območju nas, našega jaza, še vedno si nismo tako tuji, da bi ne videli v banalnih izrazih in tistih re-formah, ki se porajajo okrog nas tudi tiste podstati (kakor jo na nekem mestu imenuje Justin Stanovnik), ki je v resnici naša in še vedno do določene mere formira svet, bivanjski prostor okrog nas. In četudi je to videti le še kakor obrise, je kot rečeno še vedno tu in še vedno smo zmožni, če nič drugega vsaj tesnobe, ki se poraja ob našem počasnem izginjanju, se počutimo, kakor bi rekel Bilbo, premajhen košček masla, razmazan na prevelikem kosu kruha. In v tej fazi, obdobju po -- v resnici -- kolapsu krščanskega sveta, nam med židi, liberalci in muslimani, veliko večjo eksistencialistično težavo predstavljajo muslimani, kakor pa židje ali liberalci.

Židje in liberalizem je v resnici funkcionalno eno in isto. Vsak razdor neke konsistentne in kompaktne družbene ureditve se začne in konča pri svobodi, namreč pri osvobajanju nekega subjekta nasproti primarnemu subjektu, ki je skupnost, najsibo to nek razred, monarh, kraljestvo, država, ali konec koncev indivuum kot človek. Liberalizem ima v svojem korenu besedo svoboda in liberalizem je tista osnovna resnica, tisto osnovno vezivo, ki povezuje vse tisto, čemur danes radi rečejo progres - napredek, napredek v religioznem smislu osvobajanja. Ta liberalizem je tako globoko zasidran v vsakem razmišljajočem človeku, da se ga pogosto niti ne zaveda in smatra liberalizem kot neko formalno zaključeno obliko misli iz kakega devetnajstega stoletja, ne da bi razumel svoj liberalizem, ki tli v njemu kot tista luciferijanska iskra, ki se tako rada sprevrže v požar. Zato je liberalizem v resnici inherentno dekadenten v smislu nezmožnosti statičnega doživljanja sveta, torej družbenih, socialnih in moralnih ureditev, na eni strani in samouničujočega potenciala, ki je vgrajen na drugi vanj na drugi strani. Znani avtor alternativno desničarske založniške platforme Jason Reza Jorjani, ki zadnja leta vse bolj zahaja v neke vrste bolezensko narcisistično obsesijo s samim seboj in satanizmom, je doktoriral ravno na temo paradoksalnosti t.i. svobode veroizpovedi, ki jo liberalizem evforično zagovarja. Ta svoboda veroizpovedi, pa po njegovo, torej vključuje tudi religije, ki negirajo svobodo veroizpovedi. In tu se lahko strinjamo, tako s tem, da gre za kontradikcijo in gumb za samouničenje, kakor tudi, da smo mi sami, če smo dosledni, nujno zoper svobodo veroizpovedi. Zakaj, ker je to nekaj inherentno protislovnega krščanstvu, na način, ki smo si ga ogledali zgoraj, kot tudi, da je enostavno nevzdržno. Liberalizem svojo svobodo veroizpovedi izvaja iz vidika prepričanja, da je vsaka religija lažna in svoboda veroizpovedi je še do nedavnega pomenila zgolj kodno ime za degradacijo prevladujoče religije, ki si jo je zadal liberalizem napasti. Šele, ko je primarna religija pristala po logiki sistematične degradacije in prevladanje religije vladajočega -- v tem primeru liberalizma -- antiteizma, na zares podrejenem položaju in je narasel praktični ateizem, se je zaradi vakuuma na eni strani in manjka ideološko kompaktne in vseobsegajoče narative na drugi, je prišel koncept svobode veroizpovedi, ki je bil liberalni in židovski projekt, na preizkušnjo, ko ni bil le negacija primarne religije, marveč tudi afirmacija cele vrste novih religij, ki jim je ta sprememba posledično pripravila teren.

Liberalizem lahko torej razumemo v treh fazah: 1. faza kritika in dekonstrukcija obstoječe ureditve s sklicevanjem na svobodo; 2. faza realna in praktična realizacija degradacije obstoječe ureditve; 3 faza iskanje rešitev spričo problemov, ki se pojavijo po degradaciji obstoječe ureditve. Liberalizem sam po sebi je torej zgolj negacija primarne ureditve in ne vsebuje sposobnosti negacije tudi vseh ostalih; od tod paradoks, ko so (kripto)liberalci zmožni obsodbe in napadanja le primarne ureditve i.e. krščanskega sveta oz. krščanstva, ne pa tudi denimo islama. Islam je pač negacija primarne ureditve, in kot tak, logično soroden liberalizmu, ki je orodje kreirano in prilagojeno negaciji izključno te primarne ureditve. Zato je liberalizem navidez tako podoben krščanstvu, ker je prikrojen potrebam negacije in degradacije krščanstva na način, ki garantira karseda največjo uspešnost razkroja svojega gostitelja. 

Zgrešili bi tudi poanto, če bi mislili, da je liberalizem neka absolutno hotena, aktivna in vodena akcija razkroja, saj bi s tem ne razumeli zares iz kje ta pojav nastane, a morda smo tu že malo preveč zašli proč od osrednje teme. Recimo le, da liberalizem nastane v resnici kot bolezen stagnacije primarnega gostitelja, če ga smemo tako imenovati. Skratka, pomembno je le, da se zavedamo, da liberalizem torej vodi iz rušenja obstoječega stanja v neko novo stanje, ki je na videz zelo pluralistično in garantira svobodo veroizpovedi, zbiranja, govora, identitete, ki je naravnano zgolj in samo v nekorist oz. škodo prejšnjega stanja in v korist vsake negacije tega prejšnjega stanja. Ker je židovstvo sobivalo z Evropejci in tudi sokreiralo liberalizem, obenem pa ni imelo (sprva) niti možnosti, niti želje po nekem kompaktni vseobsegajoči židovski ureditvi, torej samo stanje te druge faze liberalizma nekaj, čemur bi rekli: skladnega ali celo docela ustrezajočega židovstvu. 

Namreč tu pridemo sedaj do tretje faze liberalizma v kateri se nahajamo vsi danes na zahodu. Imamo neko religijo liberalizma, ki sama sebe najbolj ogroža. Uspešno je premagala propozicijo, katere kontradikcija je, nima pa v svojem kodnem zapisu nobene možnosti za reakcijo na propozicije, ki prihajajo od zunaj kot negacije nje same. In tu stopi pred nas vprašanje islama, komunizma in podobnih sistemov, ki so si inherentno sorodni v smislu svoje de-facto protislovni z "primarnim" sistemom, obenem pa so si drug drugemu nasprotni, saj jih ne druži drugega kot nasprotovanje.

In tu smo praktično že razrešili ugovor, ki se mora nujno pojaviti pri slehernem holističnem antisemitistu, namreč: problem islamizma, velikega preseljevanja muslimanov na zahod, v metropole zahodnih držav, je v resnici vprašanje židovstva, ki to priseljevanje, podpira, omogoča, povzroča itd.

Ta argument je v resnici nesmiseln in je problematičen iz razloga, da s takšnim poenostavljenjem ne razreši problema, ki je bistven: namreč zakaj se zares dogaja to veliko preseljevanje.

Argument ne zdrži presoje, ker prvič) židje niso ekskluzivni podporniki migracij, temveč je verjetno še več Evropejcev, ki podpirajo priseljevanje, drugič) židje po svoji naravi tujosti gravitirajo k ostalim tujcem oz. negaciji zahodne "kulture" i.e. krščanskega sveta in tretjič) zahodni narodi dopuščajo priseljevanje. In odgovor tiči v tretji točki: čemu se dopušča tako masovno priseljevanje brez vsake sankcije narodov kot kolektivov sestavljenih iz mislečih individuumov? Če je tu odgovor holističnih antisemitistov, da gre za krivdo židovske subverzije, se vprašajmo: čemu in na kakšen način je pa torej ta subverzija mogoča? Možnost, da bi bili evropski narodi samo zaradi neke židovske klike tako zavrgli svoj narodni blagor, svojo ljubezen do lastnega kolektiva, svoje družine, plemena naroda, je absurden in je možen le v simplističnih knjižnih narativah. Odgovor je drugje in če ga na kratko povemo, ne da bi preveč zašli proč od teme: problem priseljevanja in degradacije krščanskega sveta, počasni samomor Evrope, je problem napredka, ki olajša življenje ljudi in jim dovoli udobje. Udobje vodi iz smeri kolektiva proti individuumu, v smeri, da stare opore vzajemne pomoči in kolektivne soodvisnosti niso več potrebne posamezniku. S tem se posameznik opolnomoči, emancipira, individualizira, avtonomizira in družba preide v obdobje atomizacije in partikularizacije. Posamezniki nimajo več istih potreb, kot prej, niso več vezani na svoje pleme za svoje preživetje, niso več odvisni od skupnosti. Tu začne izginjati spontana, intuitivna, implicitna identiteta in jo nadomesti bolj materialna, eksplicitna, ne-intuitivna, hotena identiteta, ki je egocentrična, individualistična. Nič več: ker pripadam, sem, temveč: ker sem, pripadam. 

Napredek torej zaznamujeta dve stvari: udobje in samoozavestitev. Človek lahko biva na udobnejši način, neodvisno od pogojev njegovega ozkega okolja (zemlja, vreme, letina, naravni pogoji) in neodvisno od naroda. (pojav sofisticiranih ideoloških vprašanj), obenem pa se začne samega sebe zavedati. zavedati se začne tako samega sebe, kot indivduuma, katerega svoboda je pomembnejša od koristi skupnosti, kot tudi urejanja naroda (kolektiva) na podlagi lastnega videnja slabega in dobrega. Znenada začnejo pripadniki naroda izkazovati več skrbi za pojave v narodu, ki so bili še do včeraj smatrani za ne-narodne i.e. protislovne narodu. Vsakemu posamezniku posebej naj se narod prilagaja v njegovi identiteti (ki kot zgoraj videno je neintuitivna, hotena, atomizirana), od tod psevdo-religiozno poganjanje za permanentno zaščito t.i. manjšin (drugovercev, drugonarodnih, drugoseksualnih pripadnikov naroda), kar je kodno ime za vse, kar odstopa. S tem se recipročno povečuje odstopanje od narodne identitete in zahajanje v najrazličnejše oblike identitete, kar dalje vodi v partikularizacijo oz. granulacijo naroda. (Samoozaveščen narod je v resnici narod na poti degradacije in smrti, katere rešitev je le totalitarna narodna država, ki omeji pravice posameznikov in jih s silo pokori. Ta trdi etatizem je v resnici videti absurden, nasilen, barbarski in celo nekrščanski, a je takšnega izgleda zgolj zaradi narasle samoozavestitve naroda in hiperaktivne podivjane svobode posameznika, kar ne daje prave slike in je v resnici ta etatizem krivično presojati z istimi vatli, kot pred to kaotično emancipacijo).

Tu zopet ne zdrži ugovor, da židje ohranjajo svojo plemensko identiteto in vzajemnost, saj gre tu v resnici za paradoks tujosti napram domačnosti. Ta paradoks, ki ga lahko opazujemo v svetu in družbi je v tem, da vkolikor je človek nekega naroda na tujem, je bolj verjetno, da bo ohranjal svojo izvorno narodno identiteto. Tako denimo so priseljenci pri nas bolj narodno zavedni do svojega izvornega naroda, kot mnogi od njihovih sorojakov doma. Naši izseljenci bolj ljubijo pojem Slovenije (kot neke ideje) v tujini, kot pa mnogi od nas doma, četudi morda mnogi od njih zelo težko še govorijo slovensko. Če obstajajo organizirane ali spontane, konkretne skupnosti takšnih sonarodnjakov na tujem, njihova tujost v tujem okolju še potencira občutek lastne identitete, ki pogosto rezultira v zavračanju gostujoče identitete in opiranje na poznano in izgubljeno. To vodi v zapiranje v območje lastnega prostora, ki je poznan in domačen, kar rodi getoizem. Židje so proto-tujci, njihov getoizem, protislovnost, drugost, odkrita nasprotnost je učni primer vseh današnjih tujih skupnosti. Židje sami so dokaz tega, da so doma v izraelu mnogi bolj liberalni in brez stika z židovsko identiteto, kakor pa oni na tujem.

Torej ali židje aktivno podpirajo priseljevanje in deformacijo zahoda, tega kar je nekdaj bil krščanski svet? Seveda ga, ker jih vodi njihova liberalna doktrina, kakor nebroj drugih naših sonarodnjakov in istorasnih sorodnih narodov.

In ko danes  stojimo pred vprašanjem ali gre v konfliktu med "palestinci" in židi v židovski državi podpreti ene ali druge je naš logičen odgovor: druge, torej žide. Zakaj? Iz dveh razlogov, s tem ko podpremo žide, v resnici sprožimo reakcijo iz generacij priseljencev po naši evropskih državah, ki so večinsko muslimani in s tem dokažemo problematičnost islama in teh priseljencev na naših tleh. Njihov surovi antisemitizem, ki izvira iz dejstva, da obstaja nek latenten konflikt na nekem majhnem koščku zemlje, in jih poganja v boj samo zato, ker gre za muslimane, nam kaže njihovo religiozno in plemensko psihopatijo, ki se vedno znova sprevrže v indiferentno nasilje nad vsem in vsakomer. Muslimani, ki se nenehno pobijajo med seboj in bi lahko brez težav sprejeli vse tiste "palestince" v države, ki mejijo na palestino (Egipt, Jordanija), marširajo po evropskih mestih v solidarnosti s "palestnici" samo zato, ker so v konfliktu z nemuslimani. To je v resnici protest zoper lastne gostiteljske države in dober prikaz vsega tega o čemer smo govorili zgoraj. 

Absurdno, zares absurdno in z nekakšno samodestruktivno, samomorilsko psihozo v glavi, bi človek v tem konfliktu podpiral "palestince" in nasprotoval židom, češ da se bo tako že oddolžil za židovski doprinos k liberalizmu, ki je potem tako zmagovito uničil krščanski svet. To je izvršeno dejstvo, židje in liberalci (nežidovski liberalci -- "nežidovski", za razumevanje naj se poslužim tega filosemitskega izraza) so kreirali to, kar danes imenujemo zahod, to družbeno, socialno, moralno, religiozno stanje. In kolikor že protislovno naši resnični identiteti, ki še tli v nas implicitno najsibo bo skozi arhitekturno in spomeniško krajino, najsibo skozi tradicijo in dediščino, je za nas eno stopnjo bližje povrnitvi k izgubljenemu, kakor pa bo ta naslednja stopnja, kjer bo na mesto kaotičnega pluralizma stopila neka zaključne ideologija.

Zato je danes na nas, da si ne delamo utvar, da vidimo zaveznike tam kjer jih ni, refleksiramo sebe in si najdemo odgovor kje je šlo narobe, kaj je šlo narobe, ali bi šlo lahko drugače in brez vsake sentimentalnosti začrtamo svojo doktrino ali pa se naslonimo nazaj in počakamo.

Če povzamemo: mnogi naši sonarodnjaki stopajo na stran "palestinskega naroda" iz razloga simplističnega gledanja na svet kot vprašanja zatiranega in zatiralca. Iz folklore Slovenca kot  permanentnega hlapca in upornika je okupacija absolutno zlo, smrtni greh po katerem je okupirani vedno nedolžno bitje, ki lahko indiferentno kolje in mori, saj ima odvezo "upora proti okupatorju".  Po drugi strani razlagajo holistični antisemitisti kompleksen pojav liberalizma, ki je produkt iskanja udobja in neomejene svobode, kot zaroto židov zoper brezoblično neinteligentno maso zabitih belcev in se v iluzornem prepričanju, da bodo tako škodili židom, postavljajo na stran "palestincev" in se posledično identificirajo z islamom.

 

 

 

"Če tudi nimamo v deželi nobenega milijonarja" (J. E. Krek, 1895)

Poudarek iz enega od uvodnikov dr. Janeza Evangelista Kreka in spodaj celoten uvodnik, v katerem zelo neposredno oponira še danes onim, ki častijo bogataše.

 

"Samo da bi ne bilo zdrave pameti in da bi ne bilo katoliške cerkve odločnih določil o zamenjujoči in razdeljujoči pravičnosti! Ta dva sovražnika se ne dasta ugnati.

Zdrava pamet pravi najprej, da na tem ni kar nič, koliko je v državi denarja, marveč kako je razdeljen. Četudi nimamo v deželi nobenega milijonarja, bodisi tudi nobenega, ki bi premogel 100.000 gld., nič ne dé, če le nikomur ni treba stradati, če le vsak, kdor hoče delati, pošteno lahko preživi sebe, svojo družino in se preskrbi za starost, tako sodimo mi stari Kranjci. Milijoni, katerim moramo z žulji svojih rok in z uporabo vseh svojih moči prislužiti vsako leto ogromne obresti, niso naš dobiček, marveč naši odiralci. Kaj me brigajo tisočaki, ki jih nimam in s katerimi me tisti, ki jih ima, le stiska in tlači? Kaj pomagajo vse Rotschildove in še Hirscheve milijarde po vrhu, če pa ljudstvo vedno bolj strada, če vedno bolj peša duševno in telesno, če se smrtonosne bolezni zaradi lakote vedno bolj širijo? Torej za blagostanje kake države ni tolike važnosti prvi del narodnega gospodarstva — o proizvajanju blaga, ni drugi del — o kroženju blaga, marveč tretji — o razdeljevanju blaga."

   Dr. Janez Evangelist Krek, 1895

 

Načelno vprašanje narodnega gospodarstva

Shoda slovenskega katoliškega delavskega društva na Brezju se je spomnila tudi Grazer Tagespost dne 8. t. m. Ob kratkem cabne v svojem dopisu ob klerikalce in ob radikalce, potem se pa izpodtika vzlasti ob predlogu, naj si osnujejo blejski, bohinjski in obtržiški kmetje vsaki svojo gospodarsko zadrugo, da se ubranijo tujim kapitalistom. Na koncu pa pristavlja besede: So bringt man wohl kein Geld ins Land. 

Nikakor ni namen tem vrsticam bojevati se proti Tagespošti. Ta je sama prevelika revka, ki v potu svojega obraza gara svojo liberalno cizo za drugimi liberalnimi 'tajseljni', dokler ji ne zmanjka sape. Ž njo se ne izplača noben boj. Toda njena zadnja opazka je načelno značilna za ves liberalizem in je temelj novodobni narodno-gospodarski znanosti. Zato se pečamo ž njo. 

Misel, iz katere izvira, je tale: Za blagostanje kake države, dežele ali naroda je merodajen denar. Čim več zlatega in srebrnega denarja ima, tem srečnejši, tem popolnejši je v gospodarskem oziru. 

Prvi jo je skušal znanstveno utemeljiti Francoz Colbert (✞ 1683), ki se navadno imenuje stvoritelj tako zvanega merkantilnega gospodarskega sestava ali merkantilizma; ta mož je trdil, da je vrhovni državni gospodarski namen — ugodna trgovinska bilanca.  

Država mora zato posebno podpirati veliki obrt; za poljedelstvo se ji ni treba mnogo brigati. Da pa se more razvijati obrt, mora država skrbeti, da ima kolikor je največ mogoče zlata in srebra. Zato mora strogo prepovedati izvoz teh dragocenih kovin in ga zabraniti z varstveno carino. Tak je ob kratkem Colbertov merkantilizem.

Adam Smith, oče tako-zvanega klasičnega narodnega gospodarstva, ali bolje mešetarskega liberalizma, se je ustavil Colbertu, a njegov boj je bil le navidezen. Načelo, da se bogastvo in blagostanje merita po denarju, je ostalo in živi še dandanes ne samo v Tagesposti, marveč v vseh liberalnih gospodarskih teorijah in v praksi vsega našega javnega življenja.

Saj pričenja Adam Smith svoj narodno-gospodarski načrt s tem, da išče sredstev, ki so sposobna obogatiti državo. In mej ta sredstva šteje ta pretkani Anglež: delitev dela, obrtno in trgovinsko slobodo, slobodno preseljevanje, urejen kredit in sloboden boj mej tistimi, ki ponujajo svoje blago, (kamor šteje tudi delavsko moč) in mej tistimi, ki je kupujejo Temu slobodnemu boju pravimo z drugimi besedami slobodna konkurenca.

Dobro vemo, da se ta mož norčuje iz tistih, ki trde, da je narodno blagostanje v denarju. Na navedenem mestu pravi naravnost, da je denar le majhen in sicer najmanj rodovitni del narodnega bogastva. Dobro nam je tudi znano, da Smith prisvaja izvor blagostanja — delu . V toliko se sme tudi po pravici šteti mej Marksove somišljenike, toda kedor pazno zasleduje ves Smithov sestav, kedor premišlja posledice, ki jih morajo roditi našteta sredstva v javnem gospodarstvu, mora že a priori priti do zaključka, da po njegovih načelih izgublja polagoma delo svojo veljavo in jo dobiva denar.

Dejstva naših dnij, ki jih vedno lahko gledamo pred seboj — socijalni nered v proizvajanju in v porabljevanju pa tudi slepcu spričujejo, da je Smith glede na načelo o denarju zvest pristaš Colbertov in — magari tudi "Tagespošte".  

No, sedaj bi se mu v obče ne bilo treba sramovati; svoje vrste ljudi bi dobil na vseučiliščnih stolicah, pri vladnih mizah, v zbornicah, v tovarnah, na borzi, pri bankirjih, v gostilni, na ulici. Statistični uradi, ki objavljajo množino zlata in srebra, ki jo ima nekaj židov zaprto v svojih kleteh — za "narodno bogastvo", ki merijo srečo in zadovoljnost po razmerju z uvozom in izvozom, bi mu bili brez dvojbe v največje veselje. 

In če bi si še dal prevesti iz Neue Freie Presse in ob dolgem času tudi iz Tagesposte kak znamenit članek, kako žalostno bo sedaj na Dunaju, ko ti preklicani antisemitje s svojim srdom proti kapitalizmu uničijo vsega špekulacijskega duha, vso podjetnost, potem bi bil stari Adam brez dvojbe do solz ginjen.

Samo, da bi ne bilo zdrave pameti in da bi ne bilo katoliške cerkve odločnih določil o zamenjujoči in razdeljujoči pravičnosti! Ta dva sovražnika se ne dasta vgnati.  

Zdrava pamet pravi najpreje, da na tem ni kar nič, koliko je v državi denarja, marveč kako j  razdeljen. Če tudi nimamo v deželi nobenega milijonarja, bodi si tudi nobenega, ki bi premogel 100.000 gld., nič ne dene, če le nikomur ni treba stradati, če le vsak, kdor hoče delati, pošteno lahko preživi sebe, svojo družino in se preskrbi za starost, tako sodimo mi stari Kranjci. Milijoni, katerim moramo z žulji svojih rok in z vporabo vseh svojih močij prislužiti vsako leto ogromne obresti, niso naš dobiček, marveč naši odiralci. Kaj me brigajo tisočaki, ki jih nimam in s katerimi me tisti, ki jih ima, le stiska in tlači? Kaj pomagajo vse Rotšildove in še Hirševe milijarde po vrhu, če pa ljudstvo vedno bolj strada, če vedno bolj peša duševno in telesno, če se smrtonosne bolezni zavoljo lakote vedno bolj širijo? Torej za blagostanje take države ni tolike važnosti prvi del narodnega gospodarstva — o proizvajanju blaga, ni drugi del — o kroženju blaga —, marveč tretji — o razdeljevanju blaga.