Preklinjanje in tuji vplivi (Janez Kalan, 1929)

Iz knjige Mir Vam -- Slovenci
Janez Evangelist Kalan, 1929

Še eno lepo polje imam za naše časnikarje, ki jim ga moram posebno priporočiti. V slovenskem ljudstvu je še strašno surovosti. Ne verjamete? Samo poslušajte jih, kako govorijo! Vsaka tretja beseda pri mnogih je kletev. Ne mislite, da imam kletev za največji greh! Laške in hrvaške so mnogo bolj grešne. Naše niso tako, pač pa surove. »Permejduš da!«, »Permejduš, da ne!«, to je slovenska afirmacija in negacija. »A si videl hudiča?« »Ali verjameš, permejduš, da ga nimam bora? , »O hudiča, kje si se pa vzel?«, »Ali misliš, hudič, da imam že dosti?«, O tri sto hudičev, ta je pa imenitna!« . . . Kje na svetu pa tako govorijo? Pa ne mislite, da samo prostak tako kolne, — tudi naša častita inteligenca. Ko sem se vozil nekoč po železnici, sta dva tako hudičala, da se nisem mogel premagati, pa sem jima rekel: »Kako pa vendar govorite, da je vsaka tretja beseda hudič?« Eden mi je dal duhovit odgovor: »Saj nas vi učite na prižnici.« Dvomim pa, da bi mož pridige poslušal. Če jih pa posluša, si je od pridige menda samo hudiča zapomnil. V neki gosposki družbi je neka gospa štela na rožni venec, kolikokrat bo eden izmed častite družbe zaklel. Preden je bilo četrt ure, je bil rožni venec »zmoljen«. »V četrt ure je zaklel osemdesetkrat. Kakršne besede — tak mož, pravi pregovor. Na Nemškem ne slišim druge kletve kakor kak »Donnerwetter« ali »Herrschaft«. Hic Rhodus — hic salta! Tu je Vaše polje, gospodje časnikarji. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo! (Koseski). Bolj potrebno, kakor tujke iz jezika spravljati!

Toda še hujše! Slovenci niso zadovoljni samo s svojimi kletvami, vlačijo od vseh strani še tuje. Saj Vam mora biti znano, da se je italijanska »porka« na Slovenskem že čisto udomačila. Ta porka porkasta ne priča samo, kako so naši ljudje surovi, ampak kako tudi narodno nezavedni. Ko bi bili v vojni italijanski vojaki naenkrat začeli klicati »hudiča«, bi se jim mi smejali in si mislili: To so pač pravi tepci! Našega hudiča so nam vzeli in ga zdaj na pomoč kličejo! Pa taki tepci smo le mi! Ko bi imeli naši fantje kaj narodnega ponosa, bi se jim to dvakrat gabilo. Zdaj si pa gredo od teh ljudi kletve izposojat, kakor da nimajo domačih že preveč! Ko bi doma deklo s to ostudno psovko nagnali, bi imela pravico jih tožiti in bi bili kaznovani. Za preklinjanje Matere božje pa ni še nobeden pare plačal; zato imajo nesramneži velik pogum, nad njo svojo nesramnost stresati! 

In kaj ste že Vi, slovenski časnikarji, ki nam dan na dan napišete šest, osem ali deset strani, storili zoper to narodno sramoto? Ali ste sploh kdaj zgubili kako besedo o tem? To, evo ga, to je resnično narodno delo!  

Po vojni pa, slišim, vojaki s Hrvaškega in iz Srbije prinašajo podobne grdobije. Pa če so srbske in hrvaške, niso zavoljo tega nič boljše. Treba bi bilo fantom povedati, naj vendar nikar povsod, koder hodijo, ne poberejo vse svinjarije in je k nam ne zanašajo! Poštenega ponosa fantom manjka, sicer bi se ne nalezli povsod vsake nečednosti, kjerkoli jo najdejo.

In kaj počnejo fantje ob naboru in vpoklicu! Če bi prišel Turek ali Indijanec v našo deželo, pa bi videl fante pijane, gugajoče se, tuleče in rjoveče kakor divje zverine, kako sodbo bi si napravil o naši kulturi! Pa se toliko ponašate, kako izobraženi in napredni ste! Imate polno »kulturnih«, »izobraževalnih« in »prosvetnih« društev, — pri tem je pa vaša mladina še tako podivjana! 

Kalan tu dobro omeni kako ničvredno je, da se tuje kletvine uporabljajo v našem jeziku in da to kaže na pomanjkanje narodnega ponosa. In tu mu moramo verjetno vsi po vrsti priznati, da ima prav in da smo vsi krivi te ničevosti, ko tako radi uporabljamo južnjaške kletvice, da bi podkrepili svojo ogorčenost ali jezo. Morda lahko v tem postnem času, ki je pred nami sklenemo, da karseda opustimo preklinjanje v vseh oblikah, še najbolj pa preklinjanje v teh grdih južnjaških oblikah. Upam sicer, da nihče od nas ne kolne tako kot narodno-zavedni primorci, ki po italijansko nenehno kolnejo Mati božjo in Boga, ti so tako ali tako narodni izkoreninjenci in narodna sramota. 

Seveda pa je ta bosanska kletev še kako povezana tudi z izražanjem današnje mladine. Mnogi Slovenci v svojih mladih letih se zaradi poplave čefurskih priseljencev raznoraznih narodnosti začno prav izražati "po bosansko" pri čemer uporabljajo poseben dialekt, predvsem poudarjajo L in drugo. Žalostna slika. In medtem, ko smo včasih vsemu, kar je bilo neslovenskega in je prihajalo južno od slovenske meje rekli enostavno : bosanci, se sedaj ukvarjajo nekaterei ali gre za hrvate, albance, srbe, makedonce ali črnogorce. Zame osebno bodo do konca ostajali bosanci, čefurji, ki nam kvarijo in uničujejo narod. 

Danes se vsi ukvarjajo z migranti in afrikanci in ne vem še čim vsem, ne da bi kadarkoli sploh opozorili, kako docela so nam narod že uničili ti bosanci, ki so se vgnezdili v vse pore naše družbe, ponekod celo prevzeli glavno besedo in nam kratko-malo že skoraj povzročili narodni konec. Oni so z razliko od Slovencev celo narodno in religiozno zavedni, medtem ko Slovenci in posebej Slovenke z veseljem poberejo vse, kar se jim nasmehne. 

In danes nam diktirajo in kokodakajo o stoineni stvari bosanci, ičiči in polbosanci, še celo o narodnosti, narodu, katoliški veri in vsem drugem. Mi pa sedimo tu v nejeveri in čakamo, da bo končno že konec vsega skupaj.