Pa se je končalo božično obodobje in smo tik pred postom. Na projektu NeoDomobranec se ne objavlja veliko, kar ne čudi. Sam kar malo pogrešam pretekle čase živahnega "desnega" internetnega ustvarjanja izpred let, ki je sedaj povsem zamrlo. Na slovenskem tega sicer nikoli nismo zares imeli. Pri nas imamo samo dve vrsti desnice: desnico, ki podpira SDS v vseh oblikah in desnico, ki nasprotuje SDS v vseh oblikah. Grobo ju vsake toliko združi kak problem, ob mirnih dneh pa ju definira ta filo/fobija. Poglejte si no vendar samo te t.i. alternativne desničarje na socialnih omrežjih, ki samo žvečijo in žvečijo SDS in Janšo in se ukvarjajo s trivialno vsakodnevno politiko, kot npr. ob zadnjem zelo absurdno: koga je SDS napisala na svojo volilno listo za evropske volitve.
Po mojem mnenju si marginalna desnica, kakor ji že želite reči: alternativna, skrajna, karkoli desnica, sme dovoliti biti samo dvoje: ali surovo-akcijska ali pa filozofsko-avantgardna. Vse drugo je izroditev. Ali čista akcija, ali čista ideja, ne pa neko kolumnaško pregovarjanje o tej ali oni dnevni novici. To je participacija v forumu demokracije: afirmativna participacija, t.j. ker sodelujem potrjujem, omogočam.
Ah, rekli bi žalostna slika, če ne bi ta slika bila žalostna že od nekdaj. Saj ni res, da se je pa sedaj nekaj izrodilo, nikakor. Že od konca vojne imamo izrojeno to čemur rečemo desnica. In zato smo se na tem projektu podali povsem nazaj in skušali pokazati, da je tudi ko govorimo o desnici, zelo nezanesljiv teren, ali o narodu ali vseh teh pojmih. Kdor skuša to razumeti se mora vrniti v prvo polovico devetnajstega stoletja. Ampak problem nastane v nestičnosti, v trenutku ko človek prebije to točko in postane tako zelo oddaljen od splošne vsakodnevne narative in percepcije, da ne more več govoriti istega jezika z vsemi tistimi, ki tega romanja niso opravili. In sam sem že ničkolikorat rekel: za to, moraš biti posebne vrste človek in imeti moraš čas.
Sam se danes bolj kot kaj drugega sprašujem, ali je sploh mogoče kakšno resnično upanje ali pa je možna le posvečena resignacija? Po vseh teh letih ustvarjanja tega projekta, po petnajstih letih ustvarjanja tega projekta, to je letošnja obletnica, se zdi, da na kakšno upanje ne gre računati.
Kaj nam sploh ostane? Ostane nam samo tisto, kar nas notranje žene, da ustvarjamo vsebine, ker jih enostavno moramo, ker nam nekaj v nas ne da miru, da ne bi nekaj tehtno zapisali, utemeljili, ovrgli, ker v nas kliče tisti glas naših prednikov s katerimi smo nenehno povezani v molitvenem narodnem občestvu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar