Kratka kritika tradicije - Koristna tesla katoliškega liberalizma 1.

 

Prav je, da dokončamo kritiko katoliškega tradicionalizma, kakor se javlja v svetu in posebej danes v Sloveniji, saj to do neke mere zadeva tudi nas. Nobena skrivnost ni, da je ta projekt NeoDomobranec, še posebej v prvih letih obstoja, od 2009 - 2015 zastopal relativno tradicionalistične nazore in se celo eksplicitno tu in tam imenoval za tradicionalističnega in reakcionarnega. A logika vsakega nazora, najsi bo da se poraja, ali je že uveljavljen v okvirjih svojega bivanja, je v tem, da je do neke mere negacijski in torej reagira in negira. To je toliko pomembneje za nazore, kakršen je naš, torej ki bazira na resnični avtentični narodni tradiciji in ki ga nekako ne-centralizirano in razpršeno restavriramo na napol nezaveden način. Ker kar projekt NeoDomobranec je, je v resnici logično in organično javljanje narodovega bistva na način, kakršnega je moč tu zasledovati. To je vsa resnica. Na različnih koncih, necentralizirano in celo nevedoč eden za drugega, butajo na plan izrazi našega narodovega bistva, kakor voda, ki išče razpoke, skozi katere more pronicati na plan.

Projekt NeoDomobranec je to počel na določen specifičen način v smislu, da smo skušali vzeti avtentično narodovo bistvo in ga refleksirati nasproti zahtevam naše dobe. Ko kdaj slišimo o prilagajanju času, mnogi pomislijo, da to nujno pomeni nekaj negativnega, torej popuščanje pred zahtevami časa, prilagajanje v smislu odrekanja lastnim nazorom in sklepanje kompromisov, a v resnici prilagajanje času lahko pomeni tudi radikalizacijo, zaostrovanje in boj proti kompromisom preteklosti. A refleksija in kritika sta nujni, brez njiju ne bo šlo. Če hočemo razumeti, zakaj skušamo mi danes restavrirati naše tako bistveno narodno in duhovno in smo ob tem popolnoma oddaljeni od mejnstrima, moramo razumeti kje je šlo narobe in zakaj je šlo narobe. V prvi fazi, smo verjetno vsi prepričani, da se bo nekoč moglo enostavno povrniti prejšnje stanje, prejšnja doba, vse tisto prejšnje pozitivno, kar mi danes napol romantiziramo, kot resnično zdravo in lepo. Vendar čas je dinamičen, zato se nič ne more zares povrniti, mi lahko le ustvarjamo pogoje, najsibodo to intelektualni in duhovni, ali materialni in institucionalni, ki morejo v naši dobi zagarantirati zmago teh leph in zdravih idealov v spremenjenih pogojih spremenjenega časa. Zato je refleksija in duhovna borba zoper nas same in v nas samih tako pomembna in zato naposled vsak resen in intelektualno pošten človek tradicionalizem zavrne kot romanticistično iluzijo.

Tradicionalizem je že sam po sebi partikularizacija. Tradicionalizem v banalnem pomenu besede predstavlja drugačno gledanje na neko stvar ali nek problem. Tradicionalizem je torej alternativa, je partikularna možnost, način in je torej odcepitev ali ena od reakcij, ki jo sproži določena sprememba. Zato tradicionalizem, sam kot pojem ne nosi v sebi nobene zares inherentne vrednosti, zares inherentne kvalitete. Sam po sebi je derivativna aberacija, ki začne bivati sam iz sebe in sam v sebi. Dlje kot traja njegov razhod od monolitnega sistema, od koder je deriviral, bolj popačen in nasproten postane. Isto velja za njegov proti-pol modernizem, ki izide na isti način kot derivativna aberacija in zopet ne rezultira zares v transformaciji izhodiščnega snopa, marveč v aberativni obliki neke lastne karikature.

Tradicionalizem zoper modernizem zoper temporizem je torej tendenca bistvovanja samega. Je tendenca doživljanja sveta, tendenca vsake ideologije in ideološke zasnove. Vendar je pomembno tu biti previden in pojasniti, da gre torej za tri različna doživljanja in odgovarjanja na zahteve tega doživljanja sveta in zgodovine in ne gre za dialektiko ali za napetost, ki bi rojevala vedno znova pravo obliko danega bistva. Ne. Do neke mere sicer ta napetost vedno obstaja in je tudi pozitivna, a vendar se ta tri doživljanja docela izključujejo, ne glede na to, da sama po sebi niso zares fiksna in se njihova tovrstna pojavna oblika zopet kaže le v danem trenutku zgodovine, saj ravno zaradi tendence te nenehne dinamike v vsaki naslednji cepitvi prihaja do nadaljne napetosti, ki se zopet kaže grobo v teh treh doživljanjih. Ker smo v času in zgodovini je statičnost v resnici nemogoče izkusiti in zato tudi tradicionalizem vedno znova drsa skozi zgodovino progresivno in prihaja pred nova in nova vprašanja, kjer se sam drobi na tradicionalistični tradicionalizem, temporistični tradicionalizem in modernistični tradicionalizem. Vse to pa se odvija na potenco, vse dokler čisto ne zamre ali stagnira.

V času vsaka stvar prej ali slej pride pred izziv pogojen s časovno spremembo. Vzmemimo šport. Vzemimo neko igro z žogo. Ta obstaja in se odvija v okviru svojega mesta v svetu in svoje uporabnosti za uporabnike tega razvedrila oz. tekmovalnosti, dokazovanja itd. Vendar zaradi spremenjenih okoliščin nastanejo spremenjeni pogoji in zahteve, ki tako ali drugače vplivajo na doživljanje te igre. Ob tem se pojavijo tri možnosti doživljanja tega problema: ponavadi najprej modernizem, ki ponudi korenito predrugačenje igre, popolno prilagoditev problemu in izzivu, ne ozirajoč se na izgubo smisla igre same; dalje sledi ponavadi kot reakcija tradicionalizem, ki zahteva popolno zanemarjanje izziva, pretvarjajoč se, da izziv ne vpliva zares na kar koli; in temporizem, ki skuša ohraniti igro kakršna je z bistvom, za katerega je bila zasnovana, a z ustrezno prilagoditvijo spričo zares spremenjenega pogoja.

Ponavadi se v teh banalnih rečeh konča to tako, da modernizem prvi aberira, se odcepi in se izrodi, dalje temporizem sprejme določene spremembe in tradicionalizem na to reagira z lastnim aberiranjem, ki je ponavadi potencirano in se vrača ne le na predstopnjo, marveč na nekaj predstopenj. Vendar je ob tem pomembno, da se zavedamo, da ni nujno, da vedno prevlada ravno ta t.i. temporizem. Prav lahko se stanje prevaga tudi na stran modernizma ali tradicionalizma. Temporizem ni logični izkup vprašanja in torej ni produkt napetosti med modernizmom in tradicionalizmom. Temporizem torej ni tisto, kar izide iz napetosti, ki se pojavi, marveč je način gledanja na problem iz avtentičnega celovitega naziranja in je zato najpogostejša razrešitev napetosti, ker vsebuje v sebi resnico, ki ne reducira.

Kaj je torej to kar imenujemo modernizem, tradicionalizem in temporizem. Modernizem in tradicionalizem sta dve partikularistični naziranji, ki potencirata določene zgodovinske pojave znotraj svoje zasnove, do takšne mere, da postaneta v resnici negaciji zasnove. Vzemimo sedaj katolištvo, katolicizem, Cerkev konkretno, da bomo lažje orisali problem. Katoliški modernizem in tradicionalizem sta dve partikularni naziranji znotraj katolištva, ki sorazmerno s stopnjo ali modernizma, ali tradicionalizma postajata nekatoliški ravno iz razloga svoje partikularizacije. Tako modernizem poudarja svojo zgodovinsko videnje "nujne modernizacije" do te mere, da postane evidentno proti-katoliški, saj nujno zapade v konflikt s katolištvom in njegova partikularnost, njegovo bistvo samo, torej njegov smisel sam, je zgolj in samo v tem, da skuša nasprotovati katolištvu in ga spraviti v okvirje svoje lastne partikularnosti. Modernizem ima toliko smisla, kolikor nasprotuje katolištvu.

Isto velja na drugi strani za katoliški tradicionalizem. Tudi tam gre za partikularistično naziranje, ki prav tako obstaja v nasprotovanju katolištvu. Kolikor je nasproten katolištvu, toliko more utemeljevati svoj obstoj. Drugačnost, psevdo-otrodoksnost, služi kot izhodišče za lastno identiteto, ki je torej v negaciji, v partikularistični konfrontaciji s katolištvom, katolicizmom, Cerkvijo. Zanimivost katoliškega tradicionalizma pač je, da zelo eksplicitno in neutrudno ponavlja, da je tradicionalen, tradicionalističen. Na ta način zelo jasno diferencira od katolištva samega in sam sebe vse bolj dojema kot ne-katoliško katoliškega, pri čemer je torej tista ne-katoliškost sicer v njihovem umevanju "ne-rimskost" ali "ne-liberalnost" ali "ne-modernističnost", torej tisti izraz, katerega uporabljajo za katoličane in katolicizem, ki ni partikularistično zaokrožen v njihovem katoliškem tradicionalizmu. Mi nismo, katoličani, mi smo napredni katoličani; mi nismo katoličani, mi smo tradicionalistični katoliki. To ločevanje od pokvarjenih katoličanov, s tovrstnimi nazivi, jih v resnici vse bolj oddaljuje od katolištva in jih dela kot rečeno vse bolj specifično distancirane in uokvirjene v ozko področje lastne identitete, katere večji del predstavlja zgolj nasprotovanje katolištvu.

Tu bi lahko kdo oporekal, da tradicionalistični katoliki ne nasprotujejo katolištvu, saj oni predstavljajo pravo katolištvo in tako nasprotujejo zgolj skvarjenemu katolištvu, a to vendar ne drži. Tradicionalistični katoličani sami zelo jasno definirajo sebe kot tradicionalistične katoličane in v tem implicirajo katolištvo, ki ni partikularizirano v njihov okvir, torej katolištvo, ki ni tradcionalistično, torej katolištvo. Paradoks tega je, da bolj kot poudarjajo svojo partikularnost, bolj afirmirajo svojo partikularnost in ne-partikularnost svoje negacije.

Tradicionalizem in modernizem lahko razumemo tudi na način, da označimo torej denimo v tem primeru katolištvo kot a. Po tej logiki je torej modernistična struja, ki se poraja znotraj katolištva a+x in tradicionalistična a-y, pri čemer x predstavlja spremembe, ki jih modernizem terja od katolištva, y pa spremembe, ki jih terja tradicionalizem. Prvi potem rezultira v aberacijo katolištva, ki si ustvari lastno katolištvo in je (a+x)^x, drugi pa aberacijo, ki je (a-y)^y. Pri prvi in drugi zahteve po korigiranju, točke nestrinjanja le potencirajo lastno diferenciacijo od katolištva.

Temporizem, kakor ga lahko razumemo tu, pa je naziranje, ki se od modernizma in tradicionalizma razlikuje bistveno v tem, da problemov ne partikularizira. Če modernizem daje preveč poudarka zahtevam časa, tradicionalizem pa premalo, temporizem relativizira čas v smislu, da ne absolutizira časovnih stopenj in jemlje vsako novo časovno stopnjo kot polje nenehne rekonkviste, permanentnega vojskovanja, ki nikoli ne sme stagnirati. 

Če sedaj to razumemo, potem vidimo, da tradicionalizem ni nič inherentno pozitivnega niti ne gre pri tradicionalizmu za binarno možnost ali - ali, denimo v smislu: ali tradicionalizem - ali modernizem, saj je tradicionalizem sam partikularistična derivacija, ki ni niti zares kontinuiteta, niti zares predhodno stanje. Dinamika časa nam veli, da je tradicionalizem torej samo poimenovanje za neko obliko reakcije ali kontrarnosti in ni zares kontinuiteta, k čemur se še vrnemo. 

Seveda, ko govorimo o tradicionalizmu, ne moremo da ne bi ob tem gotovo pomislili še na dva tradicionalizma. In sicer na tradicionalizem, kot neke vrste katoliški anti-racionalizem izhajajoč iz evropske kontrarevolucije in sličen tradicionalizem, ki pobožanstvi koncept tradicije, kot realističnega (ne-nominalističnega) bitja, ki biva v zgodovini človeštva in je prisotna na neke vrste nezavednem nivoju kolektivne duševnosti človeštva in se samoozavešča, ali vsaj razodeva, skozi zgodovino in je torej neke vrste pantetistični bog v katerem se nahaja pravo in umerjeno.

Katoliški tradicionalizem, izvirajoč iz zmedenih časov po francoski revoluciji je, tako so radi poudarjali naši katoliški intelektualci predvojnega kova, Cerkev zavrnila. Prav tako ni dvoma, da je napačen in škodljiv ta panteistični tradicionalizem, ki uči torej verski indiferentizem in v svetovnih tradicijah vidi javljanje dobrega in koristnega.

A kar je pri teh dveh tradicionalizmih zanimivega in kar imata skupnega s katoliškim tradicionalizmom, kakor ga pojmujejo danes ti esteticistični tradicionalisti, je v tem da tradicijo nekako absolutizira že zato, ker je tradicija. Če rečemo, da je, kar je modernega dobro že zato, ker je moderno, se bomo vsi verjetno strinjali, da takšna trditev ne more vsebovati resnične vrednosti. A če na drugi strani zatrdimo, da je tradicionalno dobro že zato, ker je tradicionalno, bodo imeli mnogi težave temu oporekati in bodo zaradi narave našeg usmerjenosti, ki je ponavadi reakcionarna, konservativna in tradicionalistična, celo zatrdili, da je temu res tako. Vendar, kar je tradicionalno, ni dobro, ker je tradicionalno, marveč je dobro, ker je dobro, če je dobro. In zato je lahko nekaj tradicionalno in je dobro, ni pa dobro, (le zato) ker je tradicionalno. Tradicionalizem, tradicionalno, tradicionalistično, tradicija, ne nosi v sebi inherentne dobrosti, marveč je ponavadi dobro in je zato tradicionalno, tradicionalistično in tradicija, saj se le dobro v večji mere obnese tako, da postane tradicija in tradicionalno. A to nikakor ne pomeni, da je tradicionalno dobro, ker je tradicionalno.

Zato je vprašljivo, čemu bi se nek nazor identificiral s pridevnikom tradicionalen ali se eksplicitno imenoval tradicionalističnega, saj to zgolj vodi do dveh zaključkov. Prvič), da je torej tisto, kar se imenuje tradicionalistično, eksplicitno partikularistično in kot takšno necelovito in v sebi ne nosi kvalitete istovetnosti, (obenem pa implicira svoj proti pol, neko drugost, ki je istovetna, avtentična in celovita); in drugič) da tisto, kar se imenuje tradicionalistično veruje v tradicijo kot silo, ki določa dobrost in pravilnost, kar pa ni torej nič drugega kot tradicionalizem v eni od teh dveh drugih oblik, o katerih smo govorili zgoraj.

Zato je pridevnik "tradicionalističen" sila neustrezen in me pogosto spomni na izraz "krščanski socializem", za katerega dr. Aleš Ušeničnik pravi, da so ga katoličani opustili, ker: "[k]rščanski sociologi niso marali rabiti besede, ki jo je agitatorično vrgel med mase materialistični socializem in ki se res lehko tudi krivo umeva. To je po tistem starem načelu, da ne rabimo besed, ki jih nasprotniki v nasprotnem zmislu umevajo in rabijo. Ko je še Leon XIII. to ravnanje izrecno odobril, ni skoraj kazalo drugače, kakor iskati druge primerne besede." In tu bi koristil verjetno podoben razmislek. Ali ne bi bilo bolje, da bi katoliški tradicionalizem svoj nazor imenoval kako drugače? Ne tako zelo partikularistično in ne s takšno asociacijo na najslabše, kar z besedo "tradicionalizem" lahko zaznamujemo? A jasno je, da kaj takšnega že po logiki katoliškega tradicionalizma ni mogoče in to nam kaže na njegovo resnično kontrarno naravo.

Problem tradicije je v tem, da je dinamična, da je nedovršena in je relativna v smislu, da venomer nastaja, se poraja in da ni nič drugega kot ob-produkt in ne nosi v sebi stvariteljske moči, ne poseduje lastne biti in je docela nominalna. Tradicija ne rojeva naziranja, obnašanja, delovanja, marveč naziranje, obnašanje, delovanje preko neke časovne premice, ki je nujno  progresivna, rodi tradicijo, kot pojem, s katerim zanamujemo neko določeno ustaljeno obnašanje, naziranje, delovanje množice ljudi. Zato je tradicija abstrahiranje lastnosti množice ljudi v množici časovnih trenutkov v nek abstrakten pojem, ki mu rečemo tradicija.

Tradicija je tako abstrakcija, ki svoje vrednosti nima v sebi, marveč v dokazovanju biti, utemeljenosti, zasidranosti, občosti, trdnosti (...) nekega naziranja, nekega obnašanja, nekega delovanja. Njena vrednost je v akciji, ki se je konsistentno izvajala v dolgem časovnem obdobju in ni ona prožiteljica ali vzrok te akcije, marveč samo abstrakcija časovne dimenzije akcije. Tradicija je torej zgolj neke vrste atribut, afirmacija resničnostne vrednosti na nivoju časa. Tradicija je torej: nekaj se je zgodilo n-krat. Ker se je nekaj zgodilo n-krat, ima to 'nekaj' vrednost resničnosti, vkoreninjenosti, sprejetosti...

Zanimiv se mi je zdel tudi prispevek objavljen na spletnem mestu Tradicija proti tiraniji in gre za preveden članek avtorja Vennerja in pri katerem gre za kritiko tradicije, kakor je razumljena pri Guenonu, glavnemu imenu tradicionalizma, o katerem smo govorili zgoraj. Zanimivost članka je v tem, da kritizira prav isto za kar se zavzema. Kritizira tradicionalizem in predlaga tradicionizem. Ni res, da je tradicija, kakor protipol modernizma, ki je sestopanje, degradacija zgodovinskih dob, dobra; dobra je naša tradicija; in mi naj najdemo našo tradicijo, ta je dobra tradicija. Vendar, kaj je Venner s tem opravil?

V Postnem razmišljanju 2018 sem sam predlagal "praktični tradicionalizem", ki je nekaj na las podobnega Vennerjevemu "tradicionizmu", (kljub temu, da "tradicionizma" nisem poznal in kar kaže, kako univerzalno logičen je argument do katerega vsak hip pridemo). Vendar s pomembno razliko. Paradoksalnost praktičnega tradicionalizma je jasna in se same sebe zaveda. Da je naša tradicija prava, vemo zato, ker nam naša tradicija pravi, da je naša tradicija prava, je stavek, ki ga lahko razberemo iz mojega Praktičnega tradicionalizma in za paradoksalnostjo katere še vedno stojim. A vprašanje je, če se je paradoksalnosti svojega sestavka kadarkoli zavedal Venner. Kajti kakor smo rekli zgoraj, tradicija je "n-kratna izvedba (realizacija) neke akcije" in logično je, da se nekaj pogosto izvede z razlogom. Če se nekaj izvede pogosto rečemo, da gre za pravilo. Če se nekaj v naravi ponavlja, pravimo da gre za naravno pravilo. Pogostost ponavljanja pomeni torej, da je ponavljajoče se (kar koli to že je) nekako inherentno. A v tem ni atributa kvalitete. Lahko je, a ni nujno. Vendar če govorimo o narodu in njegovi tradiciji, potem se moramo zavedati, da tradicija (ali ponavljanje določenih akcij itd.) sploh določa narod, a ne v smislu, da tradicija dela narod, marveč, da z besedo "tradicija" abstrahiramo cel nabor akcij in naziranj, ki so se v nekem časovnem razponu ponavljali v okviru naroda. To abstrahiranje, ta "tradicija", je potem tako lastna narodu, da postane pravilo in je evidentno nekaj inherentno narodnega . Od tod torej logika paradoksalnosti: naša tradicija je prava, ker nam naša tradicija pravi, da je naša tradicija prava. In logika, ki stoji v tem paradoksu je torej povsem smiselna in jo lahko najdemo na različnih mestih, saj se jo enostavno da prevesti tudi v: če ne bistvuješ (v narodnem smislu), kakor so bistvovali tvoji predniki iz katerih abstrahiramo koncept naroda in narodne tradicije, nisi del naroda; in če nihče več ne bistvuje na način, kakor so bistvovali ti specifični predniki, naroda ni več. In zato naša tradicija ni dobra iz neke okultne ali nujno-transcendentne kvalitete, marveč iz smisla logične samo-afirmacije in skrajneje: samo-obstoja, samo-ohranitve. Anksioznost in strah pred izginotjem, pozabljenostjo, ki se kdaj kaže v kakem filmu ali knjigi je moč enostavno aplicirati tudi na tovrstne primere naroda. Isto velja za demenco, samo-pozabljenje, strah pred izgubo spomina o svoji preteklosti, ki vodi v izgubo jaza. In prav isto velja za čudno tesnobo, ki se poraja v ljudeh ob možnosti ali dovršitvi izginotja kake kulture ali živalske in rastlinske vrste.

Vendar tu nastopi težava izvirajoča iz razumevanje tradicije, ob katerega smo se že nekoliko zaleteli zgoraj. Tradicija ni nič drugega kot posplošitev ali poimenovanje: je nominalistična, prazen glas. Tradicija ne določa akcij, akcije določajo tradicijo. In zato nam tradicija sama po sebi nič ne koristi, če nam zastira pogled na te specifične akcije. Tradicija tako v resnici vse prepogosto zastira pravi pomen, saj smo pahnjeni v mišljenje, da gre za nekaj, kar je določalo naše prednike in ne da so oni, zaradi specifičnega pogleda na svet, specifične morale in naziranja počeli stvari, ki so se na ponavljale n-krat in so s tem organično nehote ustvarili tradicijo. Ni bila tradicija tisto, kar je določalo naše prednike, naši predniki so bistvovali na specifičen način in to je rodilo množico akcij v množici časovnih trenutkov, ki jih danes abstrahiramo v pojem "tradicija". Tradicija je ob-produkt, derivacija aktivnega delovanja v svetu.

Problem tradicije je torej v tem, da prepogosto postane pojem brez vsebine, najsibo v negativnem smislu, kritike in nasprotovanja, ali v pozitivnem smislu iskanja in afirmacije. V obeh primerih gre za prazen zvok, za vero v samodoločujočo se silo in ne za cel nabor akcij, ki so izdelale to specifično tradicijo. 

Če se sedaj vrnemo h katoliškemu tradicionalizmu, potem vidimo, da ima težave v vseh treh pogledih, v nerazumevanju tradicije, s tem da absolutizira nominalnost nad gradnike tradicije in tradicijo absolutizira v neko mitično bitje, in v partikularističnem diferenciranju od katoliškega občestva in Cerkve v vnašanju zmede z nepokorščino in permanentno konfrontacijo.

Ruska protiofenziva za končanje bratskih vojn

Vojna v Ukrajini? Ah, kakšna vojna v Ukrajini, so nam rekli uradni "nacionalni" slovenski mediji, ko so spraševali Kijevčane po ulicah, medtem ko so Rusi v desettisočih taborili pred ukrajinsko mejo, pri nas "vojna v Ukrajini" traja že sedem let, nobene vojne ne bo in se je ne bojimo. Amerikanci so zastavili svojo kredibilnost in tajne obveščevalne podatke predali javnosti, da se ne bi kdo mogel sprenevedati, da ga je ruska invazija "presenetila". In do vojne je prišlo. Povsem slovansko azijatski slovanski rešitelji in zavetniki bele rasne identitete, branilci onečaščene bele rase s strani zahodne degeneriranosti, so prešli v protiofenzivo proti nacizmu. Da, takšna artikulacija se je našla 24.2.2022 na uradnem nacionalnem slovenskem mediju: "Tudi oborožene sile proruskih separatističnih republik Doneck in Lugansk so ob pomoči ruske vojske prešle v protiofenzivo..." Kar naenkrat so potihnili tisti dežurni objavljevalci slik s pripisi in napisi "Nič več bratskih vojn". Evropska unija si je hitro zavihala rokave, da bo čimprej napisala koliko beguncev lahko sprejme, NATO pa se je ustrašil, da bi moral intervenirati in razgaliti popolno ničevost in operativno nesposobnost nepremagljivega ruskega vojaškega stroja. Zato je sklenil, da se v konflikt ne bo vmešaval, je prenevarno. Menda lahko izbruhne tretja svetovna vojna. Ja, prav ste slišali tretja svetovna vojna. Namreč med Rusijo, ki nepremagljiva kot je, ji že Ukrajina povzroča težave, in med NATO zavezništvom, ki ga sestavlja trideset držav, med njimi celo tista, za katero pravijo, da tako rada neti vojne, in so vse opremljene z visoko standardiziranim orožjem. To bi bila tretja svetovna vojna, ker saj veste, Rusija ima jedrsko orožje. In če so nas računalniške igrice, distopični romani in hladnovojna propaganda kaj naučili in so nas, ker so zaupanja vredni, je to, da nuklearni konflikt pomeni, da bodo po vsej zemlji deževale jedrske konice, kaj, mar niste še videli ene takšnih simulacij?

Ko je David Lynch v tretji sezoni nadaljevanke Twin Peaks na zelo prominentno mesto, postavil jedrsko bombo, ki so jo nekateri interpretirali kot rojstvo zla v smislu nove uničujoče zmožnosti človeštva: češ smo na samem robu izumrtja človeštva; pa sem sam v tem, skladno z njegovim drugim imaginarijem v videl bolj seme strahu, ki se je skupaj z iznajdbo atomske oz. jedrske bombe, vsadilo in razrastlo v "kolektivnem" zavedanju človeka. Bomba sama in z njo povezano ikonično dokumentiranje atomske gobe, ki je postala simbol naše "atomske dobe", torej simbol v presežnem pomenu radikalne človeške govorice, neko dekodiranje praoblike našega iminentnega konca, je tako tisto seme strahu, ki naj bi nas delalo permanentno vigilantne, permamnentno anksiozne, v sicer pozitivno moralni naravnanosti zoper vojno in globalni konflikt. Ta podoba, ta strah pred absolutno močjo atomske bombe, naj bi torej paralizirala človeštvo do te mere, da bi se izogibalo globalnemu konfliktu. Bila naj bi neke vrste moralna varovalka, dead man's switch, ki ne obstaja zares, a obstaja v naši zavesti in nas odvrača od "moderne vojne" sploh. Tako Lynchev fokus na atomsko bombo ne pomeni toliko dejanskega jedrskega uničenja, kot trajnega strahu pred jedrskim uničenjem. Permamenten strah torej, ki dela iz naše družbe anksiozno eksistencialistično razbitino, kar je posebej jasno tudi v Lynchevi kritiki medijskega sejanja nenehnega strahu in želji po vrnitvi v "enostavnejše" čase. A to osebno, zelo pogosto hrepenenje po preteklih časih, ki so bili enostavnejši, spontanejši, brezskrbnejši, v sebi vendarle razodeva resnico. Kajti atomska bomba oz. jedrska vojna je nerazrešljiv problem. Kajti dokler obstaja, toliko časa obstaja. Izogibanje jedrski vojni, kot doktrina, je lahko smiselna le toliko časa, dokler se z jedrsko vojno ne grozi v doseganje ciljev oz. povedano drugače, dokler ena stran ne pridobiva na račun druge. Ko se obe strani bojita uporabiti jedrsko orožje, potem je to relativno vzdržna, če to pomeni, da ena stran drugi ne popušča. Kajti "imamo jedrsko orožje, zato bolje da se ne zapletate z nami" in pristajanje na to, je abosultno nesmiselno "izogibanje jedrski vojni". Kakor tisti človek nedavno v naši državi, ki je grozil svoji družini, da jih bo pomoril, če ne bo obveljala njegova. In jih na koncu tudi je. Popuščanje zavoljo možnosti konflikta, je absurdna pozicija, ki jo morejo zavzemati le ti, ki svojo eksistenco absolutizirajo v megalomanske razsežnosti absolutne eksistencialne anksioznosti, na katero so zavestno pristali. A to je tema za kdaj drugič.

Skratka, vojna v Ukrajini je prevzela našo družbeno budnost, razmišljanje, zavedanje v tem hipu. In popolnoma po pravici. Sam sem, kljub svojemu jasnemu mnenju, ki ga je moč zreducirati na en sam pojem: radikalna rusofobija, vendarle zastal preden bi karkoli komentiral. Na Prezidentovo svarilo: glejmo samo nase in vase, samo na lasten narord in ne bijmo bitk na bojiščih, ki se našega naroda ne tičejo, vse preradi pozabljamo in se hitro postavimo na to ali ono stran v nekem zunanje-narodnem vprašanju. In res, lahko bi rekli, da nobeno vprašanje ni zares zunanje-narodno, v takem ali drugačnem smislu se tiče tudi naroda in nas samih. To je res, a Prezidentovo svarilo, to zavedanje tudi vsebuje. Zavračanje določenih vprašanj kot irelevantnih za narod, se tako vrši kot fundamentalno konfrontacijsko naziranje, kot borba zoper informacijsko kolonizacijo, ki iz nas dela nezavedne participatorje v neki zunanje-narodni bitki. A problem tega je, da je velikokrat aktivno zavračanje participacije lahko zelo podobno in celo zamešano z navideznim zavračanjem participacije, ki afirmira vprašanje na način, da mu skuša zmanjševati pomen in je de-facto aktivna participacija. Ali pa zavračanje participacije pogosto pomeni tudi zelo eksplicitno-implicitno podpiranje, v tem primeru,  agresorske strani.

Res človek ne more veliko povedati. Kdor spremlja ta projekt in kdor, konec koncev, se tako ali drugače identificira z avtentično slovensko proti-revolucijo, potem razume tako Ukrajino, kot predvsem Rusijo. Kdor je bil na svetu leta 2014 in je spremljal dogajanje v Ukrajini, so ga dogodki tam nedvomno zanimali. Predvsem zaradi relativno podobnih težav, ki jih imamo s komunizmom doma. S tem imamo predvsem v mislih nerazumevanje proti-komunistične borbe in pačenje zgodovinske slike narodne identitete. Naša rusofobija pa nam mora teči po krvi, če se želimo imenovati prave Slovence. In to smo vedno izpričevali, tudi v časih ko se nam je prodajalo Rusijo kot rešiteljico krščanstva, ker je ničkolikokrat razporočeni ruski predsednik med odpiranji mega-mošej in obiskih sinagog, včasih zašel tudi v kako pravoslavno cerkev na obvezno fotografiranje. Rusija, mi pravi znanec, bo alternativa pokvarjenem zahodu, kakor je napovedala Devica Marija v Fatimi. In ko sem ga povprašal, kje neki se to kaže, mi je začel slikati domnevno vračanje k pravoslavju. Pravoslavje, ta karikatura, to izmaličenje krščanstva, naj bi bilo kakorkoli pozitivno za nas katoličane? Ne, ni. Kaj takšnega lahko zraste samo v glavah ljudi, ki so okuženi s tistim, kar smo na tem projektu pred leti imenovali "katoliški omnizem" in je razpreden po katoliških medijih. Po tej bolezni so ljudje prepričani, da je vsaka duhovnost, vsaka religija dobra, samo da ni ateizem in materializem. Ta patološka reakcija na nasilni materializem, ki je v našem narodu institucionalno preganjal katoliško vero, tako v vsakem ne-ateizmu vidi možno zavezništvo, tudi v gnilem, državi podrejenem, pravoslavju.

A človek ne sme niti pomisliti na vsa ta leta in na ljubezen, ki jo je pošiljala desnica Rusiji in onemu majhnemu botoks kralju. Spominjam se leta 2016 in obiska tega azijata pri nas in na mojo pripombo usmerjeno slovenski alterantivni desnici: se mu bo šla priklonit samo slovenska levica, ali bodo poleg hiteli tudi alternativni desničarji? S takšnimi izjavami samo kažeš, kakšen irelevanten starec si, mi je odvrnil nek krščanski neoreakcionar verjetno. Sedaj veje nov veter, Rusija je velika rešiteljica krščanstva, bele rase in verjetno še vsega drugega, kar človeku pade na pamet. Nič več bratskih vojn. Ja, kdor rusijo fundamentalno črti je gotovo starec, ostanek stare desnice, a zdaj je čas tretje pozicije ... ne, ne, četrte! Četrta pozicija onega ruskega Žižka, h kateremu romajo nastavljaške desničarke tipa Southern in Pettibone. Alternativni desničarji so objavljali njegova dela in ga gostili v težko-razumljivih youtube intervjujih, v katerih je s svojo komično rusko angleščino lajnal neke generične floskule o tradiciji in identiteti. Le redke izjeme, kakršna je bila Shiksa Goddess, je že tedaj opozarjala na Duginove izjave o Ukrajincih in Putinovo židovsko kameleonstvo, a ona verjetno ne sodi v alt-right, ona je še ostanek stare ne-prosvetljene desnice. Nič več bratskih vojn!

A vseeno, ko se je bratska vojna naposled le začela tistega februarskega jutra in so klicatelji o prenehanju bratskih vojn, svoje slike morali pospraviti za nedoločen čas, nas je začudilo, da prvič, alternativna desnica, ki se sicer danes ne imenuje več tako, kar me čudi saj se vedno spominjam, kako so me prijazno poučili, da alternativna desnica presega Richarda Spencerja in Grega Johnsona, zmore lastno samo-refleksijo in je del te nekdanje alternativne desnice obsodil rusko invazijo. Tu imam predvsem v mislih prav Richarda Spencerja in Grega Johnsona ter njegov Counter Currents. In kot drugič, prav tako nas je začudilo, kako pridno se razni tradicionalisti, neoreakcionarji in alternativni desničarji držijo pravila "Proti trenutni stvari". Med njimi tudi Cesar Tort, ki so mu nedavno pobrisali njegov Wordpress blog in je še pred petimi leti opozarjal na azijtskost Putina. A kakor je to tedaj počel iz golega nasprotovanja prevladujoči alternativni desnici, ki je kot rečeno malega azijata oboževala, pa ga je sedaj podprl, zopet iz nasprotovanja, tako delu alternativne desnice, kot mainstream narativi. In nasprotovanje trenutni stvari, nujno nasprotno stališče, je pač šport internetne desnice, ki jim povsem ugaja.

Še bolj posrečeni pa so oni, ki so v jasnem, nedvoumnem napadu Rusije na Ukrajino začeli mantrično zaklinjati, da stvari niso tako enostavne in da ni res, da gre za napad Rusije na Ukrajino. Kje pa, stvari sploh niso tako enostavne, treba je upoštevati kup dejavnikov, so rekli. To nas je presenetilo. predvsem zato, ker so takšen argument uporabljali tudi oni, ki se radi nasmihajo in govoričijo o "clown world". Ja, to pretvarjanje, da ne vemo kdo je napadel koga in da ni res, da je Rusija napadla Ukrajino, je vreden svojega mesta v klovnskem svetu pod klovnskim soncem. Spomnilo me je to na besede Justina Stanovnika in Antona Drobniča, ki sta nenehno ponavljala "treba je vedeti, kako se je začelo". Kajti, če vemo kako se je začela slovenska "državljanska" vojna, potem tudi razumemo dejanja enih in drugih. In tudi tu velja iskanje tistega, kar Stanovnik imenuje "próton kakón". Kajti če vemo, kdo je napadel koga, tudi vemo, komu je moč očitati posledice. A če se tako očitno pretvarjamo, da ne vemo kdo je koga napadel in celo, da je bil napad izzvan, potem se lahko pretvarjamo tudi, da je za vojno kriva Ukrajina, da so cene v nebu zaradi Ukrajine, da je lakota v Afriki zaradi Ukrajine in da bodo migranti, ki nam jih prisrčno obljubljajo botoksirani azijati, zaradi Ukrajine. 

A težava tega klovnskega pristopa gobezdačev o klovnskem svetu je pač v tem, da so ameriške obveščevalne službe predvidele, kaj se bo zgodilo. V tednih in dnevih pred invazijo so svarile, Rusija bo napadla Ukrajino in morda bo uporabila pretvzeo, kakršne je uporabljala Nemčija (npr. ob napadu na Poljsko). In Rusija se je hahljala, kje pa, to so le vojaške vaje, nobene potrebe ni, da bi napadli Ukrajino, Amerika je ta, ki vžiga vojne po svetu. A ameriški obveščevalci niso popustili in so postavili na kocko svojo kredibilnost in svarili dalje. Ukrajinski mali predsedniček z narejeno hripavim glasom se je norčeval iz ameriških obveščevalcev. Če bo ta vojna res, kako da mi o tem nič ne vemo in na enega od dni, ki se je napovedoval kot možen datum invazije je celo razglasil dan enotnosti. A do napada je čez čas le prišlo. Vendar Rusija zaradi intenzivnih obveščevalskih dejavnosti, predvsem Amerike, ni mogla inscenirati povoda, s katerim bi opravičevala nujnost invazije. Ne, morala se je zadovoljiti z denacifikacijo židovskega predsednička, ki da jo bo izvedla, ko bo v bliskoviti vojaški operaciji odstavila vlado, zamenjala režim in dve pokrajini z razpasenimi Rusi naredila za res avtonomni pokrajini.

A kljub tej jasnosti dogodkov, pravijo ti klovnski desničarji in ruski petokolonaši po zahodnih državah, o katerih smo prav tako že vsa ta leta pisali, ne vemo kdo je koga napadel. Ni res, da je Rusija napadla Ukrajino. Kje pa! Še najbolj pa so smešni ti naši rusofili iz vrst komunistične intelektualne kontinuitete. Ti dinozavri tipa Kučan, Türk, Mesec. Posebej še ta pizdolero J. P. Damijan, ki v slovenščino prevaja bebavo rusko propagando onega ušivega Mearsheimerja, ki v svojem velikodušnem sočutju s hudičem, smatra, da je bil napad Rusije na Ukrajino malodane spontan odgovor iz eksistencialne ogroženosti in ki odgovarja na svoje hipoteze s hipotezami in jih na koncu predstavi kot argumente. Eden takšnih je tudi domnevna odločilnost izida vojne v Ukrajini, ne za Ukrajino in Rusijo, marveč za ZDA in Rusijo. Taisti argument pogoltne in napol prebavi očitno tudi Damijan, ki ga potem izbljuva po Dnevniku. Spopad v katerem nobena stran ne sme izgubiti, če bo izgubila ZDA, (glede katere ga nedvomno tlačijo nočne more), bo s tem izgubila vlogo svetovnega hegemona. Najbrž ta mnenjski šaralatan še nikoli ni slišal za korejsko ali vietnamsko vojno. 

A sočutje do hudiča je sindrom, za katerim na zahodu boleha mnogo naših ljudi. To je tista petokolonaška eksotična bolezen, ki jo kdo stakne ne v džungli, ampak na internetu. Tako sem ob tisti slikici z branečo se materjo Rusijo, ki smo jo na tem projektu objavili pred leti skupaj s citatom Adolfa Hitlerja, sedaj naletel še na podobno neumnost podobno ušivega proti-vojnega liberalca G. M. Younga, ki smatra, da je za vojno kriv oni, ki se upre napadu, podobno kot je Cestnik nekaj podobnega impliciral za slovensko protirevolucionarno stran pri vprašanju državljanske vojne, češ da je krivda za vojno tudi na protirevolucionarjih, ker so z upiranjem nasprotni strani, torej v vojni sodelovali. A Youngova pohvala je šla slikici, ki je skušala nazorno problem braneče se matere Rusije pokazati na način, da bi ga razumeli še zakrknjeni rusofobi, kakršen sem sam. Poglejte, kaj če bi bila situacija obrnjena, kaj če bi okrog Amerike Rusija začela nameščati svoje baze in Iran in Kitajska. ali ne bi bilo logično, da Amerika intervenira? Ali ni logično, da Rusija intervenira. Sočutje do hudiča, sočutje do sovraga, sočutje do sovražnika. Nekega ničvrednega Amerikanca skrbi, ker menda mednarodno stanje ni popolnoma pošteno do Rusije, zato navija za Rusko invazijo v Ukrajini in terja od lastne, lastne države, da umakne svoje baze od Ruskih, saj veste da bo pošteno za vse. Da bo imel tudi sovrag poštene možnosti. Ne vem, če bi se mogla lepše pokazati preskrbljenost in prenasičenost zahodnjakov, ki so tako polnih trebuhov in jim je tako lepo, da jih skrbi, da se bo njihov sovražnik počutil prijetno.

O tej bolezni smo na tem projektu tudi že govorili. To je tista Mussolinijeva nočna mora preskrbljenih živali, ki jim je mar le še, da bodo nakrmljene in iz katere izvira tako dobrodošlica imigrantom s strani deklet, kot sočutje do vsake  živalice, kot končno sočutje do nasprotnika.

Pa saj vendar ne govorimo o tem kaj je pošteno! Govorimo o tem, kaj je v našem interesu! In če je v našem interesu, da postavimo baze na meje Rusije, jih moramo postaviti tja. In če je v našem interesu, da postavimo NATO bazo sredi Moskve, jo moramo postaviti tja. In če je v našem interesu, da zradiramo Rusijo z obličja zemlje, jo moramo zradirati. Svet ni debatni krožek, v katerem skušamo dvema stranema dati enaka izhodišča. Ali res nimamo več volje do samoohranitve? Ali res nimamo več volje, do samoobstoja, da nas skrbi, da se ne bodo Rusi počutili užaljene, in da se ne bo mali azijat čutil ogroženega? Se spominjam slike, ki sem jo dodal enemu od blogov pred leti, kjer eden od imen alternativne desnice, hvali onega čečenskega debeluha in pravi, ta se ne šali, upam, da nas res vse pobije. Očitno res izginja ta volja.

Ko so pred leti alternativni desničarji izumili izraz cuckservative in lajnali besedo cuck, sem že rekel, da ta beseda v odnosu na Rusijo najbolj pristoji njim. Saj nmreč hvalijo, recimo temu "eksistencialno", če je že postala ta beseda tako priljubljena med predavateljskimi podganarji, hvalijo eksistencialno grožnjo lastni državi in lastnemu narodu in jih sedaj skrbi, da je bila uboga Rusija eksistencialno ogrožena, ker morda bi pa nekoč Ukrajina vstopila v NATO in to bi bilo tako hudo, ker bi bilo čisto na meji z Rusijo in bi bilo skoraj tako hudo, kot če bi v NATO vstopila Finska. Ojej.

In ko sedaj poslušamo o vlogi Amerike v tej ukrajinski vojni in vseh mogočih retoričnih iznajdb, ki jih še mora izbljuvati rusko-azijatsko-židovsko srce in ko sedaj v mejnstrimu poslušamo o deviški Evropi, ki trpi pod škornjem Amerikanskega jenkija, se tako nostalgično spominjamo tistih starih, enostavnejših časov, ko smo kaj takega brali le v biltenih evropskega Blood & Honourja. Od Amerikancev okupirana Evropa. Pa naj še kdo reče, da skinheadi niso graditelji zahodne družbe.

In sedaj, ko se ozremo po napisanem lahko vsi skupaj vidimo, da ni povedano nič novega in če smo iskreni, tudi nič pametnega. Spomnil sem samo na nekaj preteklih referenc in izkazalo se je, da preboja ni. Edina res pozitivna stvar, ki se je zgodila pa je, da se je pokazalo, kako hitro smo kot družba še vedno na zahodu sposobni preiti v stanje solidarnostne vojne. Kako hitro smo sposobni pustiti vse kontemporarne idiotizme, s katerimi si krajšamo čas in polnimo naslovnice, da ohranjamo demokratično-progresivno narativo v teku in ji darujemo svojo nenehno participacijo po omrežjih, komentarjih in klepetalnicah. Vse to v hipu odpade, ko začutimo, da gre res za naš obstoj. In to se je pokazalo v prvih dneh ruske invazije. Vsi liberalizmi so v tistem čudovitem trenutku odpadli in nekje v globinah se je slišal klic Evropejca. Seveda ko smo ugotovili, da vojna ne bo zares tako zelo zadevala nas same, smo se vrnili k debatiranju o tranzvestitih, pedrih in klanju otrok v materinih trebuhih, ampak tisti odmev je ostal.