Od judov kaj (1859)

Od judov kaj

"Tako imenovani časnikar Rogač", 1859

(Urednik: Luka Jeran, 1859)

^{Marie-Alphonse Ratisbonne (1814-1884)}

Po neštevilnih ulicah visociga Dunaja je res marsikaj viditi, kar se drugod ne vidi in viditi ne more, ker Dunaj ima vse dobre in slabe lastnosti veliciga mesta na sebi — je človeško mravljiše; kakor pridni mravljinci, ljudstvo vse križem hitama dirja, tode zlasti za tistim, od kteriga govori sv. evangeli, rekoč: Haec omnia adjicientur vobis. Vse druge pa v tej zadevi prekose, kakor povsod, tudi tukaj tisti blaga željni, denarja lačni mravljinci, ki jim pravimo judje. Vsiga druziga na Dunaji ne omenim, ne katolištva, ne krivoverstva in nejeverstva, vam ne bom popisoval ne cerkveniga ne družinskiga življenja — kakoršno povsod, takošno tudi tukaj po vsih mogočih razmerah: glede cerkveniga življenja bi se Slovenci tu komaj kaj učiti mogli, glede družinskiga pa — zraven bogastva medleva grozna siroščina; zraven gizde nar veči pomanjkanje z vsimi nasledki z obeh strani. Na vsak vogal bi utegnil pod ulično ime še postaviti: Misericordia tua. Domine, quia non sumus consumpti! — Na Dunaji tedaj je veliko Abrahamovca viditi, kolikor po vsim Krajnskim ne, i kakošno de je po vnanjim to ljudstvo, morde vedo tisti, ki pridejo v Ljubljano na somenj; ker takrat tudi kaka dva juda pred šolami svoje blago razpostavita. Za druge pa to ljudstvo nekoliko popišem. Slabotno je in šibko. Zakaj? Ker večidel v nesnagi živi, se premlado ženi in moži, in le pri sorodnih (zato pa tolikanj radi keršanske posle v službo jemljejo, ker jud pri težkih delih neki ni za nobeno rabo). Sicer ima moški spol, eden ko drugi, černo pokrivalo, zarašen obraz, z dolgo brado, in z dvema ferkočinama ob sencih. Navadna zgornja obleka je černa ali sivkasta hala do peta, večidel umazana, verh nje pa ravno taka pasica. Tak je jud po vnanjim, in namenil sim se, vam ravno od tega juda nekoliko sporočiti. Nagnila me je k temu undanja daničina opomba, de za vse druge krivoverce in nejeverce molimo, samo za jude mende še ne. Povem, kar znam. Ako se ni še bratovšina v stanovila, se pa vsaj nje osnova pripravlja. Marsikomu je znano ime jezuita Ratisbonna: bil je jud, in po čudeži, kakor sam piše, v katoliško cerkev pripeljan. Ko se je namreč zlo togotil nad svojim bratam (ki je bil že popred keršansko resnico spoznal), in je proti kat. cerkvi z besedo in z djanjem svojo sovražnost razodeval, ga jc vender nekdo pogovoril, de naj si dene na vrat svetinjo Matere Božje z molitvijo vred, s. Bernarda "Meinorare." Posmehoval se je temu, pa vender storil po prijatlovi volji. Kmali potem pride z družbo v cerkev v Rimu, in tukaj se mu v vsi svetlobi kraljice nebeške prikaže Mati Božja; njegova terdovratnost se spremeni v serčno gorečnost do katoliške vere, in kmalu stopi med jezuite, med kterimi je živel do lanskiga leta. Ker pa so se mu njegovi oslepljeni sorodni bratje judje tolikanj smilili, si nameni z Božjo pomočjo bratovšino osnovati s to namembo, de bi se zanje molilo in njih spreobernjenje, kolikor mogoče, spridama pričelo in pospeševalo. Ker se pa pravila jezuiškiga reda s tem ne strinjajo, so ga njegovih redovniških obljub odvezali, de se bo mogel svobodno iti neoviran ves temu usmiljenimu delu posvečevati, kar mu Bog daj in pomagaj Devica Marija. Bral sim poziv do vernih kristjanov, de bi molili za spreobernjenje judov, ki je takle: "Neprenehama se moli za spreobernjenje malikovavskih in od cerkve ločenih ljudstev. Vender pa je narod, — milovanja vreden — ki ga morde preveč pozabljamo v svojih molitvah: Izraelci so, bolj znani po navadnim imenu: judje. Zakaj bi tudi za Izraelce naša pobožnost ne skerbela. In toliko bolj, ker je sveta družina tega rodu in ker mora vsaka daritev storjena za spreobernjenje tega ljudstva Jezusovo, Marijno in Jožefovo serce razveseliti. — Tedaj z molitvijo in s postam pri Bogu prosimo, de bi Izraelce odrešil tistiga mutastiga duha, ki jim brani, de ne spregledajo in ne spoznajo naše sv. vere; in de bi Gospod tiste tolažne besede do njih govoril: 'Zlil bom čez vas čisto vodo in očišeni boste vsih svojih pregreh. Dal vam bom novo serce in vlil v vas noviga duha; vzeti hočem iz vašiga mesa kamnito serce, in dal vam bom meseno serce; storil bom, de boste hodili po potu mojih zapoved.' Eceh. 36. Molitev: Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Jakopov, ki si zmed vsih narodov Izraelce si izvolil za svoje ljudstvo in svoj delež, spomni se nesrečniga stanu, v kterim toliko časa že zdihujejo: napajani so s sramoto in z zaničevanjem, ker so tvojiga Sina Jezusa Kristusa umorili. Oni ne spoznajo ne svoje zmote, ne svoje slepote. Prosimo toraj zanje tvojiga usmiljenja, Gospod, in tvojiga razsvetljenja. Odpri svojo usmiljeno ljubezen zgubljenim ovčicam iz hiše Izraelove, de se vernejo v hlev praviga Pastirja, in de bo zgubljeni sin zopet našel Očetov dom. Usliši, Gospod, naše prošnje. Združimo jih s prošnjami njih spreobernjenih bratov in z zasluženjem križaniga Jezusa Kristusa ki je rekel: 'Oče, odpusti jim, ki ne vedo, kaj delajo!' Vzemi vender od njih serc zagrinjalo, de bodo z nami spoznali našiga Gospoda Jezusa Kristusa Amen." — Podpisan je Ignaci Samhiri, patriarh Antiohijski v Sirii. Kaj več nisim pozvedil.

Ako to velikansko početje Ratisbonnovo, za ktero ga more le pregoreča ljubezen do Boga in do bližnjiga vnemati, s pravovernim očesam pogledamo in v duhu katoliške cerkve premislimo, se resnično nekaciga strahu in stermenja ne moremo znebiti. Tedaj to ljudstvo, ki mu je prekletstvo Božje in hlapčevstvo na čelu zapisano, — to nesrečno ljudstvo, ki mora—od Boga obsojeno — pričanje dajati Sinu Božjimu in njegovi nevesti, sveti cerkvi, do konca sveta, ker je kričalo: "njegova kri pridi čez nas in čez naše otroke;" — to ljudstvo, nad kterim se previdnost Božja čudovito razodeva, nad kterim ostra šiba neskončne pravice nenehama šviga, to ljudstvo tedaj v zveličavno naročje sv. cerkve napeljevali, večno prekletstvo od njega odvaliti; koga le nekaka strahota ne obšine, kadar sliši od taciga početja, de hoče namreč slaba revna stvar človeška z orožjem molitve in goreče ljubezni vsemogočno roko pravičniga Boga znad nesrečniga in tako očitno tepeniga ljudstva odmakniti? Kdo ne ve, de celo sveta cerkev, ki je prečista nevesta Kristusova, pri kterim in po kterim vse premore, vender celo ona, pravim, ravno glede judovskiga ljudstva na veliki petek z nekako sveto grozo svojo molitev opravlja; ko namreč moli za vesoljni svet, za vse stanove in narode, in povsod na koncu molitve velemočni Amen pristavi, si pri molitvi za slepo in nezvesto judovsko ljudstvo ne upa Amen pristaviti, ravno ko bi čula Očeta svojiga križaniga Ženina, ki ravno zdaj svojo kri preliva za grešno človeštvo, ravno ko bi slišala glas njegov: "Ne delaj mi sile, saj vidiš, kdo mi je Sinu na križ pribil; spomni se, de se je to ljudstvo samo v moje strašno maševanje obsodilo 'za vekomaj!'" — Kdo nadalje se ne spomni Kristusovih besed Mat. 6. 24. "Nihče ne more dvema gospodama služiti; ali bo namreč eniga sovražil in eniga ljubil, ali se bo eniga deržal, in eniga zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." To je gotovo pomenljivo, de je Gospod vsimu Božjimu nasproti postavil ravno mamona — bogastvo: "Ali se bo eniga deržal in eniga zaničeval!" In komu ni znano, de je ravno judu za mamonam pohajati tako prirojeno, kakor druzim Božjim stvarem jesti in piti. In de ga je pravični Bog ravno tej kugi, lakomnosti prepustil, kaj naj to pomeni? Naposled tudi pri njem enaciga hrepenenja po dušni resnici in po odrešenji, kakor pri druzih krivoverskih in nejeverskih narodih, kratkomalo ni čutiti; toraj zgolj tepenost, zgolj zagreznjenost v mamoma, zgolj slepota! — Če vse to pomislimo, in ko pravi katoličani spoznamo, kakor se je unidan v enim časniku bralo: de bo judovsko ljudstvo katoliški veri pričevanje dajalo do konca sveta; se moramo res zaupanju in vnetosti Ratisbonnovi čuditi, ki se je vpričo tolikanj tehtnih djanskih resnic vender taciga silovitiga dela lotil; de bi mu pač vekomaj moljeni neskončno modri sklepi previdnosti Božje premajhniga vspeha ne bili odločili! Mislimo pa ravno zavoljo teh resnic, de namen njegov ne more drugačin biti, kakor ta, de bi posamezni judje še bolj pogostama prihajali v katoliško cerkev, kakor dosihmal, akoravno se tudi zdaj zmiraj sliši in bere od judovskih kerstov. Upajmo toraj in prosimo tudi mi, de bi njegovo usmiljeno delo veliko sadu obrodilo, ker nazadnje je vender pisano: "Charitas omnia vincit — ljubezen vse premaga;" in če se tako rekoč "in toto" to ljudstvo ne bode spreobernilo, de bi vsaj od mnogo njih naš Bog in Gospod vzel zagrinjalo, de bi spoznali Jezusa Kristusa! —

Zraven tega pa prosimo, de bi Bog hotel keršanstvo rešiti tega ljudstva, ker je zanj res prava šiba in nadloga; in to je treba ravno sedanji čas iz dna serca prositi; zakaj kakov jarem de so judje sedanjimu keršanstvu že oklenili, je komaj verjeti. Naj toraj pristavim, kar piše v tej zadevi imenitni katoliški časnik: "Zgodovinsko-politični listi" v sestavku: Poslednje judovske homatije in keršanska deržava.": "Ravno 12 let je, kar je francoz Toussenel judovsko denarsko moč štel med perve trinoštva, kterih mora prihodnja ljudstevna spomlad človeštvo rešiti. Znano je tudi, de je zadnja francoska prekucija (l. 1848) posebno v Elzasu že na to namerjala, de bi se sprevernila v splošno judovsko preganjanje. V pojasnjenje te nepričakovane prikazni se je takrat glas po časnikih gnal, odkar so jude na Francoskim čisto osvobodili ali razvezali, de je veči del vsiga zemeljniga posestva v Elzasu trikrat šel skozi judovske roke, pa še ene njive niso sami obdelali. Toussenel je terdil, de se sploh po Francoskim omamna presila judovskiga detja po vsih obertnijskih in kupčijskih razmerah, v nar imenitniših zadevah političniga in družinskiga (socialniga) življenja razodevlje. Z ostroumnim in skor številarskim dokazovanjem sledi za dobro skritimi, vsakdanjimu očesu le dozdevanimi toki in podzemeljskimi prekopi, iz kterih kolabara judovska premogočnija prestole gojimov (kristjanov) in njih svet v Izraelov prid obrača in suče. Zapadno — deželsko človeštvo se je od tistihmal za 10 let postaralo: kar je Francozu Tousseuelu takrat še utrudne preiskave in zasledovanja prizadjalo, je zdaj pred vsimi očitno. Nar bolj na Francoskim. itd." Nato popisuje, kako de napoleonstvo streže judovstvu, in pravi dalje: "Kdor je kakoršnekoli politiške prikaze, ki so se poslednje mesce sproževali, bolj natanko premišljeval, je vidil kakor v sanjah — vse mogočneje se gibati, ki se bodo dans ali jutri zversteni borili v veliki določivni bitki. De pa ravno judovstvo tolikanj očitno in mnogostransko vihteno silo med temi prikazi zaseda, se je moglo vsaj čudno zdeti; in ne vemo ne jasniši dokaza, de se je poslednja nit pretergala, ki je naše očitne zadeve še zmiraj s keršanskim srednjim vekam vezala, kakor ravno tisto nesramno prederznost, s ktero so severno-amerikanski judje o pervi priložnosti že zoper edino ime keršanskih narodov, de ne rečemo, zoper ime keršanskih deržav planili.— Res čudno! ravno tista prigodba, ki jo je ves ljubi svet ko nar veči slavo naše napredajoče omike zglasoval, — de je toraj ravno ona amerikanskim judam prilika bila, de so očitno ugovarjali zoper staronavadno besednijo, poleg ktere se je sploh ta omika ko stoletna pridobitev keršanskih narodov celo v zapadni republiki še zmiraj zaznamovala! Treba bi se bilo sicer komaj le nekoliko ozreti na žalostno stanje judovsko po Rusovskim in Poljskim, kakor ga vsi popotni in drugi sporočevavci z nekako meržnjo popisujejo, in spoznali bi, de ptujsko judovsko ljudstvo keršanskim narodam, pri kterih gostuje, v omiki nikjer ne napreduje, ampak povsod le od njih pridelkov živi in se redi. Nikjer se pri slabotnih in spridenih keršanskih rodovih ne razodevlje kaj dobrodevniga vplivanja primešaniga judovskiga življa (elementa), temuč nasproti še judje bolj glojejo po tacih terhlenih truplih ko zjeden strup z vedno veči razdjavno močjo. Res je sicer, de se povsod, kjerkoli ljudsko življenje boleha, nenavadno rodovitijo, tode le tvarinsko (materialno) na stroške dušniga in telesniga pogina keršanskih ljudstev, med kterimi prebivajo. Tako rastejo vsigdar med slovanskimi narodi ko žganjarji in sladkarijski krošnjarji in teržijo z nar hujšimi strastmi svojih keršanskih sužnikov. — Ko je bil toraj morski telegraf med Irskim in med Ameriko speljan, in so bili pervi dopisi med angleško kraljico in predsednikam združenih deržav po njem zmenjevani, je poslednji — Buchanan po imenu, razodevaje svoje veselje nad tem neverjetnim približanjem med tako daljnimi prostori zemlje rabil besedo: "vsi narodi keršanstva." Berž mu to judovski rabin, dr. Kališ, očita, in Buchananu se je prilično zdelo, z lastnim pisanjem splošno judovsko nevihto potolažiti in se izgovarjati, de je vedno še besedoval za versko in popolnama vestno svobodo, in de s tisto besedo ni namerjal judam količkaj kratiti. Ob kratkim, glavar severno-amerikanskih deržav se bo pač znal, v zadevah človeške omike še kterikrat kaj od "keršanstva" opomniti.

Ob tisti priložnosti se je sploh še le pervikrat sprevidilo, de je judovska tvarinarija prekosila tudi glasovito navihanost severniga Amerikanca, in de judovstvo noter do glavarstva republike nič manj ne premore, kakor že po nekterih deželah stariga sveta. Kmalo potem so govorili, de bode novi sporočnik sev. am. deržav v Madridu pač kak jud le in Rothšildov mešetar, — na Španskim, kjer je judam več ko 300 let že prepovedano bivati. Berž ko ne hočejo nesrečno kraljestvo judovski berklavnosti odpreti, in ker jim je to pred nekaj leti s Francoskiga in Nemškiga sem spodletelo, hočejo to storiti s pomočjo amerikanske diplomacije. "Jud" je na Španskim nar gerji zmerjanje, in velja toliko, kakor izdajavec naroda in narodovstva, zakaj bi se neki ta sredovečna keršanstevna prevzetnija španskiga ljudstva ne ponižala, saj se je od leta sem celo deržavni zbor mogočniga anglikanstva judam odpreti mogel, in slovo dati ponosu, de je vseskozi keršansko truplo?

Za Francoskim ni nobene zmed velicih deržav, v kteri bi judovstvo mogočniši bilo, kakor na Avstrijanskim — pri nas! Vender pa v našim cesarstvu vsimu novotarjenju vkljub nismo še do tje je zagazili, de bi z 800 000 dušami ptujiga naroda, ki obstoji sam zase v nar tesneji versko-narodni zvezi, po enaki meri kakor s keršanskimi verstvi sploh in vseskozi ravnali. Zlasti na Avstrijanskim veljajo še tiste deržavljanske zapreke zoper jude glede njih zemljiške pridobivne in posadne vpravičenosti; to se pravi, naj se posestvo zemljiških dober za zdaj še varuje nesreče, de bi postalo judovsko kupčijsko blago. Taka ograja pa je za jude toliko nepriležniši, odkar je deržava za svoj dolg pri narodni banki deržavniga posestva za 150 milijonov vrednosti odstopila, zakaj z njegovim pokupljenjem bi se bile začele prezale barantije. To razmero si moramo dobro zapomniti, de bomo čudni šunder dobro razumeli, ki skor po vsih avstrijanskih časnikih venomer perska in hoče: "neizločno enakopravnost vsih verstev" po cesarstvu, ali pa "osvobodenje vesti" (unbedingte Gleichstellung aller Confessionen, "Befreiung der Gewissen" — "Gewissensfreiheit"). Nasproti tacim geslarijam začudeni poprašujeino: Kaj Avstrija teh dobrot sedanjiga časa resnično še ne premore? Kaj toraj naj pomeni — v skrivnostno pertivnih žlobodrijah in modrijah ves avstrijanski blagor glede notranje in vnanje politike zmiraj le na to "Gewissensfreiheit" in "Gleichstellung aller Confessionen" natvezati, saj so vender protestantje na Avstrijanskim sami svoji, ko nikjer tako ne, in katoličani so dobili konkordat! — Odgovor: Nič druziga to ne pomeni, kakor popolnama razvezanje in razberzdanje judovskiga "konfesijona," zlasti njih vsestransko pravico za kupovanje in prodajanje zemljiških posestev. V tem se prav in popolnama pojasnuje ravnanje in pisanje večiga dela avstrijanskih časnikov in dopisov v ptuje novine, zraven pa še v tej tehtni resnici, de je perijodiško časništvo avstrijanskiga cesarstva skor vse — naravnost in postrani — v judovski oblasti. Ta "četerta moč v deržavi," kakor pravijo, je na Avstrijanskim postala judovska moč, in jud nad njo vradniško čuje. Judje posebno zdaj svet podučujejo, kaj de je od konkordata ljudem misliti, oni jim ga tolmačijo, oni popisujejo to stalno deržavljansko pogodbo ko zapopadek vsiga zastaraniga praznoverstva, ko gotov pogin Avstrije. Nikoli ni bila njih goreči skerbnosti posebna želja zaznati za pospeh in napredek Avstrije; po čemur pa vsaki dan iz globočine pers kriče kakor po edinim in pravim avstrijanskim zdravilu, je zatajevanje konkordata, odpravljenje skopušnih postav, in vpeljanje obertnijske prostosti. Potem še le bi bila "vest" judovskiga "verstva'' popolnama rešena.

Marsikdo se je že mende čudil temu posebnimu divjanju zoper konkordat, ki pa ravno juda le s čerkico ne omeni. To je res, ali konkordat vender še eno keršansko plat na deržavi razodevlje, ktera utegne sicer judam vso pravico skazovati, ki bo pa ž njimi zmiraj ko z narodam, ki je sam zase, ravnala in nikoli ne tako, kakor s kterim keršanskih verstev. To je, in ko bi bilo keršanstvo te deržave še tako le videzno, to je, kar današnjim judam ni všeč; in ob edinim tem keršanskim znamnji se tolikanj spotikujejo ti novotarni judje, de čisto pozabijo, de si morejo le v obsenčji keršanske deržave velikanske bogastva pridobiti, množiti in vživati, ki jih pa nasprotno zgolj natorsko-pravičenska in priležnijska deržava varvati v tacih ali tacih okolišinah ne bo imela morde ne volje, ne moči. Na Boruskim je še nekje ločina starovernih judov, kteri so mislili, de jim je treba očitno in slovesno ugovarjati zoper popolnama osvobodenje in enakopravnost judov (z druzimi prebivavci namreč), zakaj kako lahko bi nespametna ošabnost njih ponovotarjenih bratov strašin konec storila in dokazala, de se je mnogoslavljena judovska premetenost edino le v tistih "očaških" tamotnikih ohranila. — Nekeršanska priležnijska¹ deržava svoje denarske hlapčone in pijavke še nar bolj čehlja in pusti, de se žejna goba vsa napije; ob času pa jo bo stisnila in scejfrala in natorska pravica socialnih prekucij bo perve svoje žertve davila judovske denarske kraljiče. —

Ako vse ne moti, je že celo nemški liberalizem² od svoje razberzdane vertoglavnosti se spreobernil. Trezen pogled je sprevidil pajčevino abstraktne teorije, ostud in nejevolja, poleg okolišin tudi skerb za trebuh so stopili na njeno mesto. Celo v Allgemeinarici se zdaj večkrat, zlasti iz severne Nemčije in posebno iz Hamburga, dopisi bero od prevzetniga počenjanja judovskih novčarjev, kakoršni dopisi bi bili pred devetimi leti še lopsani ko čezgorski fanatizem. Taki odkritoserčni dopisi, pa liberalnih časnikov so toliko imenitniši, kdor pozna skrivno literarno maševanje, ki ga judovstvo nad nasprotnikam snuje; kdor ve za njegove pripomočke in poti in njegove ne zaničevane strašila. Saj so celo unidan žugali vredniku znaniga kratkočasniga "illustriraniga" lista (fliegende Blätter), ker je sem ter tje judovske spakarije im smešnice vanj postavljal, ako se še enkrat kaj taciga prederzne, mu jih pet in dvajset in toliko "officiell" na gerbo našteti. Toliko manj pa judovstvo samo po modrim svetu ravna, de bi namreč tudi ono bolj mirovalo in natihama ostajalo, saj je vender nar širji meje zadnjič preskočilo v Mostaratovi homatii.

Kakor je že znano, so judje o tej priliki skor po vsih zapadnih deželah ko mogoštvo zoper mogoštvo se obnašali. Niso samo naravnost do papeža samiga, ko glavarja rimske deržave, prošinj pošiljali, ampak so tudi v severni Ameriki, na Angleškim, na Francoskim, na Boruskim, na Holanškim, na Sardinskim itd. diplomacijo zase nagovarjali. V Parizu so denar zbirali za "častno sablo" vredniku plamenitiga in nezbožniga Siece-a, ki se je poganjal za njih reč z vsim ognjem dodelaniga nejeverca, dokler ni cesarska prepoved temu pričkanju konca storila. Zoper Veuillota, vrednika časnika Univers-a, njih nar hujšiga nasprotnika, so deržavniga pravdnika sklicovali, in ko jim je bilo od te strani odrečeno, so Veuillotu natvezli tožbo zavolj skrumbe in obreke. Nazadnje so po francoskih časnikih pertili, de bodo splošno kreditno ali posojilno odreko osnovali zoper vlado papeževo; de se že med vsimi judovskimi denarskimi pervaki po Francoskim in po Nemškim zveza roti zoper papeža, ki bi se mogel neki kmali podati (vsaj tako so mislili), kadar njegova vlada nobeniga [d]enarja več na posodo ne dobi; inu to bi se tudi neki lahko zgodilo, pravijo, ko bi le hotli bankni velikaši Rothšild, Pereire, Mires, Milhaud, Delamare, Fould, Solar, Baruch, Javal itd. itd. Zgolj zaupni možje in nar imenitniši podpore cesarskiga denarstevniga zistema, veči del tudi posestniki vladnih in vradnih časnikov na Francoskim. —

Opomnili smo ne enkrat, de mora Mortaravska pravda reševana biti poleg deržave, v kteri so cerkvene postave tudi deržavne, in morajo tudi biti. To in le to samo stori deržavo keršansko ali katoliško v pravim pomenu. Sihmal je še samo ena deržava taka, namreč rimska. Vse druge zapadne deržave so sihdobske ali moderne, ki se le po veči ali manjši meri keršanskih spominov ali sprevzetih konkordatov ločijo itd.

Z eno besedo: zgolj zoper obstanek rimske, zoper obstanek tedaj edine še keršanske deržave — je judovska zloba v poslednjim repenčenji pihala. Vodivna njih misel je bila ravno tista, kakor v naskakovanji zoper avstrijanski konkordat, namreč: odsihmal naj nobene keršanske deržave več ne bo, še po videzu ne, zato mora narpred deželsko vladarstvo papeževo za vselej poginiti.

V Mortaravskim prepiru je bila ta misel in želja nar bolj določno izgovorjena, in pogled na politiške stranke, ki se sučejo okoli "italijanskiga vprašanja" (kakor sedanje homatije imenujejo) natanko razkaže pravotne tovaršije judovskiga hruma zavoljo Avstrije in Rima. — Nefandum scelus Israel audet. Gorje ubogim judam, kadar vihra čez-nje pride! In kje bodo pribežališa iskali? Kakor zgodovina uči, pri ravno tisti cerkvi, v ktere pogin se zdaj zaprisegajo in znašajo mošnjo in kurjavo. Tode če več bodo nanesli, huji jim bo germada gorela!

---

<sup>1. Čudna beseda! Popotniga lista ji nisim podpisal, zatoraj jo prepustim, kakor marsiktero drugo, mili sodbi bravcov. Nemec je skoval: Zweckmässigkeitsstaat. — deržava blezo, ki vse in edino le tisto hoče, stori in pripusti, kar se ji po njenih mislih ravno ta in ta čas prileže; ki je sama sebi pravica, sama sebi malik; se ne meni ne za Boga ne za hudiča.

2. Po pomenu neznansko široka beseda, de je skor ni obseči; po domače bi rekel: liberalizem je samopašno mnenje — v prostotnih razmerah, razujzdano stezanje lastnih pravic glede slušnosti čez postavljene meje, posebno pa podložnih zoper vsaktero oblast stran zapovedovanja: sploh upornost zoper podložniški red, ki ga je Bog med svet zasadil. Zatoraj je liberalizem mnogostransk, versk in cerkvensk, deržavljansk, družinsk, poleg tega, kakor se meje krajšajo ali cerkveni oblasti, deržavi in deželski vladi in družinskimu predništvu. Verski je večidel nasledek znimarnosti prave vere in prerojeno dete njegovo je rado — potegovanje za enakopravnost judovstva z druzimi keršeniki itd. [Opomba avtorja članka]

Naj pristavimo k sklepu: Kakor so posamezni zaterjeni grešniki milovanja vredni, so še veliko bolj cele ljudstva v takim stanu. V tem pomenu naj slehern ta spis sprejme, in kdor ima dobriga duha, naj bi tudi tega nesrečniga ljudstva v molitvah ne pozabil. Morebiti pa vender jame nastajali čas, ko se bodo jeli tudi judje nagibati k luči resnice, ker enkrat se bo le zgodilo, in kdo ve, kako deleč ali kako bliz je konec sveta? [Opomba urednika Luke Jerana]</sup>

  

Kaj je toleranca, strpnost in ali je dopustna (1873)

Kaj je tolerancija, terpnost, in če je dopustljiva

K. M., 1873

(Urednik: Luka Jeran, 1873)

Jezikoslovno je beseda tolerancija izpeljana iz latinske besede "tolerare", prenašati, poterpeti, terpeti, dopustiti kaj, in pomenuje splošno pripuščenje ali nebranjenje kacega zla.

Tolerancja pa je ali bogoslovna, theologica , ali pa deržavna, civilna. In civilna je zopet ali očitna (publica), ali pa zasebna (privata).

Verska (dogmatična) tolerancija je tisto mišljenje in djanje, po kterem se sprejema in velja vsaka vera, vsaka cerkev za dobro. Taka tolerancija, taka terpnost se mora naravnost in popolnoma zavreči, ker to je verska vnemarnost (indiferentizem); taka terpnost je nepravična do Boga, ker Bog, večna resnica, ne more zmote tako ljubiti, kakor resnico, — nepokoršine ne, kakor pokoršino. Kdor tedaj je v veri toleranten, sterpen, komur ni nič mar, bodi si prava ali neprava vera, on žali večno Resnico, on se  hudo pregreši zoper Boga. V tem ga ne more izgovarjati nobena postava, nobena reč, ker do Boga, do resnice, do svojega večnega namena ne more in ne sme vnemaren biti noben človek.

Dasiravno toraj Cerkev vsacemu kristjanu zapoveduje vse ljudi ljubiti, kar je glavno načelo, veliki princip; vender mora Cerkev vedno za to skerbeti, za to delati, da zgubljene ovčice v svoje naročje zbira: "ut sit unum ovile et unus pastor". Da bo en hlev in en pastir.

Cerkev je prejela neoskrunjen, naj čistejši nauk od Njega, ki je edini mogel reči: "Ego sum via, veritas et vita". Jest sem pot, resnica in življenje; nikakor toraj ni in vekomaj ne bo mogoče, da bi Njemu ne bilo nič za to, če se ta nauk prav ali popačeno uči, ali pa čisto zaverže. On tirja od Cerkve in ovčic čist nauk, kakoršnega jim je izročil. Kakor večni Bog zahteva čistost v življenji, tako zahteva tudi neoskrunjenost nauka. Serce in um, um in serce — oboje mora z neomadežanostjo Njemu posvečeno biti, eno z vernim naukom, drugo z nomadežanim življenjem. Premišljuj, kolikor koli si zmožen, nikoli in nikakor ne moreš priti in dognati do druzega sklepa, če si res pošten. Vnemarnost v veri je brezbožnost in vekomaj ne more biti po volji Božji, ki je večna in neodjenljiva resnica.

Kako silno sedanji čas v tem greši, to je jasno in očitno. Kako more učenik, vradnik, časnik, kapitalist govoriti n. pr.: Moja reč ni vera, meni je vsaka vera enaka, "protestant sem ali tje" (v "Slov. Nar." Št. 99.), jest imam z drugimi opraviti, nimam časa na vero misliti itd. itd.

Ni tedaj Cerkvi vse eno in ji ne sme in ne more vse eno biti, če ostane ona s svojimi verniki čista v veri, ali pa se pomeša z drugoverskimi zmotami, in kdor terdi, da je vnemarnost v verstvu opravičena, on s takim govorjenjem razodeva, da ne ve, kaj je vera, ali pa da je v sercu spačen in taji, kar dobro spozna, ker ve, da vsled svojega pravega spoznanja mora tudi prav živeti, v kar pa se noče vdati — ravno ker je serce okuženo. Zastonj pa je tajenje, zastonj izgovori, zastonj umikanje. Zakaj kakor Kristus s tem, da pravi: "Jest sem pot" zahteva, da moraš po Njegovi poti hoditi in živeti, tako z besedami: "Jest sem resnica" tebi zapoveduje, da Njegovo resnico moraš sprejeti (in ne kacih Lutrovih zmot, ne kacih Mohamedovih neslanost), in po njej moraš tudi življenje ravnati.

Nespameten je toraj liberalizem, kteri dandanašnji hoče s svojo goropadnostjo Cerkev prisiliti, da bi odstopila od resnice in nrave in se vravnala po volji brezvercev. Cerkev zavolj svojega obstoja do konca ne more odstopiti od resnice, kakor gospodar ne od svojih hišnih in zemljišnih pravic, ker ve, da sicer gre na boben. Se ve, da to pri Cerkvi tudi ni mogoče, ker njen začetnik Sin-Božji ji je obljubil obstanek do konca sveta.

Rimljanje, spoznavši, da je keršanstvo naravnost nevarno njih malikom in deržavi, ki je bila z malikovavstvom tesno sklenjena, so jeli kristjane preganjati, in v teh kervavih preganjanjih nam zaznamnuje zgodovina pervo nesterpnost, pervo intolerancijo.

Ako je pa Cerkev vselej prepovedovala in prepoveduje tesno občenje z drugoverci, zmešane zakone, krivoverske botre itd., se ji pač to ne more šteti v nesterpnost; sej s tim v ničesar pravice ne sega, nikogar ne namerava žaliti, ampak le vero hoče čisto ohraniti, ona hoče, da naj njeni otroci dobe keršansko odrejo in dolžna je čuti, da vnemarnost ne spodjeda njene deržine.

Versko terpnost zaveržejo tudi protestanški bogoslovni učenjaki. Stahl, vodnik pruskih protestantov, pravi: "Der Stern des Christenthums ist die Exclusivität, seine Wirkungsart ist die Aggression gegen alle Religionen, die Propaganda unter den Völkern. Und wie könnte dies auch anders sein? Seiner eigenen göttlichen Wahrheit gewiss, wie könnte es duldsam sein gegen den Irrthum, dass Gott die Ehre und den Völkern das Heil entzieht?" Protestant Brückner pa piše: "Die Gleichberechtigung der Religionen, die man fordert, beruht auf Gleichgiltigkeit gegen die Religion, die man hat. Man streitet für Freiheit der Religionsübung, meint aber damit das Recht der Religionslosigkeit".

Ako je toraj Cerkev dobrotna in ljubeznjiva do oseb drugovercev, pa vender njih zmote ne more poterditi in mora svoje verne otroke po zmožnosti zoper njo okovariti. V tem oziru je Cerkev vedno zapovedovala, kako se je obnašati njenim vernikom do drugovercev, le iz tega namena, da ne bi njeni otroci škode terpeli, da se krivoverstvo ne zatrosi med njih čisti nauk. Če je Cerkev kdaj v posebnih primerljejih rabila ostrejši pomočke zoper posebno nevarne krivoverce, jih izobčevala, prepovedovala vernim z njimi občevati; storila je to le z ozirom na občno korist, ne pa iz pomanjkanja ljubezni. Iskala je le zgubljene ovčice zopet pridobiti v svoje naročje.

In čudno je, da se ravno sedanji čas toliko vpije zoper nesterpnost Cerkve, ko ravno v novejših časih taki možje, ki vodijo očitne opravila, ostro prepovedujejo iz Hervaškega goniti kužno živino, in bere se, da bode ostro kaznovan, kdor se bode prederznil nasprotno ravnati. Zakaj to? Zarad varnosti. In kdo bo grajal tako počenjanje? Ali mar tudi tukaj velji izrek: "Quod licet Jovi, non licet bovi?"

Cerkev je pa tudi ravni pot k zveličanju in zunaj nje ni zveličanja. "Extra Ecclesiam nulla salus". Kolikrat pokliče Bog koga neposrednje po posebnem potu, in ga pošlje k Cerkvi, da od nje prejme pečat poklica. "Surge et ingredere civitatem et ibi dicetur tibi, quid te oporteat facere". — "Vstani in pojdi v mesto, in tam ti bode povedano, kaj ti je storiti", djal je Kristus Savlu in ga je tedaj poslal k Ananiju. (Act. 9. 7.) Kdor se loči od Cerkve, je zunaj nje, se loči od Kristusa in nima deleža pri njegovem duhu. Cerkev je le ena, zunaj sebe pozna le ločine, sekte, ne cerkev, — kakor je le en Gospod, edina resnica, edina vera, en kerst. "Qui non habet Ecclesiam matrem, non habet Deum patrem".

Cerkev ne pogubljuje onih, ki so zunaj nje, ne ona, ampak On, ki je Gospod življenja in smerti, ki daje vsacemu po zasluženji. Notranje čutila, zadolženje ali nezadolženje, "fidem explicitam et implicitam", sodi le tisti, ki vidi v notranjost, "qui scrutatur corda et renes".

Če zaverže Cerkev zmoto in vnemarnost (indiferentizem), tedaj dogmatično tolerancijo, pa zapoveduje tudi ne le poterpnost z drugoverci, ampak tudi spoštovanje in ljubezen do zmotene osebe (non est personarum acceptio apud eam), iz natornih in še bolj iz čeznatornih nagibov. "Interficite errores, diligete errantes". "Zatirajte zmote, ljubite zmotene", je z Avguštinom njeno spoznanje. Ta ljubezen njena kaže se najpred v molitvi, da prosimo tudi za krivoverce, posebno za njih dušni blagor, potem pa tudi za druge darove. Veliki petek Cerkev moli za vse ljudi in pri deljenji odpustkov tirja med druzimi pogoji tudi vselej molitev za spreobernjenje krivovercev.

Tudi drugovercem v sili pomagati je dolžnost kristijanu; kdor je v resnici veren, v resnici poterpi, pa tudi ljubi zmotene, ker tudi za dušo naj globokeje padlega se je daroval Zveličar. In če nasprotne ekstreme nahajamo v zgodovini, niso pripisovati Cerkvi, ampak nekaterim fanatiškim in preveč posvetnim predstojnikom. Cerkev tega ni nikdar odobravala. Papeži sami so branili jude pred preganjanjem, jih sprejemali v sili v svojo deržavo itd.

To je bilo tedaj o dogmatični toleranciji; ostaja nam še civilna ali deržavna.

Civilna tolerancija je ona, po kteri se drugoverci v spoznavanji njih bogočastja ne ovirajo, ne nadlegujejo; da se pa podučujejo v resnici.

Kar se tiče civilne ali deržavne tolerancije, vladarji včasi dopuste drugovercem prostost njih bogočastja (kulta), če to tirja splošno dobro, ali kaka pravna pogodba; dopuste jim tudi bolj ali manj popolno vživanje deržavljanskih pravic, ali celo polno enakost, popolno pariteto. Sv. Tomaž Akvinski pravi: "Ritus infidelium tolerari posunt vel propter aliquod bonum, quod ex eis provenit, vel propter aliquod malum, quod vitatur, scl. ad vitandum scandalum vel dissidium".

Cerkev pa zaverže načelo neomenjene prostosti v "kultu", kakor bi jo z njo zavergel vsak moder deržavljan že zarad deržavnih koristi; kajti ktere pregrehe se niso počenjale že z izgovorom deržavne koristi?

Konštantin veliki je bil po znamenju: "In hoc signo vinces" — v tem znamnji boš premagal — nad svojimi nasprotniki prevladal, na poganskih razvalinah križ postavil in obljubil Cerkev varovati. To so večkrat poterdili tudi njegovi nasledniki. Vstalo je med deržavo in Cerkvijo posebno razmerje, drugo kakor prej pod rimskimi cesarji; deržava je stopila s keršanstvom v tesno zvezo; poganstvo, judovstvo, krivoverstvo in vse ločine (sekte) bile so škodljive kakor same sebi, tako tudi deržavi. Toraj je bilo tudi ravnanje po tem; odpadniki so zgubivali pravice, zapadali kaznim itd. Godilo se je zarad tega, da bi se zmotenec povernil k veri, ki je bila središče vsega družbinskega življenja.

Ko je Cerkev zopet oživila zapadno rimsko cesarstvo, stopila je z deržavo še v tesnejšo zvezo in od Karola velikega počenši podal se je vsak rimski cesar v Rim k kronanju, kjer je poterdil sklepe svojih prednikov in prisegel, da hoče Cerkev braniti zoper njene sovražnike. Tako z deržavo zedinjeno keršanstvo bilo je deržavam pogoj tudi za politiške pravice, in tako rekoč za očitno življenje.

Ako je res, da se ne more vse hvaliti, kar se je godilo v tako imenovanem srednjem veku, je še bolj res, da je protestanško strančarstvo zgodovino tega časa tako zdelalo in popačilo, da mora tudi dobroserčnega čitatelja zbegati, kteri tega ne ve. Novejši preiskovalci, katoliški in pravični protestanški, so razkrili njih sleparstvo in laži ter so dogodbe postavili v pravo luč. Ni moj namen, zagovarjati napak, kar se jih je godilo v srednjem veku, tem manj, ko so jih izpeljevale keršanske deržave, a ne Cerkev; ali če pomislim, kako se dandanes pisari, ko pomislim, da je zgodovina večidel pisana od protestantov, žalibog, da se mora reči, da je katoličanstvo preveč zanemarjalo zgodovino, če pomislim, kako že itak pozitivni sovražniki Cerkve se poprijemajo vsih sredstev Cerkev ogerditi, in to je že njih princip, če pomislim, kacih virov se poprijemajo zakleti historiki, ko iz podlistikov in romanov kujejo historične data (dogodke), ko hipoteze (zgolj misli) postavljajo za djanja: kdo mi more priseči, da ne bodo zgodovinarji zajemali še iz knjižure "Barbara Ubrik", da si je sodnijsko dokazano, da je vse samo in golo sleparstvo, "švindel". Če vse to človek pomisli, mora že res ne oziraje se na druge dokaze dvomiti, ali je bil res srednji vek tako strašen, grozoviten, kakor ga ti ljudje načertujejo. Kdor hoče soditi o srednjem veku, mora pred očmi imeti vse razmere onega časa, in vsak mi bode priterdil, da v političnem življenji pozitivne in historične razmere veliko določujejo. Vladalo je v tej in oni reči lastno prepričanje, in ako se katoliškim vladam marsikaj poočita v oziru na drugoverce, so pa drugoverci še huje delali s keršanstvom. Naj omenim v prejšnih časih le Arijanov. In ko se je protestanštvo proglasilo za deržavno vero, bili so politični vzori onega veka tako vkoreninjeni, da so bili spoznovalci stare vere proglašeni za deržavne zločine, da niso bili več pripravni opravljati deržavnih služb (znan je Tomaž Mor), da so morali zapušati deželo; naj omenim tu le iz novejših časov Elizabete Angleške, Kromvella. Kako se je delalo in se še dela z Irci? Katoličani ob severnem morji se niso nič bolje počutili, in se menda še sedaj ne v "svobodni" Prusiji, ko je stoletje "luči", kakor nam kaže shod v Fuldi zbranih škofov, kakor reformatorji na Španjskem, kakor napovedujejo in delajo internacijonalci, ki se vender štulijo, da hočejo trinoštvo odpraviti, bratovstvo vstanoviti.

Ko so se tedaj prikazali navali reformacije, t. j. 16. in 17. veka, pretresli so vso Evropo in Cerkvi je žugal dvojni sovražnik, kteri je bil tem hujši, ker se je bil zvezal in zaklel zoper rimstvo, namreč: na večeru in skoraj po vsi srednji Evropi razširjajoči se protestantizem in kalvinizem; na jutru pa polumesec, kteri je teptal civilizacijo, ktera je poganjala pri evropejsko-slovanskih narodih. Curkoma je tekla kri na vzhodu in zahodu in še le po mnogih kervavih bitvah se je sklenil l. 1648 "vestfalski mir". Rimsko cesarstvo oslabi, tesna zveza med keršanstvom, ali bolje rečeno, med katoličanstvom in rimskim cesarstvom razpade, določi se razmerje med katoličani in protestanti; avgsburški in pasovski sklep se priznata, l. 1624 postavi se za normalno, katoličanje in protestantje imajo na Nemškem enake pravice.

Ali spolnoval se je ta sklep blezo tako, kakor pri nas §. 19, stalo je na volji vsacega vladarja in deržalo se je stališče: "cujus regio, ejus et religio. Čigar zemlja, tega vera". Kjer so bili sami katoličanje ali sami protestantje, bil bi mir; a kjer so bili zmešani, bili so vedni prepiri.

Na Avstrijskem, kjer so se cesarji večidel krepko ustavljali, posebno Ferdinand III in Leopold I, ni bilo nikdar vgodnih tal za protestanstvo; vladanja se niso mogli nikdar polastiti, dasiravno so vse žile napenjali, jih je vendar primeroma še sedaj malo v našem cesarstvu.

Ferdinand I, ki se je poganjal z nemškimi protestanti v Avgsburgu in Pasovi, je domače pritiskal. Pervi menda je dal Maks II razglas v prid protestantom; bil je tako naklonjen protestantizmu, da so se bali katoličani, da bode odpadel k protestantizmu. Deržavno vendar niso bili spoznani na Avstrijskem in se niso mogli polastiti deržavnega kermila.

Še le Jožef II, oče centralizma, omejivši avtonomijo (samovpravnost) posameznih dežel, je dal l. 1781 tudi glasoviti terpni patent, v kterem luteranom avgsburške konfesije in nezedinjenim gerkom daje popolno versko prostost. Tudi judom je bil podelil deržavljanske pravice, toda še skrajšane; shode sicer so smeli imeti v svojih tempeljnih, pa zvonov še ne, bilo je vse bolj na tihem.

Ta duh razširil se je tudi hitro po sosednjih deželah; na Pruskem izdal je taki razglas Friderik II; na Ruskem Katarina, na Angleškem je bil dan že l. 1778.

V novejšem času so verstva v Avstriji politično priznane. Dovolijo se jim vse službe, po vseučiliščih in ljudskih šolah se postavljajo drugoverci; pomnožili obilno in jako so se v kratkem judje, in kjer so, hitro mezgo narodovih korist na se obernejo, n. pr. v podonavskih krajinah, na Poljskem. S svojim kapitalom dobili so v pest "borze" in časništvo, in v časnikih, zlu sedanjega veka, objedajo, gerdijo katoliško Cerkev in njene naprave, v svojem, temu narodu že prirojenem sovraštvu do vsega pozitivnega težko gledajo še katoliške naprave, združeni z liberalci, protestanti in brezverci hočejo vladati, in ko se jim katoličanstvo ustavlja z dovoljenimi sredstvi opirajoče se na svoje pravo, vpijejo, da je katoličanstvo nesterpljivo. Koliko pa v Avstriji koristi taka neomejena, razprežena prostost brez vsacega ozira, to so pokazale posebno naj poslednji čas tolike silovite bankarske sleparstva in več druzih nesreč. Mi tudi skor nič ne dvomimo, da bi v vojskah ne bili tako globoko propadli, ako bi se bilo pri vojvodih in vojni potrebni oziri imelo na katoliško disciplino v vsih ozirih. —

Ravno taki ljudje Cerkev ločijo od deržave, zakon od zakramentov in vpeljujejo civilni zakon.

Toda kam pride to? Evropske deržave je vstanovilo keršanstvo, le v keršanstvu tedaj, zedinjene s Cerkvijo se morejo ohraniti. (Poskušali, to se ve, so že nasprotno, pa ne gre; kaj je napravila francoska revovolucija, kaj zadnja komuna?)

In vzor deržave ne more biti to, da se loči od Cerkve, ali v smislu indifferentizma vse verstva enako dobre, enako slabe imeti, ker to je ravno to, kakor če bi drevesu rekel, ono mora razdjati korenine, iz kterih serka sok in življenje, pa se bode vendar le ohranilo. Vera in nravnost ste v tesni zvezi v vsaki deržavi. Kaj n. pr. je prisega brez verske vesti? Ali škoda le, da dandanes malo pravih značajev nahajamo, ko mnogi, ki imajo ali so imeli deržavne opravila v rokah, imajo vse kaj druzega kakor verske načela, ko pri raznih volitvah dostikrat naj bolj podpirajo demoralizacijo, ki so dolžni biti zgled naj dostojniše nravnosti...