Vse kar danes doživljamo, pretrese in krize, ni nič zares takšnega, za kar bi mogli trditi, da se še nikoli prej ni videlo ali slišalo, vendar je vseeno pomembno zato, ker se dogaja v tem času in ker se dogaja in ker se dogaja nam. Zato ni zares nepomembno, a ni tako pomembno, da bi mogli izvajati iz tega kake daljnosežne uvide ali da bi trdili, da se je prelomilo, kar se prelomiti ne more. Smo v linearni in dinamični zgodovini, ki je neustavljiva in teče iz začetka proti koncu, zato prihaja obdobje za obdobjem in po svoje je logično, da gre za težka in vse težja obdobja.
Že naša življenja, ki so kakor pomanjšana zgodovina sveta, nam velijo to resnico. Za časom otroštva pridejo drugačni časi in za časom mladosti pridejo še bolj drugačni. Človeka iz dneva v dan srečuje trpljenje in neusmiljena borba življenja ne poneha. Človek iz dneva v dan razpada in propada in lahko je srečen vsakega dne, ki je kolikor toliko brezskrben dan. Za mladostjo pride čas odraslosti in za njim čas starosti očitnega pešanja in ustavljanja.
Zato ni nič čudnega, če je tudi s svetom tako. Enkrat, ko je svet v času, se spreminja. Vse se spreminja in statičnost sama na sebi je neresnična in vse prevečkrat lažna. Zato se ne gre zanašati, da bo enkrat bolje, marveč le na to, da smo sedaj, v tem trenutku, morebiti mi boljši, kot smo bili prejšnji hip, prejšnji dan, prejšnje obdobje. Kajti v vsem spreminjanju mora biti naša edina naloga, da se boljšamo, da postajamo navkljub vsemu boljši. Bolj katoliški, bolj zagrizeni, radikalni in do sebe neizprosni. Zakaj živimo, če ne zato, da bi se borili? Kaj bi bil vendar smisel tega življenja? Kaj bi bil smisel vsega tega trpljenja, če ne trpljenje samo? Kaj bi bil smisel trpljenja, če ne to, da trpljenje prestanemo in iz njega izidemo boljši?
Trpljenje, borba, naše neuresničene želje, naši porazi v pravičnih prizadevanjih, nesmiselno pešanje in obračanje na slabše, vse to je afirmacija smisla življenja.
In ko v teh dneh klečimo pred malim novorojenim Odrešenikom Jezusom Kristusom, ki se je, Bog sam, rodil v revščini in v hudem trpljenju umrl na križu, se tega vselej spominjajmo. On nam prinaša srečo in predvsem moč, da bi vse zmogli. Da bi zmogli skozi trpljenje in vso blaznelost, da bi odživeli svoja življenja, izpolnili božjo voljo in slednjič odšli v božji milosti s tega sveta, kakor nam je to od Boga odmerjeno.
Ravno jaslice, ki smo jih, posebno mi Slovenci, razpostavili po vsej naši deželi nam tako zelo približujejo Boga in v njih vidimo posebej mi naše posebno narodno bistvo, ki je zaradi tolikih tegob, preizkušenj in napačnih tolmačenj ter tujih vplivov zakrito in zaničevano. Mi narod poštenih, pobožnih, delavnih in v resnici radikalnih katoličanov, v pravem pomenu te besedne zveze, v tistih malih figuricah pastirčkov, katerim je bilo tako nemudoma oznanjeno rojstvo Boga in Odrešenika vidimo sebe, svoj lasten narod in njegovo pravo bistvo.
Zato ostanimo vselej zakoreninjeni v svoji slovenski narodni tradiciji, udarjajmo po onih, ki jo pačijo in o njej lažejo ter se trudimo, da ostajamo zvesti tej edini statičnosti in zanesljivosti, ki je tisto, kar nas uči sveta katoliška Cerkev, ker le po njej lahko zares trdimo, da smo v edinosti naziranja z našimi predniki.
