Zoper svobodo govora - praktični pristop

Na tem mestu smo že govorili o načelnem nasprotovanju t.i. "svobodi govora" v blogu "Zoper svobodo govora", objavljenem 8.3.2017. Tokrat pa na kratko poglejmo to nasprotovanje svobodi govora iz bolj praktičnega vidika.
 
Zakaj moramo nasprotovati svobodi govora, je pač jasno. Nihče, komur je mar družbe in civilizacije, ne bo zavestno in povsem iskreno-indiferentno zastopal mišljenja, da je za človeka in družbo najboljša "popolna svoboda govora".
 
Celo ti, ki danes tako radi blebečejo o "svobodi govora", to počnejo le kadar se gre za svobodo njihovega izražanja ali pa želijo s to pozicijo pokazati, kako silno neizprosni in radikalni so. A ta "radikalnost", je pač preživeta. Divja, proti-normativna in anarhična svoboda govora, ki so jo nekdaj zahtevali določeni levičarji, ko so naskakovali utrdbe starodavnih družbenih norm in zgodovinsko utrjene morale, je danes le še zaprašen koncept, ki ga najdete med rečmi iz druge roke. Sedaj se valja na smetišču zgodovine, ker je odslužila svoj namen in sedaj je pač postalo tem anarho-revolucionarnim levičarjem jasno, da je čas za delo in izgradnjo. Zdaj jim svoboda govora ne koristi več, zdaj hočejo svojo obliko družbe in čas je za doktrinalne nesporazume in žretje lastnih otrok.
 
In tudi vsi tisti, klasični liberalci ali konservativci, ki so pobrali ta zaprašen koncept in sedaj z desne in sredinske leve mahajo z njim, se pač zgrozijo že ob najbolj banalno "žaljivem" govoru in storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ta žaljivi govor čimvečkrat delili in ga čimbolj potanko secirali in obsodili. Tako je pač jasno, da je "svoboda govora" absurden koncept. To je koncept, kot bomo videli v nadaljevanju, želje po anarhiji in tistemu stanju udobne naveličanosti, ki se vsake toliko pojavi v zgodovini tik pred propadom.
  
Seveda se ti novi borci za svobodo govora, ki jih danes najdemo na desni, ponavadi ob svoji netolerantnosti do svobode tistega govora, ki je naperjen zoper njim samim, sklicujejo na "enake vatle" in pravijo: "če bi jaz to isto rekel za to in to skupino bi bilo pa tako in tako". A tudi to samo dokazuje, da je svoboda govora absurdna, če je ne morejo zastopati niti sami in afirmirajo proti-svobodnogovorno nastopanje svojih nasprotnikov.
 
In svoboda govora je absurdna, o tem ni dvoma. Če se na tem mestu spotikamo ob desne borce za svobodo govora, ki ne zmorejo svobode govora zastopati tudi, ko se gre za njihove nasprotnike, pač ne trdimo, da so slabi borci za svobodo govora, marveč le: da zastopajo absurdno pozicijo in naj zavržejo to svobodo govora sploh.
 
Svoboda govora kot koncept je namreč uporaben le v dveh vidikih, ki pa oba negirata svobodo govora samo in sta torej kontradiktorna svobodi govora. Prvi vidik je sklicevanje na svobodo govora kot na neko univerzalno človekovo družbeno pravico, da bi mogel posameznik izraziti družbeno nesprejemljivo misel oz. idejo. Drugi vidik pa je v samem bistvu podaljšek prvega: sklicevanje na svobodo govora, da bi na ta način revidiral, napadel in podrl uveljavljene družbene koncepte, predvsem one moralne, ki so toliko bolj občutljivi in uveljavil svoje lastne.
 
Oboje je bilo že preizkušeno. Svoboda govora ni nič presežnega ali univerzalnega, marveč je bistveno liberalno-revolucionarno orodje, s katerim se je prevrgel stari red Evrope od razsvetljenstva do danes, ko padajo še zadnja oporišča stare Evrope. Svoboda govora ima pač toliko časa namen, dokler služi točno določenemu razkrajanju, uničevanju, reduciranju, kritiziranju in dekonstrukciji. Zato smo na tem projektu rekli že ničkolikokrat: svoboda govora je kladivo in ne lopata.
 
Danes ko skušajo ta koncept svobode govora vzeti v svoje roke in ga uporabiti za svoje orodje t.i. desničarji, predvsem neki identitaristi in disidentski desničarji, se pač najbolje kaže, kako ne-univerzalna, ne-resnična in lažna je ta "svoboda govora". Ni absolutna in ni univerzalna, je samo dobro orodje liberalizma, ki je skorajda že odslužilo svoj namen. Uporabljati ga ne more nihče drug, ker je ukrojena in prirejena samo liberalizmu in je zato v sami sebi votla in za vse druge neuporabna.
 
A kljub temu, se v njej skriva še en večji paradoks, ki je srž tega kratkega zapisa. To pa je, da je sklicevanje na svobodo govora iz desne strani v resnici afirmacija in koristno delo za liberalno stran. Namreč svoboda govora, ki je do neke mere res nastopila tedaj, ko je bilo glavno delo revolucije še v teku, namreč v času po drugi svetovni vojni, v času velikega prevrednotenja vrednot na zahodu, pomeni kaotično stanje nihilističnega in brezperspektivnega gledanja na svet, človeka in družbo.
 
Svoboda govora, ki bi bila dosledno uveljavljena v družbi in določeni državi, bi pomenila zopet zmago liberalizma, ki je sam po sebi uničevalec in razkraja moralna veziva družbe.
 
Svoboda govora namreč po eni strani uspava, saj pluralizacija mnenj vodi v mlačno, zvodenelo družbo, kjer se ni vredno za nič boriti in kjer ni nič izvzeto kritiki in nasprotovanju, torej kjer ni nič posvečenega in svetega. Po drugi strani pa svoboda govora daje lažen videz, da imam svoje mnenje in da sem zastopan v družbi. Svoboda govora zavaja človeka v mišljenje, da so njegove ideje (najsi bodo pravilne ali napačne), uveljavljane v družbi in da so del družbe. Tako se človek pogosto zaloti v mišljenju, da se družba obrača na njegovo stran, če le dovoljkrat sliši afirmacijo njegovih idej. To po drugi strani vodi v pasivizacijo in nedejavnost. Če se kdo spominja domoljubnih spletnih forumov iz prejšnjega desetletja, potem se spominja zelo pogostega sentimenta: če nam vzamejo internet, gremo pa na ulice. Mi lahko to prevedemo: če nam vzamejo možnost izražanja, bomo pa nekaj realno spremenili in se za nekaj dejansko borili, a dokler lahko govorimo, zgolj mislimo, da spreminjamo.
 
In zato je treba iz povsem praktičnega razloga zastopati pozicijo zoper svobodo govora. Najprej iz načelnosti, ker vemo, da je svoboda govora v resnici zakrinkana socialna neodgovornost in nihilizem. Potem pa tudi zato, ker vemo, da dokler nam bodo liberalci, ki danes zmagujejo na vseh področjih, pustili svobodo govora, toliko časa, se ne bo spremenilo nič.
 
Poglejte njih same. Liberalci nekdaj niso smeli niti črhniti čez reči, ki so nam svete. Nekdaj so bili njihovi nazori zasmehovani in preganjani. Svoje umazano, razdiralno delo so morali skrivati in znano je mnogo razsvetljencev in liberalcev, ki so ponižno zanikali svoje besede in se posuvali s pepelom, ko so prišli njihovi nazori na svetlobo dneva. Zato so posvetili vse napore temu, da so počasi in zagrizeno, s satanskim sovraštvom in velikimi napori začeli svoje napadanje in uničevanje naše stare Evrope. Zahtevali so svobodo govora, zelo previdno. Ne zato, ker bi verovali, da je to neka absolutna in univerzalna pravica, marveč zato, ker so vedeli, da bodo le tako lahko sesuli naš red. In naveličani in siti, zavaljeni monarhi in aristokrati so jim to dopuščali. Ničvredna modra drhal, ki je izgubila stik z zemljo in trpljenjem jim je to dopustila.
  
Zato je povsem praktičen razlog, da moramo biti zoper svobodo govora, ker vemo, da le tako se bo pokazala vsa absurdnost in le takrat, morda, se bo začelo kaj spreminjati in se bo sprožila kakšna realna reakcija na razdiralno in uničujoče delo, ki je malodane že uničilo vso Evropo.
 

Zakaj smo fašisti? - Uvod v fašizem 4.

Zakaj smo fašisti? Zakaj bi se kdorkoli hotel identificirati z oznako "fašist", kljub temu, da smo do sedaj videli, da je z njo veliko težav. Nihče noče pravilno identificirati tega pojava in tega naziranja. Mnogi mu pripisujejo utelešeno zlo in ga vedno razlagajo skozi prizmo nacionalsocializma in norih ezoteričnih idej post-teozofičnih združenj. In mnogi so takšni, ki jemljejo to oznako, da bi se z njo označili za nore, nasilne in brezkompromisne idiote.

A mi vztrajamo na oznaki "fašizem" in "fašist". Pravimo, da smo intrinzični fašisti in da je fašizem edina možna pozicija naše dobe. Ker je to res in resnično.

Pač ko govorimo o fašizmu, ne pristajamo na tisto, kar fašizem ni, pač pa na tisto, kar fašizem je. In fašizem ni tisto, kar bi si nekdo želel, da bi bil, temveč tisto, kar je v resnici bil in je. Fašizem ni nacionalsocializem, fašizem ni tradicija in fašizem ni moderna, fašizem ni Evola in fašizem ni Rosenberg. Fašizem ni socializem in fašizem ni kapitalizem in fašizem ni "tretja pozicija". Fašizem je fašizem. Fašizem je tisto, kar je Mussolini povedal, da fašizem je in fašizem je tisto, kar mi, opirajoč se na Ducejeve besede, razvijamo dalje in prilagajamo danim okoliščinam, spremenjenega sveta.

Nič na svetu ni zares popolnega, kar je človek ustvaril ali si zamislil. Zato bi tudi le bedak menil, da je pa fašizem nekaj povsem popolnega in brezmadežnega. Tudi fašizem je človekova stvaritev in kot človek, ima tudi fašizem svoje hibe in napake, ki jih je produciral in jih bo še produciral. A kljub temu je fašizem naravnanost k dobremu, lepemu in pravičnemu.
 
Fašisti smo torej zato, ker verjamemo, da je potrebno stremeti k lepemu, dobremu in pravičnemu. Da se je treba boriti za tisto, kar je dobro in zdravo. Za tisto, kar je lepo, zmerno in uravnano. Verjamemo, da je človek, posamezna osebnost, samo posamezna osebnost, ki naj živi lepo življenje, a naj si ne dela utvar, da mu bo v življenju vse postlano z rožami. In naj nikar in nikdar ne zahteva, da se družba upogiba njegovim zahtevam. Človekovo življenje nima svojega cilja v tem, da se otrese vseh težav, marveč, da vse težave prenese in premaga. Človek ni na svetu, da bi negiral življenje in trpljenje, ki ga s seboj življenje nujno prinaša, marveč da bi afirmiral življenje z bojem, trudom in premagovanjem težav in trpljenja.

Zato Mussolini postavlja v samo srž fašistične ideologije stavek: mi smo zoper udobno življenje. Zato, ker fašizem je zdrava in vitalna naravnanost na življenje. Življenje je aktivno, veselo in dinamično, ni zaprto v navidezno absolutnost, marveč je pripravljeno na trpljenje in žrtvovanje. Sprejemati težave, v trpljenju videti način in celo smoter življenja, to je tisto bistveno, kar fašizem človeku ponuja novega in v čemer se tako razlikuje od vseh socialnih in družbenih teorij in praks na levi in desni. V tem se razlikuje tako od komunizma, kot od kakega monarhističnega katolicizma ali pravoslavja.

Fašizem razume, da se je svet spremenil in se spreminja in da se je treba svetu prilagajati  na način, da ne izgubimo tistega, za kar smo se vedno borili in tistega, zaradi česar sploh smo tu in pravimo, da "živimo življenje".

Zato smo fašisti, ker verjamemo, da je človek nepopoln in da ga le korak loči od moralne anarhije in družbenega kaosa. Kajti ta dva sta ponavadi lahko še tako lepo prebarvana in tako lepo zavita, vendar vedno gnijeta in razkrajata družbo od znotraj navzven. Kajti tako, kot človek kot osebnost ne more biti kar prepuščen samemu sebi, da bi živel, kakor se mu zljubi, zanemarjal svoje dolžnosti do sebe in okolice, tako tudi družba ne more biti prepuščena sami sebi. Fašist verjame, da človek potrebuje pomoči, usmeritve, smotra.

Ja, naj se sliši še tako bizarno: verjamemo, da je človek dober le, če se ga v to prisili!

Poglejte si vso propadlost sveta in družbe in videli boste najboljši argument v podporo fašizmu. In tu niti ne govorim o najbolj ostrih in osamljenih ekscesih, marveč o stanju in duhu družbe in sveta na zahodu in vzhodu na povsem splošnem nivoju. Nič čudnega, če v naše države derejo tujerasni tujci, kajti gniloba in razkroj privablja vsakovrstne parazite in mrhovinarje.

Zato smo fašisti. Ne zato, ker bi radi patetične estetike, nasilja, nasprotovanja in ekscentričnosti. Marveč ravno zato, ker nam je vse to tuje in bi radi tisto, kar je dobro, kar je lepo in kar je pravilno. Zato fašist danes obstaja znotraj sveta tako, da najprej samega sebe spreminja v fašista. Samega sebe mora spremeniti v propagandno orodje, v propagandni prikaz, da je kljub vsej grdoti in splošni sprejemeljivosti najbolj čudnih reči, moč ostajati naravnan in se truditi k dobremu, pravemu, lepemu.