Vsi ljudje so ustvarjeni enako

Na tem blogu sem na nekem mestu že opozoril na usodno napako kontemporarnega anti-liberalizma in tega t.i. neo-nacionalizma, ki vidi problem liberalizma in liberalne demokracije v naziranju, da so vsi ljudje inheretno enaki oz. da so vsi ljudje enaki. Sam sem opozoril, da problem liberalizma leži v korenu izraza "liberalizem" samemu, torej v svobodi. Kaj je bistvo liberalizma in v čem je njegova kvarna kvaliteta je pač nadvse evidentno in domnevam, da se bo prej ali slej tudi popularno relativno-desno gibanje to uvidelo in svoje suhoparne traktate posvetilo temu problemu. A dokler se to ne zgodi naj za hip ostanem pri samem naziranju o "veseli novici", ki jo ozananjajo apostoli altrajta in drugih "desničarskih" abreviacij in se glasi: "Vsi ljudje niso ustvarjeni enako" (All men are not created equal).

Nekoliko se sicer samo zgražanje okrog "egalitarijanizma" že polega. alternativna desnica je, če nič drugega, precej dinamično, nestanovitno gibanje, ki ekscentrično divja po polju politike in družbe, ter se kaj naglo naveliča določenih konceptov ter jih nadomesti z novimi. Ta ekscentrizem je treba obravnavati resno, to bi priporočal posebej onim, ki določene pojave jemljejo preveč resno, a to ni mesto za ta premislek. Vendar pa je proti-egalitarijanizem neko izhodiščno stanje rdeče-tabletarjev, ki so še včeraj v maniri pravih libertarcev menili, da so ljudje individuumi, ki so dobri vkolikor jih ne utesnjujejo družbene institucije.

Zato se jim zdi krik: "vsi ljudje niso ustvarjeni enako", tako svež in unikaten, tako prelomen in nepreglasljiv. V njem, menijo, so našli tisto točko na kateri se vaga človek in družba v pravo ali napačno smer.

A na tem mestu naj predlagam trditev: zanikanje enakosti med ljudmi, je bistveno liberalna predpostavka. Zakaj? Vsak liberalec namreč izhaja prav iz te predpostavke. Ljudje niso ustvarjeni enako, vsak človek, vsak individuum, pa tudi vsaka etnična in socialna skupina, se močno razlikuje ena od druge. Kaj pa je individualizem kot najradikalnejše umevanje ne-enakosti med ljudmi. Individualizem tako močno atomizira družbo na podlagi predpostavke, da so individuumi, človeški subjekti oz. osebnosti med seboj popolnoma ločeni in interes enega individuuma ni nujno interes drugega. Kaj pa je to kot le najtrše pristajanje na idejo o "neenakosti" ljudi?
 
Tudi razni egalitarijanisti, ki govorijo o radikalni "enakosti", ki naj bi se posledično izvršila med ljudmi, sploh najbolj verujejo in propagirajo ne-enakost ljudi. Čemu bi hoteli izenačevati nekaj, kar je že enako? To bi bilo nesmiselno. Izenačevanje vseh ljudi v smislu enakovrednosti vseh ljudi izhaja ravno iz prepričanja, da ljudje niso ustvarjeni vsi enako, zato pa je treba človeka in njegovih institucij, da stanje popravi. Da torej človek izenači, kar je ne-enako.
 
Kratek pogled proti skrajnim levičarskim strujam nam glasno kaže prepričanje raznoraznih "borcev socialne pravičnosti" o bistveni neenakosti med moškim in žensko, črncem in belcem, revežem in bogatinom, debeluhom in suhcem, invalidom in neinvalidom. Ta splošni egalitarijanizem je najradikalnejša vera v ne-enakost ljudi. Egalitarijanisti, ki bi verjeli v "enakost" med ljudi bi bili torej prepričani, da nič ne potrebuje izenačevanja, ker je že vse enako. To ne bi bila aktivna, pač pa pasivna pozicija o kateri ne bi nikdar nič slišali.
 
Še najbližje taki iracionalni poziciji, ki trdi, da so vsi ljudje enaki, pridemo, če pogledamo v t.i. "desni libertarizem" ali "desni anarho-kapitalizem". Pristaši teh hipijevskih ideologij namreč trdijo, da je izhodiščno stanje kapitalistične družbe enakost vseh ljudi. Trg namreč ne gleda na barvo kože, niti na spol, niti na spolno obnašanje, temveč izhaja iz sistematične enakosti vseh človeških subjektov, do katerih je v izhodišču Trg popolnoma indiferenten. Nasprotno levi libertarci že priznavajo ne-enakost med posamezniki in iščejo načine po izničenju le teh.
 
Egalitarijanizem torej ni prepričanje, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, temveč prepričanje, da morajo biti vsi ljudje enaki, kljub temu, da so ustvarjeni ne-enako. To je vendarle evidentno iz prepričanj in iz delovanja egalitaijanistov. Oni ravno zaradi ne-enakosti ustvarjajo enakost.
 
Seveda tu leži neko pod-prepričanje, da so vsi ljudje "enakovredni", kljub evidentnim ne-enakostim, a to je že drug problem. In tu zopet ne smemo zanemariti dejstva, da je tudi prepričanje "vsi ljudje so enakovredni, ne glede na njihovo raso, spol, ..." izhajajoče iz predpostavljenega prepričanja, da so ljudje ne-enaki in potencialno obravnavani tudi kvalitativno ne-enako oz. niso enakovredni. Nihče pač ne bo trdil: "vse zebre so živali". V vsaki taki pozitivni trditvi se pač skriva nek namen trditve same. Trditev "vsi ljudje so enaki" ni trditev o stvarnosti sveta, ni trditev iz opažanja, temveč trditev iz namena po izenačitvi ne-enakosti.
 
Zato je jasno, da je trditev "vsi ljudje niso ustvarjeni enako" ali "vsi ljudje niso enaki", popolnoma prazna in nesmiselna. Egalitarijanist bi nanjo odgovoril: "seveda niso, zakaj pa misliš, da trdim, da so vsi ljudje enaki?".

Še več, v zadnjem času postajajo vse bolj napihovane razne epizode iz svetovnih univerz, kjer določeni levičarski aktivisti propagirajo moškim in belcem sovražne sentimente. Kaj pa je to, če ne jasni izraz vere v ne-enakost ljudi? Belci in črnci so ne-enaki pravijo levičarski aktivisti, belci izkoriščajo črnce, belci dušijo planet in v svojih rokah stiskajo velike količine bogastva. Moški in ženske so ne-enaki, pravijo levičarski aktivisti, moški so nasilneži nagnjeni k spolnemu nasilju, ki izkoriščajo in zatirajo ženske. Je v tem čutiti kaj prepričanja o "enakosti"?
 
Isto velja za krščansko prepričanje, da je Bog ustvaril vse ljudi enako. To v sebi nosi implicitno naziranje, da so vsi ljudje bistveno ne-enaki. Sedaj ni več razlike med judom in poganom, menda beremo v Svetem pismu. Kaj to pomeni? Mar to res pomeni, da od sedaj vsak kristjan verjame, da se Jud in pogan ne razlikujeta? Ne, to le pomeni, da imata sedaj oba možnost zveličanja. Razlike ob tem ostajajo.
 
Danes se radi spotikajo ob ta domnevni krščanski egalitarijanizem, a žalibog, da ne znajo ljudje več brati preprostih besedil v kontekstu. Ne. Tržejo jih iz konteksta in kakor stekli razkazujejo okrog mimoidočim v prepričanju, da so z enostavno potezo razrešili problem krščanstva. Šopirijo se kot purani na dvorišču, bi rekel Rette.
 
Še vedno namreč gledamo v te, ki okrog racajo z velikim praporjem na katerem je napisano: "niso vsi ljudje enaki". S tem, mislijo, bodo razrešili problem samodestruktivne zahodne kulture, ki iz foteljev in izza polnih krožnikov opazuje postopno propadanje svojega ljudstva. Pa bodo s tem res karkoli rešili?
 
Ne. Trditev, da so ljudje med seboj neenaki ne bo rešila ničesar. Nasprotno, pospešuje izenačevanje neenakega. Kajti neenako se lahko izenačuje, enakega se ne more.
 
Kot kristjani namreč verjamemo, da so vsi ljudje v izhodišču ustvarjeni enako v smislu njhove inherentne vrednosti, ki izhaja iz dejanja stvaritve. To pa pomeni, da ima vsak človek pred Bogom enake možnosti zveličanja. A kvalitativna enakost ne pomeni enakosti v zmožnostih, videzu, ravnanju, itd. Ne. Namreč enakost, izhajajoča iz hotenja Boga ne odpravlja specifike, marveč jo poudarja. Specifika ali ne-enakost je smiselna le vkolikor je naravnana na neko inherentno enakost izvirajočo iz Boga.
 
Liberalci neenakost smatrajo za negativno lastnost človeka in človeških skupin ter se trudijo izenačevati neenakost. Desničarji pa na drugi strani v maniri pravega proti-pola smatrajo ne-enakost v namen sami sebi in prenašajo evidentno neenakost na polje vrednosti in kvalitete človeka, kar pa zopet vodi v hiperbolizacijo neenakosti, ki jo levičarji lahko dobro izkoristijo.
 
Diferenciacija posameznih ras in narodov se more izvršiti le generično in ne more biti nekaj, kar je moč racionalno utemeljiti drugje kot na tradiciji. Kajti kdor uporablja argument "vsi ljudje niso enaki" za svojo rdečo tableto, s katero se prenažira in jo vsiljuje še drugim, tak bo na koncu koncev ostal razočaran. Priseljevanje in mešanje narodov in ras se ne odvija v mišljenju, da so vsi ljudje enaki, temveč ravno v mišljenju, da so vsi ljudje neenaki in kot takšni potrebujejo izenačitev. Nek drugorasni človek, ki pride v homogeno rasno okolje pač ne postane "enak" temveč "izenačen", kar je tudi dovolj jasno, če spremljamo napore držav, ki na vse pretege izenačujejo te ljudi. In kar je še bolj paradoksalno: ki na vse pretege skušajo ohranjati "neenakost" prišlekov, da bi jim s tem zagrantirali dediščino kulture dežel, ki so jih zapustili.
 
Tu torej zopet pred nas stopi mišljenje, da se to vrši na podlagi mišljenja, da so vsi ljudje ustvarjeni enako, a se ne. Kvalitativna presoja pač tu nima veliko maneverskega prostora. Izenačevanje ali enakost, ki se vrši iz neenakosti pač ne bazira na tem, da so vsi ljudje inherentno enako-vredni v smislu človeškega bitja, temveč zgolj na tem, da se vsak človek smatra za nosilca določenih pravic in svoboščin. Zoper takšno naziranje je mogoče le naziranje, ki izvaja, da pravice pripadajo le meni oz. neki določeni skupini, drugim pa ne. A to je pač že zajeto v smislu države in državljanov, oz. lahko zapade v ekscese, kjer pa tako naziranje postane nestabilno in nezanesljivo.
 
Kajti kdor trdi, da so npr. belci ne-enaki črncem je že zašel na polje univerzalizma, ki ga skuša po svoje omejiti in zajeziti. Ali so vsi ljudje vredni ali pa ni vreden nihče in je mogoče "vrednost" poljubno pripisovati določenim ljudem. Če je zadnje, potem je tudi sama trditev "vsi ljudje niso ustvarjeni enako" brezpredmetna, ker je vrednost ali kvaliteta ljudi neka poljubno aplikabilna kategorija. In tako pade še kvalitativno presojanje "enakosti med ljudmi" zunaj evidentnih značilnosti posameznikov.
 
Enakost ali neenakost sta precej brezpredmetna pojma, ki izgubljata vsak pomen če ju izoliramo od sistematičnega ideološkega naziranja. Namreč sta predvsem moralna pojma, ki pa v dobi poljubno spreminjajoče in neenotne morale ne obstajata zares. Skušata se napajati iz "objektivne resničnosti", ki pa se vse prevečkrat izkaže za plitvo lužo.

Zoper tradicionalizem

^Država

Tako, kot je lažna dihotomija nacionalizem - globalizem, tako je tudi lažna dihotomija progresivizem - tradicionalizem. Kajti vsak dualizem, ki ekstremno ustvarja dva pola, ki drug drugega določata, je v večini primerov, nepravilen, nezadosten in skratka poenostavljen. Vsaka stvar, ki je določena z nasprotnim polom, je bistveno pomanjkljiva, ker namreč ne more bistvovati brez tega nasprotja. To je problem klasičnega religioznega dualizma in je problem vsakega drugega političnega, metapolitičnega in kulturnega dualizma. Zato je tudi tako nevarno, ko neka politična misel vedno išče krivca zunaj sebe in nikoli v sebi, še bolj nevarno pa je tedaj, ko se neka politična zgradba sezida zgolj na nasprotovanju. In takih primerov je veliko. Posebej v demokraciji, ko je pat položaj materialističnega potrošništva tako duhamoren, da se rojevajo neke čudne politične zamisli, ki skušajo nasprotovati. A ravno zato, ker je tisto, čemur nasprotujejo tako zamegljeno in nedoločljivo, postajajo tudi one same nedoločljive in krhke, saj črpajo svoje "obstajanje" iz nasprotovanja.

V demokraciji človek rad nasprotuje, a težko določi, čemu sploh nasprotuje. Človek se zaveda, da je njegovo obstajanje v liberalni demokraciji v nekaterih vidikih nevzdržno, a ne zna natanko artikulirati, kje je ta nevzdržnost in ali zares obstaja zunaj njegovega "občutka". Po tej logiki je pač lažje reči, kdo je kriv za to, kot kaj in kje je vendar to to. Demokratični sistem bazira na zunanji nedoločljivosti, na občutku, da predstavlja izhodiščno in končno formo človekovega družbenega obstajanja. Človek mora zaradi, skoraj kaotične, svobode, pomisliti, da stoji v sistemu, ki nima alternative. V sistemu, ki je vedno bil in vedno mora biti. Ne zna ga določiti, ker je nedoločljiv, njegove meje pač opazi le, če išče kako bi ga določil, če skuša najti njegove začetke in logične nedoslednosti v njih. A to je težko in ne daje vedno rezultata.

Človek v nekem trenutku zgodovine rad misli, da stoji na koncu zgodovine, da je človeštvo z ero, v kateri se nahaja, stopilo v svojo poslednjo fazo razvoja, utemeljeno v neki zgodovinski pravici. Ta era je, ker je zadnja tudi najboljša. Linearno premico časa človek razume v smislu linearnega kvalitativne poltraka, kjer vse sčasoma postaja boljše, kvalitetnejše, bolj kot se oddaljujemo od začetne točke. Pa tudi, če ne smatra svoj čas za kvalitativno boljšega, ga včasih nehote smatra za takšnega, kakršen mora biti. Človek tako meni, da živi v eri, ki z odprtimi očmi bistro zre okrog sebe in je videla že vse.

Tako čas tudi predpisuje demokracijo za normo lastnega obstajanja. Demokracija, se radi posmihajo veleumi, ki imajo boleče vratove od nošenja svojih debelih glav, je najboljše, kar imamo; je slaba rešitev, s še slabšimi alternativami. Kakor koli že, morda je temu res tako, a tudi če je, to nas vendarle utrjuje v prepričanju, da v človeku obstaja zgoraj orisano mišljenje.

Težko je politično obstajati iz golega nasprotovanja iz gole negacije, a še težje je obstajati tako, če se nasprotuje nečemu, kar je samo težko določljivo. Morda iz tega razloga zremo v stanje "zahoda", ki je, kakršno je. Kajti stanje je evidentno, a rešitve, ki se javljajo so krhke in shizofrene. Lahko je najti krivca za stanje, a težje je povedati, kaj je narobe.

Danes se vzdiguje iz nekega pozabljenega podstrešja t.i. tradicionalizem. Vse več ljudi, se zdi, se identificira s tem pojmom. Vstajajo ljudje, ki govorijo o "tradicionalističnem načinu življenja", o "tradicionalističnih ženskah", o "tradicionalistični politiki". A kdor želi vedeti, kaj ti pojmi pomenijo, bo moral hoditi po mlakuži.

Tradicionalizem, kakor se javlja trenutno v razširjenem in populariziranem pojmovanju, pomeni le proti-pol progresivizmu, in nič drugega. Ta tradicionalizem v tej obliki brez progresivizma ne more obstajati. Ta tradicionalizem je gola negacija progresivizma, kako to vemo? Ker pomeni vse in ne pomeni nič. Problem dihotomije nacionalizem - globalizem se je dobro pokazal ob nedavnem referendumu španske Katalonije. Vsi oni, ki so pristajali na nacionalizem - globalizem dualizem, so nekritično podprli Katalonce. V osamosvajanju te španske pokrajine so zasledovali logično formulo tega dualizma in podprli tistega, ki se želi osamosvojiti od neke večje entitete. A srž problema se je pokazala pri španskih nacionalistih, ki so dotlej tudi sami prisegali na ta dualizem. Slika naenkrat ni bila več tako črno-bela. Nacionalizem - globalizem je zanje postala lažna dilema. In brez uspeha so klicali svojim "bratom" v Ameriki, da Katalonija nima nobene zgodovinske pravice po odcepitvi, pravoverni nacionalisti, ki ubijajo pošast globalizma, so podprli njihove nasprotnike.

Podobno velja za tradicionalizem. Ta še posebej vse bolj spominja na naš verski problem doma. Ker je komunizem v našem, nekdaj najzglednejšem in najponosnejšem, katoliškem narodu z močjo vseh državnih vzvodov zadušil katolicizem in vero prignal do stanja, v katerem se katoličani ne upajo niti več pokrižati pred jedjo v menzah in restavracijah, so katoličani postali sila navdušeni že ob najbolj banalnih omembah "vere" in "B/boga". Tako se ves katoliški medijski tisk navdušuje nad nekim pravoslavcem, ki se pokriža na nekem športnem tekmovanju, mladinski katoliški mediji častijo neko pevko, ki pravi, da veruje v "Boga". Ni jim pomembno ali so te ali one vere, pomembno jim je le, da "so verni" in torej niso ateisti boljševiškega tipa. Tu je nastal dualizem teizem - ateizem, ki je popolnoma nič-vreden v sebi in ne more niti najmanj koristiti katoliški stvari, a vendar se ga mnogi oklepajo in ga ne izpustijo.

Kaj pa je torej tradicionalizem? Tako, kot nacionalizem in teizem (v zgornjih dihotomijah), je le nek proti-pol, neka negacija, ki nasprotuje progresivizmu. Ni pomembno, kakšna tradicija, in ali ta tradicija sploh zares obstaja (ali pa ni le neka nova kreacija), pomembno je le, da ni "progresivistična". Zato je lažje definirati to naziranje s pojmom "ne-progresivizem", kakor pa s pojmom "tradicionalizem".

Posebej danes se kaže ta tradicionalizem kot neka oblika romanticizma, zagledanosti v neko idilično preteklost iz striktno golega estetskega vidika. Tradicionalizem pomeni svetlolaso dekle v narodni noši, fotografirano na pšeničnem polju. Tradicionalizem pomeni stilizirano sliko ženske v nabranem krilu in valovitih laseh, ki z raztegnjenim nasmeškom kuha za štedilnikom.Tradicionalizem je tako smatran od svojih pristašev v resnici za nekakšen estetski način. Tu se ustvarja le kontrast preveličani percepciji sveta. Zato najbrž ne čudi, da je te vrste tradicionalizem v resnici prišel po suhoparnem anti-feminizmu, ki je bil dolgo (in je še vedno) najljubša tema prostranih internetnih poljan.

Dekleta in ženske željne pozornosti stopajo na YouTube in Twitter in Facebook in Instagram zaslone, kjer konštatirajo, da so tradicionalistke in na dolgo razpravljajo o "tradicionalističnem načinu življenja" in ponujajo nasvete, da lahko že ta hip tudi ti sam postaneš tradicionalist. To so ženske, ki nočejo biti feministične kurbe z zelenimi lasmi, tetovažami in uhani zapičenimi v vsak milimeter svojega telesa. Ne, one želijo biti tradicionalne ženske, ki imajo rade pozornost in donacije. In ti, ki prisegajo na to dihotomijo, ponavadi res kažejo na domneven kontrast med "feministično kurbo" in "tradicionalistično žensko". Ob tem jih ne zadane nikakršna samorefleksija.

Ta tradicionalizem, kakor prej omenjeni nacionalizem ali teizem je pač nek pan- ali omni-. Je pristajanje na mišljenje, da je boljša kakršnakoli tradicija, kot pa progresivizem, da je boljši kakršenkoli nacionalizem, kot pa globalizem, da je boljši kakršenkoli teizem, kot pa ateizem. In četudi morda to prav zares drži in je vsaka "tradicija" boljša od progresivizma, pa je v resnici to tudi neka ne-pozicija, neka negacija brez kakršnekoli resnične vsebine in resnične moči.

To je v resnici mišljenje, da družba obstaja v neki izhodiščni obliki, ki jo je mogoče bodisi zamajati v tradicionalizem, bodisi v progresivizem. Naloga vseh nas pa je, da prevagamo družbo v smer tradicionalizma in svet se bo uravnal zopet v svoje prave tirnice. Tu gre za sledeče izvajanje: imamo težave, ker smo progresivisti, postanimo zopet tradicionalisti in stvari se bodo postavile na svoje mesto. Vsi problemi izvirajo, ker so se "babyboomerji" izvili tradicionalnemu pojmovanju družine in družbe in so neki marksisti in postmodernisti pahnili družbo na progresivističen tir. Če bi novim tradicionalistom s svojimi slikami in verzi in citati ta trend uspelo za-obrniti, pa bi bilo spet vse tako, kot je treba.

A tradicija ni nekaj, kar bi obstajalo zaradi samega sebe, kar bi nastalo, da bi bilo proti-pol progresivizmu. Tradicija je živ in organičen razvoj neke skupine ljudi, ki ima ideološko zelo koherentno vizijo sveta in ne bistvuje na tak (iz našega vidika: tradicionalen) način življenja zato, ker bi jo zanimala estetska podoba, temveč ker jo zanimajo najgloblja metafizična vprašanja. In sorazmerno s svojim metafizičnim naziranjem se je razvila tudi ta tradicija, ta estetika. Tradicija je tako predvsem plod neke neprekinjenosti, složnosti, organičnosti in ni vprašanje okusa ali estetike. Tradicija tudi ne pomeni nekega mrtvega pojma, pri čemer bi se k tradiciji vračali v smislu hoje nazaj, vračanje k tradiciji pomeni hojo naprej v uglašenosti s predhodnimi rodovi, ne glede na nove in spremenjene pogoje. Tradicija pride v eksistenčno nevarnost šele tedaj, ko se je člani (narodne) skupnosti zares zavedo. Tradicija ima najboljše pogoje v nezavednem bistvovanju posameznikov, ki instinktivno čutijo z nekim ozkim okoljem svojo osvobojočo določenost.

To je vprašanje konec koncev svobode človeka. Tiste svobode, ki si jo človek sam zavezuje s svojo lastno vestjo. Je vprašanje vere in morale, je vprašanje vesti. Je vprašanje vzgoje in osrečujoče ozkoglednosti.

A nobenega dvoma ni, da je vest povezana s starši in predvsem vzgojo in da je liberalna doba tu napravila škodo, ki je nepopravljiva. A kakor je to škodo liberalna država naredila, jo more do neke mere zakrpati le Država, ki se, tako kot ona liberalna, zaveda svojega vzgojnega in usmerjajočega poslanstva ter postaja tista vzgojiteljica, ki bo privzgojila vest svojim državljanom. Zato bomo še gledali v Državo kot edino rešiteljico in ne bo več toliko onih, ki ne razumejo veličine prave Države, ki lahko vstane iz naroda in si maziljena od Boga pribori pravico absolutnega monarha.

Vprašanje bivanja - uvod v fašizem 2

Klasični fašizem
 
Na tem mestu smo se te teme že nekajkrat lotili, a tokrat bo ta tema služila kot nadaljevanje uvoda v fašizem, ki smo ga bežno začeli zgolj v vprašanju, kako naj se fašizem razlaga. Logično je, da ga moramo razlagati iz misli fašizma in fašistov samih, in ne iz misli nasprotnikov in kritikov fašizma. To je pač logika vsakega miselnega sistema. Najprej moramo sploh vedeti, kaj zagovarjajo in kako gledajo na svet pristaši nekega svetovnega nazora. Oni so namreč tisti, ki določen svetovni nazor definirajo in oblikujejo. Vsaka kritika je pač le neko zunanje vrednotenje tega svetovnega nazora, ne more pa biti definicija tega svetovnega nazora. Vsak svetovni nazor je filozofski, orientiran metafizično, duhovno in zato nekaj je, še preden se zares izrazi v svetu, v realnih političnih oblikah. Tako lahko za primer vzamemo popularni ameriški libertarizem, ki ne obstaja v neki dejanskosti, temveč le v zavesti in zamislih ter idejah, njegovih pristašev. Zato to pomeni, da po logiki stvari libertarizem definirajo libertarci sami, mi pa posledično izrazimo kritiko na njihovo naziranje izraženo v definiciji. Isto velja za fašizem. Fašizem je definiran od fašistov v idejni zasnovi. To naziranje lahko vsak kritizira, ne more ga pa definirati in določevati, kaj fašizem je, če sam ne "soustvarja" fašizma.

Zato je treba torej zavračanja vsake definicije fašizma, ki izhaja iz nekih nasprotnikov fašizma, povojnih akademikov ipd. Če hočemo zares vedeti, kaj fašizem je, moramo k fašistom po definicijo, če pa hočemo dalje kritiko tega naziranja, se bomo zatekli k nasprotnikom fašizma. To je vsa logika. Če boste terjali definicijo libertarizma, jo boste našli pri prominentnih libertarcih, če boste želeli definicijo komunizma, jo boste našli v besedah komunistov, a če želite definicijo fašizma, jo najdete iz knjig in govorov najbolj zagrizenih nasprotnikov fašizma.

Zato smo na tem mestu predlagali oznako "klasični fašizem", ki bi ustrezno razločila med fašizmom, kot neko retorično hiperbolo in fašizmom, kot realnim svetovnim nazorom, kakor se je pojavil od fašistov samih. Slednje je klasični fašizem.

Moj raj -- tvoj raj

Znan katoliški komentator, je na nekem mestu zapisal, da je fašizem pravnuk krščanske milenaristične herezije. Skupaj z narodnim socializmom in komunizmom, naj bi namreč obljubljal "tisočletni" raj na zemlji. Zanimivo, da je dežurni komentator izpostavil ob tem posebej ravno Mussolinija in v njegovih besedah o obnovitvi imperija, videl takšno herezijo. Še bolj pa je zanimivo, da je ta isti komentator na nekem drugem mestu pisal o "prihodnosti Evrope". In če beremo njegov traktat z istim cinizmom, s katerim bere sam Mussolinijevega, ga lahko postavimo v vrsto teh "vnukov krščanskega milenarističnega heretištva". Zlata sredina, sinteza, "bogočloveškost", ... vse te sestavine, naj se združijo, da dobimo iz njih raj prihodnosti. Kjer bomo sobivali in napredovali. Zanimivo, da komentator sam ne vidi svojega paradoksa.
 
Kajti v njegovih besedah je zares izrisan raj, ki ga v Mussolinijevih ni. Fašizem po svoji zasnovi ne more biti "milenaristična herezija", ker ni nikoli veroval v raj, nikoli ni podajal rešitve, ki bi enostavno in enoznačno razrešila vsa odprta vprašanja in zacelila vse rane. Mussolini sam eksplicitno zavrača pojmovanje življenja, ki bi bilo usmerjeno v neko "razrešitev življenja". Na drugi strani pa omenjeni komentator daje nasvete in veruje v prihodnost, ki bo dejansko "razrešila" življenje. Potegnila ga bo na višjo raven, preko "sekularne države"(!) in razsvetljenskega humanizma! Kaj pa je to, če ne tipično verovanje v neko "srečno" prihodnost?
 
Vprašanje bivanja
 
A fašizem je svojevrsten ravno iz razloga, da ostro pravi: pljunili smo na vse slike raje in vse čudežne rešitve, ki naj bi pripeljale do realizacije človeške sreče. Raj na zemlji ne bo nikoli realiziran. In kakor pravi dalje nekje Mussolini: miru ne bo, dokler se ne bodo vsi vdali sanjam krščanskega vesoljnega bratstva, on, pravi, ne verjame v to možnost, a ničesar ne izključuje. Kaj pa tisti imperij, najsi bo tisočleten, desettisočleten, ali pa zgolj enaindvajsetleten? Imperij je imperij. Imperij miru in pravice, pač pomeni realizacijo neke volje in ne realizacijo človeške sreče, zemeljskega raja. Fašistično "stoletje" in fašistični imperij, bi bila izvojevana s striktnostjo, zavzemanjem za resnico in pravico in ne iz razlogov realizacije zemeljskega raja. To sta dve popolnoma raznolični stvari.
 
A zdaj se vendar vprašajmo, kaj pa je fašizem, če stopimo korak dlje od tistega prvega uvoda. Fašizem je, kakor pravi Mussolini, v prvi vrsti sistem mišljenja. To ni neka ideološka poljubnost, ki se včasih pojavi v demokratičnih deželah, kjer se ljudje delijo na leve in desne, konservativce, liberalce in sredince. Ne, fašizem je fundamentalna, radikalna (korenita) percepcija življenja, predvsem iz družbenega, političnega in metapolitičnega vidika. Je v svojem bistvu totalna, absolutna. Zato fašizem ni nikakršna estetika, ali vprašanje urejanja države in ekonomije, temveč pogled na življenje, človeka, skupnost in povezave med njimi.
 
Fašizem zato pojmuje življenje kot boj, borbo. Človekovo življenje ne more biti nikoli "srečno", negibljivo in udobno. Mussolini izrazi vso filozofijo fašizma v enostavnem stavku: mi smo zoper udobno življenje oz. fašist zavrača udobno življenje. To je najbolj fundamentalna osnova fašizma. Ta osnova odgovori tako na individualistično plat človekovega življenja, kot na kolektivistično. Človek ne more biti srečen, človekovo življenje ne more biti udobno. zato je treba življenje pojmovati, kot borbo in se s tem izviti nihilizmu in depresivni in resignirani paralizi, ki jo nihilizem prinaša. Šele, če človek zavrača udobno življenje, lahko zares svobodno stopi v relacijo s samim seboj in z okoljem, ki ga obkroža. Ta pripravljenost na žrtve in trpljenje, ter boj, je tisti ključ do pozitivne naravnanosti na življenje. To ni "osrečenje", temveč predvsem osmislitev, ki je "sreča" višjega kova.
 
Tako pojmovanje življenja, je bistveno krščansko oz. katoliško. Tudi katoličan razume svoje življenje kot borbo, tudi katoličan prodaja svojo suknjo, da bi si bil lahko kupil meč. Tudi on hoče biti vroč in ne mlačen. Po katoličanovem pojmovanju življenje ne more biti udobno. Udje skrivnostnega telesa Kristusovega -- Cerkve, ne morejo uživati neborbene udobnosti, nam kliče Gregorij Rožman.
  
Življenje po fašizmu ne more biti usmerjeno le v preskrbljenost, kakor da bi bil človek žival, ki misli na eno samo stvar: da bi bil rejen in nakrmljen. Čas brez borbe je čas melanholije, obupa. Mussolini jasno pravi: fašizem zavrača materialistično pojmovanje sreče.
 
Zato fašizem pojmuje življenje v izhodišču kot nenehno trpljenje, borbo. Ni je čudežne formule, ki bi to trpljenje izbrisala iz sveta in napravila raj na zemlji. Človek sam tudi ni nikakršen bon sauvage, ki bi sam na sebi težil k dobremu in ne bi potreboval nobenih norm, zakonov, nobene čvrste morale, temveč je padlo bitje, ki potrebuje strukture v Državi, ki ga vodi. Od tod pomen fašistične absolutne, megalomanske Države. Človek ne potrebuje neomejene svobode, temveč vodstvo, pomoč da postaja boljši, koristnejši človek, da se bori, ne pa da oportuno išče srečo, ki je ne bo nikoli našel. Posameznik sam postaja s pomočjo Države orodje.
 
Zoper vse šarlatane
 
Takšno pozitivno pojmovanje bivanja je zato tudi danes nekaj zares radikalnega in je individualistično v najtršem nasprotju z vsemi individualističnimi sanjarijami o srečnem in udobnem življenju. Je smrt nihilizma in vstajanje krščanskega pojmovanja bivanja. Fašizem je tako morda danes bolje razumljen, kot je bil ob svojem rojstvu. Danes, ko smo okusili raj, materialistično "srečo", tako v komunizmu, kot jo izkušamo v kapitalizmu, razumemo resničnost "zavračanja udobnega življenja", ki ne osrečuje.
 
A predvsem pomembno je tu poudariti, da je tu treba iskati bistvo fašizma in ne v pavšalnih razlagah mnogih na levi in (skrajni) desni. Fašizem je naperjen zoper vse one, ki menijo, da imajo neko čudežno formulo, s katero bodo realizirali na svetu raj. Tudi zoper one, ki vidijo vse probleme v rasno neenotni družbi in pričakujejo z rasnim izčiščenjem "srečo", ali one, ki menijo, da vsi problemi tičijo v vplivu prostozidarjev ali židov v naših narodih, ali one, ki menijo, da je treba človeku pustiti le svobodo... Vsi ti so iz vidika fašizma šarlatani. Vsi ti verujejo v možnost sreče, verujejo, da je človek bon sauvage, da  obstaja trenutek, ko se bo vse postavilo na svoje mesto, verujejo v neko "prihodnost".
 

Problem fašizma in nacionalsocializma

Vsak človek, ki se identificira za desničarja ima gotovo največ težav ravno pri vprašanju ekonomije. Biti desničar v prvi vrsti danes pomeni nasprotovati socializmu. Goreče nasprotovati socializmu v korist nekako namerno zamegljenega individualizma. Desničar je nehote povlečen v vrtinec nasprotovanja državi, kot nekemu drugemu, ki ga ogroža od zunaj in mu nujno krati svoboščine. Desničar do države torej goji zamero, ki narašča, ne da bi se zavedal, da postaja vse bolj okužen z individualizmom in torej liberalizmom samim. Desničar, ki naj bi vednos tal nasproti liberalcem in socialistom, tako postane sam liberalec.

Iz lastnih izkušenj lahko gotovo vsak izmed nas izpove to shizofreno situacijo, ko se od konservativca, ki naj bi konserviral neke stalne vrednote, terja, da podpira svobodni trg in svobodo posameznika nasproti državi. K sreči, se spominjam, lahko človek odkrije knjigo Romana Guardinija "Svet in oseba", v kateri ta avtor opozori na tri napačna pojmovanja sveta okrog nas. Subjekt, narava in kultura. Dovolj je že, da nas avtor v njej opozori, da so ta tri pojmovanja nekaj novega, nekaj kar je pretrgalo s starim svetom krščanske Evrope, da bi začeli nanja gledati nezaupljivo. Popolno zavračanje lastnega subjekta, česar v knjigi eksplicitno sicer ni, pa pelje človeka skozi nekakšen krščanski nihilizem v uvid nelogičnosti individualizma. Kakor koli že, drobna knjižica je zlata vredna.

In sedaj, ko človek v konservativizmu, kakor se javlja danes v raznih demokratskih strankah in raznih medijih ter raznih govorcih, uvidi nekaj, kar naj bi bilo desno pa ni, ima na voljo dve možnosti. Trditi, da je desno-leva delitev lažna in plod vodene dialektike ali pa skušati priti do dna, kaj je tisto, kar dela desno za desno. Druga možnost je seveda logična, prva še vedno bazira v individualizmu, ki ga je človek staknil med svojim pohajkovanjem med konservativci.

Vse, kar je različno od mene, je na moji levi. To je priljubljeno mišljenje raznih desničarjev, a v resnici skriva v sebi poanto. Desnica mora biti desna, ali pa ni desna in je ni. To pomeni, da veliko variacije gotovo ni mogoče, toliko manj je logično mišljenje, da se pravo desnico najde nekje na sredini, medtem ko skrajna desnica postaja vse manj desna. Načela so vendarle tista, kar nekaj delajo za desno ali levo. Načela pa ne prenašajo dobro kompromisov. Vsak kompromis načelo nekoliko pokvari, dokler ni načelo le še plesniv čevelj. Zato je težko reči, kdo je desen in kdo lev, a ena resnica je evidentna: kdor pravi, da ni ne lev ne desen, je lev. Agnostiki, iskalci, skeptiki... so nekaj najbolj avtentično levičarskega.

Kar pa je z vprašanjem levičarsko-desničarske delitve dandanes neverjetno tesno zvezano, je vprašanje narodnega socializma. Kolikokrat smo že videli prerekanja o tem, ali je narodni socializem levičarski sistem ali desničarski. Ta problem je tako oster za pogled, da bi na tem mestu lahko našteli nebroj najbolj smešnih dokazovanj, da je narodni socializem (NS) nekaj levičarskega. To dokazovanje izvajajo predvsem demokratični konservativci, vodi pa jih primarno dvoje: odveza kakršnekoli asociacije njih samih z NS in asociacija socializma, s tistim, kar je po njihovo najzlobnejši politični sistem, kadarkoli kreiran.

Logično torej je, da skuša človek dokazati očitno distinkcijo med t.i. marksističnim socializmom ali znanstvenim socializmom in narodnim socializmom, a vendar je takšen napor obsojen na neuspeh, če je sogovorec prepričan, da pred-marksistični socializem oz. socializem, kot anti-individualizem, ne more biti desen. Če je tak človek prepričan, da desnica pomeni gospodarski individualizem, potem po njegovo zgolj to dokončno definira tisto, kar je desno v desnici. Seveda pa se s takšnim pojmovanjem ni moč strinjati in tu še globlje zazeva problem pojmovanja desnice same.

Včasih je človeku že težko dokazati, da je narodni socializem nemška oblika fašizma, čeprav more biti to glavni in najlažji argument, da bi ljudje videli razliko med znanstvenim socializmom in narodnim socializmom. Tu namreč nekoliko zavaja samo ime: narodni socializem; ker po krivici vzbuja pojmovanje mnogih, ki torej govorijo o socializmu v dveh vejah: mednarodnem in narodnem (socializmu in nacionalsocializmu). Po tem pojmovanju torej narodni socializem ne pomeni nič drugega, kot prekrojen marksistični socializem oz. marksistični socializem brez "mednarodnosti" oz. marksistični socializem zmešan z nacionalizmom ali kakim drugim šovinizmom. To pa je seveda neka lažna poenostavitev, ki niti malo ne drži.

Narodni socializem je ena od vrst socializma, kot anti-individualizma oz. pred-marksističnega pojmovanja socializma; lahko pa bi rekli, da je ena od vrst korporativizma, korporativizem pa je ena vrsta neindividualizma oz. če hočete, socializma. Evidentno pa je, da se je narodni socializem v Nemčiji razvil iz navdiha in svetovnonazorske usmeritve, ki jo je v Italiji razvil fašizem z Mussolinijem na čelu. Vendar tu nastane drug problem, NS in fašizem nista zamenljiva pojma, ker  NS ni avtentični fašizem, temveč le neka fašistična variacija, ki sorazmerno z nekaterimi vplivi izgublja svojo podobnost s fašizmom.

Prav tako je neresnična trditev, da fašizem v jedru pomeni nasprotje egalitarijanizma (égal, enakost; equality). Fašizem v prvi vrsti ne pomeni nič drugega kot enakovrednost v vzajemnosti in posledično absolutistično državo. Logično je, da v fašizmu ni prostora za egalitarijanizem, kakršnega poznamo danes v skrajnih strujah, ker je ta nelogičen vsaj za prostor v katerem se je fašizem razvil. Italija, tako kot vse druge evropske države, ni poznala multikulturalizma ali raznih post-dekadentnih družbenih zaščitenih skupin, ki bi potrebovale neko izenačevanje, tako da se v fašizmu to vprašanje sploh ni moglo zares odpirati. Vsekakor pa je fašizem, tako kot vsa proti-individualistična  naziranja poudarjal enakovrednost ljudi. Ravno to je najbolj očitna distinkcija med znanstvenim socializmom in fašizmom. Če prvi terja neko brezrazredno družbo z diktaturo proletariata, kjer vsi postanejo proletarci te ali one oblike, pa fašizem poudarja dopolnjevalno se različnost stanov, ki skupaj pomeni eno telo - corpus. Enakovrednost v različnih nalogah, bistveno krščansko pojmovanje, torej pomeni razkol z onim socializmom, ki meni, da so stanovi odveč in da se morajo vsi proletarci povezati med seboj, ne glede kaj je njihova panoga dela, in trdi, da so nekateri stanovi odveč.

Ravno zaradi takega pred-marksističnega socializma pa je bil fašizem nekdaj deležen kritik, da gre v resnici za eno od oblik kapitalizma, ki brani interese kapitalistov pred socialisti, komunisti in anarhisti. Fašizmu so očitali, da je v službi velikih kmetov in velike industrije in je v svojem bistvu kapitalističen. Ti očitki so prihajali s socialistične strani, ki se ni mogla sprijazniti s sadovi tega političnega sistema. Še celo danes se vsakikrat nasmejemo, ko ljudje trdijo, da fašizem pomeni korporativizem, korporativizem pa da pomeni zvezanost države s "korporacijami", korporacije pa da pomenijo velike državne ali mednarodne firme. Ta argument je tako zabaven, da ga človek nerad popravlja, saj kaže zanesljivost teh, ki ga uporabljajo. Njihova nevednost kaj fašistična "korporacija" pomeni, je dokaz njihovega nepoznavanja osnov fašizma.

A vendar je danes vseeno zelo popularno mišljenje, da je fašizem le ena od oblik socializma, kot tak pa ne more biti desen. Ta problem smo videli že zgoraj pri NS. Zagovarjajo pa to neumnost najglasneje amerikanski "desničarji". Vendar pa oni predstavljajo poseben problem desnice. Njihova delitev na desno in levo izvira iz iste korenike, ki je ameriška revolucija. Ta pa je torej tisto, kar jim predpisuje njihov individualizem in zavračanje države ter z njo povezanih socialnih institucij.

Ameriški konservativci ali desničarji  se od svojega levega proti-pola ločijo zgolj po razumevanju svoje revolucionarne ustave (ameriške konstitucije). Oni verjamejo v nespremenljivost in večnost tega papirja, levičarji pa verjamejo v progresiven razvoj načel iz te listine. A če razumemo, da ta papir ni nič drugega kot izdelek od francoskih filozofov navdihnjenih protestantskih prostozidarjev, nam postane kmalu jasno čemu ameriški desničarji še vedno zastopajo radikalni individualizem.

Protestantizem je vendarle individualistična religija, ki se danes ponaša s svojo "delovno etiko", ki je početek kapitalizma. Nič čudnega ni, da so amerikanski desničarji nastrojeni zoper vsako obliko proti-individualizma, ker so liberalni v samem jedru. Njihovo razumevanje desno-leve dinamike je docela popačeno in s tako distorciranim pogledom torej zrejo na evropsko predvojno desnico. Na žalost pa je njihov konservativizem postal zgled, po katerem se ravnajo tudi evropski desničarji in zato imamo danes desne kapitaliste.

Zato se zdi tako patetično napadanje NS in fašistov, češ da niso zares "desni". Ta obupana taktika naj bi njihovo "desnico" rešila pred levičarskim opletanjem s tema dvema pojmoma. Toliko bolj čudno se zdi, da se od fašistov in NS diferencirajo tudi t.i. novi in alternativni desničarji, ki sicer trdijo, da so "videli prek", da so požrli rdečo tableto, da jih ne zanima več demokratarsko povojno potvarjanje zgodovine. Res sicer je, da ti, ki se danes imenujejo za fašiste in narodne socialiste, še zdaleč niso niti senca tistega, kar ta dva pojma pomenita, a to ne daje nikakršne legitimitete raznim kontemporarnim desničarjem, da bi na svojo pest presojali, kaj je desnica in kaj ni.

Bodi češčena Slovencev Kraljica!

Brezboštvo širi silno se po sveti;
Peklenski zmaj z železja se 'zmuzuje,
Gerdi Boga, in zlobo poljubuje;
Le redki res za Stvarnika so vneti.

 
In vendar svet obseda duh napeti,
Strašno visoki stolp si doziduje,
Češ: brez Boga naj vsak v nebo potuje;
Al: zmes jezikov mu je sad ukleti! —

 
Človeštvo v novo za napuhom hira,
Laži le kuje strasti mu orožje,
Resnico tare, — psuje, kar je Božje;

 
Se narod z narodom gerdo prepira,
Ne vživa ta, kar vsem daje postava:
Svet nova babilonska je zmešnjava!

  

Aposteljni, nevedni še, so zbrani.
Pod milo brambo vsih nebes Kraljice
Pomoči čakajo, da svetu lice —
Prej temno — razsvetlijo na vse strani.

  

Kar zasveti se žar po vsi dvorani,
Duh sveti siplje v svetem ognju pšice,
Poterdi zbor, vplamti mu serčne žice:
Malik se grudi, žid se več ne vbrani.

  

Se v Rimu prava Cerkev zedinjuje,
Človeštvo v novo zdravit spet terpeče,
Zvesto pripravlja se, da zazboruje.

 
O sveti Duh, ki celiš rane skleče!
Navdihni zbor, Očeta nam ojači,
Naj zgine pih, ki svet mori in tlači!

 
(Josip Furlani, 1869; "V spomin vesoljnega cerkvenega zbora v Rimu, ki se ima pričeti 8. grudna 1869.")
 
Mati Božja, vedno Devica, je slovenskega naroda Kraljica in Priprošnjica. Ko danes vse bolj narašča v ljudeh žeja in hrepenenje po identiteti, pripadnosti, koreninah, izročilu, dediščini, itd. se vendarle ozrimo k naši Nebeški Materi Mariji, s katero je slovenski narod in Slovenec, tako močno zvezan. V čaščenju svoje Kraljice Slovenec hote ali nehote najde stik z bistvom lastnega naroda. Ta stik je resničen, avtentičen, pravi in docela presega tisto, kar nam ponujajo neki staroverci, ki svoje izročilo iščejo po mrtvih pravljicah literatov devetnajstega stoletja.
 
V čaščenju svoje Kraljice postajamo uglašeni z neprekinjeno verigo rodov naših prednikov in na ta način potrjujemo, da smo Slovenci in da naše bistvo, naša identiteta, ne bazira v kratkih koreninah liberalne in postliberalne Evrope, temveč izvira iz mogočne, nepremične korenine, ki je ni moč izruvati.
 
Danes se vračajmo zato k svoji Kraljici in ji izpovejmo svojo lojalnost, od nje pa prosimo zaščito in vodstvo.
 
Vseh rodov Kraljica — prosi za nas!

Nietzschejev paradoks

 

"Kdor bi mu očital neusmiljenost, je sam preslab, da bi bil neusmiljen."

-F. W. Nietzsche

   
Zelo zanimivo je, da je z nihilizmom začuda tesno povezan pretiran, skorajda patološki občutek sočutja. Tu gre za bolestno sočutje, ki se izraža tako, da človeka paralizira že pogled na ubogo žival, ki je lahko celo žuželka. Ta čudno pretanjen občutek za krivičnost sveta je vendarle tisto, kar nihilizem vzdržuje pri življenju.

Ker pa je ta občutek do trpečih ljudi, živali in celo stvari, tako paralizirajoč, se mu nihilist skuša izviti iz primeža.

Znana je anekdota iz življenja velikega "nadčloveka" Nietzscheja. Med pohajkovanjem po ulici je bil priča pretepanju vlečnega konja. Pognal se je h konju, ga objel, da bi ga zaščitil pred udarci.

Ta isti človek je potem spisal knjigo z naslovom Der Antichrist, v kateri beremo o morali novega nadčloveka. Dobro je, kar je močno, slabo, grešno je, kar je šibko. Tu je očitna hinavščina tega filozofa, ki je imel tako močan občutek sočutja, da ga je skušal izbrisati iz zavesti na način, da bi spremenil svet. Ta svet bi bil kreiran tako, da v njem ne bi bilo mesta za sočutje, usmiljenje... in morda, samo morda, ga tudi on ne bi več čutil.

Krščansko usmiljenje je sramota, tako je govoril Nietzsche. Krščanstvo izdeluje šibkega človeka, se mu je zdelo, ker je čutil vso šibkost svoje osebe, da se je zlomil ob pogledu na trpečo žival. In v tem je nekaj tiste hinavščine, ki jo je očital vsem drugim. V tem, da je skušal kreirati novo moralo, da bi presegel tiste paralizirajoče občutke, ki so se porajali v njem samem.

Tudi danes je mnogo takih, ki sramotijo krščansko usmiljenje, krščansko dobrodelnost, a se razjočejo nad trpljenjem in smrtjo malih živalic. Prvi, ki pride na misel je Chechar, španski nacional-socialist, ki najvišje postavlja Nietzscheja, Rosenberga in Hitlerjev Tischgespräche im Führerhauptquartier. Ta nadčlovek, ki mu je krščansko usmiljenje prav posebno oster trn v peti, je imel hišnega ljubljenčka zajca. Nekaj ga je ubilo in človeka je to tako iztirilo, da je prekinil pisanje knjige in na svojem blogu izpovedal silno duševno bolečino ob tem dogodku. Z golimi rokami je izgrebel zajcu grob in ga pokopal, ter za njim žaloval.

Ti ljudje naj bi torej govorili o "suženjski" in "gosposki" morali. Ti ljudje naj bi se zgražali nad tistim palestinskim Pridigarjem, ki je pridigal "blagor ubogim; blagor žalostnim...".

To je hinavščina bega iz nihilizma, s katerim je povezan ta bolestni občutek krivičnosti sveta. Zato izdelujejo človeka, junaka, ki ne bo več čutil suženjske morale, temveč bo zmogel zakrkniti tisto odprto, skelečo in pekočo rano, ki ji pravimo sočutje, usmiljenje. A hinavščina je ob tem vidna in bode v oči, da je ni mogoče spregledati. Pomiljevanja vredni "sužnji", ki  v razpelu ne vidijo zmage, temveč krivičnost sveta, ter zato to razpelo sovražijo z vso močjo, ki jo premorejo.

"Vsi slabotni naj poginejo!", pravi filozof, mi pa lahko dodamo: "Nietzsche je mrtev."

Na koncu tega dela poti

 
  
Petnajstega julija pred dvema letoma je bil na tem mestu objavljen uvodni zapis v idejo "slovenske rekonkviste".
 
"Kar nam po pravici pripada!" Ta narod, ta dežela, sta slovenska in Slovenec pomeni biti katoličan. Ne staroverec, ne ajd, ne pogan, ne neopogan, ne kulturni kristjan, ne agnostik, ne ateist, ne protestant, ne pravoslavec, ne žid, ne musliman ... temveč katoličan.
 
Po dveh letih se zdi, da je osnovna naloga tega bloga izpolnjena. Ta naloga je bila zgolj v tem, da se predstavi del skritega bogastva katoliškega aktivizma, bodisi v kulturi, politiki, ali na socialnem področju. Uspeh je seveda vprašljiv. Zanimanja za to odkrivanje ni veliko. Danes je veliko bolj popularno zatekanje v neke tuje ideološke in svetovno nazorske koncepte. Bodisi ameriške in angleške, bodisi celo ruske in nemške, pa tudi hrvaške in srbske. Danes je veliko popularnejša alternativna desnica, pa kapitalistični psevdolibertarni konservativizem. Nesmiselno je torej sploh govoriti o kaki slovenski rekonkvisti in klicati, da je ta dežela katoliška in last katoličanov. A vendar je nekje treba začeti. In začetek je bil.
 
Po dveh letih je namen tega bloga odslužen. Človek ima vedno premalo časa in tako so dnevi prekratki in prenapolnjeni z obveznostmi, da bi se človek lahko zares posvetil delu na blogu. Objave postajajo redkejše, na kar vpliva tudi odsotnost vsakega zanimanja. Na koncu človek piše le še sam sebi, kakor kak napol zblazneli entuziast.
 
A začetek je bil. Dve leti se je na tem mestu dokaj redno objavljalo. Vse skupaj je nastalo okrog osemdeset zapisov, večinoma avtentičnih člankov raznih katoliških avtorjev od leta 1850 - 1945, ki so bili tu spravljeni v pravo formo in objavljeni. Nekaj zapisov je pa nastalo tudi v okvirju razvijanja neke kontinuitete te katoliške misli, a je to tudi ostalo dokaj obskurno in nepomembno. A tudi to je vendarle bil začetek.
 
Če se moramo danes česa katoličani zares zavedati potem je to dejstvo, da je nihilizem zares zavladal. Ta nihilizem je zavladal v mišljenju ljudi in če ga želimo zares preseči, moramo izhajati iz njega navzven. To pomeni, da moramo z nihilizmom zoper nihilizem. Vsak argument mora biti baziran na nihilizmu, da bi se končno nihilizem sesul sam vase, kakor kup mokrega peska, ki ga razravnamo v pot.
 
Vsak čas ima specifične pogoje. Toka časa se ne da ustaviti ali zasukati nazaj. Zgodovina je dinamična. Teče linearno po časovni premici. Za vsako dobo pride čas. To pa pomeni, da kot katoličani nikdar ne smemo pristati na mišljenje, da določena doba ni dojemljiva za naše težnje, naše ideje. Nikdar ne smemo pasti v miselnost, da se moramo nekako povrniti v pretekle čase, da v sedanji dobi pa ne moremo žeti sadov, ker se je izneverila ta doba Kristusu. Ne. To so skušnjave, ki vodijo v resignacijo, v ničevo pasivnost ali vsaj v tisto brezplodno laično katolištvo. Za vsako dobo je prišel pač čas, da nastopi, a v vsaki dobi mora kraljevati Kristus. Pogoji so drugi, naša zahteva je ista.
 
Zato je tako nevaren tudi katoliški tradicionalizem, ki kot nek proti-pol katoliškega liberalizma na koncu ponuja iste sadove, kot katoliški liberalizem sam: izključenost iz aktivnega oblikovanja družbe. Ne moremo se več vrniti v čase pred državo, v čase pred regulirajočo državo, nikoli več ne bomo obnovili razmer, ki so vladale pred industrializacijo in urbanizacijo. Zato pa moramo torej terjati katoliško državo, katoliško regulirajočo državo, katoliško avtoritarno državo. Terjati moramo pokristjanjenje ekonomskih procesov, pokristjanjenje kulture, šolstva, vseh družbenih procesov. Ne manj države, več države, a država naj bo katoliška. Nič več fraz: država naj se ne vtika v družino, temveč: država naj se vtika v družino, a država naj bo katoliška.
 
To je torej nujen obrat nas katoličanov: proč od pokristjanjevanja posameznikov, na pokristjanjevanje institucij. Namesto pasivnega romantiziranja preteklosti, iščimo v tej preteklosti načine, da podvržemo to družbo, to državo in ta svet kraljevanju Kristusa Kralja. Vse, kar nas navdaja s pasivizacijo in resigniranostjo je treba prevprašati in po potrebi se od tega zdravo distancirati. Kajti vsak čas zahteva od nas, da v njem zakraljuje Kristus.
 
Ne indiferentnosti, temveč zagrizenost, radikalizacija načel, gorečnost! Ne nasedajmo onim, pa najsi prihajajo iz katerekoli smeri, ki trdijo, da je mogoča indiferentna država, neka čista oblika države brez vsake ideološke zaznamovanosti. Taka država ni mogoča. Vsaka država je ideološko močno zaznamovana, vsako državo vleče močno v eno smer. Če je ne vleče v našo, jo pa v nam nasprotno. Če ni država eksplicitno krščanska, katoliška, je proti-krščanska, proti-katoliška. Če ni naša, je proti nam. Kakor je rekel Kristus, kdor ni z Njim je proti Njemu. Zato moramo za svoj glavni, prvi in zadnji, cilj imeti katoliško državo. Državo, ki se, kakor so se Sveti trije kralji, pokloni Kristusu. Nikar ne verjemimo lažnim prerokom, ki govorijo o indiferentni državi, o demokratični aparaturi, ki deluje le v službi nekemu skupnemu dobremu. To mitološko bitje živi le v glavah "dobronamernih" katoliških spravljivcev, ki se potem radi praskajo po glavah, ko se svet okrog njih spreminja do nerazpoznavnosti. Tuhtatjo, kaj je vendar vzrok temu, da so postali tujci v lastnem domu, kaj je vzrok temu, da bodo njih nazori kmalu postali "sovražni govor". Ne zavedajo pa se, da so oni s svojo politično apatičnostjo, s svojo resigniranostjo in pasivnostjo, predvsem pa s svojo vero v ono mitološko žival: indiferentno demokratično državo, pripomogli k takemu stanju.
 
Zato smo na začetku, a smo vsaj na začetku. In ta začetek je majhen delec v mozaiku, za katerega upamo, se nekoč zapolni in iz njega zasije podoba. Na nas je, da ta prvi kamenček vstavimo s posebno pozornostjo, posebno občutljivostjo. Da počasi iščemo, odkrivamo, diskutiramo, oblikujemo, se kalimo.
 
Na tem mestu smo to skušali početi dve leti. Po dveh letih se zdi, da je v takšni obliki tega dovolj.
 
Ta blog ni dosegel veliko, morda ni dosegel prav nič. A je obstajal. Skušal zgolj biti. 
 
V nadaljevanju se bo na tem blogu še objavljalo, a brez tistega cilja, za katerega je bil blog ustvarjen. Objave bodo naključne in bodo v polni zavesti sprejemale dejstvo, da obstaja le zaradi samega sebe. To pomeni nekakšen odmik.
 
Bloga Črna garda iz kota! in NeoDomobranec, bosta za zdaj še vedno obstajala v isti obliki. Delovanje NeoDomobranec youtube kanala bo ostajalo isto.
 
Časa je vedno premalo.

O katoliški rekonkvisti (Bangha, 1939)

"Dalje gre še za to, da si spet osvojimo in pokristjanimo vladajočo kulturo kot tako, ker brez nje bi moral ves trud z izobraževanjem posameznikov še vedno ostati prav bistveno pomanjkljiv. Tisoče in desettisoče ljudi lahko posamezno poučujemo in pridobivamo za resnico, in vendar vse to ne zadošča, da bi duhovno podobo družbe obnovili v smislu krščanstva. Le tedaj smemo upati na resničen uspeh, če tudi duha in vse področje duhovnega življenja in celotnega kulturnega delovanja spet iztrgamo zlim silam in podredimo dobrim.

Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti. Dokler šolski zakoni in uradni učni načrti, javni pouk in univerze, učene družbe in znanstveno življenje skoraj načeloma nasprotujejo, dokler iz vodilnega leposlovja in tiska, iz gledališča in kina, radia in umetnosti, iz splošnih veljavnih nravnih nazorov in iz mode veje tako zelo nekrščanski duh, moremo govoriti o zopetni osvojitvi družbe za Kristusa in za njegovo kraljestvo le v omejenem obsegu."

To so misli Adalberta Banghe, madžarskega redovnika na Kongresu Kristusa Kralja, ki je potekal leta 1939 v Ljubljani. In ob te besede ponovno postavljamo besede, ki jih je izrekel Mihael Opeka na petem katoliškem shodu v Ljubljani, leta 1923: "Bog hoče! Da jadrno hitimo in vsak v svojem stanu, vsak na svojem polju, vsak po svoji moči v našem narodu spet izvojskujemo našemu Bogu, kar je njegovega."

To je tista osnovna misel "slovenske (katoliške) rekonkviste", ki naj, zato si prizadevamo in si moramo vedno bolj prizadevati, zajame naš narod. To pomeni, da naj ta misel zajame slehernega katoličana, od mladine, do starih, betežnih in bolnih katoličanov. Ta misel pa je, da zahtevamo, kar nam po pravici pripada. Pripada pa nam, da na tej zemlji kreiramo zopet katoliško družbo s katoliško državo, kjer bo katoliškemu svetovnemu naziranju zagarantiran priviligiran položaj.

V tem mora priti do preloma s tistim pomehkuženim pojmovanjem katolištva in katoličana, ki se v našem katoliškem občestvu nahaja že od konca vojne dalje, ko smo bili katoličani nasilno, s konkretno državno silo, potisnjeni v podrejen položaj brezvercem in drugovercem. S tem nasilnim dejanjem je narod evidentno izgubil svoje jasno bistvo in zabredel na spolzko pot breznarodnega, materialističnega naziranja, ki vse bolj grozi, da na njej končno pogine.

Katoličani so v podrejenem položaju kreirali nekakšno pohabljeno pojmovanje katolištva, po katerem katolicizem ni absoluten in totalen, temveč je stvar zasebnosti in mora biti vedno podrejeno "skupnim narodnim" interesom. Zato se danes slovenski katoličani osredotočajo na neke družinske iniciative in na posameznika. Spreobračajo posameznika, nočejo pa spreobračati družbe. Skušajo namreč s svilo krpati luknje potapljajoče se ladje. Govorijo o stari in novi levici in ustvarjajo lažne distinkcije sebi na škodo, povezujejo se z materialističnimi desničarji in sodelujejo v lažnem dualizmu: ali kapitalizem -- ali socializem. Namesto branja katoliških avtorjev in ponovnega odkrivanja pozabljenih katoliških teoretikov in praktikov, se zatekajo k protestantom in pravoslavcem in v njihovih brošurah iščejo navdiha.

Predvsem pa ne razumejo, da je ta dežela vedno bila katoliška in da torej ne more katolicizem biti v podrejenem položaju, ali biti izenačen z nekimi nekatoliškimi svetovnimi naziranji.

Danes, ko so svoja suha usta spet začeli odpirati t.i. staroverci, je pomembno, da tem zgodovinskim revizionistom jasno povemo, da je edina "stara" vera te dežele, vera katoliška. Že takoj po Kristusovi smrti, se je na naši deželi, ki je v neposredni bližini starega rimskega imperija, bogato razraslo katolištvo. To katolištvo pa tudi ni nikdar zares zamrlo, čeprav je bilo zaradi prihoda slovanskih barbarov, nekoliko omejeno, dokler se niso tudi ti barbari, naši predniki, navzeli katoliške vere in naša dežela je ostajala v sami srčiki krščanske Evrope. Kdo so torej pravi "staroverci"?

Na katoliškem občestvu danes je, da terja svojo zgodovinsko pravico. Da terja nazaj, kar je njegovega. A ko to terja, ne pomeni, da hoče pokristjaniti človeka, temveč, da hoče pokristjaniti družbo, državo, kulturo. Ponovno pokristjaniti ali: ponovno zaživeti na svoj lasten, v zgodovini naroda utemeljen način.

Ta obrat mora danes napraviti katoličan. Zavreči in pljuniti mora v obraz raznim "demokratarjem", "razumnikom", ki na škodo katoličanov sanjajo o "spravi in sožitju"! Zaradi njih tudi vsi tisti Slovenci, ki zaradi svojega omejenega intelekta ždijo na proti-narodnih "narodnih" pozicijah, ne vidijo resnične moči katolištva, resnične narodne tradicije, ki jo vsebuje le katolištvo. Odkrijte jim spet nazaj bogato narodno tradicijo! Umaknite vsaj za minuto s svojih miz Prešerna in Cankarja in nanje postavite kakšne žive figure iz naše narodne preteklosti. Dovolj smo slišali o Vovku in Slomšku, povejte nam še kaj o Mahniču in Missiji. Dovolj literatov in pesnikov, hočemo žive aktivne katoliške osebnosti. Dovolj katoliških disidentov in katoliških "spravljivcev", hočemo katoliške pravoverce in brezkompromisneže. Proč s Kocbekom in Gosarjem, dajte nam Ušeničnika in Odarja.
 
Zato ob tej priliki ponavljamo: katoliška družbena, politična, socialna misel je bogata. Bogatejša od katerekoli druge, ker le ona je zares narodna, saj v primeru našega -- slovenskega -- naroda, biti naroden pomeni biti katoliški.

Danes torej nočemo vsiljevati nikomur svojega katoliškega prepričanja, ne drugovercem, ne brezvercem. Kot katoličani želimo le nazaj, kar nam po pravici pripada. Hočemo katoliško državo in družbo temelječo na katoliških naziranjih.

Danes smo še vedno na začetku in začetku bomo še kar nekaj časa. A tudi začetek je pomemben. In naša naloga torej danes je, da predvsem molimo za ta cilj slovenske rekonkviste, da v ta namen iščemo in odkrivamo avtentično slovensko katoliško misel in da zopet postanemo uglašeni, iste volje in istega naziranja z našimi predhodnimi rodovi.

Katoliški svetovni nazor (Turk, 1943)

"Katoliški svetovni nazor"

Iz članka: O zgodovini in svetovnem nazoru

Dr. Josip Turk, 1943

 
 
Po vsem svetu bo Cerkev hkrati preganjana samo enkrat in to bo ob koncu, ki se ga njeni sovražniki morejo najmanj veseliti, dočim bodo Kristusu zvesti verniki tedaj klicali zadnje besede Nove Zaveze: »Amen. Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22, 20.) To preganjanje ne bo dolgo trajalo in sovražnikom Cerkve bo takoj sledila kazen za petami, kakor je še niso doživeli in ki tudi nikdar več ne bo imela konca, ker bo tedaj konec vse človeške zgodovine. V zgodovini pa je katoliški svetovni nazor katoliški tako, da ga nobena človeška sila ne more premagati, ker kljub vsem imperialističnim težnjam in kljub vsem grožnjam o neki novi svetovni diktaturi ni in ne bo ene same zgolj človeške sile, ki bi obvladala ves svet. Je namreč nekdo drugi, ki vlada ves svet. On, ki je »bil na krmi in je na vzglavnici spal« (Mk 4, 38). Ko so ga zbudili in mu rekli: »Učenik, ti ni mar, da se utapljamo?« je vstal, zapretil vetru in morju : »Molči, utihni!« In veter je ponehal in nastala je velika tišina. In rekel jim je : »Kaj ste boječi? Še nimate vere?« (Mk 4, 58—40.) Če je Gospod spal, mi seveda ne smemo spati, kakor tudi njegovi učenci niso spali, ampak moramo moliti, delati in trpeti, ne da bi se česa bali, kakor so se bali njegovi učenci. Niti za Evropo se nam še ni bati, dokler odmeva spokorni klic iz evropske Fatime, čeprav ne smemo prezreti simboličnega pomena dejstva, da leži Fatima že na skrajnem robu evropskega zapada.
 
Kadar je resnični svetovni nazor v večji človeški družbi premagan zofistično ali z nasiljem, tedaj mnogi kaj hitro sklepajo, da je premagan tudi z resničnimi razlogi. Če drugih razlogov ne najdejo, se zadovoljujejo vsaj s temi, češ da to, kar je premagano, ni več aktualno, ampak zastarelo, nazadnjaško, ne pa moderno in »napredno«, zlasti če se to, kar je moderno in »napredno«, laska človeškim strastem. Tako se mnogim zdi, da zgodovina sama priča za resničnost tistega svetovnega nazora, ki je aktualen. To je njihova zelo priljubljena »dobra vera«, toda dobra vera, za katero bi pa radi zvrnili odgovornost na druge, zlasti na katoliške duhovnike, zato si jih tako zelo žele imeti na svoji strani in gorje tistemu, ki si upa to njihovo dobro vero motiti. To njihovo stališče lahko imenujemo aktualizem, kar je le drugo, morda za tega ali onega bolj jasno ime za modernizem v njegovem najbolj splošnem pomenu, za modernizem, kakor ga je tudi med nami zelo veliko, za modernizem, čigar stališče v pogledu na resnico je relativistično in evolucionistično in ima za napredek vse, kar je novo, tudi revolucijo. A že zato nasprotuje katoliškemu svetovnemu nazoru, ki je katoliški ne samo v pogledu na prostor, kakor smo zgoraj omenili, ampak tudi v pogledu na čas in je zato zares univerzalen, ubikvističen in perenističen in obenem vedno aktualen, tako da je, kakor priznava sam Harnack, vedno star in vedno mlad in se zna prilagoditi vsem zgodovinskim spremembam, ne da bi se bistveno količkaj spremenil. To je življenjska značajnost non plus ultra, ki vzbuja pri nasprotnikih veliko večje občudovanje, kakor si ga morejo pridobiti razni tekači za časovnimi, zakotnimi in osebnimi m nenji. Še bolj pa ta aktualizem nasprotuje resničnemu svetovnemu nazoru, kadar je ta z nasiljem premagan, če po znani basni o volku in jagnjetu išče krivdo za njegov teritorialni ali osebni poraz ne na krivcih, ampak na nedolžnih, češ da so že morali delati take in take napake, da je tako daleč prišlo. Spomnimo se na proslulo »Premišljevanjeo Španiji« in na današnje govorice, češ če je bil ubit ta in ta, je že moral kaj zakriviti. Človeku poka srce, če mora doživljati takšno postopanje z resnico. Za tak aktualizem se zavzemajo ljudje, ki tako radi slede duhu časa in so tako radi sodobni in moderni, da si kot nebogljeni otroci časa rajše mehko posteljejo v zibelki svoje dobe kakor pa kot izkušeni možje na starih, včasih sicer trdih, a vedno trdnih tleh resnice. Če bi torej moderne ljudi spraševali od hiše do hiše, kateri svetovni nazor se jim zdi resničen, bi skoraj vsi odgovarjali, da vsa moderna zgodovina priča za resničnost modernega svetovnega nazora. Resnemu človeku, ki dobro pozna ljudi in ve, za kaj vse se ljudje lahko navdušujejo, navedeni njihovi razlogi in zgledi nič ne veljajo. Zato smo mi oziraje se na pomen aktualizma postavili na prvo mesto druge, bolj resne disputacijske dokaze. Kajti tudi za resnega človeka obstoji vprašanje, ali more zgodovina pričati za resničnost kakega svetovnega nazora, ko se ljudje tako radi sklicujejo na zgodovino kot na nekaj, čemur ni mogoče oporekati in čemur nasprotujejo samo nezgodovinske bajke in legende.

Borbenost v krščanstvu (Škerbec, 1940)

Borbenost v krščanstvu

M. Škerbec, 1940

V dobi liberalizma in pomehkuženega krščanstva se je zelo pozabilo na to, da je Kristusova Cerkev vojskujoča se cerkev — Ecclesia militans.

V vsej svoji zgodovini se je morala Cerkev boriti proti oportunizmu, ki je zatisnil eno oko proti zmotam in hotel vse spore »potušati« na ljubo »miru«, a v škodo evangeljski resnici in cerkveni disciplini. Tak tip oportunista je prišel celo na papeški prestol v osebi Honorija, ki ga je moral njegov naslednik Leon II. grajati, ker »ni zatrl krivovestva v začetku, kakor bi bilo primerno apostolski avtoriteti« (qui flammam haeretici dogmatis non, ut decuit apostolicam auctoritatem, incipientem extinxit, sed neglegendo confovit; Harduin III., 1475, 1730; cit. po dr. J. Turk, Cerkvena zgodovina, 1930).

Pod vplivom liberalizma pa se je ta oportunizem tako razpasel, da je postal že prava bolezen in herezija. »Modernizirati« so hoteli krščanstvo, akomodirati ga teoretično in praktično liberalnim nazorom . »Conformari huic saeculo« (Rim 12, 2), prilagoditi krščanstvo svetu, to je praktični liberalizem in praktični modernizem! Ker nekako dihamo to ozračje liberalizma, se morda še premalo zavedamo, kako razdejanje nam je napravil v vsem našem krščanskem življenju!

Bliže jim je marksizem, kakor katoliška skupnost

V nevaren oportunizem je zašla tudi skupina tako imenovanih »krščanskih socialistov«, ki skuša najti nekak kompromis med krščanstvom in materialističnim socializmom. Ta skupina ljudi se zdi je nekako obupala nad preobrazujočo silo krščanstva; pisali in govorili so, da krščanstvo ne bo nikdar rešilo socialnega vprašanja! Sprejeti in nekako pokristjaniti je treba po njih mnenju marksistična gospodarska načela, napraviti je treba kompromis med Marksom in Kristusovim evangelijem! Prenehala je borba proti socializmu in komunizmu, s katerim se zadnje čase že praktično združujejo celo naravnost proti krščanskim vrstam! Da se ne bi zdelo, da ravnajo proti jasnim odločbam papeževe okrožnice »Qudragesimo anno«, so znašli distinkcijo med komunizmom in komunisti! »Papež je obsodil kom unizem, ni pa obsodil komunistov! S komunizmom ne smemo, smemo pa s komunisti! Z ljubeznijo in sodelovanjem jih bomo spreobrnili...!« To so najnovejše fraze, ki jim nekaj lahkovernih res verjame v dobri veri, praktično delo pa kaže, kar govore in priznajo že sami, da jim je organizirani marksizem bliže, kakor katoliška skupnost!

Kakor da bi bil sv. Pavel pisal za naše razmere, ko je zapisal Korinčanom znamenite besede: »Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravica in krivica? Ali kakšno zvezo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Belialom? Ali kakšen delež ima vernik z nevernikom?« (II Kor 6, 14) Čudna je ta krščanska ljubezen, kateri so bliže »bratje« iz socialističnega kakor pa bratje iz krščanskega tabora!

Borba je dolžnost vseh

Moderna doba je med katoličani marsikje zelo zabrisala krščansko zavest, da smo vsi člani katoliškega občestva tudi člani vojskujoče se Cerkve. Vsi se moramo, če smo živi udje Kristusovega telesa, boriti za to, da raste kraljestvo božje resnice, pravice in ljubezni! Neredko smo srečavali med laiki ljudi, ki so teoretično, še bolj pa praktično kazali popolno brezbrižnost za Cerkev in njene borbe. »Duhovniki naj se za to brigajo, nas to nič ne tiče«, to je bilo stališče mnogih »katoliških laikov«.


V liberalizmu se je porodila fraza: Vera je privatna zadeva! Vsak naj sam zase gleda; vera in Cerkev naj nimata nobenega vpliva na javno življenje. Vsako borbo za zmago katoliških načel so krščanski oportunisti označevali kot »politiko«. Če se je duhovnik udejstvoval v javnem življenju na kulturnem ali socialnem polju za prekvašenje javnega življenja po katoliških načelih, so vse to označili le kot »politiko«. Krščanstvu sovražni nazori so mogli na političnem polju prekvašati vse naše javno življenje, če je pa duhovnik kdaj upal povedati, da morajo tudi v politiki veljati katoliška načela morale, je bil že ožigosan kot da izrablja prižnico v politične namene!

»Širokogrudni pobožnjaki«

Imamo med katoličani tudi poseben tip pobožnjakov — oportunistov, ki so neredko velika ovira katoliški dejavnosti. Ti ljudje se smatrajo za nekake popolne kristjane. Prepričani so, da je bistvo vse krščanske popolnosti v nekem omlednem pobožnjaštvu brez vsake katoliške dejavnosti. Njim je ideal krščanskega življenja le neka osebna molitvenost brez vsake aktivnosti za rast božjega kraljestva. Ideal duhovnika jim je »dober duhovnik«, ki se predvsem nikomur ne zameri, ki nikdar ne nastopa proti javnim grehom, pohujšanju in javnemu zastrupljanju z napačnimi nazori. Te vrste »pobožne« osebe zelo rade kritizirajo duhovnikovo delo, pa tudi vse delo katoliške dejavnosti, same pa ne ganejo z mezincem, da bi priskočile na pomoč. V katoliški dejavnosti tako radi iščejo pezdirja, v vrstah nasprotnikov katoliškega svetovnega nazora pa vidijo vse lepo ali vsaj vse opravičljivo s stališča »krščanske ljubezni«. Boje se, da bi v očeh nasprotnikov veljali kot prenapeti, ozki, politični, strankarski ... Do onih, ki so odločni nasprotniki katoliške dejavnosti, so polni obzirov in ljubezni, do katoliške aktivnosti pa malenkostni kritikastri... Neredko mora od takih pobožnjakov največ trpeti katoliška akcija v širšem pomenu besede.

Katoliška akcija — izraz katoliške borbenosti

Božja Previdnost pa je poslala katoliški Cerkvi Pija XI., ki je z neko vehemenco vztrajal na tem, da se organizira po vsej Cerkvi Katoliška akcija, ki je izraz katoliške borbenosti, katoliške aktivnosti, neka napadalna četa vojskujoče se Cerkve. Po Katoliški akciji se bo med nami uveljavil pravi pojem krščanstva, ki res goji pasivne čednosti, obenem pa tudi katoliško aktivnost, borbenost za kraljestvo Kristusovo.

Brez krščanske borbenosti, brez krščanske aktivnosti ni pravega krščanstva! V Kristusovi Cerkvi mora vedno živeti borba za evangeljsko resnico in pravico, borba za zmago kraljestva Kristusovega, borba proti človeškim strastem in proti oni kači iz raja, ki zastruplja človeški rod.

»Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč« (Mat 10, 34). Tako je Gospod sam jasno povedal, da morajo biti njegovi učenci pripravljeni na boj zoper strasti in zoper hudobijo sveta, da bo v Njegovi Cerkvi neprestana borba za zmago evangelija.

Če prebiraš pisma apostola Pavla, ti bo ta resnica postala še bolj jasna! Kakšna borbenost za Kristusa! Borbenost brez počitka, borbenost brez kompromisa, borbenost polna aktivnosti, borbenost polna ljubezni! Tudi ko trpi, se bori za Kristusa! Vsem pridiguje: »V gorečnosti ne bodite počasni, v duhu bodite goreči!« (Rim 12, 11). »Če namreč živimo, živimo Gospodu in če umiramo, umiramo Gospodu« (Rim 144, 7). Kakor nekak nemir preveva vse Pavlovo življenje, nemir duše, ki se bori za Boga! Sam svojo aktivnost tako popisuje: »V vsem se skazujemo kot božje služabnike, v veliki potrpežljivosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, pri uporih, v trudih, v prečutih nočeh, v postih; z oznanjevanjem resnice, z božjo močjo, z orožjem pravice v desni in levi...« (II Kor 6). Sv. Pavel smatra svoj apostolski poklic kot vojskovanje! »Orožje našega vojskovanja ni meseno, ampak je močno za Boga, da ruši trdnjave: da podiramo naklepe Kristusu sovražnih« (II Kor 10, 1—5).

Mučenci prve Cerkve so se smatrali za borce Kristusove; ko so šli v m učeništvo, so govorili, da gredo v borbo. Kakšna borbena aktivnost za zmago križa nam odseva iz vseh mučeništev! Acta martyrum so o tem zgovorne priče, da prvi kristjani niso bili nekaki kvietistični svetniki, kvietistični svetniki namreč sploh niso svetniki, ampak bili so borci, ki so se pred sodišči in v Koloseju borili za zmago križa. Poročilo o mučeništvu sv. Pionija zaključuje o tem mučencu: »Z zmago v hudem boju je stopil skozi ozka vrata v široko in veliko svetlobo. Ko je namreč ogenj grmade, na kateri so ga umorili, ugasnil, smo ga vsi, ki smo bili tam, videli kakor telo krasnega borca ...« (Lukman, Martyres Christi, str. 139). Ne oportunizem, ne komoditeta, ne sama pasivnost, ampak borbenost je predvsem znak prve Cerkve!

Največji možje — borci za Boga

Živo krščanstvo je bilo v zgodovini vedno borbeno! Največji možje v zgodovini katoliške Cerkve so bili, kakor sv. Pavel, izraziti borci za Boga in njegov nauk. Kadar pa je zaspala borbenost, so se ukoreninile v Cerkvi razvade, razpasle strasti in je propadla cerkvena disciplina. In ponovno je božja Previdnost obudila katoliške reformatorje, aktiviste, ki so predramili katoliško vest in zavest ter dvignili m ralo. Naj navedem le en zgled!

Med najbolj žalostne dobe v zgodovini Katoliške cerkve spadata 10. in 11. stoletje. Grozila je velika nevarnost, da Cerkev nekako utone v posvetnosti in odvisnosti od države. Pa je Bog poklical ponižnega meniha Hildebranda, poznejšega papeža Gregorija VII. Ta je sicer bolj ljubil samostanski mir kakor hrup in delo zunanjega življenja, toda žalostne razmere v Cerkvi so ga nagnile, da je zapustil tiho življenje v samostanu Clugny in šel na delo za reformacijo verskega življenja. Vse svoje delo je posvetil temu idealu, da reformira katoliško Cerkev, da jo reši demoralizacije, posebno pa, da jo emancipira od posvetne oblasti. Papež Gregor je posegal na vsa polja, razvil silno človeško delavnost. (Glej: Ranke, Weltgeschichte VII, 312.) Ni se ustrašil težke borbe proti posvetnjaškim cerkvenim krogom, pa tudi ne proti svetnim oblastnikom, ki so posegali v cerkveno področje in demoralizirali versko življenje. Ker je bil božji borec, ki ni poznal oportunizma, je moral umreti v pregnanstvu, toda katoliško Cerkev je obvaroval razmer, v kakršne je zašlo pravoslavje.

Svetniki niso bili mrtvaki

Nekateri si predstavljajo svetnike - mistike kakor nekake mrtvake, ki se samo mrtvičijo in žive neko v Boga zatopljeno življenje brez vsake zunanje aktivnosti, brez borbenosti za kraljestvo božje. Popolnoma napačno mišljenje!

Nemški časopis »Der deutsche Weg« priobčuje v svoji številki od 10. marca 1940 lep članek »Kämpfer werden gesucht«, kjer tudi govori o potrebi krščanske borbenosti v sedanjih časih. Tam razvija lepo misel, da je bila v življenju svetnikov pobožna zatopljenost v Boga vedno neločljivo združena z borbenostjo za Boga. Kot pokrepitev za to trditev navaja dva zgleda mistika, Angela Silesija in Efrema Sirskega.

Angela Silesija bi kdo na podlagi njegovih izrekov mogel smatrati za miroljubno jagnje, za golobčka miru, ki gnezdi pod cerkveno streho in miroljubno gruli v spomlad. Dejansko pa se zdi, da je v borbi proti tedanjim sovražnikom Cerkve izgubil že vsako umerjenje, da je govoril kakor rjoveč lev na način, ki bi ga danes smatrali, da ni primeren za svetnika!

Podobno je s sv. Efremom Sirskim, ki ga imenujejo zaradi njegovih krasnih himn »harfo Sv. Duha«. Potrebno je, da ne beremo iz spisov sv. Efrema le njegovih krasnih himn, ampak tudi njegove spise proti krivovercem in sovražnikom Kristusa, kjer kliče nad nje prokletstva, kakor jih beremo le v sv. pismu stare zaveze. Tiha pesniška duša, svetnik, mož molitve, a tudi borec za Kristusa, da bi ga danes proglasili za prenapeteža, ozkega, ki ne pozna krščanske ljubezni.

To je kaj lahko v današnjih težkih časih, ko preganjalci Kristusa trgajo brutalno cele kose iz Kristusove obleke, da, celo iz samega svetega telesa Kristusovega, mirno in brezdelno sedati na bregu in filozofirati. Ni božji mož, ki tu stoji s prekrižanim rokami! Božji so oni, ki se dajo s Kristusom križati za odrešenje sveta.

Res je, da smo pač ljudje različnih temperamentov, različnih zmožnosti, ki tudi nimamo vsi enakih nalog v življenju. Eni so vedno bili bolj borbeni kot drugi že po svojem temperamentu! Toda vsi katoličani smo pač člani vojskujoče se Cerkve in vsi smo pri sv. birmi bili rekrutirani oziroma potrjeni v Kristusovo vojsko. Vsak po svojih zmožnostih: eden se bolj bori z molitvijo in postom, drugi, ki tudi molitve in pokore ne opušča, pa se bolj bori s peresom, tretji z živo besedo, eden morda bolj v dušnem pastirstvu, drugi na znanstvenem polju, tretji v leposlovju, a vsi moramo peti eno pesem, poznati eno taktiko: boriti se moramo vsi za zmago križa.

Popolnoma jasno je, da pač nikdar v zgodovini Cerkve niso bili vsi dobri verniki niti vsi duhovniki javni borci za Kristusovo kraljestvo. Tudi danes ne moremo zahtevati, da bi vsak kazal borbenost v javnem življenju! Eno pa mora biti: če že nismo ne sposobni in ne poklicani za borbo v javnosti, smo pa poklicani, da z molitvijo in trpljenjem delamo za rast kraljestva božjega. Nikdar pa bi ne smelo biti med katoličani, ki so odločeni pri sv. birmi za borce božje, ljudi, ki bi paktirali s sovražniki križa in vpadali v hrbet onim, ki se bore za zmago Kristusovega evangelija!

Še nikdar v zgodovini krščanstva ni bilo toliko in tako brutalnih sovražnikov križa, kakor jih ima sedanja doba. Danes se bije boj naravnost proti Bogu in se zdi, kakor da smo že blizu onim strašnim dnem, ki jih napoveduje Apokalipsa. Kakšne ovčke so bili razni heretiki napram današnjim sovražnikom križa! Danes vstajajo milijoni, ki bruhajo iz svojih ust bogokletja in so žejni krvi kristjanov. Čudno, da nekateri izmed nas vsega tega ne vidijo! To kar imenujemo: sentire cum Ecclesia, katoliška disciplina, Katoliška akcija in pa katoliška edinost — to nam je danes nujno potrebno! Beseda sv. apostola Pavla mora biti nam vsem danes deviza: caritas Christi — activa — urget nos!

Ein Graf Niecky lügt nicht - Iz vednosti v osvobojajočo nevednost

^{"In sicer resnica, ki zavzema vsega človeka od znotraj in od zvenaj, zasebnega in v javnosti, ki zavzema vse človeško, javlja se v slovstvu, v umetnosti, v politiki, v gospodarstvu, dasi je to tudi narodno!"}

  ^{Anton Mahnič, 1888}

  
Nietzsche. Dovolj je samo ta beseda in človek zastriže z ušesi. Radovedno seveda.

Spominjam se svojega prvega srečanja z njim. Vse kar mi je ostalo od branja njegove Volje do moči, se mi zdi, je bil stavek, da lepota zakrkne čut za obrambo. Nietzsche veliki pred-fašist, ki je fašizmu pripravljal prostor! Kako bi sploh lahko govorili o fašizmu, ne da bi ob tem omenili grofa Nieckyja?

Spominjam se tudi pogovora, tu sem očitno jaz strigel z ušesi, ki sem ga naključno slišal v akademski predavalnici. "Po krivici povezujejo Nietzscheja z nacizmom", pravi prvi in drugi pritrjevalno prikimuje. Težko je bilo zbrati toliko moči, da se nisem vmešal s pompoznim klicem: "Ni sramota, da Nietzscheja povezujejo z nacizmom, sramota je, da nacizem povezujejo z Nietzschejem!" A moči sem imel dovolj.

In človek se ne more dobro obrniti, da se ne bi zaletel ravno vanj. Saj je dovolj takih, ki zviška zrejo na ubogega duševnega bolnika, a vendar se zdi še več takih, ki ga vlačijo iz prepotrebnega groba in mečejo po takih ali drugačnih medijskih kanalih. Pustite ga vendar zgniti do konca! Nietzsche je mrtev!

Nietzsche je mrtev!

"Ne!", pravijo, "Nietzsche ni razumljen prav!" Ni razumljen prav. Kako pogosta je ta krilatica, se zdi, a vendar je pridržana le določenim. Tistim posebno izprijenim, ki z nekakšno obupno skušnjavo privlačijo mimo hiteče, prepričane, da vedo, da nič ne vedo. Drugi so pač povsem dobro razumljeni! predobro razumljeni. To me spomni na Terseglavov članek o fašizmu. Precej odmeven članek pred vojno. Tam pravi Terseglav, da Nietzsche morda reči ni zrl iz prave perspektive, a je splošno nerazumljen, po drugi strani navaja slavnega Evolo in trdi, da je videl v samo jedro fašizma. Tu je fašizem prerazumljen! Preko nekega Evole, ki si je na vse pretege trudil, da bi bil fašizem tisto, kar si ga je on zamislil, čeprav se mu je fašizem odrekel, je videl vse potankosti fašizma. Prerazumljenost na eni strani in nerazumljenost na drugi.

A danes Nietzsche moti prav posebej. Ostudno je njegovo filozofiranje, čeprav sprva privlači s svojim skrivnostnim žarom nadčloveka. Ne nadčloveka, so rekli nedavno neki domači intelektualci, čezčloveka! Nietzsche je vendar govoril o čezčloveku!

O, ubogi grof Niecky, tako nerazumljen!

Danes pravijo, da klic: "Bog je mrtev", ni zmagovit klic, ni bojni klic zoper krščanstvo, temveč ravno nasprotno. Pravijo, da je to klic žalosti, svarila in Bog ve česa še vsega. Čudno, prečudno, da si tega ni tako nihče razlagal od odličnih katoliških piscev, filozofov in razumnikov, temveč le redki, kakršen je bil Terseglav. Še Guardini ni v Nietzscheju, ki se mu je sicer, tako se zdi, globoko smilil, videl take razlage.

Danes pa trdijo drugače. Nietzsche je opozarjal. Ni bil apostol nihilizma, temveč njegov nasprotnik.

Dobro, pa kaj potem, je navada reči. Pa kaj potem, če sam ni bil nihilist? Pa kaj tudi, če je morebiti res svaril pred nihilizmom? Tu se pač ne pogovarjamo o nihlizmu. Tu stojimo kot katoličani nasproti vsem onim, ki našo katoliško vero črtijo in jo imajo za izkvarjeno, napačno, nepotrebno. Nam je pač vse-eno, ali je bil Nietzsche nihilist ali ni bil. Nam je važno le to, da ni bil katoličan in da je pljuval čez katoličanom najvsetejše stvari, jih po svojih brošurah blatil in zasmehoval.

Kaj vendar spremeni, če je grof Niecky svaril pred nihilizmom?

Njegova predpostavka je bila, da se je človek osvobodil krščanskega svetovnega nazora, ki je obsegalo vse njegovo -- človekovo življenje in sedaj zre v prepad nihilizma pred seboj. Padec tega lažnivega, hinavskega krščanstva je zamajalo najbolj fundamentalne predpostavke njegove eksistence same. Nihilizem je torej produkt mentalitete, ki spričo padca te lažnive nadnaravne krščanske doktrine, začne dvomiti o vseh doktrinah sploh.

Ob tem on pravi odločno: ne! in se spravi izdelovat neko fantazijo o nadčloveku, oprostite, o čezčloveku! Kaj nam more on torej koristiti? Da bi videli nihilizem in ga v trenutkih teme tudi sami okusili v vsej grenkobi, pač ni potrebno, da bi bili grof Niecky.

Mi kot katoličani pač ne tavamo in ne iščemo, kako bi se izvili iz nihilizma, zato ker, ko izpovedujemo naš katoliški credo, s tem negiramo nihilizem. Ni mogoče biti in katoličan in nihilist. To je tako smešno, da je že kar nespametno otročje praviti. A vendar je danes, tako se zdi, mnogim to docela nerazumljivo. Mi ne potrebujemo Nietzscheja, da bi nas svaril pred nihilizmom, še manj ga potrebujemo, da bi nam izdajal recepte, da postanemo nadljudje, oprostite, čezljudje.

Nam je vseeno ali je bil klic "Bog je mrtev!" zmagoslavni vzklik, ali obupano ječanje, ker eno in drugo zavračamo. Zavračamo v vsakem mogočem smislu. Če družba postaja nekrščanska, pač ne bomo pri Nietzscheju iskali receptov, kako jo spet napraviti krščansko, temveč bomo terjali svojo zgodovinsko pravico.

A danes "katoliški intektualci" raje berejo Nietzscheja in ga reinterpretirajo, kakor pa da bi zajeli iz studencev našega aktivnega katolicizma, iz studencev katoliške doktrine, papeških enciklik in aktivnega katolištva.

Kajti vedenje utesenjuje, vklikor nekaj veš, potem moraš tudi v skladu s tistim delovati. Če pa ne veš, si svoboden, osvobojen teže tega vedenja, osvobojen vsake odgovornosti, ki jo vedenje prinese s seboj.

Zato danes tako radi ponavljajo tisti ostuden stavek iz klasične antike: "Vem, da nič ne vem." Če bi se izrekli, da nekaj vedo, potem bi morali tudi nekaj storiti. Če pa nič ne vedo, lahko še naprej berejo Nietzscheja in študirajo vzroke razkristjanjevanja na vseh napačnih mestih.

A to je hinavščina, ki ji ni para. Katolicizem je svetovni nazor, ki nam v osnovnih (fundamentalnih, temeljnih) potezah podaja odgovor na sleherno vprašanje. Pa tudi, če bi se zdelo, da ga ne daje, bi odgovor vendarle morali usklajevati z naukom Cerkve, torej katolicizmom. Zato ni res, da smo kot katoličani na pozicijah, kjer sedeči na ozkih ograjah, vzvišeno gledamo na družbo, ne da bi nas zares in najgloblje zadevala.

Danes mnogi katoličani ne ločujejo le Cerkve od države in državo od Cerkve, temveč svojo osebnost samo, cepijo kot suha polena. So katoličani, v verskem vidiku, pravijo, a so po ekonomskem prepričanju tako usmerjeni, ne glede na nauk Cerkve, v političnem spet tako, družbeno tako...

Katolicizem vsebuje breme vednosti. Ta vednost pa je bila vsebovana že pred vsemi eksistencialisti in vsemi drugimi proslavljanimi romanopisci. In ti romanopisci in ti eksistencialisti tudi niso ničesar spremenili, ker resnice se spremeniti ne da. Torej ali katolicizem vsebuje resnico ali pa je ne. Če jo, je potem totalitaren, absoluten in ne da se mu izogniti.

Plehki članki, ki pa jih redno producirajo ti katoliški izobraženci vse od konca vojne dalje, pa niso nič drugega, kot nenehno in brezplodno iskanje, tavanje zaznamovano z nedoločljivostjo, brezokusnostjo, razredčenostjo, spranostjo, vodenostjo. To so karikature gorečega katolištva, to so s t.i. eksistencializmom okuženi nevedneži. Tako se bi radi imenovali in to svobodo jim moramo podarjati tudi mi: nevedneži.

Čas, ki ga NE ustvarjamo. Refleksija ob nekem paradoksu

Ta blog na tem mestu ponovno objavljam v smislu članka "Katoliški modernizem" Aleša Ušeničnika iz leta 1907. Sprva je bil sicer objavljen 18.4.2015 na neodomobranec.blogspot.com

Katoliški (psevdo)tradicionalizem

"Da, najžalostnejša resnica naših dni je, da se katoličani, ki se imenujejo in hočejo biti in veljati kot katoličani, uče spoznavati svojo cerkev in njeno zgodovino pri najhujših nasprotnikih in da jim često za ta pouk že zadoščajo blatni feljtoni židovsko-liberalnih časnikov."
Janez Ev. Krek, 1892

Najbrž bi morali na ta prihajajoči fenomen, ta paradoks, opozoriti že pred časom, še tedaj, ko se ga je le vohalo v zraku in tako bi se izognili temu, da se je, ko je naposled prišel, predstavil kot nekaj relevantnega. Ne bi se mogel predstavljati, da je nekaj, kar sploh ni. Ampak na to tedaj nismo opozorili in tudi, če bi, le kdo bi slišal?

Kaj pa je ta paradoks, ta fenomen? To je nekaj, na kar sem posredno opozoril že pred časom v blogu z naslovom: Kaj bodo rešili američani. Tam sem se spraševal o naravi nastajanja interkatoliške reakcije, ki bi posledično lahko vodila v rekonkvisto. Za problem sem tedaj navedel američane, ki so, če niso povsem očiščeni vsake sledi amerikanizma, lahko nekaj, kar ne bo nikoli postavilo svete Cerkve na tisto mesto, kjer je nekoč bila. Vendar pa bi moral tedaj omeniti tudi drug problem, ta pa je, neki psevdotradicionalizem, ki ga še pred nekaj leti ne bi nihče pričakoval, sedaj pa je s kontraefektom papežovanja prvega Frančiška, od nekje silovito planil na površje.

Ti psevdotradicionalisti so povsem nov pojav, vsaj v tej obliki, ki so jo privzeli sedaj. Gre za neko strujo, ki je sestavljena iz sicer zelo različnih posameznikov in skupin, a tisto, kar jih povezuje, je prepričanje, da so tradicionalisti. Da ne bi prišlo do nesporazuma, moramo še enkrat opozoriti, da tu govorimo o katoličanih, torej o tradicionalizmu znotraj katolištva. Ta struja teh psevdotradicionalistov se skuša predstavljati kot neki pravomoderni tradicionalizem. Pravomoderni v smislu, da združujejo postmoderne nazore katoliške postkoncilske cerkve z načelno pravovernostjo v dveh vidikih in sicer, prvič, ne odrečejo se (hipotetični) tradiciji katoliške Cerkve in drugič, ne odrečejo se kontradikcijam drugega vatikanskega koncila, ter skušajo posledice omenjenega koncila relativizirati. To izgleda tako, da so prepričani, da je bil 2VK nekaj drugega, kot tisto, kar so iz njega potegnili ljudje nasplošno, obenem pa spregledajo, da je vseeno, ne glede na to, koliko je 2VK nekaj formalno spremenil, vendarle faktično spremenil marsikaj.

Včasih pa se pojavijo celo ljudje, ki trdijo, da so tradicionalisti (beri: psevdotradicionalisti), a svojega tradicionalizma nimajo ne na ustih ne v srcu. Zanje je posebej težko utemeljiti zakaj niso tradicionalisti, če pa se, razen tega, da se poimenujejo za tradicionaliste, sploh ne izpričujejo za tradicionaliste. To je posebna skupina ljudi, znotraj te psevdotradicionalistične struje, ki svoj domnevni tradicionalizem ne razumejo kot vračanje v predmoderno tradicijo svete Cerkve, pač pa kot nekaj modernega, kot nekaj, kar naj bi katolištvo (v tej postkoncilski obliki) bilo že samo po sebi. Biti katoličan, tako pomeni biti tradicionalist. Seveda tu se pojavi bistveno vprašanje, čemu se potem sploh imenovati tradicionalist, če pa je že vsaka oblika katolištva tradicionalistična. Odgovor bi bil najbrž bodisi, da oni razumejo katolištvo, kot (paradoksno) tradicionalno podreligijo (subreligion) določene dežele oz. naroda, ki torej ne biva več samo po sebi, temveč le še kot podzavest naroda, katoličane, ki pa faktično izpričujejo svojo religioznost, pa imenujejo za tradicionaliste, bodisi pa oni, kar je verjetneje, svoj tradicionalizem sploh ne razumejo v nobeni znani obliki. Ampak ostanimo pozorni na to vprašanje pri naslednjem odstavku.

Da bi se vse še bolj zakompliciralo, smo nedavno dobili papeža Frančiška, ki je postavil novo umevanje tradicionalizma in tradicionalizem razširil na vse mogoče konce. Če smo imeli prej zmerne in skrajne tradicionaliste, od katerih je bila prva struja povsem zadovoljna, če ji je Cerkev dovolila obhajati staro mašo, druga pa se je razumela, kot ogledalo, ki ga mora neprestano nastavljati Cerkvi, da bi z obraza sprala ličila modernizma, liberalizma in masonizma, obenem pa je ohranjala ogledalo dovolj proč, da se ne bi ličila razmazala po njem, smo sedaj s Frančiškom dobili cel spekter tradicionalizma. Od domnevnih tradicionalistov, ki nimajo nobenega problema kritizirati srednjeveške papeže in jih omalovaževati v pravi ateistični maniri, ob Frančišku pa zahtevajo popolno predanost in popolno odsotnost vsake kritike, do tradicionalistov, ki poveličujejo 2VK, postkoncilsko mašo in kitare v cerkvah, so pa nasprotniki splava in sodomitskih porok ter si upajo obregniti celo ob Frančiška. Morda se ravno tu skriva odgovor na vprašanje iz prejšnjega odstavka. Gotovo pa bi bilo nepravično, da bi izpustili na tem mestu še prejšnjega papeža, torej Benedikta XVI. in ne bi opozorili na neko skupino tradicionalistov, iz prej omenjenega spektra psevdotradicionalistov, ki se je v pravoverni maniri paradoksa o mrtvem poetu (ali slikarju), začela zgrinjati okrog tega (še živega!) papeža in se identificirati za neke tradicionaliste tipa Ratzinger. Čeprav teh ljudi prej ni bilo na spregled in ni bilo nikjer videti, da bi obstajal kakšen resen fan-club papeža Benedikta XVI, pa se sedaj predstavljajo, za njegove die-hard-fan-e in se imajo za tradcionaliste. Njihova glavna teza je, da je bil papež Benedikt XVI tradicionalist in popolno nasprotje celo Janeza Pavla II, če ne le Frančiška. Vendar pa je to popačena resnica. Čeprav je bil Benedikt XVI, res nekoliko bolj naklonjen tradicionalizmu in ga ni preganjal z vilami in baklami, pa bi bilo sila težko trditi, da je on sam tradicionalist. On je videl propadanje katoliške Cerkve zaradi 2VK, ni pa na ta vprašanja nikdar odgovoril dovolj jasno.

Čas, ki ga (ne) ustvarjamo. Refleksija ob katoliški (ne)zavesti postkoncilskih generacij

In po tem dolgem uvodu, smo naposled prišli do tistega, o čemer želimo zares govoriti v tem zapisu. In to je nek blog avtorice Katolibanke na spletni strani Kritike konservativne. Zmotilo me ne bi njeno osladno degradiranje določenih družbenih vprašanj, na subjektivne izkušnje nekih oseb, celo družinskih članov, ali njeno nerazumevanje fašizma ali njeno malikovanje jezika, zmotila me je njena eksplicitna trditev, da je sama tradicionalistka. Seveda, v času, ko smemo in moramo dovoliti ljudem, da se imajo za drevesa, živali in vesoljska bitja, moram jasno poudariti, da ne nasprotujem temu, da se avtorica sama sebe umeva kot tradicionalistko, želim pa le nakratko pokukati v njen zapis in pogledati, zakaj natanko je ona tradicionalistka. Če nam bo uspelo, bomo na koncu uvideli, v katero skupino psevdotradcionalističnega spektra spada ta avtorica.

Avtorica začne, kot rečeno, s povsem subjektivnim pisanjem o njeni babici, ki je bila svetniška, torej, da se ne bi zdelo, da je moja trditev poizkus smešenja avtorice ali njene babice, naj pojasnim, da je imela torej vse lastnosti svetnika, oz tistega, kar dandanašnji razumemo, kot svetnika. Potem piše o Ratzingerjevi izvolitvi za papeža in ga implicitno skuša predstaviti kot tradicionalista, a obenem opozori, da je bil mladi Ratzinger nasprotnik "stare dogmatike". Čeprav se s tem ne bi strinjal in bi bila tu nujno potrebna utemeljitev takšne trditve, pa me je zmotila bolj neka druga stvar in sicer trditev, da to, se pravi nasprotovanje "stari dogmatiki", izpričuje Ratzingerjevo branje Guardinija. Zakaj naj bibil Guardini nasprotnik "stare dogmatike"? Um, ki je skušal katoliško zavest prignati do skrajnih konecv, ki je razumel Kristusa v vsej njegovi resnosti in ki je nekje zapisal, da na besedah Kristusa "ni nič pravljičnega" in da nastop novega veka ne pomeni, da je ta doba boljša od prejšnje temveč, da je zanjo enostavno "prišel čas". Kako je torej lahko Guardini čtivo, ki bo opremilo človeka za nasprotovanje "stari dogmatiki"? Celo Ratzinger sam v enem svojih intervjujev pravi za Guardinija, da je ta neizprosen do (modernega) človeka.

Potem pa avtorica izreče srž svojega zapisa:

"Vendar je zmogel inspiracije, ki jih je prejel heterodoksnih mislecev od Kierkegaarda do Hermanna Hesseja, integrirati v katoliško tradicijo."

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

Kaj s to oznako: "tradicija", avtorica zaznamuje, ne moremo vedeti, ker nam tega ne pojasni.In tudi, ko beremo dalje, tega ne moremo razbrati. A če se osredotočimo na njene naslednje besede, lahko razberemo celo nekaj drugega.

"Marsikomu se bo zdelo pretirano reči »mnogi«. Ja, mnogi. V primerjavi s tistimi, ki od nje bežijo, vsekakor. Danes, za razliko od časov moje stare mame, takih, ki bi od tradicionalnega katolištva bežali, tako rekoč ni. Ker tega tradicionalnega katolištva ni več kot sklenjene družbene strukture. Zato tradicija počasi, a vztrajno dobiva nazaj svoj stari šarm, zlasti na naših, globoko sekulariziranih zemljepisnih širinah. Toda pri tem smo v nevarnosti, da pozabimo, zakaj so se ji tedaj, ko je bila živa kot vseobsegajoča družbena formacija, mnoge, morda celo najboljše duše uprle."

Njen domnevni tradicionalizem na koncu ne postane nič drugega kot poizkus nasprotovanja katoliški tradiciji, ki bi imela ne le vsebine, pač pa tudi formo. Kot bomo videli v nadaljevanju, avtorica stori vse, da bi implicitno, nekje pa tudi eksplicitno, obsodila in zavrnila vsakakršno obliko javnega katolicizma v smislu urejene katoliške skupnosti ali katoliške države, faktične ali zgolj idejne. Njena percepcija katolištva ali katolicizma (kakor koli že hočete to imenovati) je bistveno postmoderna in je zato v direktnem nasprotju s tradicionalizmom. Naravnost smešno je, da nas je želela avtorica še dve vrstici nazaj prepričati, da je tradicionalistka, ali da se vrača "k tej tradiciji". Kakšni tradiciji neki? V čem je tradicija?

Na eni strani imamo njeno vehementno trditev, da se vrača k tradiciji, po drugi strani, pa večji del zapisa, ki naj bi kronal to njeno (neutemeljeno) trditev, posveti temu, da skuša prepričati bralca, da je tradicionalno katolištvo neprimerno in napačno.

Preden pa se posvetimo tem trditvam, se moramo pa vseeno, v maniri te strani na kateri smo, ustaviti ob njeni "mimogrede" izrečeni trditvi, ki pravi:

"Moja stara mama je bila denimo rojena v času, ko je fašistična oblast preganjala njen materni jezik..."

"Živela je pod dvema papežema, ki sta javno podprala diktatorja, ki je krvavo zatiral njeno ljudstvo."

Kdaj natanko je Benito Mussolini "krvavo zatiral" primorsko ljudstvo? Kako je mogoče, da neka intelektualka, ki je tako zelo prosvetljena in vidi prek vse navlake ljudske zaslepljenosti klerikalizma in v svoji klimatizirani sobani piše tako prodorne članke, izreče takšno trditev, ne da bi premogla vsaj malo refleksije, vsaj malo poštenega kritičnega premisleka, ki se ne bi zapletal v ideološko topoglavost študentskega proletariata? Je bila usmrtitev primorskih teroristov, ki so požigali italijanske vrtce in šole, krvavo zatiranje?

Osredotočimo se raje na njeno nadaljne pisanje. Posebno zanimivo je njeno anti-tradicionalistično in postmodernistično dojemanje katoliškega družbenega udejstvovanja in njeno striktno zavračanje "klerofašizma", ne da bi sploh utemeljila, zakaj je klerofašizem v nasprotju s katolištvom in katoliškim naukom, ali zakaj je klerofašizem sploh slab.Morda se ti dve vprašanji zdita smešni ali neumestni, ali celo neumni. Vendar bodimo iskreni in se vprašajmo, je avtoričino odklanjanje fašizma in političnega katolicizma, res kaj več od zgolj pop-kulturnega "konformizma", besede, ki jo tudi sama tolikokrat uporabi. Mar za njenim vehementnim obsojanjem slehernega političnega javljanja kleriškega ali laiškega katolištva, kakšen intelektualni uvid, ali pa je to zgolj nekaj, kar čutimo v zraku? Če bi za tem stal kakšen uvid ali neka utemeljitev, ki bi presegala liberalistično protikatoliško razumevanje ločitve Cerkve od države, potem bi nam to najbrž predstavila, a nam ne. Klerofašizem je slab, ker je slab. To je vsa utemeljitev, ki jo premore. In niti ta ni navedena eksplicitno. Že samo dejstvo, da lahko vključim besedo klerofašizem v neko besedilo, naj bi izpričevalo, v kakšnem kontekstu govorim o njej. Zanimivo, tu se pojavi fenomen, ko beseda določa kontekst stavka oz. besedila.

Poseben paradoks predstavlja tudi njena trditev, da je bistvo katolištva nekaj notranjega. Nekaj, kar lahko začuti le ženica, ki tiho moli in daje zgled, ne da bi učila z besedami. Tu pustimo vprašanje, koliko daleč je avtorica, domnevna tradicionalistka, od tega, da postane protestantka in naposled uvidi, da za ta notranji stik z Bogom, ne potrebuješ ne papeža ne Cerkve, niti hierarhije, ki jo nekoliko prej omenja, in se raje vprašajmo, kaj pa tradicija? So bili torej vsi papeži, do koncilskih in postkoncliskih modernistov, neumni? In tu se pojavi pravo bistvo katoliške tradicije. Kako razumemo tradicijo. Tradicionalizem ni to h kakšni maši greš, ali pa kako prejmeš obhajilo, ali kaj imajo med mašo na glavi ženske, pač pa odgovor na vprašanje, kako gledaš na tradicijo katoliške Cerkve. Človek, ki v korist modernega prosvetljenstva podira domino za domino katoliške tradicije in naukov papežev in cerkvenih učiteljev in svetnikov, pač ne more biti tradicionalist. Človek, ki zavrača trud vernih katoličanov, da bi si pridobili nazaj, kar jim je vzel ,Cerkvi sovražen, liberalizem in napore, da bi zgradili katoliške države, v katerih bi katoličani lahko šolali svoje otroke po katoliških naukih in kjer bi država stala na katoliški osnovi, ne more biti tradicionalist. Njegovo vzvišeno preziranje katoliške tradicije skozi lečo postmodernega akademizma, je v direktnem nasprotju s katerimkoli tradicionalizmom.

"Vedno so obstajali ljudje, kot je bila moja stara mama, ki so s tihim in vztrajnim pričevanjem svoje vere kazali na resnico, da bistva krščanstva, kot ga razume Katoliška cerkev, ne gre iskati v njenih najbolj pozunanjenih svetnih manifestacijah. Toda škoda je bila narejena in stara, klerikalna Cerkev, se je od nas poslovila z dvoumno dediščino, na katero nas vedno znova opozarjajo naši neverni sosedje – in nas bodo do konca časov."

Skoraj na koncu pa nam da avtorica vendarle slutiti, kaj misli s svojim domnevnim "tradicionalizmom", ko pravi:

"Toda one so svojo intimno vero, na katero so se opirale v svojem krščanskem življenju, črpale ravno iz te tradicije. Iz iste doktrinarne jasnosti in moralne nedvoumnosti, torej, ki je služila kot izgovor za klerikalizem in politične manipulacije vere."

Seveda se tu pojavi ista stvar, kot prej, ko beseda sama po sebi definira kontekst. Vendar pa nam prej pojasni, da s tradicijo misli "doktrinarno jasnost in moralno nedvoumnost". Tu pa takoj prepreči vsak svoj potencialni uvid, da doktrinarna jasnost in moralna nedvoumnost vedno nujno vodita prav v klerikalizem, ki pa ga ona diskvalificira brez argumenta zgolj s tem, da besedo navede, v prej omenjeni maniri, kjer beseda določi kontekst. Prav tako zanemari dejstvo, da časa, ki ga omenja nekoliko kasneje in v katerem so živeli prvi kristjani, katolištvo ni sprejelo ali se mu prilagodilo, pač pa ga je premagalo in vzpostavilo svoj katoliški imperij. Zato zgolj dejstvo, da smo v postmodernem času, kjer že dihamo zrak poslednjih časov, ne pomeni, da se mu moramo pokoravati ali se mu prilagajati.

"Sveta, v katerem tako kot ob zori krščanstva živimo drug ob drugem s pogani in drugoverci, sredi kaotičnega, neizmerno vitalnega, fascinantnega in grozljivega univerzalnega imperija, ki je današnja globalizirana družba."

Nadalje avtorica brez zadrege priznava, da je sekularizem po njenem mnenju ustrezna rešitev modernega sveta, s čimer še dokončno dokaže, da ni tradicionalistična, da se ne vrača k tradiciji in da je njena tradicija zgolj nekaj s čimer lahko operira na posebno prefinjen način, da omalovažuje tradicijo s svojimi liberalističnimi pogledi. Da bi bila kontradikcija dopolnjena, pa na koncu zapiše, da se ne strinja z naukom Cerkve na področju, ja, uganili ste, spolnosti.

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

Zakaj, časa ne ustvarjamo?

Načeloma ji ne bi smel ugovarjati, zgolj zato, ker je vsak ugovor nesmiseln, s tem, ko je načela debato o modernosti katekizma in njegovih zahtev, je dokončno in nepreklicno odstopila od vsake vsaj približne tradicije. Da pa bi nekoliko šaljivo orisal njen problem s katekizmom, naj povem naslednji primer. Policija sčasoma ugotovi, da se velika večina prometnih udeležencev ne drži omejitev hitrosti in njen zaključek je sledeč: Prometni predpisi so jasni, toda prometna realnost prometnih udeležencev se ne sklada z njimi. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njimi. In rešitev, ki jo implicitno predlaga Katolibanka? Spremenimo prometne predpise in zvišajmo dovoljeno hitrost skozi naselja na 90 km/h. Seveda bi me prosvetljena intelektualka brž popravila, da katekizem je katekizem, prometni predpisi pa varujejo življenja ljudi. A tudi tako bi dokazala, da svoje vere ne jemlje tradicionalno!

Spomniti pa se moramo, da je avtorica še nekoliko prej zatrjevala, da je tradicija = doktrinalna jasnost in moralna nedvoumnost. Torej, če ne zdrži niti to, ko se ona vrača v tradicijo, kaj sploh zdrži? Skratka, ona ni ne tradicionalistka, niti se ne vrača v tradicijo, kot je na začetku zapisala. Ona je povsem navadna predstavnica zblaznelega katoliškega ljudstva, ki je izgubilo občutek za realnost, ko mu je Cerkev odrekla tisto vodstvo, ki mu ga je vedno zagotavljala. S tem je vnesla v katoliški diskurz katoliški liberalizem, ki jemlje tisto, kar mu ustreza in naravnost napada in blati tisto, kar mu ne ustreza. Problem pa tu ni. Sčasoma smo se navadili, da smo kjer smo, da je Cerkev zaradi 2VK v globoki krizi, najbolj podobni protestanski reformaciji ali arijanski krizi. Zato bi šel zapis Katolibanke mimo, ne da bi se zanj sploh zmenili, če ne bi na začetku svojega zapisa trdila, da je tradicionalistka in s tem vnesla nepotrebno zmedo v terminologijo, ki je že tako povsem neustrezna. Da ona ni tradicionalistka, ni potrebno posebej dokazovati, dovolj je že, da preberemo le nekaj stavkov tega istega zapisa, kjer trdi, da se vrača v tradicijo.

Zanimiva je njena trditev:

"Morda se nam ob pogledu nazaj kdaj pa kdaj zazdi, da smo za vedno izgubili tisto skladnost med prepričanjem in življenjem, ki je še vedno zaznamovalo izkušnjo naših starih mater. A mislim, da se motimo. Trenje med svetniškim idealom in posvetno realnostjo, med notranjim in zunanjim, med deklarativnim in dejanskim je bil vedno prisotno. Danes nič bolj kot v srednjem veku – morda je danes kvečjemu manjše, glede na brutalne prakse preteklosti."

Zgolj zato, ker bi ji svetoval branje Guardinija in potem nov premislek o tem trenju.

Paradoks pa se pojavi tudi pri samem naslovu njenega članka in sicer, ko pravi: Čas, ki ga ustvarjamo. Vendar po njenem zavračanju katolicizma, klerikalizma, klerofašizma in odprtega podpiranja sekularizma, katoličani ne le, da časa ne ustvarjamo, pač pa ga ne smemo ustvarjati. Še več, ustvarjati čas, torej zgodovino, bi bilo po avtoričinem mnenju nekatoliško!


Na koncu tega svojega komentarja na njen članek, sem naposled le podvomil, če se je ona sploh kjerkoli deklarirala za tradicionalistko, ali pa sem, zaradi pomanjkanja intelekta, to le napačno razbral  iz njenega dela, ki je v samem bistvu kritika vračanja v tradicijo. Če je slednje resnično, potem smo lahko vendarle pomirjeni. Katoliških liberalcev, katoliških mlačnežev, ki s svojim satanističnim sklicevanjem na neposrečene renesančne humaniste in moderne nesmisle, preprečujo katoliško družbeno udejstvovanje, je kot peska na obali.

Tako tudi vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku o tem, v katero skupino psevdotradicije spada avtorica, pravzaprav nima odgovora. Primerjajmo torej spodnji trditvi iz istega zapisa:

"Mnogi se danes vračamo k tej tradiciji."

"Katoliški katekizem je jasen in koherenten, toda življenjska realnost številnih iskrenih vernikov se ne sklada z njim. Še več: pogosto prihaja v trajno protislovje z njim. Sama sem recimo hči ločene, precej pobožne katoličanke. Poznam verne homoseksualce, ki so trpeli zaradi nerazumevanja svojega okolja. Prepričana sem, da moj odgovorni spolni užitek izven zakona ni vreden večjega pohujšanja kot vzdržnost, ki se nato naskrivaj izteče v resnično nemoralno in pogosto celo protizakonito potešitev.  Kot večina sodobnih žensk se upiram temu, da bi, tako kot moja stara mama, svoje življenjsko poslanstvo osredotočila izključno okoli materinstva. Zavračam namreč vsiljeno požrtvovalnost: žrtvovanje brez ljubezni se vedno konča v frustracijah in nevrozah."

-NeoDomobranec