Ta kriza, povezana z boleznijo, ki so jo Kitajci zanesli po svetu na začetku lanskega leta, je zelo zanimiva iz razloga, da je razgalila marsikaj. To, se mi zdi, je njen zares pravi značaj. Je kriza, ki je razgalila marsikaj. V prvi vrsti to, da smo ugotovili, da "se vse da". Mnogo stvari, ki smo jih še do nedavnega smatrali za kratkomalo nemogoče, so postale mogoče. V družbi smo prišli do spoznanja, da smo kot civilizacija tako zelo napredovali, da so nam postale stvari mogoče, ki so bile nekdaj nepojmljive. Kakor neka generalka za katerega onih znanstveno-fantastičnih scenarijev, po katerih prostor postane premajhen za človeka in posameznik postane zaprt v svojo luknjico v gromozanskem mravljišču z milijoni luknjic, eni ob drugi, se je zdelo.
A bolj kot to, je bilo pomembno opazovati, kako so ljudje reagirali na to situacijo, ki je razgalila stanje družbe, predvsem razgalila stopnjo družbe v neki zgodovinski, realni in vidni premici. Nobenega trenutka v zgodovini človeštva, ne moremo jemati kot stoječega samega na sebi ali enakovrednega nekemu drugemu trenutku. Časa ni mogoče presojati kvalitativno. Ne moremo presojati nekega trenutka kvalitativno glede na čas v katerem se nahaja, v katerem napoči oz. nastopi. Lahko kvalitativno presojamo nek dani trenutek v smislu drugih dogajanj v njem, ne moremo pa presojati samega trenutka časovno-kvalitativno. Ker sta čas in zgodovina linearna, za vsak naslednji trenutek "pride čas", vsak naslednji trenutek se nujno dogodi, zgodi, napoči.
A pogosto ne dojemamo časa in trenutkov, ki si linearno sledijo, kot take, kakršni resnični so. Pogosto dojemamo trenutek, niz trenutkov, časovno obdobje, kot nekaj pogojenega bodisi z nekim občutjem statičnega dovrševanja, bodisi s preteklim ali bodočim. Čas dojemamo kot nek format svojega doživljanja sveta in se tako pogosto ne zavemo, da smo na točki, ki je docela drugačna od našega doživljanja sveta.
Atomizacija in avtonomizacija posameznika paradoksalno preko individualizma ne vodi v zares individualistično družbo, marveč v fragmentacijo družbe. Tako danes opažamo, da individualizem ne more obstati sam na sebi, je zgolj orodje in predstopnja fragmentacije družbe, kar pa zopet vodi v nek somrak države kot take.
Individualizem, ki je strup družbe in antiteza narodni državi, pa tudi državi sami, je tako videti, da pomeni zgolj in samo kaos, kaotično snov iz katere se bo izoblikovala neka nova oblika države. Včasih smo rekli, da anarhija ne more obstajati. Anarhija je lahko le med-faza, med-obdobje med starim in novim redom. Anarhijo vedno izkoristii močni. Podobno velja za to fragmentacijo družbe. Individuumi odvezani vsake avtentične in predvsem organične lojalnosti, se preko novih informacijskih tehnologij grupirajo v grupacije, ki so lahko najbolj absurdnih izhodišč in struktur. To ni, kot menijo nekateri, iskanje identitete, marveč je iskanje lojalitete iz izhodišča lastnega egocentrizma. Iskanje identitete bi namreč izhajalo iz skupnosti proti posamezniku, saj bi si posameznik želel biti sličen oz. takšen kot neka skupnost. A to iskanje lojalitete izhaja od posameznika proti skupnosti. Kar posameznik smatra sebi za koristno in udobno, tam se nahaja njegova lojaliteta, ki je docela egocentrična, naglo spremenljiva in dinamična.
Zato se posamezniki, danes preko novih informacijskih tehnologij ne prilagajajo skupnosti, kar bi bila definicija iskanja identitete, marveč iščejo skupnost, ki bo prilagojena njim ali vsaj: ki jim bo docela ustrezala. In kriza, ki je zajela našo družbo s to boleznijo, je pokazala na ravno ta pomemben vidik, skrit in nedojet v arhaično dojemani vlogi posameznika napram družbi in državi.
Tako smo videli cel spekter raznih grupacij in skupin, ki so se v tem času, na tej stopnji naše družbe, tako ali drugače "upirali" državi in skupnosti, do katere naj bi imeli svoje dolžnosti in lojaliteto. A izkazalo se je, da je nimajo. Njihova lojaliteta, zastrupljena z individualizmom in lastnim egocentrizmom je spričo težav in stisk, ki so se postavile pred njih, poiskalo takšno lojaliteto, ki bo ustrezala njim.
Sklicevajoč se na resnico in pod krinko altruističnega hiperhumanističnega aktivizma, so svoje neudobje spričo spremenjenih pogojev okrog njih, skušali odpraviti na način, da so sprejeto resnico zamenjali z resnico, ki se podaja njihovemu razpoloženju in ki jim more povrniti tako zelo želeno udobje. To ni zopet nič novega. Relativistična narava stvari je vendarle razvidna, in praktično za vsako stvar lahko trdimo, da je resnična ali neresnična. Vsaka stvar je tako ali drugače prilagojena človeku, njegovemu dojemanju, doživljanju in bivanju. Tako je vsaka družbena stvar vsaj do neke mere neavtentična, ker drugačna tudi ne more biti. A stvar se potencira do nepojmljivih razsežnosti, ko ugotovimo, da smo v družbi, ki na prvo mesto postavlja avtonomijo posameznika in njegov individualizem, ta pa si prilaga lojaliteto na podlagi lastne resnice. In teh resnic je neskončno.
Ljudje, ki so se uprli državi in zatrdili, da bodisi virus ne obstaja, bodisi so ukrepi neučinkoviti in nesorazmerni, tega niso storili, ker bi verjeli v neko presežno resnico, marveč ker so sebi želeli olajšati bivanje, ker so želeli udobje. Kdor je nasprotoval maskam, temu ni nasprotoval, ker bi tako zelo verjel v resnico, marveč, ker je želel udobje. In udobje je tam, kjer nastopi konflikt med posameznikom in državo. Pokoravanje državi pa se ne vrši iz zaupanja državi, marveč iz moralne in fizične sile države, ki naravnost mora terjati od posameznika, da se ji pokorava. Individualizem pa je nasilje nad državo in kolektivom. Je postavljanje zahtev po udobju enega samega zoper tisoče in tisoče. To je smrt države kot take. Zato danes nismo priča upiranju državi, zato ker bi bila tako nevredna zaupanja, marveč zato, ker država dopušča individualistično nasilništvo nad samo seboj že vsa ta leta. In to vodi v fragmentacijo, ki potem rodi nebroj najbolj norih in kontradiktornih si zamisli, ki naj bi parirale "uradni resnici", ki je sama po sebi nevredna zaupanja spričo vznika toliko drugih resnic, kaktere so si enakovredne na podlagi posameznikove avtonomije in svobode govora.
Da država ni zmožna terjati pravice zase, zgolj govori, da je ni sposobna oz. da je ne vsebuje in je potem takem noče terjati zase. Resnica namreč ni vprašanje evidentnosti ali konsenza, marveč vprašanje prevlade. Država, ki dopušča fragmentacijo, je bitko na dolgi rok že izgubila, saj je dopustila nasilništvo posameznikov nad kolektivom.
In ko tu na tem mestu govorimo tako o državi in posamezniku, se nepozornemu bralcu prav gotovo utrne misel, da je pisec teh vrstic nekoliko preveč navdušen nad državo, posamezniku pa odreka vsako avtonomijo. Še več, gotovo se bralcu zazdi, da je pisec teh vrstic eden tistih globalistov, ki verjame v virus, cepljenje in navija za državno tolmačenje resnice, četudi ne dobi niti fičnika od Soroša. Vendar je to povsem irelevantno. Pomembna sta država in posameznik ter relacija med njima. Pomembno pa je tudi, da znamo razločevati. Da znamo videti, kdaj gre zgolj za udobje in kdaj gre za resnico. Kdaj gre za lojalnost državi in kdaj za lojalnost liberalizmu. Kdaj gre za sledenje pravici in pravičnemu boju zoper zatiranje in kdaj za sledenje lastnemu trebuhu.
Kajti povedano naravnost: ničevost čez ničevost, vse je ničevost. Kriza, ki je nastopila in še bolj reakcije nanjo so čista ničevost. V njih ni nobene resnice za katero bi se bilo potrebno boriti ali katera bi zares zamajala temelje česarkoli. Ta kriza je kakor travnati požar, ki se hitro razširi po stari in nepokošeni travi in razgali pod njo teren, ki je bil prej skrit, a v resnici ne pokaže nič novega. Kriza sama in pozicioniranje na eni ali na drugi strani namreč ne predstavlja ničesar zares tako fundamentalnega, da bi nam prinesla nek zares nov problem, razgalila neko skrito vprašanje, ob katerem bi se tehtali naši nazori, naša ideologija, naša človeškost in sploh naše bitno bistvovanje. Ne. Ta kriza in z njo povezana vprašanja so zgolj derivativni izrazi določenih fundamentov naše liberalne dobe. Forsiranje ukrepov in zavračanje ukrepov na povsem medicinski ravni, je v svoji pozitivni ali negativni varianti neko iznakaženo vprašanje npr. splava in kontracepcije. Je problem kvazi-pluralističnega dojemanja človeka in njegove avtonomije. A posameznik je lahko avtonomen le v samem sebi, ne pa v svoji relaciji do družbe.
Zato je vsak avtonomizem posameznika, ki vodi v individualistično družbo, v sebi plod neke ideološke podstati, ki na samem koncu nima namena osvoboditi posameznika kot takega, marveč ga terja osvoboditi nečesa točno določenega. Ko je ta osvoboditev, terjana iz čiste ideologije, zakrinkane za humanističnimi in altruističnimi imeni, izčrpana, je nujno, da avtonomija posameznika postane omejevana. Prvič iz preprečevanja ponovne zasužnjitve s strani sile, katere se je osvobodil in kot drugič, ker je človekova avtonomija absurdna in v družbi ne more zares obstajati.
Zato je vsaka zahteva po osvoboditvi človeka, po njegovi avtonomiji, pluralizmu in individualizmu, v sebi skrita implicitna zahteva po osvoboditvi človeka neke ideologije ali strukture v prid lastne ideologije in strukture. To je namreč edina avtentična zahteva po tako opevani svobodi. Zahteva po svobodi posameznika v čisto radikalnem pomenu te zahteve, pa ne more biti avtentična, saj človek ne more zares misliti nekaj, kar bi ne bilo ideološko pogojeno z lastno implicitno ideologijo človeka, ki misli in zahteva. Če se posameznik tega eksplicitno ne zaveda in verjame, da zagovarja povsem načelno popolno osvoboditev človeka, to ne pomeni, da sam neke lastne ideologije implicitno ne poseduje. Zahteva po svobodi za vse, je samo oblikovan zvok (beseda v najbolj banalnem smislu jezika) in ne misel. Misliti tako absurdno neideološko, pomeni ožati svoj razum v zelo zreducirano sliko sveta. zato ponavadi svobodo za vse brez izjem in brez pogojev zagovarjajo ti, ki verjamejo v zelo poenostavljeno sliko človeka, kot nedolžne živali. Za izrekanje takih besed, je namreč nujno ne-misliti ali poenostavljeno misliti, da je za vsako hibo v človeku krivo nekaj zunanjega.
Tako je logično, da obstaja tendenca vsake družbe, najse razglaša še za tako pluralistično in individualistično, da teče zoper posameznikovo svobodo. To je nuja družbe. In človek omejevanje svoje svobode začuti tedaj, ko se njegovo lastno naziranje ne sklada z naziranjem družbe oz. države. Zato boste slišali, komuniste kako oni ne vedo nič o kakem omejevanju svobode pod komunizmom; kaki svinčeni časi neki, zlati časi! In na drugi strani staroslovenci niso čutili nikakršnega omejevanja, kakršnega so čutili določeni progresivni elementi. Država je nujno ideološko določena, če to eksplicitno prizna ali ne. Ideologijo pa se ponavadi najlepše začuti, ko se ta ne sklada s posameznikovo lastno. In bolj kot zeva prepad med ideologijo države in neskladno ideologijo danega posameznika, bolj vitalna je družba in država. Bolj kot pa se ta razlika krči, večji znak umirajoče države vidimo. In tu nastopi partikularizacija družbe, fragmentacija družbe na navidez enakovredne si ideološke napol mesijanske tokove.
Zato tudi ta kriza ni prinesla nič novega. Pokazala nam je le, da obstaja znotraj naše družbe cel kup grupacij, ki jih sestavljajo posamezniki, ki si prilagajajo lojaliteto na podlagi lastnega udobja in da so te grupacije koristna orodja za upiranje državi. Država pa je pokazala, da težko obvladuje te grupacije, saj je po eni strani umirajoča, po drugi strani pa v primežu narativistično-žurnalističnega ideološkega določanja realnosti (kar je tema za kdaj drugič).
Na koncu je edina resnično nova stvar to, da smo videli do kakšnih meja so zmožni iti posamezniki, da bi ubranili svojo avtonomijo, ki ni nič drugega kot udobje. In njihova divja reakcija na domnevno državno represijo je zgolj razgalila njihovo afirmativno gnezdenje znotraj liberalne države.
Zelo povedno je namreč to, kako so ljudje in skupine reagirali na državno represijo in kako so znenada vokalno začutili, da je med njimi in državo zavladalo nesoglasje. To je posebno zanimivo še opazovati pri vsakovrstnih larperjih, ki so bodisi nacionalisti, katoliški tradicionalisti, monarhisti ali kar nacionalsocialisti. Njihova groza nad državo je razgalila njihov skriti liberalizem, njihovo kriptoliberalstvo. Ti titanski anti-liberalci, proti-demokratje, navdušenci nad tem in onim diktatorjem, nad kralji, čečeni in talibani, so kakor jokavi otročaji začeli na pomoč klicati ustavo in človeške pravice. Kako smešno in vsega zaničevanja vredno!
Kajti nas, ki smo res antidemokratje in proti-liberalci ne čudi noben izraz liberalne države. Vse smo že videli in na vse smo pripravljeni. Naj pride karkoli, ne bo nas zares začudilo. Mi liberalno državo zavračamo fundamentalno v njenih koreninah. Ustava in človeške pravice so za nas ideološki pamfleti brez vsake vrednosti. Obstajamo v njej, saj človek zunaj države ne more obstajati, a ne afirmativno. Eden težjih in zato najpomembnejših uvidov namreč je, da določena akcija ali reakcija, ki je sprožena iz določenih prožilcev, nima za svoj zadnji cilj ničesar drugega kot afirmacijo problema samega. To je neke vrste vaba in past, preko katere je človek permanentno vezan na točno določeno bistvovanje. In demokratični pluralizem, ki človeka sili, da bi sodeloval v t.i. demokratičnem govornem prostoru, je ravno to. Človeka ujame v določeno narativo demokratične svobode, kjer je reagiranje in celo nasprotovanje, v resnici participacija, ki afirmira sistem sam.
O demoliberalnem problemu smo na tem mestu že pisali. Ključni uspeh tega ustroja družbe je v tem, da sestoji iz dveh polov, konservativnega in progresivnega, ki drug drugega ohranjata v napetosti, ta pa vzdržuje ravno pravi tempo svojega ideološkega samoozaveščanja. In več kot je participacije v tem procesu, boljša je afirmacija liberalizma samega.
Zato je potrebno zelo paziti na tisto, čemur tu pravimo implicitna afirmacija.
In tako je ta kriza prinesla dobre pogled na stanje stvari.
