Ne bom služil živemu Bogu!

Ne bom služil živemu Bogu!

Jer 2, 20.

Zgolj načelno gledanje na pojav liberalizma

Dr. D. Kniewald

Francoska revolucija je, hoteč strmoglaviti absolutizem, izvedla misli enciklopedistov d’Alemberta, Diderota, Voltairea, Rousseaua. Narodna skupščina je 27. VIII. 1789 proglasila človečanske pravice, v prvi vrsti svobodo. Kar je v tej proglasitvi dobrega, to ni nič novega; kar pa je novo, ni nič dobrega. Končno se more vsako nasilje upravičevati, sklicujoč se na te človečanske pravice. In tako se je ta »pokret za svobodo«, kakor se imenuje francoska revolucija, preobrazil v najhujše nasilje in zatiranje vsake svobode. Absolutizem poedincev, ki so se v pojav hitro vživeli, je privzel načela revolucije in jih uporabil v svoje namene. Tako je nastal liberalizem ali svobodomiselstvo.
 
Kaj je liberalizem? Pravzaprav vse in nič. Tiran in suženj. Kameleon, ki po potrebi menja svoje barve. Brezznačajnež, vendar se ta načela raztegajo na življenje vsega XX. stoletja. Liberalizem je težnja za osvobojenjem in neodvisnostjo od vsake avtoritete in prav radi tega uklanja vse nenasitni hijeni — samemu sebi.
 
Razlikujemo politični, ekonomski (gospodarski), verski in »katoliški« liberalizem (»liberalni katolicizem«).
 
Politični liberalizem zahteva, da mora biti vse življenje, v vseh svojih odrastkih in mejah, izključna lastnina države. Država je vsemogočna, pa naj ji vlada absolutistični vladar (kakor to uči angleški svobodomislec Hobbes), ali pa jo upravlja skupna združena volja zajednice (kakor pravi Rousseau). Posamezniki imajo neke neovrgljive pravice napram drugim posameznikom, toda napram državi nimajo nobenih pravic, temveč le dolžnosti. Z druge strani pa nima država napram posameznikom nikakih dolžnosti, marveč le pravice. Država je Bog. Vsak posameznik se mora v vsemogočni liberalni državi izgubiti in brezpogojno ukloniti državni oblasti. Vsak posameznik mora žrtvovati državi svojo svobodo, svojo vest, svoje prepričanje, sebe vsega, svojo družino in svoje otroke. To teorijo vsemogočne države so ustvarili liberalni filozofi od Machiavellia, Hobbesa, Rousseaua, Montesquieua, vse do njihovih neznatnih učencev pri nas. Ti ljudje gledajo v krščanstvu največjega sovražnika človeškega rodu, ker »uči vero v nesmrtnost duše in dela s tem največji zločin, ker ugaja egoizmu posameznika«. Liberalni državniki izvajajo to teorijo povsod, torej tudi pri nas. Stvari, ki so danes mnogim čisto navadne in razumljive, katere pa niso vedno popolnoma upravičene ali so celo docela krive, kot n. pr. svoboda vesti, svoboda govora, svoboda tiska, prisilno državno nadzorstvo nad šolsko vzgojo, nadzorstvo države nad verskimi in cerkvenimi ustanovami in društvi, državno nadzorstvo nad pridigami in obče nad vršitvijo duhovske službe, to so vse samo posamezni pojavi celokupnega ustroja političnega liberalizma, ki stavlja celotno gospodarsko, državno, vzgojno in versko življenje v izključno lastninstvo države. In tako — seveda v imenu svobode — vlada nekoliko ljudi in vsiljuje svojo voljo in svoje prepričanje vsem ostalim, zatirajoč pravo svobodo in človeško dostojanstvo.
   
Gospodarski liberalizem je proglasil svobodno trgovino brez strokovne izobrazbe, uničil je cehe (strokovna obrtniška društva) in uvedel svobodo obrti in trgovine. S tem je uničil poštenje in red v gospodarskem življenju. Liberalizem je zakrivil, da sta se denar in trgovina osredotočila v rokah posameznikov, ki grabijo bogastvo in plenijo pošteno ljudstvo. To strahotno gospodarsko stanje je izzvalo socijalistične in komunistične teorije, ki uče, da je vsaka osebna lastnina tatvina in da more imeti premoženje le država, ne pa posameznik. To pomeni padanje iz ene skrajnosti v drugo, iz enega zla v drugo. Treba je znova oživotvoriti strokovne organizacije delavcev, obrtnikov itd. in tako po malem popraviti ono zlo, ki ga je povzročil gospodarski liberalizem.
 
Verski liberalizem je najbolje označil sam Voltaire: »Vsakemu se mora dovoliti, da moli Boga in veruje, kolikor in kakor hoče, kot sme vsak človek jesti, kar hoče.« Iz tega, na prvi pogled morda mamljivega stavka pa sledi svoboda vesti, svoboda veroizpovedi, svoboda tiska, svoboda govora, »vera je privatna zadeva« — vse krilatice tako moderne, da celo katoličani često mislijo, da so to čisto dobre stvari, ker ne poznajo njihovega pravega pomena in ker ne vedo, da je katoliška Cerkev vse te stvari često obsodila, posebno po papežih Piju IX., Leonu XIII, in Piju X. Tu ne gre za državljansko strpnost, kot izrecno pravi Leon XIII., temveč za načelo, in načelo je krivo. Liberalizem namreč smatra človeštvo za čisto svobodno in neodvisno od nikogar, razen od državne oblasti: ni zakonov razen državnih, in nad državnim zakonom ni zakona, ki bi vezal i državo i posameznika i vse ljudi, ki so stvari božje. Boga za liberalce ni in zato človek ni odvisen od Boga. Človeštvo je avtonomno, ono samo sebi kroji zakone, kakršne hoče; odvisno je samo od samega sebe. Ne obstaja nobena objektivna, zares prava in resnična vera. Zato je vera za liberalce privatna zadeva. Zato si vsak lahko ustvari vero, kakršno si sam hoče. Nobena vera ni kriva, ker ni nobena prava. Zato so tudi vest, govor in tisk svobodni — ne sicer pred državo, ker gorje tistemu, ki bi se dvignil proti ustavi in državnim odredbam — temveč pred Bogom. Zato skuša liberalizem uničiti katoliško Cerkev in jo dobiti v svojo oblast, da bi jo mogel zlorabiti v svoje politične namene ... Zato podpira liberalizem vse one »narodne crkve«, katere niti verske cerkve niso, temveč državne ustanove, odvisne in podložne oblastnikom.
 
Posebna lastnost liberalizma je, da se nikdar ne obrega ob ustanove drugih ver in verskih udruženj, temveč se bori le proti katoliški Cerkvi in njenim ustanovam.

Liberalec ne hodi v cerkev, ker lahko Boga moli tudi doma ali v lepi božji naravi — v resnici pa Boga ne moli nikoli in nikjer.

Liberalec se rad sklicuje na sveto pismo, toda nikoli ga ni čital.

Liberalca moti cerkveni »indeks« (seznam) prepovedanih knjig, ker je treba čitati i dobro i slabo, pa potem odločiti — on pa čita v resnici samo protikatoliške, liberalne knjige in časopise, dočim je ves katoliški tisk postavil na liberalni indeks prepovedanih knjig ...

Liberalec rad razpravlja o cerkveni zgodovini in srednjem veku, a prebral še ni nobenega resnega zgodovinskega dela, temveč črpa vse znanje iz plitkih časopisnih člankov, brošur, romanov, filmov, dram in radio-predavanj.

Liberalci hočejo neomejeno svobodo mišljenja, napadajo pa vsakega, kdor misli drugače kot oni.

Liberalcu so vse vere enako dobre, ne drži se pa niti ene.

Liberalec »spoštuje vsako versko prepričanje«, roga se pa onim, ki se v verskih stvareh pokoravajo rimskemu papežu in katoliškim škofom.
 
Oni pravijo, da niso framasoni, v resnici pa framasonskim ciljem ne služi nihče boljše od njih.

Tako bi mogli še nadaljevati. Toda naj zadostuje. Po teh znakih boš lahko ločil liberalca od poštenega kristjana.

Liberalizem je kameleon, ali bolje ogabna brezznačajna pošast s sto glavami, ki druga drugo žro, a vse hkrati hočejo uničiti katolicizem. Kako naj se katoliški fant bori proti tej pošasti?

Dober katoliški fant ne bo brez prave potrebe zahajal v liberalna društva; ne bo čital časopisov, ki jih čitajo in izdajajo liberalci; pri volitvah ne bo glasoval za stranko, katero vodijo liberalci. Molil bo za liberalce, da bi jim Bog razsvetlil pamet in jih privedel na pravo pot.
  
Liberalizem je brezznačajen — zato razglašaj načela!

Liberalizem je kompromis najbolj nasprotnih načel — zato nobene kompromisnosti v načelih. Vsak kompromis v načelih je hudičevo delo. Naj ne bodo samo prazne besede: »Celo življenje je vsak izmed nas pripravljen žrtvovati za načelo!«
 
Liberalizem uči: »Vera je zasebna stvar« — zato vredno izpolnjuj svoje verske dolžnosti in bodi vedno in povsod katoličan, ne samo v svoji sobi in cerkvi, temveč povsod, kamor prideš.
 
Liberalizem je nedosleden — zato bodi vedno dosleden v svojih katoliških načelih in njih izpolnjevanju!

Nikoli in nikjer se ne pusti vpreči v isti voz z neverniki!

Kaj je prav za prav liberalizem? - 2. del

Kaj je prav za prav liberalizem?

2. del

Dr. Anton Mahnič, 1891

2. — Katerega liberalizma pristaš je dr. Lindner?

Liberalizem je teženje po neodvisnosti od Boga in njegove postave. Kaker vera zavzema celega človeka, tako se tudi vero rušeči liberalizem razteza na vse človeške zmožnosti ter zasega vse stroke človeškega delovanja. Liberalizem odteguje razum Bogu zavrgši vero na skrivnosti in pozitivno razodenje; odteguje Bogu voljo, proglasivši jo za avtonomno, kaker je storil Kant se svojim kategoričnim imperativom. V javnih zadevah zahteva liberalizem ločitev države od cerkve; pri tem pa podviza vse javno življenje podržaviti, da bi je tem hitrejše in gotoviše potom javnega zakonodajstva odtegnil vsakemu vplivu sv. cerkve.

Najbolj se pa vladohlepnost modernega liberalizma kaže v šoli, iz katere je vže popolnoma potisnil cerkev, vsvojivši si vso vzgojo, šolo pa proglasivši za brezverstveno.

Ni pač težko razsoditi, da je dr. Lindner — in isto tako seveda dr. Romih se svojimi „zavezniki“ — glede odgoje zagovornik tega liberalizma. Verske resnice so mu predsodki, verski simbol zavira prost razvoj človeštva, ako se ne pokori javnemu mnenju; cerkev je intolerantna, ostudna (abscheulich), njenim koristim nima služiti odgoja. Šola vzorna je dr. Lindnerju šola, ki se je popolnoma odklenila klerikalnega vplivanja — „dem klerikalen Einflusse ganz und gar entzogen wird “, šola — nekonfesijonalna. Zato mu je francoski mason Jules Ferry, ki je kot učni minister se svojimi glasovitimi predlogi 1880 pričel radikalno preosnovo šolstva v brezverskem smislu, junak prve vrste; kajti, kaker pripoveduje dr. Lindner s posebno radostjo, ravno vsled Ferry-evih predlogov se je začelo preganjanje duhovnih kongregacij na Francoskem, in zatiranje — jezuitskih kolegijev.

Isto tako vpotreblja dr. Lindner temeljni stavek Kantove etike na vzgojo, iz tega določujoč njen smoter. Ne za Boga se ima vzgajati, ampak vzgoja bodi — brezsmotrena, kaker mora biti brezsmotreno — „unmotivirt“ — sploh vse naše delovanje, da je nravstveno. „Gojenec je oseba, in se torej ne sme žrtvovati smotru, ki je zunaj njega“ — ta stavek dovolj označuje duh šole Lindnerjeve in njegovih zagovornikov.

Vzgoja, ki se vrši po teh načelih, postavlja človeka na stališče, ki je od Boga in od cerkve pa njene avktoritete popolnoma neodvisno; ta vzgoja taji v dejanji Boga, človeka pa obožuje: to je vzgoja v smislu skrajnega liberalizma, ki mora dosledno dovesti do praktičnega ateizma.

Pa dr. Romih celo ne more razumeti, kaj je liberalizem.

Zakaj ne? Zato ker nima pravega pojma o prostosti, kar je pač tem eljno in odločivno, ko govorimo o liberalizmu. Mi namreč jemljemo prostost človeške volje, kaker jo umeva in določuje sv. cerkev. Proti temu nima gotovo nič tudi dr. Romih, saj sam povsod in vedno zatrjuje, da mu je stališče krščansko ter da ne bode nigdar pozabil, da narod slovenski — je narod katoliški; isto tako se je proti nam v bran postavil za čisto krščanstvo svojega duševnega velikana, dr. Lindnerja. Ako tedaj vprašamo katoliške učenjake, v čem obstoji prostost človeške volje, nas podučijo: prosti smo, ker je v naši oblasti, da se mej raznimi rečmi odločimo za eno ravno tako kaker za drugo. In katoliška cerkev sama se je izrekla, da k prosti volji se zahteva ne le prostost od (zunanje) sile, ampak tudi od (notranje) nujnosti — libertas a necessitate. Nauk tistih pa, kateri trde da notranja nujnost ne ovira prostosti voljine, je cerkev — zavrgla. Ta obsodba pa zadeva tudi — dr. Lindnerja; ker v svoji psihologiji jasno in odločno piše, da našo voljo določuje notranja nujnost, le da se je ne zavedamo. V istem smislu piše dosledno v svoji „Erziehungskunde“ in v „Encyclopädie“. In potem se dr. Romih huduje, da Lindnerju očitamo tajenje proste volje!? V obrambo Lindnerjevo pa navaja proti nam, „da tudi on govori o „menschlihe Freiheit“. Da res, g. dr. Romih, ne veste pa, kaj pomenja: duo cum dicunt idem, non est idem? Mi govorimo o prostosti volje, in dr. Lindner govori; a žalibog, da njegova prostost ni naša prostost, ker prostost naša — dajte se vender podučiti! — je prostost v smislu katoliške cerkve. Zato molčite enkrat vsaj o krščanskih nazorih dr. Lindnerja! Nisem tedaj govoril prav rekši, da dr. Romih ne more vedeti, kaj je liberalizem?!

Pa zaslužena kazen človeškega napuha! S K antovim imperativom je hotel zasesti mesto najvišega Boga, a s teorijo, katero si je stvaril o prostosti, je telebnil z visočine in se ponižal do živali. Ker če je s prostostjo človeške volje tako, kaker nas učita dr. Lindner in dr. Romih, potem smo ravno tako prosti kaker vol, ki se tudi ne daje določevati nego od notranje nujnosti ali instinkta ... Homo, cum in honore esset non intellexit, sed ... comparatus est iumentis.

Krščanstvo — liberalizem?!

„Liberalizem pričenja s Kristusom“ — tako piše dr. Romih. Tedaj bi bil Jezus Kristus — prvi liberalec.

Toda, ako vzamemo liberalizem, kaker se ga mora vzeti po določbah sv. cerkve in papežev, je ta trditev prvič neresnična, ker liberalizem je negacija krščanstva v najširšem pomenu; a drugič je ta trditev — blasfemna, ker po nji bi Jezus Kristus sam odvračal človeštvo od Boga in njegove večne postave.
  
Vender ima tudi krščanstvo nekaj od tega, po čemer teži liberalizem: ono je človeštvu priborilo pravo prostost. Povdarjamo pa: pravo prostost, katera obstoji ne v neodvisnosti, ampak v vsestranski odvisnosti od Boga in njegove postave.

Pa kako se to sklepa: prostost — odvisnost? Tako je. Prostost — bodi, kar hoče — ne more biti nekaj protinaravnega; človeku ni pa nič bolj naravno, nego da je končen t. j da ni niti iz sebe, in dosledno niti za sebe; on je iz Boga in za Boga, ki je bitje nekončno. — To ni katekizem, g. Romih, ampak čista filozofija, da je ni bolj umstvene. — Če je pa temu tako, mora biti vse človeško, torej tudi prostost, le v odvisnosti od Boga.

In ta je edino prava prostost. To nam je tedaj prinesel Jezus Kristus. Kako?

Prost je, kdor se more izmej več reči odločiti za eno, v tem ko bi se mogel ravno tako odločiti za drugo. Prosta volitev zahteva tedaj pred vsem spoznanje. Nismo vstani pa hoteti, česar nismo spoznali. Kdor tedaj nima pravega spoznanja, ni prost. Zmota prostost krati, nevednost jo vničuje.

Jezus Kristus nam je prižgal luč pravega spoznanja. Poučil je človeka o njegovem početku in konci, pojasnil mu razmerje do Boga in bližnjega. Pokazal mu je, kako ima živeti, da doseže svoj smoter.

Pa pravo spoznanje še ne podeljuje človeku popolne prostosti. Ni res, kar je učil baje Sokrat, kar ponavlja dr. Lindner, da vže pravo spoznanje dela človeka nravstveno dobrega — vedeti in hoteti, ni eno in isto, ker volja je zmožnost od razuma različna; in skušnja nas uči, da se volja človekova bolj nagibne k slabemu nego k dobremu navzlic še tako popolnemu spoznanju. To nagnenje pa krati prosto samoodločbo. Kristus je prinesel volji krepilo, da se ojačuje proti slabemu, in se ne da vkleniti v sužnost mesene poželjivosti. To krepilo podeljuje volji Kristusova milost.

K pravi, popolni prostosti tedaj privede človeka le krščanstvo; v tem smislu imamo razlagati besede Kristusove: „Ako vas Sin oprosti, boste resnično prosti.“ [Jan 8, 36]

Tako je tedaj Jezus Kristus res početnik pravega „liberalizma“, kateri pa nima z modernim liberalizmom nič skupnega, nego latinsko deblo, ki se nahaja v njegovem imenu.

Kako lažnjiv je moderni liberalizem, se spozna iz njegovega sadu.

Da — ,,spoznali jih boste iz njih sadu “, tako nas je opominal Kristus.

Krščanstvo je pognalo resnično liberalni sad v najširšem pomenu besede. Glavni, označivni včinek krščanstva je prost razvoj individualnosti, kaker v posameznikih, tako tudi v celih stanovih in narodih.

V posameznih ljudeh je krščanstvo vkrepilo voljo, kar se kaže najbolj v junaškem zatajevanji samega sebe, v kročenji poželenja, in v zaničevanji sveta. Ko je začela Kristusova milost rositi z neba, je zemlja začela poganjati device, mučenike, spoznavavce.

Krščanstvo je strlo sužnjem okove, je oprostilo ženski spol od samohotnosti moževe, je priborilo novorojenim otrokom naravno pravico do življenja in iz ljubezni izhajajoče vzgoje.

Krščanstvo je tudi narodom vedno branilo, gojilo njih jezikovne in kulturne svojosti. Meščanske svobodščine, pokrajinska avtonomija in druge resnično liberalne pridobitve imajo početek v srednjem veku. Da se niso zapadni narodi pogreznili v duševno spanje in nedelavnost, v kateri nahajamo izhodne, ampak da se je individualno teženje i v narodih i v posameznikih tako čvrsto razvilo in povspelo do tolike kulture, zasluga je rimskokatoliškega krščanstva; mej tem, ko je bizatinski cezaropapizem, za njim arabsko-turški islamizem v orijentu zadušil vsak prost individualni pojav. S koliko odločnostjo so papeži branili narode, stanove in mesta proti samohotnemu zatiranju mogočnih kraljev in cesarjev, kateri, kaker n. pr. Hohenstaufi, so hoteli posnemati vzgled bizantinskih samodržcev! Še pojma bi več ne imeli o politiških in socijalnih svobodščinah, ko bi ne bila mogočna roka rimskih papežev krepko zavračala napade svetnih mogotcev na prostost in vest podložnikov ter njih ponosnega vratu ne vpogibala pod jarem Božjega prava.

Zdaj pa poglejmo sad modernega liberalizma. Začnimo pri javnem življenji. Francoska revolucija si je zapisala na zastavo: liberte. A ravno ona je na Francoskem zatrla avtonomistično pravo; ravno ona je svoje tiranstvo razširila — do vesti (kar očita dr. Lindner katoliški cerkvi, češ, da tiranizuje vest z dogmami) kruto preganjajoč cerkev, a javno proglasivši vero čiste pameti; francoska revolucija je prva starišem vtajila pravico do svobodne vzgoje svoje dece. Liberalizem vničuje povsod deželno avtonomijo, prikračuje zgodovinske, postavno priborjene pravice. Z železno verigo centralizma je oklenil Avstrijo, Španijo, Italijo, Nemčijo. Liberalec pa centralist je identično. Liberalizem je vvedel splošno vezajočo vojaško postavo, prezrši, da za vojaštvo ni vsakdo, ki je krepkega telesa, ampak kogar za to sposablja individualno nagnenje in poseben poklic. Liberalizem je vpeljal posilno šolsko postavo, po kateri pristoja, ako ne zdajo nič milejša sredstva, vojaku oblast starišem trgati deco iz rok in jo gnati v šolo, katera je osnovana proti verskemu prepričanju starišev, kojim daje narava izključljivo pravo do odgoje otrok! Liberalizem je Evropi stvaril novo suženstvo, ker je izdal se svojimi postavami kmetijsko in rokodelsko ljudstvo brezsrčnemu kapitalu. Liberalizem je omogočil, da se je tako bujno razcvelo židovsko koristolovno časopisje, ki v svoje vmazane namene zasleplja občinstvo in tiranizuje javno mnenje. Liberalizem je evropskim narodom na vrat obesil stoječo vojsko z neznosnimi davki pa vsemogočno, vse oklepajočo birokracijo!

Vzemimo poštenega, zvestega državljana, ki ima svoje polje, svoje otroke, svojo pamet, svojo vest, svojo voljo. Svoje polje mora zastaviti Židu za dolg, ako hoče plačati zemljiščini, hišni itd. davek pa doklade in priklade in obklade. Svoje otroke mora izročiti šoli proti svoji pameti, proti svoji vesti in proti svoji volji. In ti otroci morajo v šoli misliti ne po svoji ali očeta pameti, ampak po pameti državno potrjenih knjig. Predrzni se učitelj — preveč oddaljiti se od predpisane knjige-vodilnice, glej, vže visi nad teboj Damoklov meč „liberalne“ šolske postave!

In to imenujejo — prostost!!

S kako prostostjo je obdaril moderni liberalizem učitelje v Nemčiji!

Ne bomo govorili o domačih, avstrijskih razmerah. Marveč imamo o tem v rokah knjižico — iz nemškega „rajha“. Knjižico je spisal znani dr. Knecht. Naslov ji je: „Die Staatserziekung ist in ihren Folgen verderb1ich.“ Tu se nahaja mej drugim tudi poglavje: „Die Uniformirung und Schablonisirung der Staatsschule.“ To poglavje podajemo tri v slovenski prestavi:

Kot državna vstanova pogreša šola one prostosti in samostojnosti, katere potrebuje, da more vspešno delovati. Država, najviša šolska nadzorovalka, se ne zadovoljuje samo s šolskim nadzorovanjem, ampak vodi vse šolstvo po tiru birokratične modrosti in samovolje. Kaker gozdi in železnice, imajo tudi šole svoj oddelek v državni vpravi, in ž njimi se ravna po enakih principih. Izdaja se brez števila vkazov, pravilnikov, določeb, učnih načrtov, zahteva se brez števila poročil, tabel, spričeval, nastavlja se cela vrsta šolskih svetovalcev, srednjih in nižih nadzornikov in voditeljev, in vse štrene mogočne šolske vpravne mašine shajajo se v rokah vladajočega ministra. Kdo bo dvomil, da ni vse v redu! Nihče. Vse je v redu, cel aparat dobro nastavljen, nobeno kolesce na neprimernem prostoru; vse je dobro registrirano, poročila in „listi“ se začasno predstavijo, kratko — na papirji je vse v redu — toda žal, da ne more trpežni papir dati življenja niti roditi pedagogičnega duha. Šola ni poštni vrad, šola ni železnica in nesrečno zaslepljeni smo, ako mislimo, da moremo šolo dovršiti z dobro vrojenim mehanizmom. Centralizujoča, birokratična šolska vprava ni pedagogiška, kajti ona niveluje in uniformira vse šolstvo ter vničuje vsako pedagogično gibanje. Oglejmo si le učne črteže! Prvo izda učno ministerstvo normalni učni črtež za neko vrsto šol; na to priredi deželni šolski svet po splošnem učnem črteži podrobni učni črtež za pokrajino; iz tega stvari okrajni šolski nadzornik poseben učni črtež, katerega se morajo strogo držati vsi podložni učitelji. V njem se ne razdeli samo tvarina do zadnje pičice po pol urah in se ne zaznamenjuje samo vsak odstavek, kateri se mora čitati, ampak natačno se določi navod vsakemu predmetu. Tako je vsak učitelj strežnik nadzornika; sam ne sme nikakeršnega učilnega navoda in naziranja imeti, ampak mora si edino zveličavni navod strogega gospoda nadzornika prisvojiti, in ako je dobil službo v drugem okraji, je njegova najvažniša skrb, da gotovo pozve, kako hoče nadzornik onega okraja, da se posamezni predmeti podučujejo. Da se tako vsa vzgoja preobrazi v nekak mehanizem in da mora učitelj izgubiti veselje v svojem poklicu — ako ni vže se svojim šolanjem na pripravnici in seminarji izgubil vsake samostojnosti — mora vsak sprevideti. Povsod vlada sila in strog red, kateri velja tudi za ročna dela in telovadbo. Za telovadbo je veljal nekdaj izrek, da bodi prosta in vesela. — „Frisch, froli und frei — sei die Turnerei!“ — sedaj so posamezne vaje in posamezna kretanja natančno predpisana, in telovadnica ni več prostor za veselo okrepčanje in telovadne igre, ampak torišče pritiska in muke, na katerem dobi mladina prvi okus vojaškega življenja. V mnogih mestih zbirajo — se ve z dovoljenjem visoke šolske oblasti — tudi vže za šolo nedorasle otroke v otroške vrte, da igrajo, kaker se je izvrstno izrazil Pachtler, „na povelje“ [ordonanzmäßig], in da se navadijo misliti, da so udje celote. —

Tako vduši novodobna državna šola se svojim po šabloni vmerjenim sukanjem vsako samostojnost in osebnost, vsako izvirnost in samovoljnost učiteljev in učencev. Učiteljem so se večinoma vže prisladile okovi, v katere jih je država vklenila, ker se jim zde priležne in jim prihranijo trud samosvojega mišljenja; zato si pa dajejo oduška v psovkah in rogoviljenji proti cerkvi in „farjem“; misleči in značajni učitelji pa čutijo nenaraven pritisek, k ateri jih tare, in vdajo se mu le z žalostnim srcem. Veljaven odgojitelj dr. G. Kaufmann, nadučitelj na cesarskem liceji štrasburškem, priobčil je v Holtzendorff-ovih „Deutsche Zeit- und Streitfragen“ [zv. 81] l. 1877. obširen spis z naslovom  „Kampf der französischeN und deutschen Schulorganisation in Elsaß-Lothringen.“ Mej drugim pravi: „V zadnjih desetih letih vkrepile so se težnje po središčinem združenji. Vže naravni pritisek proti večkrat nejasni prenapeti sanjariji po prostosti v četrtem desetletji gnal je v to; delovali so in delujejo na to velikanski vspehi strogo vrejene vojske. Ti vspehi so privedli do misli, da tak red lahko na vsakem polji doseže enak vspeh. ... Sijajni so vspehi prosvitljenega despotizma, toda pridobiti se morejo le v puščavi; poskusi z njim na polji samostojnega življenja in opustošil je boš. Od boja za samostalnost [više] šole je prišlo v široke kroge le malo, ker o takih dogodkih se le težko govori, ako se noče človek izpostaviti disciplinarnim preiskavam, ali si noče vsaj pokvariti svoje karijere. V ožem krogu, posebno ko se snidejo pri mizi drugovi enega mišljenja, sliši se tožba o neznosnem varhovanji, o brezpravnem stanji, o „mignonovem“ gospodarstvu. Tožbe so večkrat nepravične, so prepikre in preveč brezobzirne, ker jih govore zakotno, ne da bi se bali odgovornosti, toda vedno ostane še dovolj takega, kar se mora zelo obžalovati, kar krije v sebi največo nevarnost za bodočnost. Člen 2. [alzacijske-lotaringiške] postave 23. dec. 1873. določuje, da se vodje javnih viših in učitelji javnih nižih šol z določbo višega namestnika vsaki čas, ako se jim le plača postavna pokojnina, lahko začasno odstranijo v pokoj. Po tej postavi je vodja gimnazije vradnik, kateri ni drugega nego vladni organ. Ta postava je na stališči francoskega vseučilišča. Po nji sme zahtevati samovoljna vlada od vodij, da zlorabijo svojo službo v prid političnim težnjam, kaker Napoleon svoje vseučilišče.

V letih, ko so videli povsod demagoge, prisilila je pruska vlada celo slovitega Kohlrauscha, da je moral svojo nemško zgodovino predrugačiti in jo očistiti „demagogičnega duha“: ravno tako je bavarska vlada zadnje poletje prepovedala Daniel-ovo geografijo. V prvem in v drugem slučaji segla je vlada v šolo z ono občutnostjo, katera ji je lastna; zahtevala je, da se prizanaša muham in samovolji vladajočih svetovalcev — kajti v Kohlrausch-ovi knjigi ni bilo niti sledu o „demagogiškem duhu“. Toda mi vkažemo, in tedaj mora učitelj zdaj krščansko-germansko navdušenje vzbujati, zdaj pa absolutistične, nacijonalno-liberalne ideje razširjati! Ako se je tako godilo, ko se je še načelnostno priznavala šolska samostojnost, kaj bode še le, ko se še ta obramba odpravi? Kdo more zabraniti, da se ne bode tako posilno postopanje ponavljalo vsak dan? Se bodo li merodajne osebe dale morda voditi od človekoljubnega mišljenja? Toda osebe se preminjajo in tudi največi možje ne vedo več pomoči, ko se je ponižala šola do navadnega vpravnega polja. ... Novejša šolska zgodovina priča nam, kako vničuje centralizujoča šolska vprava vso prostost in samostojnost. Navesti hočem le še, da nimajo tudi učitelji viših šol skoro nobene prostosti pri podučevanji in strahovanji učencev; pokoriti se morajo natančno predpisani šabloni, ki vse uniformuje. „Samovoljno daljiti se od učnega črteža nima pravico nobena učiteljska konferenca, ampak mora se v vsakem slučaji prositi dovoljenja više šolske oblasti,“ določuje badenski vkaz. Ravno taka se godi s pruskim normalnim črtežem. Kako poniževalno ravnajo šolske oblasti z „višimi učitelji“, prepričuje nas posebno „matura“. — Gimnazijski učitelj podučuje devet let svoje učence po učnem črteži in vender ne sme soditi: „ti so zreli za vseučilišče,“ ampak šolska oblast pošlje izpraševalca, kateri naj izprašuje pri maturi in naj razsodi, ali so posamezni učenci sposobni, čeravno je tak izpraševalec malo ali nič izurjen v praktičnem šolstvu. — Res, čuditi se moramo, da ne protestujejo gimnazijski profesorji enoglasno in energično proti takemu poniževalnemu varovanstvu.

Tako tedaj na nemškem.