Mit o provincionalnih liberalcih

Ena bolj zanimivih stvari v slovenskem (meta)političnem prostoru je tisto, kar sam imenujem "mit o provincionalnih liberalcih". Namreč, pri nas obstaja mišljenje, da naš "demokratični prostor", torej politika sama, kakor je formalno razvidna v obstoječih strankah, zelo odstopa od "zahodnega" ali "evropskega" demokratičnega prostora. Velikokrat nas različni avtorji prepričujejo, da smo izredno posebni v tej in oni stvari. Da so naši konservativci denimo drugačni od evropskih konservativcev in da se naši liberalci bistveno razlikujejo od evropskih liberalcev. Pa tako naprej in tako dalje.
 
To dogmo sem tudi sam večkrat bral in si nisem dajal veliko opravka z njo. Bil sem prepričan, da mora že nekaj biti na njej, če jo pišejo najimenitnejši avtorji. Zelo neprimerno bi bilo, če bi se spraševal o njeni pravilnosti, mar ne? No, povedano enostavno: ta dogma o drugačnosti našega demokratičnega prostora od evropskega demokratičnega prostora je neresnica in neumnost.
 
Najbolj mi je ta dogma v oči padla pri pokojnem profesorju Justinu Stanovniku, ki je v uvodniku v revijo Zaveza velikokrat napisal, da so bili naši predvojni liberalci in logično po tej percepciji tudi postkomunistični liberalci, nekaj bistveno različnega in drugačnega od zahodnega liberalizma. Stanovnik je trdil, da so zahodni liberalci bistvena prvina vsake prave demokracije. Naši slovenski predvojni liberalci pa so bili "provincionalni" v smislu, da so bili strupeni antiklerikalci. Ta njihov antiklerikalizem jih je, po Stanovnikovo, pahnil v sodelovanje s komunisti in jih konec koncev tudi odpravil. Češ: bili so tako noro antiklerikalni, da so sodelovali s komunisti, čeprav so vedeli, da bo komunizem liberalce odpravil.
 
Vendar ta teza sploh ne zdrži. Antiklerikalizem ni neka muha provincionalnih slovenskih liberalcev, temveč fundament kateregakoli liberalizma. Antiklerikalizem v tem smislu ni provincionalizem, marveč globalizem liberalizma. In težko je verjeti, da bi Stanovnik res lahko vedel za kakšen liberalizem, ki ne bi bil antiklerikalističen.
 
Seveda je logično, čemu je Stanovnik vztrajal, da so bili naši slovenski liberalci bistveno različni od zahodnih liberalcev. On je verjel v "demokracijo". Demokracija je bila po njegovo imperativ civilizacije. In kakšna neki bi bila ta demokracija, če ne bi imela v sebi treh struj, ki si podajajo žogo? Namreč konservativcev, socialdemokratov in liberalcev? In zato je potem on trdil, da so liberalci pač logična in potrebna sestavina zahodne civilizacije.
 
Vendar to ni pomembno, pomembno je, da ni res, da pa ti zahodni liberalci niso antiklerikalistični in ne bi postali prav enako samodestruktivni, če bi imeli priložnost za to samodestrukcijo. Naši slovenski liberalci so se praktično vsega naučili v tujini in vsi to vemo. Vsi vemo, da so samo mimikirali, posnemali in ponavljali zahodno liberalno propagando. Vsi vemo, da so bila njihova retorična izhodišča, njihove teme, ki so jih načenjali, problemi, o katerih so govorili... enostavno prinešeni iz zahoda in tu umetno prikazovani kot nekaj, zaradi česar se je treba obremenjevati.
 
Kako bizarno torej, da nas pa prepričujejo, da so bili pa naši liberalci "provincionalni". Kakor da bi res zmogli toliko intelekta, da bi izumili kaj novega. V resnici je bilo vse samo prevedeno iz nemščine in francoščine ter italijanščine ter tu prodajano po liberalnih časopisih, okitenih z domoljubnimi imeni.
 
A mi še vedno mislimo, da smo pa v tem nekaj posebnega. V resnici smo posebni le v tem, da je bil liberalizem uvožen v slovenski narod in je bil torej invaziven, tuj, ne pa provincionalen v smislu, da bi bil tako zelo "slovenski", da bi bil posebej antiklerikalističen. Liberalizem je bil siljen, z močno propagando s težavami uveljavljen najprej med dekadentnim meščanstvom in potem s še večjimi težavami razpasen med delavstvo in potem med kmetstvo.
 
Nekoč v prihodnosti bom naredil nek izčrpen oris, kako se je začela ta ničeva bolezen širiti med slovenskim narodom.
 
Namreč pred kratkim je prišlo tako, da se je na Twitterju delil moj blog z naslovom Hlapčevski nacionalizem. V njem sem nakazal škodljivost Cankarja za naš narod. Nakazal sem, da je bil on glavni proponent t.i. "hlapčevske miselnosti", ki očita lastni narodni preteklosti "hlapčevskost", medtem ko je v resnici le sama "hlapčevska", ker ne zna videti in ljubiti veličine svoje narodne preteklosti. Pa se je našel nek cepec, ki je očitno nekaj let nazaj kupil pametni telefon in ima dostop do Twitterja, da lahko potem rešuje ljudi iz brezna "kaviaržidokominternizma". In je rekel: "poslušaj, mar ne veš, da so Cankarja prebutali, ker je bil tako silno naroden in ni maral velikosrbskosti?"
  
In to je tista čudna bolezen, ki je okužila del našega naroda. Češ, če je nekdo "ljubil narod", je pa že povišan v nebo in odvezan vsega, kar je morda storil narobe. Nikogar ne zanima, kaj v tem "ljubiti narod", sploh pomenita ta pojma: "ljubiti" in "narod". Namreč, moja velika želja je in moj velik trud je posvečen temu, da bi več ne jemali besed, kakor da imajo fiksen pomen in ne bi mogle pomeniti enemu to in drugemu ono.
 
"Narod" je samo beseda. In če se nekje najde človek, ki reče "jaz ljubim svoj narod", ga sam še nimam za narodoljuba ali domoljuba ali nacionalista. Kajti ne vem, kaj on misli z besedo "narod". Ali misli samo trenutno živeče ljudi, ali misli samo narod od leta 1945 dalje, od 1941 dalje, ali misli, da je naš narod bival v ruskih stepah že 40 000 let, ali pa dejansko misli narod, ki je res narod. Namreč tisti narod, ki ga sestavljamo mi, naši starši, njih starši, njih starši, njih starši, njih starši, njih starši... tisti narod, ki je postavljal te cerkve in kapelice, tisti narod ki je obdeloval to zemljo.
 
Nikakor ni dovolj, da rečemo: ljubim narod, pri tem pa imam v mislih neko abstraktno kreaturo nadnarodne rase iz neke ruske stepe. Ali pa da imam v mislih neko prihajajočo veličino. Ne. Ljubiti narod pomeni ljubiti svojo določenost, ljubiti določenost svojih starih staršev in njihovih starih staršev. Tu se začne narod, ne pa v ruskih stepah, Karantaniiji, Vidmarjevi vili ali zmagi nekega športnika. Narod je v tem, da nisi bistveno različen od svojih prednikov.
 
In ta čudna liberalistična miselnost, ki negira realen narod ter ponuja neke prikazni je kuga Slovencem. Ta kuga ni provincionalna marveč je tuja, vnešena v naš prostor in bistveno liberalna.