Z velikim zanimanjem, četudi z nekoliko odpora do dolžine sem se lotil branja članka Jirija Kočice na njegovem spletnem mestu ARREVIJA z naslovom "Savlov nateg". Ker že zelo dolgo poslušamo o "problematičnosti" krščanstva, o glavni vlogi Savla oz. sv. Pavla pri izumljanju subverzivnosti, ki se ji reče krščanstvo in ker je bil omenjen Marko Sket, obenem pa je članek sam zase zatrdil, da je obsežen, sem seveda pričakoval, da smo Slovenci v svojo marginalno metapolitično elito končno dobili članek, ki bo jasno artikuliral kaj neki je ta "Savlov nateg". Kajti s tem bi prišli do jasno začrtanih in opredeljenih nazorov teh novih ničejanskih antiklerikalistov, ki zdaj že relativno dolgo obstajajo predvsem na Twitter socialnem omrežju in katerih glavni intelegent je Marko Sket.
Marko Sket in vsi antiklerikalisti te nove edicije, so namreč vsaj na videz zelo intelektualno plitki. Namreč namenoma ali nenamenoma uporabljajo zelo odsekavo retoriko, ki je vsaj na prvi pogled produkt platforme na kateri delujejo. Saj Twitter dopušča omejeno število znakov za posamezno misel in tako je človek pogosto zaveden v dilemo ali so Sket in "njegovi", žrtve omejenega števila znakov, ali pa niso sposobni resne razprave, ki bi bila daljša od 300 znakov. Na žalost je odgovor v drugi možnosti, kajti kdor je kdaj že imel kako interakcijo z omenjeno intelektualno strujo, bo dobro vedel, da se je iz vsakega "pogovora" vrnil intelektualno izčrpan. Abruptivna tviter retorika je pač produkt njihove abruptivne ekscentrične misli, ki nima nobene koherentne zgradbe in za njo nikakor ne stoji nikakršen miselni ali filozofski koncept. Tako njihovi tviti polni okrajšav, žargonsko-argojevskih izrazov in povezav na kontradiktorne si vire niso transcendenti izlivi intelekta, ekvivalentni Schlegelovim aforizmom, o kakršnih govori Kantbot, marveč krinka filozofsko bankrotirane misli, ki prestavlja "goalpost-e", se izmika artikulaciji lastnih nazorov in redukcionistično kritizira.
Članek, ki bi torej dokazal, da temu ni tako, marveč je ta intelektualna struja zmožna koherentne kritike, ki zna artikulirati svojo kritiko in kaže, da za njo stoji tudi kaj afirmativnega, bi bil torej nadvse dobrodošel.
Seveda se je izkazalo, da članek ni nič drugega kot tipičen tvit antiklerikalistov v neprimerno daljši obliki. Članek sam po sebi je dolg, a ni zares dolg, v njem je videti, kakor da se je Kočica lotil nečesa, a tega ni zmogel dokončati. Nedvomno zaradi Sketove (ne)participacije, saj kot rečeno je njegova struja naravnost sovražno nastrojena do vsakega daljšega razmišljanja. Gotovo zato, ker vsako daljše razmišljanje pokaže na njihovo nekonsistentnost in nekoherentnost.
Stil diskurza, ki ga uporabljajo ti antiklerikalisti je kot rečeno redukcionističen in negističen. Zato je mogoč le v kratkem dialoškem slogu. Potrebuje sogovornika, na katerega najprej projicirajo določeno retoriko in jo redukcionistično negirajo. To je zelo zanimivo a tudi nedvomno brezplodno opravilo in zato me vedno žalosti, ko vidim občasno na Twitterju, da se je v tovrstno past zapletel nek nov prišlek na tej platformi in se je odločil, da se bo spustil branit krščanstvo pred ničejanskimi paraziti, ki se prisesajo na željnost po pravi debati in potem sesajo in izčrpavajo ravno to pozitivno in afirmativno komponento iz svojih gostiteljev. Ti "gostitelji" oz. sogovorci pa so pahnjeni v nek predpekel, saj ne razumejo inherentno relativistične narave jezika in idej nasploh, ki je v resnici pozitivna, ne negativna in tako končajo v nihlističnem peklu.
A ideje se afirmirajo z akcijo. Krščanstvo ni mentalna vaja, katolicizem ali fašizem nista retorična obrt, spekulativni idealizem, ki bi bil podvržen najprej kategoričnemu presojanju in tehtanju preko logičnih argumentov in protiargumentov. Sta živa, aktivna doktrina, ki se porajata skozi akcijo in afirmacijo življenja preko dela, boja in trpljenja. V tem ni nič antiintelektualističnega ali iracionalističnega, marveč je ravno v tem resničen zdravi racionalizem.
A ta antiklerikalizem je javljanje dekadence, nezmožnost sprejemanja realne zgodovine in zatekanje v retorične vaje in zaupanje v srečno smiselnost nevidnih vzorcev, šablon, skritih v statističnih meritvah in skriti naravi genskih zapisov. Je disociiranje od realnega življenja, realne zgodovine, realne nenehne borbe in zatekanje v sterilno zaklonišče naturalističnega redukcionističnega antropocentrizma.
To je le ena od oblik t.i. "židovske kritike", intelektualističnega pojava, ki se je razvil iz židovske misli in postal prevalenten v vsej družboslovni in celo naravoslovni znanosti. Ta se zopet deli na bodisi mišljenje, da v ničemer ni resnice in da se ne da ničesar dognati, ter da je edina spoznavna pot v dekonstrukciji, degradaciji in redukciji; bodisi na prepričanje o neki idealni resnici, ki je tako distancirana od vsake realne življenske izkušnje in tako sterilno racionalno iracionalistična, da ni nič drugega kot prazen pojem, ki ga ni moč aplicirati na realno življenje niti v najbolj laboratorijskem eksperimentu.
Zato je seveda absurdno za vsakogar, da bi se trudil vzpostaviti kakršnokoli diskusijo s tovrstno retoriko tovrstnih antiklerikalistov. Dokler niso sposobni napisati enega samega artikuliranega članka v katerem bi zmogli izraziti svoje filozofske in družbene nazore, toliko časa niso nič drugega kot kriticisti najnižje oblike. Banalistični ničejanski paraziti, ki spričo svojih nedostatkov skušajo kritizirati preizkušene institucije in norme.
In če se vrnem sedaj k "Savlovem nategu", potem naj ponovim, da v tem članku ni razen nekoherentnosti, nič zares novega in vsaj toliko strukturiranega, da bi se temu moglo smiselno nasprotovati. Ta zapis sem se namreč spravil pisat v prepričanju, da bom skušal zavrniti bistvene točke tez v članku, a sem ugotovil, da ni ničesar, čemur bi bilo potrebno oporekati. gre za absurdno in nesmiselno prežvekovanje in obešanje na nekaj točk ničejanskega antipavlizma. A če vseeno izpostavim vseeno nekaj najbolj absurdnih tez iz tega članka so to naslednje.
1. Seksualni element "savlovega natega"
Kdor pozna vsaj osnove psihologije, posebej še njene spekulativne korenine te vede, pri čemer imam v mislih t.i. frojdovstvo oz. psihoanalitiko, potem ve, da se velika večina kriticistov, ki so po vrsti vsi sami židje, nesorazmerno veliko ukvarjajo s spolnostjo kot odločilnim faktorjem praktično vsakega nivoja človekovega obstajanja v relaciji s samim seboj in okoljem okrog njega. Reduciranje kompleksnih in po drugi strani zelo trivialnih pojavov na (implicitno) spolno komponento je naravnost značilnost cele vrste kariernih kriticistov.
Tako zopet ne preseneča, če Kočica v svojem članku pravi, da "nateg" v izrazu "Savlov nateg" ni zgolj umazano profana metafora, marveč on v tem vidi direkten pomen. Njegovo mitološko "jamna" ljudstvo je bilo "nategnjeno" in je "pri tem uživalo". To je to. Seveda ne potrebuje tu nikakršnega filozofiranja. On ve, da je bilo "jamna" ljudstvo "nategnjeno" od "čuvaja templja" Savla in je "pri tem uživalo". In če se vam zdi absurdno, da Kočica in Sket v tem sploh vidita seksualni element in se sprašujete zakaj sploh razpredata o tem, ne skrbite, saj imata dober razlog. Neka umetniška upodobitev sv. Terezije Velike je genialna interpretacija, kar pomeni, da je "to" (to, kaj?) lahko blizu duhovnosti. Da, to je argument Kočice zakaj se mu zdi zelo ustrezen ta gostilniški izraz, ki je zrasel na zeljniku Marka Sketa in se ni obnesel v igri telefončkov naše nesojene slovenske "alternativne desnice", ker ga je Brščič prevedel kot "pavlinska prevara".
A pavlinska prevara ni zares ustrezen pojem, saj v njem ni seksualnega elementa natega, pri katerem bi "jamna" ljudstvo lahko uživalo in "to" je lahko blizu duhovnosti, kakor nam je pokazala genialna upodobitev sv. Terezije Velike!
Vidite lahko, kako absurden in nekoherenten je tok misli antiklerikalistov.
2. Savel si je izmislil krščanstvo, Kristus ni nikoli obstajal krščanstvo je savlizem ali zlobni načrt za podjarmljenje svobodnih ljudstev Srednjega sveta
To so glavni argumenti Kočice in Sketa.
Zdi se, da sta tako Sket kot Kočica navdahnjena od knjige "The Jesus Hoax: How St. Paul’s Cabal Fooled the World for Two Thousand Years". Sam knjige nisem prebral, sem pa z zanimanjem prebral recenzijo Jamesa J. O'Meara (za katerega se ne spomnim več ali je tudi to le en od psevdonimov Grega Johnsona) na belonacionalistični ameriški platformi Counter Currents petega maja. Zato mi je domači antiklerikalistični članek še bolj padel v oči. O'Meara ni kristjan ali sploh proponent krščanstva, prej nasprotnik, zdi se posebej še katolicizma, vendar premore intelektualno poštenost, da opozarja na nekonsistentnosti v svojem lastnem taboru, ne pa da bi gledal skozi prste v smislu: "ker vsi delamo za isto stvar".
Recenzija, ki se je potem na omenjenem portalu razvila v polemiko med Skrbino in O'Mearo je zares odlična, saj brez vsake patetike in antagonije pokaže na nekonsistentnosti v tej "pavlofobiji".
Sam smatram vse te antiklerikalistične "argumente" o zlobnem Savlu za absurdne iz dveh razlogov. 1. nekonsistentnost historične negacije zgodovinskih osebnosti in dogodkov; 2. reduciranje zgodovinskih sosledij na zlobne namene posameznika ali posameznikov.
V življenju mi je oči na široko odprla knjiga Sveta kri in sveti gral, avtorjev Lincolna, Baighenta in Leigha. To je dejansko knjiga, ki je leta kasneje dala D. Brownu ideje za njegove knjižne uspešnice. Vendar ta knjiga je pisana kot ne-fikcija, kot neke vrste strokovna literatura in ko sem jo bral sem povsem jasno videl nekonsistentnost avtorjev. Denimo, ko so zanikali, da bi Kristus vstal od mrtvih, so predlagali, da je bil zgolj omamljen in je potem zbežal in jaz sem se vprašal: če argument pravi, da si je pisec Evangelija izmislil, da je Kristus vstal od mrtvih, v resnici pa sploh ni bil usmrčen, zakaj ne bi stopili logičnega koraka dlje in zatrdili, da je bilo križanje izmišljeno? Zakaj avtor ostaja na predpostavki, da je bilo križanje res izvedeno a ni potekalo na način kot je navedeno v Evangeliju? Mar ni enostavneje in bolj konsistentno, da avtor zavrne križanje samo? In če Kristus sploh ni bil križan, ker so si avtorji prvega krščanstva to izmislili, mar ni logično, da so si izmislil tudi samega Kristusa?
Skratka, ta knjiga mi je jasno pokazala na ničvrednost vsake afirmativne trditve o historičnosti ali nehistoričnosti Kristusa oz. krščanstva kot nekega realnega časovno in prostorsko redukcijskega pojava. Vsako trditev se da privesti še dlje, in če se avtor, ki negira Kristusa v njegovem božanstvu, na neki točki ustavi, to stori zato, da bi afirmiral neko svojo tezo.
Kajti že sama miselnost, da bi, vkolikor bi nekdo na nek način dokazal, da Kristus ni nikoli obstajal in si ga je nekdo izmislil, to porušilo in izpodkopalo temelje krščanstvu, je absurdno. To je tipično racionalistično in nihilistično razmišljanje, ki je produkt svojega časa. V njem se skriva lenoba, miselna, duševna in bivanjska kapitulacija pred zahtevami zgodovine. To je individualizem v svoji najbolj zavržni pojavni obliki. A tradicija in dediščina nista redukcionistični. Svoj pomen namreč tradicija dobi šele vkolikor se je ne da zreducirati na nek zgodovinski trenutek. In krščanstvo, ki ima svoj začetek v Kristusu je vendarle zgodovinska realnost in nobena negacija njenega začetka ni zmožna negirati realnega sosledja in zaporedja njene otipljive, vidne in dejavne kontinuitete. Zato je, gledano povsem objektivno, povsem vseeno in docela irelevantno ali si je Kristusa izmislil Savel in ali si je Savla izmislil spet nekdo drug.
Ta redukcionistična miselnost, ki pa reducira dolgo in veličastno zgodovino in tradicijo krščanstva na vprašanje njegovega začetka ali katerekoli posamezne točke v njenem zgodovinskem poltraku, pa je znak dekadence, miselnega bankrota, ničvrednega individualizma. In isto velja za vsakogar, ki skuša nek eksces v krščanski zgodovini, najsi bo, da se ta odvija v tem trenutku pavšalno zgeneralizirati na vso zgodovino. To je prvovrstni infantilni redukcionizem, ki si zasluži, da gnije v svoji gnilobi, katere produkt je.
3. Judeokrščanska tradicija
Judeokrščanska tradicija je zanemarljiv pojem, ki je izrazito časovno pogojen in je kot tak sam po sebi povsem irelevanten. Vskado se pač zaveda, da gre za neorganično vpeljavo tega izraza za legitimacijo oz. poizkus vkomponiranja židovstva v evropsko kulturo. Zakaj? Iz dveh razlogov. Ker se prvič, židovstvo ni nikoli samo vkomponiralo v evropsko kulturo in kot drugič, ker je židovstvo vedno predstavljalo neko antitezo evropejstvu in je bilo iz tega razloga venomer v kofliktu s prevalentno populacijo. To je seveda venomer znova rezultiralo v pogromih, ki so se zaključili s pogromom nad židi v tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja. Da bi dokončno preprečili to sovraštvo, se je izblikoval umeten koncept "judeokrščanske" tradicije, ki seveda nima nobene realne vrednosti. Je podobno, kot če bi rekli, da kalvinizem temelji na katoliškoprotestantski tradiciji; protestantje so izšli iz katolištva, kalvinizem je ena od branč protestantizma, ergo, kalvinizem temelji na katoliškoprotestantski tradiciji.Ta argument je po mojem mnenju eden najbolj ničevih, ker je redukcionističen in zelo tipičen za novoveško misel.
Vendar je ta izraz do neke mere zelo dober prikaz neskladja krščanske in židovske tradicije, saj vkolikor bi krščanstvo zares bilo židovska variacija, potem ne bi bilo niti potrebno govoritio "židovskokrščanski" tradiciji, marveč bi že krščanstvo samo impliciralo svoj židovski karakter. A ga nima in to dejstvo je objektivno dejstvo. To ne pomeni, da je krščanstvo zaradi tega kaj slabše ali kaj boljše, to zgolj pomeni neko evidentno resnico. Krščanstvo je eksplicitno nežidovsko in kdor ima vsaj malo poznavanja krščanske misli in krčanske tradicije, se tega zaveda.
Židovska tradicija ima z evropo le toliko, da se je naš Odrešenik, se pravi Jezus Kristus, ki so ga priznavali vsi veliki kralji in vladarji in inteligenti Evrope, učlovečil v židovskem narodu. Sam izraz pa je seveda absurden. Da ima krščanstvo svoje korenine v židovstvu je seveda res in o tem ni dvoma. Kdor pa v tem vidi neko pogojenost z židovstvom je historični redukcionist in holistični judaist.
Kdor je prilezel izpod skale, kakor luskasta kača in je v življenju zmogel prebrati le ta ali on odsek iz "svete knjige" krščanstva, tak človek pač nima nobenega vedenja o krščanstvu. Gre za komično ignorantne antiklerikaliste, ki na svoja stara leta skušajo razumeti kaotično stanje sveta in potem kot najbolj predvidljivi tepci za vse skupaj okrivijo Saurona, zlobnega zlobneža, ki je zloben zato, ker je zloben. Za njimi pa tacajo kratkohlačniki, ki še niso zaključili srednje šole in so si svoje silno znanje pridobili iz šolskih učbenikov debelih strokovnjakinj in iz Youtube posnetkov dežurnih židovskih "antisemitistov".
Ako krščanstvu grozi neizogiben propad, tako grozi ista smrt tudi parazitom.
