Kar je najbolj zaznamovalo katoliško Cerkev zadnjih petdeset let, so gotovo t.i. spolne zlorabe. Seksualne deviacije, ki so rezultirale v zlorabah. Kar ni nič čudnega. Problem sestoji tu iz štirih vidikov. 1) socialna hiperseksualizacija, 2) gniloba seksualnosti same, ne glede na nivo de-tabuizacije, 3) obravnavanje Cerkve kot asocialne tvorbe in 4) inherentna padlost človeka. Danes je moderno govoriti o problemih v Cerkvi, o gnilobi Cerkve. V vrsti stojijo ljudje, ki komaj čakajo, da bi izbljuvali po socialnih omrežjih svoje mnenje. Da bi govorili o "drugem vatikanskem koncilu", "prostozidarjih", "satanovem dimu", "liberalizaciji", "modernizaciji". A to ni nič novega. Ti kričači niso -- kakor smo na tem mestu rekli že ničkolikokrat -- lastovice pomladi, marveč stare kričeče vrane posnemovalke. Pripisovanje te gnilobe, ki se pojavlja v Cerkvi, neki gnilosti Cerkve same, je absurd brez primere in je nerazumevanje sveta samega, je nerazumevanje družbe in je nerazumevanje človekove padlosti.
Seksualen nagon je takoj za nagonom po samoohranitvi verjetno najmočnejši nagon, položen v človeka, kot ustvarjeno bitje, kot v stvarstvo samo, ali če rečemo novoveško: v naravo samo. Seksualnost sama po sebi ni nič presežnega, ni nič božanskega in nič transcendentnega, je gol naraven vzgib, refleks, potreba po ohranitvi vrste. Ta refleks, ki ni res nič drugega kot refleks in je v svoji najnižji obliki iste vrste z denimo občutkom praznega želodca, lakote; s pomembno razliko sicer, da ker gre za potrebo po ohranitvi vrste, ni usoden za posameznika samega in je zato celo ne-nujen in ne-potreben. A več dražljajev, kot posameznik dobiva iz svojega okolja preko svojih čutov, bolj narašča intenzivnsot tega njegovega naravnega, nagonskega refleksa.
To torej pomeni, da človek postaja bolj dovzeten za seksualnost, bolj kot je izpostavljen dražljajem. Več seksualno privlačnih dražljajev, pomeni več seksualnega gona in obratno. Zato ni nič čudnega, če poslušamo danes o spolnih zlorabah v Cerkvi, saj poslušamo o spolnih zlorabah v družbi. De-tabuizacija seksualnosti, liberalizacija seksualnosti je namreč posledično rezultirala v hiperseksualizaciji družbe do te mere, da je seksualni podton moč vsrkati na vsakem koraku. Seksualnost je razmnoževalni refleks, ki izvira iz v naravo položene potrebe (gona) po ohranitvi lastne vrste. Ta refleks in ta potreba sestoji iz močnega gona in užitka, ki je posledica izpolnitve potrebe s -- če stvari poimenujemo s pravimi imeni -- trenjem razmnoževalnega organa. Kot smo rekli, gonu sledi užitek. Več gona in zadovoljevanja tega gona rezultira v več užitka. In vsaka razvita družba je po svojem bistvu razvitosti, družba užitka. Od tod hiperseksualnost.
Ko družba napreduje in preide iz časa pomanjkanja v čas preskrbljenosti, nastane obdobje udobja, ko si lahko ljudje zares privoščijo užitke: na razpolago je več. Ta prehod spremlja de-tabuizacija, ki se sprva kaže plaho, ponavadi v obliki humorja, predvsem satire, a se po logiki neke vrste Overtonovega okna, počasi širi vse do sprejemljivega in splošno sprejetega. Tako tudi hiperseksualnost sprva javlja v humorju, satiri, literaturi, dokler ne preide v javno sprejemljivo. Postane neke vrste pravica, transformacija naravnega razmnoževalnega refleksa, ki sili posameznike vrste, da s trenjem svojih spolnih organov zaplodijo potomstvo in ohranjajo svojo vrsto, v neke vrste socialno interakcijo med dvema posameznikoma, ki jima pomeni užitek, kot dobro kosilo.
Kar povzroča užitek je dobro in zaželeno, od tod sla posameznika po uživanju in od tod recipročna vse večja ponudba dražljajev posamezniku, ki naj bi v njem zbujali slo po užitku. Od tod hiperseksualizacija, ki je neke vrste tabuizirana de-tabuizacija, v smislu, da o njej ne govorimo. Kdor si drzne izpostaviti to hiperseksualiziranost, je obtožen, da je on ta, ki vidi, česar ni. Kakor tista pravljica o golem cesarju. Nihče si ne drzne zaklicati cesar je gol (smo sredi hiperseksualizirane družbe), da ga ne bi obdolžili, da le njegova lastna pokvarjenost vidi njegovo goloto (hiperseksualizacijo). In zato je logično, da več dražljajev vodi v večjo dovzetnost za lasten gon in od tod izvirajo zlorabe, posilstva žensk in celo otrok. Kdor je kamnosek je bolj dovzeten za oblike in postavitve tlakovanih površin in podobnega. Kdor se prepušča dražljajem in jih celo aktivno sprejema vase in išče, je bolj dovzeten, da tudi sam vse seksualizira. Zato je kljub vsej strahoti in grozljivosti o kateri kdaj nehote beremo v medijih, pač logično, da je hiperseksualizirana družba, družba seksualnega nasilja in zlorab.
Vkolikor bi želeli resno pristopiti k stvari, bi zopet zdravo tabuizirali spolnost in seksualnost in ji odmerili regulirano mesto znotraj zakonskih skupnosti in bi agresivno nastopali zoper vsako seksualno deviantnost, kakor nastopamo zoper druge zločine. Tu je intelektualno poštena in vzdržna le ekstremna pozicija. Stvar me namreč spomni na znano streamerko Brittany Venti, ki se je nekoč norčevala iz mladih moških, ki so svojo vzdržnost od pornografije in z njo povezanega samozadovoljevanja primerjali z viteštvom na svojih meme-objavah. Četudi je njen argument: "enostavno ne glej pornografije", absolutno neprebojen, pa je bilo paradoksalno, da ga izreka pomanjklivo in izzivalno oblečena ženska, ki s svojo pojavo vzbuja te iste dražljaje, ne da bi razumela ali hotela razumeti problema, ki ga komentira, v vsej njegovi razsežnosti. Tu gre namreč za zelo črno-belo sliko, kakor v morali nasploh. Vsaka rešitev, ki ni radikalna, torej ki ne razume problema na povsem funkcionalni ravni, je obsojena na neuspeh.
Tako se je sočasno s hiperseksualizacijo družbe pojavilo tudi seksualno nasilje v obliki zlorab in posilstev. Cerkev je del družbe in kot takšna z vso gnilobo, ki jo družba premore. Ko je pevec znane krščansko metalcore skupine As I Lay Dying iskal plačanega morilca za umor svoje žene in je pristal v zaporu, se je znani medijski komentator Bill Maher med drugim norčevanjem iz krščanstva tudi ponorčeval iz "nekrščanskosti" pevca "krščanske zasedbe": če želiš umoriti svojo ženo, nisi krščanski metalec, ampak enostavno metalec. Druga znana krščanska metalcore skupina, Demon Hunter, pa je izdala kmalu za tem na svojem novem albumu pesem "I Will Fail You", ki govori o človeškosti in nepopolnosti človeka, tudi "krščanskega metalca". In mi lahko rečemo: "Krščanski metalci" so samo "metalci", ali bolje rečeno: ljudje. In idealizacija nekoga, ki je kristjan, je absurdna. In tako velja tudi za katoličane. Katoličani so ljudje in v Cerkvi se znajdejo ljudje, ki namesto, da bi bili katoličani to niso. Če parafraziramo Maherja: "če seksualno zlorabljaš ljudi, nisi nikakršen katoličan, marveč gnil človek nevreden življenja".
Kristjan oz. katoličan je človek, ki naj bi zasledoval neko življenjsko doktrino in se je držal. To torej pomeni, da "biti kristjan", pomeni vzdrževati neko lastno držo: izvajati neko vajo, neko prakso. Vse drugo je nominalizem. Zato tudi "kristjan" ali "katoličan" ni neko idealno bitje, ker se je oz. ga je nekdo poimenoval tako. Vsak posameznik mora dokazovati, da je kristjan in katoličan z zasledovanjem tiste lastne radikalne prakse. A človek je človek in kjer so ljudje, je zlo. In zato so tudi v sredi katoličanov, tako kot povsod drugje ti zli ljudje, ki dokazujejo svojo ničevost. So bili in bodo.
Naravnost absurdno pa bi bilo pripisovati Cerkvi, da je seksualno nasilje nekakšna krivda Cerkve same. Ta argument bi bil vzdržen le, vkolikor bi bilo spolno nasilje izključno prisotno le v Cerkvi. Pa ni. In vsi vemo, da ni. Je le zajem dela družbe in neke vrste asocializacija Cerkve v nek del, ki ga je po tej intelektualni pretvari moč obravnavati neglede na vse družbene silnice in vse družbene premike. Zato o Cerkvi poslušamo nesorazmerno več, kot denimo o "šoli", "socialnem varstvu", ali konec koncev "državi" itd. To je le ena od vaj retorične gimnastike antiklerikalizma, namreč "zlorabe v Cerkvi". Spolna zloraba v liberalni državi, je spolna zloraba v državi in ne v Cerkvi. Cerkev nima svojih represivnih organov, te ima država. Policija in pravosodje sta tista, ki morata obravnavati kazniva dejanja in kamor je treba naslavljati prijave, ne lokalni škof. Kdor ve za kaznivo dejanje in ne prijavi državnim represivnim organom je moralno in morda celo kazensko soodgovoren. Tu se strinjamo in nanje naj se usmerja prijave, ne pa na škofe.
Vendar če je to problem nenadzorovane de-tabuizacije seksualnosti in seksualizacije družbe na eni strani in nesposobnosti soočanja z nenadnim porastom, kot smo rekli tabuizirane de-tabuizacije, ki je vodila v javno mnenje, da se nič resnega ne dogaja in le izprijenci vidijo seksualnost na vsakem koraku, pa je nedvomno še hujši problem pripisovanje teh zlorab nekemu integralnemu delu Cerkve oz cerkvenosti oz. katolištva, kakor to počnejo antiklerikalisti in t.i. katoliški tradicionalisti. Prvi problem, je namreč problem okostnelosti struktur in nepripravljenosti na nove izzive. Nekakšna resnična nejevera ob strahoti novih družbenih pojavov, ki vodi v zavestno zatiskanje oči. To je splošen človeški instinkt. Posebej npr. staršev, ki se ob odraščanju svojih otrok morajo enostavno pretvarjati, da nekaterih reči ne vidijo, ali pa si celo zatiskajo oči (naš pa že ni tak). A drugi problem, torej tistega pripisovanja teh ekscesov, ki so zajeli celotno družbo, izključno Cerkvi, češ: Cerkev dela nekaj narobe ali Cerkev je vir teh ekscesov in njihova braniteljica, pa je kratkomalo intelektualno nepošten in hudobno lažniv.
A pustimo ob strani antiklerikalce, te večne zavržence, ki jim oči zažarijo ob vsakem novem škandalu in fetišizirajo domnevno Cerkveno pokvarjenost. To so stari znanci. Ljudje, ki si izmišljujejo in napihujejo, vse da bi škodovali. Pomislimo le na naše liberalce in njihovo kokodakanje o pokvarjenih papežih, ali nenazadnje procese v nacionalsocialistični Nemčiji zoper "izkvarjene menihe". Tega je nebroj.
Bolj naj nas zanima ta katoliški tradicionalizem ali pa najsibo liberalizem, ki bi trdil, da je to del Cerkve. Namreč, da je krivda za tak problem v denimo Drugemu vatikanskemu koncilu, ali odmiku od tridentinske maše, ali hierarhični ureditvi itd. Vse to je neumnost. Drugi vatikanski koncil denimo, ni nič drugega kot prazen glas, nek pojem, s katerim skušajo nasprotniki Cerkve enostavno zreducirati kompleksne premike na enostavno formulo, s katero lahko opletajo okrog sebe. Da lahko izvržki desnega "nacionalizma" trdijo, da je bila Cerkev "OK", pred zloglasnim drugim vatikanskim koncilom, ne da bi vedeli o čem sploh govorijo.
V Cerkvi so ljudje in v Cerkvi so se tako kot povsod pojavljali ekscesi. Kje so se pojavile herezije? V Cerkvi. Kje so bili slabi ljudje v prejšnjih stoletjih? V Cerkvi. Kaj so bili vsi progresivisti in revolucionarji novega veka npr. v Franciji? Katoličani. Pa so bili res v Cerkvi, pa so bili res katoličani? Da, bili so toliko, kot so ti ničvredneži danes, ki delajo zlo. Sv. jožefmarija Escriva v eni od refleksij pravi, da ga "strese", ko pomisli, kako je Demá, ki ga sveti Pavel imenuje med svetimi, kasneje pobegnil v Tesaloniko "za privlačnostjo tega sveta".
Pripisovanje globokih družbenih problemov nekim infiltracijam, zarotam je infantilno. Ne zato, ker teh tudi ne bi bilo. Seveda so. Vendar je obenem pomembna tudi širša slika, ki je svet, družba, socialni, gospodarski premiki. Pomembno je, da smo zreli, racionalni ljudje in da znamo pravilno oceniti in ovrednotiti zgodovino in čas. Problem Cerkve danes oz. v tej dobi, ki ji lahko rečemo post-novoveška (atomska doba, če želite) je problem iskanja mesta v svetu spričo relativno nenadnega gospodarskega napredka, ki je popeljal družbo v dobo splošnega blagostanja in posledično v dobo užitka. To dalje po logiki vodi v materializem in zaprtost za religioznost, ki je konec koncev nehote rodila to dobo napredka. Doba napredka in preskrbljenosti vodi v družbeno atomizacijo, v surov individualizem, saj organične naravne skupnosti (družina, pleme, župnijsko občestvo) niso de-facto več potrebne za razvoj in prosperiteto posameznika. Posameznik je lahko povsem de-socializiran do svoje bližnje skupnosti, celo države, a je kljub temu še vedno deležen vseh pridobitev in brez težav prosperira. Cerkev sama po sebi ni več potrebna, saj je po logiki liberalne države izrinjena iz svoje privilegirane pozicije na položaj prostočasne dejavnosti za državljanske inviduume.
Krivulja napredka je strma in nedvomno nevidena v zgodovini sveta. V zadnjih sto letih človeštvo napreduje z neprecedenčno hitrostjo, kar terja hitre odgovore, ki pa jih ni moč najti, saj gre po logiki stvari pri vsaki družbi za relativno okostnele strukture, ki nikoli ne predvidijo napredka in so po svojem bistvu reakcionarne in konservativne v izvornem pomenu te besede, torej da skušajo konservirati, ohranjati neko stanje, ki da ga zmorejo ohranjati. A ker je čas linearen, je tudi progresiven, že v najbolj banalnem smislu te besede. Vsaka struktura, ki se vzpostavi in uveljavi začne svoj tek, takoj postane že konservativna in reakcionarna, saj drugačna tudi ne more biti, na drugi strani pa po njej bijejo eksterne in interne sile, ki so bolj ali manj progresivne. Celo strukture, ki smo jih imeli še pred sto leti ali pa pred deset leti za najbolj progresivne, so kmalu po svoji sprejetosti postale reakcionarne in konservativne, v smislu, da so pričele konservirati svoje "stanje" in reagirati na sile, ki so skušale predrugačiti njene strukture. Vzemite marksiste in komuniste, ki smo jih smatrali za najbolj progresivne, njihove okostnele strukture so postale reakcionarne in konservativne ob napadih mladih progresivcev znotraj njihovih vrst, ki so bili bolj progresivni. Poglejte si feminizem in današnjo borbo znotraj njega; konservativno in reakcionarno držo na eni strani in progresivno držo na drugi, npr. do transsekualizma. Poglejte si konec koncev zelo aktualno trenje znotraj slovenske stranke Levica, kjer določen del stranke zavzema konservativno in reakcionarno držo do progresivnega t.i. levega krila stranke. Levo krilo leve stranke imenovane Levica. To je, kakor da bi rekel, da me boli komolec na roki. Smešna medijska iznajdba bi rekli, a je vse kaj drugega! Sam predsednik stranke je ta izraz uporabil za "svoje" progresivce in jih imenoval "levo krilo stranke". Vidite, kako progresivizem ni neka ideologija, marveč stanje stvari? Progresivizem je čas, je razpadanje.
Zato bi bila idealna struktura, taka struktura, ki bi našla odgovor še preden bi se pojavilo vprašanje, ki bi se znala transformirati, se skrčiti, se razširiti, preiti v ofenzivo, v defenzivo, še preden bi se pojavil izziv, problem, oz. sočasno, ko se pojavi, ne da bi karkoli utrpela na svojem bistvu in ne da bi se okrnilo njeno poslanstvo. Vendar je ni, v smislu da bi bila res tako vizionarna, marveč v vsaki obstaja neko seme reakcionarizma, ki je lahko naravnost škodljivo.
Danes mi na desni, mi ki se imamo za resnično kontinuiteto predvojne "desnice", predvojnega staroslovenstva, ki se imamo konec koncev za resnične Slovence, imenujemo tudi "reakcionarne", reakcionarje, kontrarevolucionarje, konservativce itd. Vendar je tako poimenovanje bolj diferenciacija, namerno, konfrontacijsko retorično orodje s katerim se skušamo radikalno ločiti od liberalcev vseh oblik, kakor pa resnično koristno poimenovanje, ki bi realiziralo naše težnje, našo doktrino in naše bistvo. In "reakcija" je pač simpatična beseda, ki se je potem pojavila npr. tudi v internetnem intelektualnem pojavu "neo-reakcije" (NRX). Je beseda v konfrontacijskem, upornem smislu prevzema besede, s katero te poimenuje nasprotnik. Podobno npr. Janez Evangelist Krek, ko na vzlik "Črna garda v kot!" odgovori s "Črna garda iz kota!", ali denimo zapis v tisku med vojno z naslovom: "Zakaj sem vesel, če me zmerjajo z belogardistom in izdajalcem?" A je ta beseda "reakcija", kot sem nakazal zgoraj neustrezen pojem in je morda še najbolj od zgoraj navedenih ustrezen pojem kontra-revolucija, če ta implicira revolucijo, kakor je praviloma vsaka resnična kontra-revolucija revolucionarna, kot npr. protireformacija.
A reakcionarno seme, ki tiči v vsaki strukturi, ki je realizirana, realna, v času, je lahko naravnost usodno. Reakcija, namreč ne implicira nujno negacije, marveč tudi nepravilno transformacijo; implicira nekakšen deficitizem, nekakšen manjek, nekakšno nepravilno spopadanje z zahtevami časa in miselno stagnacijo, ki ni nujno resnična, kakor je očitno iz zgoraj navedenih primerov aktivne (nominalne) reakcije, a tudi je. Reakcija lahko privede do napačnega razumevanja stvari, do postavljanja estetičnih, formalističnih vidikov, pred bistvene.
Če se vrnemo k Cerkvi, potem je jasno, da je Cerkev sedaj že nekaj desetletij v neke vrste transformaciji, ki jo od nje zahtevajo spremenjeni pogoji in čas sam. Ta transformacija je logična zaradi zelo radikalnih družbenih sprememb, ki jih je s seboj prinesel napredek in je bolj kot ne estetične narave. Danes se nam zdi usodna, prelomna, neprecedečna, zato ker jo sami živimo. Katoličani v stoletjih za nami bodo o njej brali v zgodovini Cerkve in se jim ne bo zdela nič zares bolj drugačna od katerega koli drugega cerkvenega obdobja. A ker jo živimo nas zadeva in mnoge je strah, da se nekaj izgublja, da smo na nezanesljivem terenu, kjer lahko vsi poginemo. Ta strah je za resničnega katoličana neupravičen in ni od Svetega Duha. A vseeno se pojavlja, saj se s tem potencira napad na Cerkev, ki je metafizičen, ki je permanenten in ki bo, kakor verujemo, trajal vse do konca sveta.
A v resnici je današnji čas bolj kot ne tako pretresljiv za Cerkev, ker je bil prejšnji čas tako svetel za Cerkev in s tem je Cerkev narasla in konec koncev kreirala zahodno civilizacijo. To je pomenilo, da so anrasle njene strukture. Ko se je sočasno z napredkom ta tendenca prevesila v nasprotno stran, je pristala Cerkev pred izzivom, kako ohraniti vse te strukture navzlic realnemu upadu religioznosti in njenega vpliva. In to je, kot smo rekli bistveno. Upad religioznosti je logična posledica napredka, upad vpliva pa je logična posledica laizacije (ateizacije) države oz. posvetnih vladavin. Cerkev je lahko toliko časa moralna avtoriteta in nositeljica moralne moči, kolikor časa obstaja neka vladavina, ki njeno moralno doktrino forsira. Ko tega vladavina ne počne več, postane Cerkev moralni kompas le še za posameznika samega, kar je vzdržno le v prehodni fazi; naposled vladavinska morala postane navzkrižna s Cerkveno in v tej fazi prevlada tista, ki je realno uveljavljena, torej ona v vladavini. To je vsa resnica pravila: Cuius regio, eius religio. Ko nastane ta popolna nevihta (perfect storm), pa je Cerkev pahnjena pred vprašanje, kaj sedaj z vso strukturo, ki je bila skozi stoletja "debelih krav" zgrajena. V vsakem primeru se mora prilagoditi, le da v enem primeru tvega estetične posege, ki zmorejo raniti globlje celo v bistvo, v drugem primeru pa mora enostavno opustiti vse in se skušati skrčiti. Cerkev je izbrala prvo pot.
To ni bila absolutno napačna odločitev, a je s tem pristala v nekakšni shizofreni situaciji, v kateri tvega, da se jo razume za dve nasprotujoči si stvari in ta shizofrenija je vidna pri najbolj ekstremnih polih cerkvene reakcije: modernizma in tradicionalizma. To obdobje bo trajalo še nekaj časa, a se bo na koncu uravnalo v absoluten temporizem, kakor sam to imenujem. Zmagoviti revolicionarni katolicizem, ki bo zopet zamajal temelje sveta samega. A preden se bo to zgodilo, bo morda potreben še večji upad katolicizma, morda bomo gledali žalostne slike propadanja cerkva, ki so jih zidali naši predniki. Samo zmago pa bomo videli tedaj, ko bo država postala katoliška: Cuius regio, eius religio. Dokler tega ne bo je pač vseeno in je napadanje Cerkve češ, da počne nekaj narobe povsem infantilno, saj bodo isti posamezniki tako del brezbožne gnile družbe, kot del Cerkve in nič čudnega ne bo, če bomo v kakem cerkvenem občestvu znotraj gnile, hiperseksualizirane države, morda ponovno slišali za kako seksualno nasilje. Tu je vsa logika. Želite, da bodo cerkvena občestva in "Cerkev" karseda dobra? Aplicirajte kar Cerkev uči na državne zakone in represijo. Pokristjanite, katolizirajte državo! Kakor so jo nekdaj naši predniki, tako je na nas, da danes storimo to mi! A kakor vidimo, se danes preveč katoličani ukvarjajo s Cerkvijo, namesto da bi se z državo in bomo mi že dolgo na onem svetu, preden bodo naši zanamci države spet spravili na katoliške temelje.
"Dalje gre še za to, da si spet osvojimo in pokristjanimo vladajočo kulturo kot tako, ker brez nje bi moral ves trud z izobraževanjem posameznikov še vedno ostati prav bistveno pomanjkljiv. Tisoče in desettisoče ljudi lahko posamezno poučujemo in pridobivamo za resnico, in vendar vse to ne zadošča, da bi duhovno podobo družbe obnovili v smislu krščanstva. Le tedaj smemo upati na resničen uspeh, če tudi duha in vse področje duhovnega življenja in celotnega kulturnega delovanja spet iztrgamo zlim silam in podredimo dobrim.
Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti. Dokler šolski zakoni in uradni učni načrti, javni pouk in univerze, učene družbe in znanstveno življenje skoraj načeloma nasprotujejo, dokler iz vodilnega leposlovja in tiska, iz gledališča in kina, radia in umetnosti, iz splošnih veljavnih nravnih nazorov in iz mode veje tako zelo nekrščanski duh, moremo govoriti o zopetni osvojitvi družbe za Kristusa in za njegovo kraljestvo le v omejenem obsegu."
-Adalbert Bangha
Če se sedaj spet vrnemo na začetek na štiri začetne točke, kar se tičejo t.i. "spolnih zlorab" lahko ponovimo, da je družba zaradi napredka hiperseksualizirana, kar je povsem logičen produkt razbrzdanosti in neomejenega udobja. A ker je seksualnost sama po sebi nekaj zelo nizkega in za človeka inherentno sramotnega, se ponavadi to seksualno deviantnost in nasilje fetišizira in uporablja za učinkovito napadanje, v tem primeru Cerkve. A Cerkev ni zunaj družbe, marveč znotraj nje in nanjo zaradi sistemske ateizacije družbe, nima nobenega realnega vpliva. Človek je inherentno padlo bitje, ki potrebuje samoomejevanje preko družbenih struktur, kadar teh vzvodov ni in je pospeševana celo nasprotna, t.j. živalska instinktivnost pa teži k udobju, ki vodi v gnilobo. Ker je človek v družbi in je Cerkev del družbe, se logično pojavlja tovrstno seksualno nasilje razpršeno po vsej družbi, torej tudi v Cerkvi.
