I don't really wanna know what's good for me
God's dead, I said, "Baby that's alright with me."
-Lana Del Rey (Gods and Monsters)
Bog je mrtev
Pred šestnajstimi leti mi je v roke prišla ravno sveža številka slovenske izdaje mednarodne katoliške revije Communio. Na mehki beli platnici je pisalo: »Ali more Bog trpeti?«
Ta naslov se je nanašal na osrednji članek te revije, z naslovom "'Smrt Boga' v filozofiji", v katerem avtor Peter Henrici, naredi nek pregled na idejo smrti Boga. Ta članek je tako postal nek moj prvi korak v miselni koncept te smrti Boga, h kateremu se nenehno vračam.
Problem božje smrti je fascinanten, o tem ni dvoma, kako bi drugače pojasnili toliko prelitega črnila in porabljenih pikslov, vse samo zaradi te grozovite ideje: Bog, ki pa je mrtev.
Že nekoliko prej, sem bil, priznam, tudi sam fasciniran z Nietzschejem. Sicer ni bilo to nič globokega ali trajnega, temveč kratko raziskovanje, kaj neki je ta nemški filozof, z zanimivo zapisovanim imenom in še zanimivejšim pomenom imena v direktni slovenski asociaciji, doprinesel k naši zahodni »civilizaciji« in ali je res njegova filozofija lahko temelj fašizma in nacionalsocializma, kakor sem pogosto videl zapisano.
Seveda ni Nietzsche nikakršen ključar kakršnegakoli fašizma in celo nacionalsocializma ne. Njegova filozofija je tipično moderna v smislu »šokfilozofije«, ki zgrabi neke uveljavljene koncepte in jih skuša zreducirati, razgaliti, degradirati, da bi s tem potešila tisti svoj ranjeni ego, ki potiho ve, da je preplitek in preničev, da bi zmogel zares ustvariti kaj novega. To je filozofija sestopanja, filozofija razpadanja, filozofija gnusnega individualizma. A vendar je tu zanimivo Nietzschejevo vprašanje nihilizma, niča, posebej če ironično pomislimo, da se filozofovo ime izgovarja kot: »niče«.
Skratka, iz branja njegove filozofije nisem veliko odnesel, pričakoval sem, da bom tam našel zares kaj fašističnega, a je bilo vse le izredno poplitveno, a uspešno in prijetno zavito v grandiozno pretencioznost. Kakor koli že, zanimivo pa je, da v knjižnici, kjer sem iskal njegove knjige, si jih izposojal in bral, niso imeli njegove knjige Antikrist. Ko bi jo imeli, bi mi bilo veliko stvari že prej jasnih. In ker je njegova filozofija tako bizarna, tudi nisem zares naletel na koncept smrti Boga, dokler nisem prebral omenjenega članka in naletel na Guardinijeve krajše opazke glede tega filozofa.
A zakaj sploh izgubljam tu besede o tem filozofu? Zato, ker se mi zdi, da se ravno okrog njega plete največja pompoznost smrti Boga. In tako imamo na eni strani to pompoznost, na drugi strani pa neko pasivnost, ki se ni zmožna soočiti s tem miselnim konceptom božje smrti.
Vedno, ko kdo reče »Bog je mrtev« ali »smrt Boga«, se zdi, da skuša s tem nekaj implicirati, kar niti sam ne ve točno, kaj bi to lahko bilo. In prav tako se vedno zdi, da naj bi bilo potem na poslušalcih in bralcih, da razvozljajo in ugotovijo, kaj neki ta »božja smrt« pomeni. Kaj neki je hotel nek avtor reči, ko je rekel, da je »Bog mrtev«. Ali je hotel reči, da umira vera, da umira otročja človeška pobožnost, ali je hotel reči…? Na nas naj bi bilo, da iščemo razlage in se obremenjujemo s »šoktrditvami« mrtve filozofije.
In dolgo se mi je zdelo tudi meni samemu, takšno govorjenje o božji smrti pretenciozno in nesmiselno. Če sem kdaj slišal koga reči, da je Nietzsche rekel, da je Bog mrtev, sem odvrnil: »Nietzsche je mrtev.« to je razvidna resnica, dokazljiva resnica, to je vesela vest ničvrednosti življenja napihnjenih filozofov, da umrejo in so mrtvi, za njimi pa ostanejo napol dokončani literarni zmazki, ki jih nič manj pretenciozni »profesorji filozofije«, skušajo razumeti, analizirati in koherentno predstaviti študentom filozofije. To je mrtva filozofija, kjer na vrhu piramide sedijo šokfilozofi, ki krušijo in podirajo zgradbo, pod njimi sedijo t.i. filozofski raziskovalci ali profesorji filozofije, ki pobirajo okruške in jih zlagajo v samokolnice, pod njimi pa sedijo študentje filozofije, ki zvrhane samokolnice previdno vozijo stresat v mlakužo.
Smrt Boga
A vendar je jasno, da koncept smrti Boga mora zares nekaj predstavljati in da je groza ali veselja, ki se poraja ob njem, nekaj realnega, ali bolje rečeno: da nekaj pomeni. Da ima nek realen pomen, neko realno implikacijo za človekovo bistvovanje v svetu. Da vpliva na človeka, kot razmišljajočo osebnost.
Če pa je tako, kaj neki pomeni ta smrt Boga in zakaj se tu ukvarjamo z njo? Iti moramo na začetek.
Zanimivo je, da sta trpljenje in smrt ne le povezana s krščanstvom, kot religioznim dojemanjem bivanja in delovanja v svetu, ampak tudi z našim pojmovanjem Boga, z Bogom. Kajti Kristus je pravi Bog in pravi človek. Ta pravi Bog pa je trpel in umrl za naše grehe. Umrl je Bog.
To dejstvo sicer ne pride pogosto do izraza v naših vsakodnevnih religioznih kontemplacijah in praksah. Ko govorimo o Jezusovemu trpljenju, še vedno nekoliko površno postavljamo veliko distanco med Njegovim boštvom in njegovo človeškostjo. A posebej v postnem času, ko molimo in premišljujemo Križev pot, zapojemo tako pretresljivi verza:
Na križu tam visi
In sveta teče kri
Za nas umira Bog
Žalujte vse stvari.
Kako neposredne in presunljive so te besede. Ko torej govorimo o smrti Boga, si moramo priznati, da ima to neko osnovo v krščanskem pojmovanju Boga in sveta.
Sicer tu nočem trditi, da more Bog zares trpeti. Moderno krščansko naziranje o antropocentričnem Bogu, ki trpi zaljubljenske krče spričo padlih človeških individuumov, je kratkomalo ostudno in negira v Bogu Boga. Tu se popolnoma strinjam s Haeckerjem, ki je zapisal:
"Dejansko kaže, da obstajajo ljudje, za katere je posebej tolažilno, če Bog ne bil vsemogočen, če še ne bi bil končan, da bi bil Bog le po bistvu, "bistvujoči" Bog in ne tudi v realnosti. Tako navaja Scheler ob priložnosti besede psihologa Stumpfa: "Da Bog z nami trpi in se bojuje, lahko številni dojemajo kot največjo tolažbo." Ta stavek bi lahko imel lep krščanski pomen; a tako ni mišljen, izrečen je proti krščanskemu verovanju v vsemogočnega Boga. Tuje mi je, da bi podvomil v subjektivno poštenost tistih, ki nam dajejo taka zagotovila; a priznam, da jih ne morem razumeti, priznam, da taka možnost, če bi jo domislil do konca, ne bi mogla biti v tolažbo, temveč bi me vodila v obup. Tu gre vendar za absolutno, brez akterega duhovni človek, menim, ne more dihati: nekaj mora biti odločeno s strani večnosti, ali pa nikoli ne bo odločeno; eden mora od vekomaj imeti zmago, ali pa je ne bo imel nikoli. V vseh časnih in relativnih stvareh mi lahko pomaga kdo, ki je močnejši, le za stopnjo močnejši; v večnih rečeh pa mi lahko pomaga samo absolutno mogočni; in če tega ni, ali če je šibek, kar bi bilo enako, kakor da bi ga ne bilo, potem ne bi mogel drugače, saj bi ne našel nobene tolažbe več, kakor da bi obupal."
To opominjam le zato, ker kot rečeno dejansko obstaja tudi znotraj katoliškega občestva neka čudna spačena duhovnost, ki uči, da Bog trpi, če ga nimamo radi, pa celo da ga lahko prizadenemo in da Bog potrebuje našo ljubezen ipd. To razmišljanje nima nič s tem.
A trpljenje in smrt Boga je paradoks, kakor je paradoks deviškost matere, ali umiranje v življenje. Je paradoks najvišje vrste. Kajti, kako neki naj Bog, ki je počelo brez začetka in konca, ki ni bil ustvarjen in ni bil začet, umre, se konča?
Tu sicer bralca opozarjam, da ko takole govorim o Bogu, s tem ne govorim o teh atributih Boga, kakor da so verske resnice, temveč o atributih Boga, kot filozofski ideji. Namreč, Bog, če tu govorimo iz povsem filozofskega, objektivno-agnosticističnega vidika, je Bog vkolikor ima te in te določene atribute. Povedano drugače: kakor mora biti kamen trd, da bi mu mogli reči kamen, tako je tudi z idejo Boga. Mehak kamen ni kamen. Bog z začetkom ni Bog.
A paradoksalizem krščanstva je v tem, da ohranja Boga z vsemi njegovimi atributi, obenem pa mu daje realno zmagovito moč, ki je v nenehni zmagi, posebej v oziru na človeka. Človek gleda tako Boga v njegovi premagovalni moči, v njegovem izkazovanju zmage. V tem je tista božja aktivnost, ki nikoli ne stagnira in je vpeta v človekovo življenje.
Ta paradoksalizem je torej priveden do skrajnih koncev, kjer se vedno končuje z zmago Boga, z zmago Kristusa Kralja Zmagovalca.
Tako je vse krščanstvo paradoks, a ta paradoks konec koncev osmišlja življenje realnemu posamezniku, saj mu daje smisel in nastavke za razumevanje bistvenih problemov človeškega bivanja.
Tako je devica postala mati, tako je Kralj-Bog rojen v hlevu, tako se Bog pusti trpinčiti zlobnežem, da bi premagal zlo in pekel, tako Bog umrje, da bi premagal smrt.
To je torej povsem versko gledanje na ta problem. A tokrat se na tem mestu sprašujemo o smrti Boga, kot modernemu miselnemu konceptu. Kaj pa je s tem?
Smrt Boga kot krščansko naziranje
Sam mislim, da lahko v tem trenutku v popolni skladnosti z vso katoliško doktrino zatrdimo, da je Bog mrtev. Bog je mrtev! A kaj bi s tem trdili? S tem ne bi trdili najbolj razširjene in tudi patetične misli, da je Bog mrtev v prenesenem pomenu, upada religioznosti in vernosti na zahodu. Tudi to, a takšna vprašanja so vedno presežna in kdor govori o tej smrti Boga, kot naraščajočem ateizmu, izvirajočem iz materializma in materialne preskrbljenosti, to počne v pasivni maniri, ki ne poseže v globine in ne transformira zares tistega, kar je treba transformirati.
Mar ni že vsak izmed nas kdaj občutil gluhoto Boga, ali ni že vsak izmed nas kdaj občutil mrtvost Boga, ko je prosil in molil, a se mu je vse le še bolj postavljalo na glavo in je ostajal razočaran, zapuščen in polomljen? Ali ni bilo to nekaj podobnega tistemu bdenju pred Božjim grobom, kjer leži mrtvo in neodzivno telo Boga?
Nekateri temu pravijo mrk duše, jaz pa to imenjem smrt Boga. To je izkušanje tiste smrti Boga, ko je Kristus umrl in so apostoli lahko le obnemeli. Njihovi klici so bili zaman in njihovi upi neizpolnjeni. To so bile težke in temne ure božje smrti, ki so jih izkušali apostoli in drugi Kristusovi učenci. To je dano izkušati tudi nam, kajti Bog nam ničesar ne dolguje. To so težke preizkušnje.
In kakor apostoli na tisti prvi Veliki petek, ko je za nas umrl Bog, izkušamo to smrt tudi danes. A ta smrt, ta neodzivnost in smrtna gluhota, pač ni le v domeni naših življenj, temveč se razteza preko naših osebnih življenj, v družbo in tako smo sredi časa in prostora, v katerem je umrl Bog. Mar ni danes čas, ki je v tem smislu najbolj podoben tistemu prvemu Velikemu petku in prvi Veliki soboti?
Mar se niso, kakor tedaj mnogi Kristusovi učenci, ki so ga tako množično počastili ob prihodu v Jeruzalem z zelenjem, kakor kralja, tudi danes nekdaj verni narodi in posamezniki, razkropili, poskrili in zavrgli ter zatajili tega Kristusa, tega Boga, ki je mrtev obvisel na križu in so ga sneli, položili v grob in grob zaprli? Mar ni danes veliki petek in velika sobota, ko le še redki ostajajo lojalni temu Kralju kraljev, vsi drugi pa ga tajijo in pravijo, kaj naj z njim, ki je mrtev?
Bog je mrtev in mi smo pogrebci v njegovem pogrebnem sprevodu.
Preizkušnja je torej ostati lojalen mrtvemu Bogu. A za nas je ta preizkušnja, navzlic vsem norostim našega časa, lažja, ker vemo, da je ta Bog izginil iz groba, ko so ga žene iskale na nedeljsko jutro in, da je ta mrtvi Bog vstal od mrtvih.
Ostajati lojalen temu mrtvemu Bogu, biti pogrebec mrtvega Boga, biti prepričan, da bo ta Bog kljub njegovi smrti, kljub njegovi mrtvosti, vstal od mrtvih v vsem svojem zmagoslavju... to je tista resnična preizkušnja našega časa in katoliškega obstajanja v svetu, družbi in sploh bivanju.
Poglejte ga, na križu visi, mrtev je, sneli so ga s križa, njegovo mrtvo in negibno telo, položili žalujoči materi v naročje in ga potem zavili in položili v hladen grob, ter pred vhod zavalili kamen. Vidite, vaš Bog je mrtev! In tako tudi danes nam vse govori, da je Bog mrtev. Naša življenja so dokazi gluhote in mrtvosti Boga, družba zmagoslavno kliče o smrti Boga in vse okrog nas nam veli, da je vera v tega Boga, ostanek preteklosti. In mi?
Sveti Jožefmarija Escriva je zapisal prelepo:
"Nikodem in Jožef iz Arimateje -- skrivna Kristusova učenca -- posredujeta zanj z visokega položaja, ki ga zasedata. V trenutku samote, popolne zapuščenosti in prezira... takrat se postavita za Gospoda audacter [pogumno]... (Mr 15,43) -- junaški pogum!
Z njima se bom povzpel do vznožja križa, se z ognjem svoje ljubezni oklenil hladnega telesa, Kristusovega trupla ..., izpulil mu bom žeblje s svojim zadoščevanjem in mrtvičenjem ..., zavil ga bom v novo platno svojega čistega življenja ter ga zagrebel v svoje prsi iz žive skale, iz katerih mi ga nihče ne bo mogel iztrgati, in tam, Gospod, počivaj!
Ko te bo zapustil in preziral ves svet ..., serviam, ti bom služil, Gospod."
Tako tudi jaz, ti in vsi mi, ki se trudimo ostajati katoliški, Kristusovi, papeževi, navzlic vsem težavam, ki jih pred nas postavlja tako brezbožni svet, kot čudna zmeda znotraj katoliškega občestva, moramo vzljubiti tega mrtvega Boga, za katerega verjamemo, da bo vstal zmagoslavno od mrtvih, tako v našem življenju posameznikov, kakor v življenju sveta in stvarstva. Naš čas je Veliki petek, Velika sobota. Naša življenja so pogosto Veliki petek in Velika sobota, ko kličemo, prosimo Boga, a v odgovor le gluhota in mrtvost.
Na ta Veliki petek letošnjega Velikega tridnevja torej premislimo trenutek, ko je Bog umrl na križu in s tem povežimo tudi naša izkušanja božje smrti ter se potem veselimo velikega zmagoslavja božjega.
