Kritika je znak redukcionistične, banalistične in plitve misli, ki ni pripravljena in zmožna zgraditi nekaj konkretnega. Nečesa lepega in vzvišenega, k čemur bi lahko človek stremel. Seveda je do neke mere kritika tudi vedno upravičena. Toliko časa, dokler ima namen kritizirati iz svoje afirmistične negacije, torej, dokler negira, da bi lahko afirmirala neko pozitivno lastno doktrino, ki nastaja. Tako tudi Mussolini pravi, da se noben nauk ne more ponašati s čisto izvirnostjo, vselej obstajajo korelacije in te korelacije so lahko tudi v obliki dogmatične negacije, kakor on to na nekem drugem mestu imenuje.
A vendar je glavno vprašanje, kje je ločnica med kriticizmom, ki ne počne drugega kot negira in pozitivno kritiko, ki dogmatično negira izhajajoč iz lastne porajajoče se konstrukcije ali zgolj pozitivne afirmacije. Kajti kdor pogleda ravno na ta blog, kjer se nahajamo v tem trenutku, bo opazil nek čuden trend kritik. In prvi sem, ki sem pripravljen ozavestiti to resnico. In četudi sem sam prepričan, da je kritika upravičena spričo jasno začrtane doktrine, ki jo ta projekt tako ali drugače prinaša, pa sem vse prevečkrat pahnjen v dilemo, ali je res temu tako, ali pa gre tu le še za eno kriticistično mesto, ki išče, kaj bi lahko podrlo, ne zna pa ničesar zgraditi. Ta dilema se zdi neupravičena. Sam sem prepričan, da je v vsaki kritiki izrečeni na tem mestu implicitno prisotna tudi pozitivna komponenta. Porajajoč se odgovor in rešitev, ali bolje rečeno: alternativa odgovoru, ki ga kritika negira.
Kriticizem, torej kritika zavoljo kritike, tista banalistična negacija, tako ljuba novoveški filozofiji in zlato tele psihologije in vseh drugih človeko-slovestev, se zlahka prepozna po svoji infantilnosti, po svoji prepričanosti v izhodiščna stanja stvari. To je gnila zaslepljenost, ki izhaja iz lastne resigniranosti in pasivnosti. Ponavadi se pojavi v mislih ljudi, ki se zavedajo, da ne morejo ničesar zgraditi, ker so obsojeni na neuspeh zaradi danih okoliščin. Tako so kriticisti najbolj strupeni tedaj, ko vedo, da zmorejo le podirati, nimajo pa nobenega upa, da bodo lahko kaj postavili. To so razkrojevalci, ki se imenujejo analitike in dekonstruktiviste. Pojavljajo se znotraj strukturiranih celot in počasi vnašajo dvom, smešijo in razkrajajo.
In vprašanje, ki me je zopet doletelo, se je glasilo, ali je tudi v primeru teh kritik tako. Ali si želim in želimo, kaj resnično zgraditi, ali pa bi radi le kritizirali, podirali, smešili in uničevali. Odgovor je seveda jasen: seveda si želimo graditi. Naša kritika je negacija dekonstrukcije in akrščanstva na eni strani in negacija getoističnih in partikularističnih naziranj, ki jih širi domnevna alternativa liberalizmu, na drugi strani. Mi si želimo rekonstrukcije, velike duhovne revolucionarne kontrarevolucije, ki naj prodre v ljudi in ustanove.
In kar ob tem takoj udari kot protiutež je vprašanje: in četudi si želimo to doseči, četudi utemeljujemo in zagovarjamo in se trudimo, pač nismo tako slepi, da ne bi vedeli, da je to vendarle obsojeno na neuspeh. In jasno se v nas zaiskri vprašanje: ali se je sploh za kaj vredno boriti.
Ali se je sploh za kaj vredno boriti?
To je bistveno vprašanje in težko rečem, da se je vredno za kaj boriti.
Za negacijo se ni vredno boriti. Ni se vredno boriti za to, da postanemo tak ali drugačen center nasprotovanju nečemu. Žalostna slika je kdorkoli gradi svojo prepoznavnost in ideje na račun gnilega nasprotovanja in kritike. A kritika na tem mestu je vedno šla v smeri korigiranja sicer navidez zdravih nazorov, ki so evidentno popačeni in invertirani. Zato je na tem mestu toliko pozornosti namenjene t.i. katoliškemu tradicionalizmu in nacionalizmu. Zato, ker gre za v izhodišču zdrave nazore, ki pa so postavljeni na glavo in škodijo samim sebi in ljudem v širšem kontekstu.
Vzemimo katoliški tradicionalizem, ki ni nič drugega kot negacija postkoncilskega in prevalentnega kontemporarnega katolicizma. Ta katoliški tradicionalizem, ki je sam po sebi zdrav in upravičen, v resnici služi proti-katoliški stvari iz razloga, da formalizira pohujšanje ljudi. Kar katoliški tradicionalizem danes dela je zgolj to, da ustvarja formalno, strukturirano in psevdo-koherentno pohujšanje. Večina spremljevalcev katoliškega tradicionalizma se sploh ne drži božjih in cerkvenih zapovedi in za svoj glavni razlog takšnega odstopanja od katolištva svojih starih očetov navaja: češ Cerkev ni več prava Cerkev. To je alibi, izgovor za mnoge ljudi, da ne vztrajajo v katoliški veri, v veri svojih prednikov. Papež dela narobe, škofje delajo narobe, duhovniki delajo narobe, saj mi je ta in ta dežurni tradicionalist povedal kaj vse delajo narobe in jaz nisem prav nič manjši katoliški tradicionalist in katolIK, če ne hodim k maši.
Na ta način postane katoliški tradicionalizem nekaj identičnega kateri od drugih modernističnih form nominalnega katolicizma. Ustvarja eksotično različico katolicizma, ki je prilagojena in iztrgana iz dosega kakršnekoli avtoritete. Edina avtoriteta si postajajo tovrstni katoliški tradicionalisti sami in s tem so na robu sektaštva. In če bi Cerkev danes še bila striktna kot nekoč, ne bi prav dolgo lajali, tako kot ne bi lajali oni liberalni. A če Cerkev danes dopušča tudi to razdrobljenost, je to zgolj kratek tren v zgodovini. To ni nič, zaradi česar bi bilo koristno izgubljati preveč besed. Jasno pa je, da so torej katoliški tradicionalisti le produkt modernizma, ne da bi se tega samo-zavedali. Oni s svojo frontalno kritiko afirmirajo modernizem.
Namreč s tem, ko se tako trudijo eksplicitno se diferencirati od t.i. novus-ordo Cerkve, negirajo tudi katoliško tradicijo, saj pristajajo na modernistično negacijo te iste tradicije. Mnogi mehkužni katoličani si danes prizadevajo, da bi lahko katoliško zgodovino brali skozi prizmo, ki določene stvari prilagaja in eradicira. Tu gre za tipičen verski evolucionizem. A katoliški tradicionalisti se od njih skušajo difrencirati na način, da neposrečeno postajajo enostavna negacija, ki zavzame točno nasprotno stališče. S tem, prvič, ne razume, da sta čas in zgodovina kljub vsemu relevantna in Cerkev nikoli ne stagnira (kar jih vodi v miselne ekscese in slepe ulice), ter drugič, modernistom daje alibi in jih afirmira v njihovem mišljenju, da je njihova pot pravilna.
Modernizma ne bomo mogli nikoli premagati na način, da bomo prepričani, da se je v danem trenutku izvršil konec zgodovine. Ker se pač ni. Zato so modernisti prepričani, da lahko oni sami selektivno ustvarjajo vse novo in so odvezani vsake realne povezave s svojo tradicijo. Realno tradicijo oni tako reducirajo na dane okoliščine nekega časovnega obdobja. Tradicionalisti pa pristajajo na tako formulacijo, jih označijo za enostavne heretike in vztrajajo na nekem časovnem obdobju, ne da bi se ganili za ped. To je afirmacija modernizma, ki modernizma ne bo premagala. Modernizem se bo premagal šele ko se bo dokazalo, da modernisti sami ne morejo brez tradicije, da morajo njihovi nazori biti nujno zvezani s tradicijo in tudi so. In naloga katoliškkih tradicionalistov je, da to dokažejo. In da ponudijo alternativo modernizmu s tradicionalističnim modernizmom, ki ni zopet nič drugega kot realna katoliška doktrina aplicirana na spremenjene pogoje časovnega obodobja v katerem se v danem trenutku nahajajo.
Dokler pa se bodo igrali viteze in princese, in katoliško tradicijo reducirali in banalizirali na estetične podobe britanskih konvertitov s pipami v ustih, sedečih pod drevesi, pa ne bodo počeli drugega kot pohujševali premnoge mlade, katerih poznavanje katoliške tradicije izvira le iz objav na spletu. Dokler bodo trdili, da je problem Cerkve in sveta v estetičnih vidikih in v tem, da je svet odraz Cerkve in da ni treba, da bi se mi borili, marveč da se morajo zgolj škofje in duhovniki poboljšati, potem bodo bili le orodje zavajanja in oddaljevanja od Cerkve še naprej.
Podobna stvar so nacionalisti. Narodnost, kolikor koli že relativna in pogojena z zgodovinskimi okoliščinami, je vendarle tudi nam Slovencem dokaj sveta. Posebej še tista zares primarna narodnost, ki ni formalizirana v neke čudne definicije in je dejansko bolj realna in zgodovinsko utemeljena. Zato je tako žalostno gledati te kontemporarne nacionalizme, ki so tako distancirani od realne narodne zgodovine in tradicije ter po kalupu tujega globaliziranega nacionalizma kvakajo o globalističnih elitah in o zlobnih načrtih zlobnih zlobnežev. Sami pa niso sposobni enostavne refleksije in se niso sposobni pogledati v notranjost in si priznati, kje ležijo pravi vzroki problemov.
Teza, da so razlogi za problem zahoda, evropskih narodov in bele rase v globalističnih elitah in zarotah zlobnih milijonarjev, je absurdno infantilna. Teza na stopnji shizofrenih kričačev, ki jih je zadela preizkušnja duševne bolezni. In problem te teze ni v tem, da nima nikakršne utemeljitve, marveč je njen problem ravno v dejstvu, da zopet afirmira propad sam, saj za realne probleme ponudi napačne rešitve. Seveda ni nič narobe, če tovrstni leni nacionalistični intelektualci menijo, da imamo na zahodu razkroj vrednot in družbe zato, ker je to načrt senčnih figur za lažje obvladovanje neuklonljivega duha ponosnega evropejca. Kakor koli že absurdno in patetično-poetično se to sliši, ni s tem nič narobe. Ljudje smo podvrženi temu, da skušamo zvračati vzroke težav na dejavnike izven sebe. In to je zgolj otročje, ne-zrelo pojmovanje problemov, ki so mu podvrženi leni in individualistični duhovi. A glavni problem tega je, kot rečeno, da ne vidi evidentnih absurdnih kontradikcij takšnih tez.
Če gre pri vseh ekscesih zahoda in bele rase, ki jih ni malo, le za načrte zlobnih sovražnikov zahoda in bele rase, potem si moramo priznati, da sta ta zahod in ta bela rasa sila ničvredna, da se pustita tako krmariti v pot pogube, ne da bi bila sama ubožca sploh karkoli kriva. Vse bratomorne vojne, revolucije in divjaška moralna dekadenca, so tako le plod zarote sovražnikov belcev in evropejcev. Kaj ni potem to dokaz, da ti belci in evropejci niso nič drugega kot res na stopnji otroka ali celo opice, da se tako pustijo manipulirati. To so abusrdne teorije, ki belca zreducirajo na nekaj ekvivalentnega konceptu tabula-rasa. Namreč je popolnoma odvezan vsake aktivne vloge v svetu in je samo objekt, na katerega vplivajo silnice zunaj njega. Sam pa je neomadeževan in brez lastne iniciative.
Teorija, ki zahodnjaka oz. belca prikazuje v popolni luči velikega bojevnika, graditelja, raziskovalca in izumitelja na eni strani in kot uboge manipulirane device na drugi strani, je torej simptomatična za misel modernega človeka sploh. Vse podobno videvamo denimo v feminističnih teorijah in onih antirasističnih. Na eni strani so subjekti prikazovani kot popolni, na drugi strani pa nimajo nobene lastne iniciative. Ženska denimo, je po teh teorijah uspešna in enaka ali celo presega moškega, po drugi strani pa so vsi njeni nedostatki samo plod moškega zatiranja. Enako velja za ne-bele rase. In po isti poti gre torej nacionalizem danes. Bela rasa, zahodni narodi so vrh samo-aktualizacije narave, po drugi strani pa so ubožci zlahka zmanipulirani od senčnih figur maloštevilne "globalistične elite".
Tovrstni nacionalisti so torej obsojeni na to, da si ne bodo nikoli upali pogledati sami vase in odrasti, postati zreli. Oni bodo vedno verovali, da je njihov subjekt, ki ga postavljajo v žarišče svoje misli (v njihovem primeru bela rasa, zahod, evropejci; v primeru feminizma ženske, v primeru anti-rasizma kaki črnci ali rumenci) sam po sebi dober oz. dober v izhodišču, vse kar je pa slabega je pa silnica, ki deluje izven njega nanj. To izvira iz enega bazičnega razpotja misli krščanstva proti antikrščanstvu. In to je: ali je človek sam po sebi dober ali ni. Kot kristjani verujemo v izvirni greh, v padlost človeka, a naturalisti in pozitivistični panteisti, ki verjamejo v naravo, kot imperativ, pa verujejo, da mora biti človek dober sam po sebi, saj je narava dobra sama po sebi in njihov subjekt fascinacije, torej oni sami, so vrh te narave, ki se samo-aktualizira skozi njih.
Od tod izvira torej zgoraj omenjen paradoks dihotomične percepcije svojega subjekta fascinacije kot bojevnika in zlorabljene naivnice v enem. V nepripravljenosti sprejemanja, da človek ni sam po sebi dober. Da se mora človek vselej truditi, da bi bil dober. Evropejec ni bil nekdaj dober, zato, ker je pač Evropejec, marveč je bil dober, ker se je trudil, da bi bil dober. Kot kristjan je sprejemal resnico, da je sam padlo bitje in da če želi postati dober, se mora truditi, da bi bil dober. Zaničevati in ruvati mora iz sebe slabo in gojiti ter negovati mora v sebi dobro. Človek mora mrtvičiti v sebi padle vzgibe, ki ga nagibajo k mehkužnemu, ki vselej vodi v slabo. Evropejec nekdaj se je tega zavedal.
Ni se slepil, da je samo-ozavestitev narave, marveč se je opominjal: vanitas vanitatum, omnia vanitas, opominjal se je sic transit gloria mundi. Naši predniki so nekdaj vedeli, da je samo trpljenje in trud, da bi postali dobri ljudje, tisto, kar nas dela velike, kar nas dela za Kristusove učence in brate. Zato je kraljevsko, ko zmagujemo in vladamo nad samimi seboj. Ko zmoremo postavljati meje samim sebi, zavestno postajati boljši, dobri ljudje, s tem tudi postajamo alter Christus in alter Christus Rex nad samimi seboj.
Ne, za nič se ni vredno boriti, če se ne borimo sami s seboj. Nad ničemer ni vredno zmagati, če ne bomo zmagali nad samim seboj.
