sreda, 14. avgust 2019

Eksistencialistični judaizem - Strastno ljubiti Državo 3.

V svojem političnem razvoju, ki se je paradoksalno začel pri nacionalsocializmu in se prek zmernega konservativnega demokratizma končal v klasičnem, ali kakor jaz temu rečem: intrinzičnem fašizmu, sem logično naletel tudi na vprašanje židovstva in antisemitizma.
 
S samim antisemitizmom si nisem dajal nikoli veliko opravka in sem ga vedno sprejemal kot nekaj inherentnega za vsakega Slovenca in katoličana. Po mojem mišljenju je antisemitizem v smislu odklonilne naravnanosti na judovstvo ena od logičnih izhodišč katoliškega gledanja na svet. Vkolikor si namreč katoličan, s tem že takoj odklanjaš vse druge religije in ideološke koncepte, ki se ne skladajo s katolištvom. Najsi bo judaizem, islam, liberalizem ali staroslovansko poganstvo, vse to je s katolištvom neskladno in vsemu temu smo že po implicitni logiki anti! Torej nasprotni.
 
Vendar pa sem začel že sam pri sebi opažati v tistem času, ko sem bil še ideološko najbližje nacionalsocializmu, da se z židovstvom pretirano obremenjujem. Problem, ki sem ga tedaj opazil je bil ta, da lahko antisemitizem postane nekaj identičnega s semitizmom ali judaizmom samim. Videl sem, da antisemitizem lahko obstaja sam na sebi, vkolikor je le implicitna derivacija nekega konkretnega in koherentnega ideološkega nazora. Vkolikor pa postane lastno ideološko naziranje, postane orodje tega proti čemur naj bi se boril.
 
Veliko let pozneje sem napisal blog Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov, ki sem ga kasneje še nekoliko nadgradil z blogom Nemčija včeraj, Izrael danes. Potem sem se nehal večinoma ukvarjati z antisemitizmom, ker sem vedel, da sem na spolzkem terenu. To je prišlo potem tako daleč, da so me neki bebci na Twitterju označili za kriptožida ali neke podobne neumnosti, čeravno so oni ti, ki dosledno zasledujejo ideale židovskih subverzij. A to je le dokazalo, da imam prav, ko trdim, da je eksplicitni antisemitizem, ki stoji sam iz sebe nekaj identičnega oz. bolje rečeno dihotomičnega semitizmu oz. židovstvu. Naj razložim.
 
V zgoraj omenjenih dveh blogih sem se skušal opreti na idejo, da bi morali koncept židovske etno-ekskluzivistične države uporabiti za koristno ideološko izhodišče v svojih prizadevanjih, tako nacionalisti kot vsa podobna realno-desna gibanja. Po tem mišljenju torej vzamemo židovsko državo Izrael in jo predstavimo kot kalup za naše lastne nacionalne države. Naše izhodišče bi tako postalo: nič drugega nočemo, kot zasledovati princip židovske etno-države. S tem bi trdili, da židje sodijo v svojo državo in da vsi mi sodimo v naše države, ki so kreirane na način, da pozitivno izključujejo in razločujejo državljane na podlagi njihove etnične pripadnosti, ne pa civilne. Židje po tej logiki ne sodijo v našo državo, temveč v svojo.
 
To je najbolj logično stališče vsakega teoretičnega in praktičnega etno-nacionalizma. A glej, nekaj je narobe! Neizmerno majhna je manjšina med "etnonacionalisti", ki podpira takšno naziranje.  Namesto, da bi trdili: glejte žide, kakšno državo imajo, mi hočemo tudi takšno, nič drugega ne počnemo, kot posnemamo žide; oni trdijo raje: Izrael odpri meje, židje spustite imigrante v svojo državo, nič zidu v Izraelu! Tu se čuti tisti prefinjeni iracionalizem, kakršnega se zavoha v vsakem dualizmu, v vsaki dihotomiji. To je tisto iracionalno naziranje, ki bi sebe vrglo v prepad, če bi moglo s tem potegniti vanj še svoj osovraženi subjekt.
 
Seveda, strinjam se, da židje, državljani evropskih držav, podpirajo imigracije in druge diverzije. To je pač nekaj inherentno židovskega. Židje so kritiki. Oni so gofljači velikih sprememb, ki se razvijejo iz radikalne kritike. To je židovski duh: kritizirati, reducirati, podirati. Poglejte si vse moderne filozofe, ki so si ime pridobili na račun kritike: skoraj vsi so židje. Poglejte si psihoanalitiko, ki ni nič drugega kot spekulativistični kriticizem; to je iznajdba židov. Vendar pa je tu neka pomembna podrobnost! Imigracije podpirajo tudi nežidje, etnični državljani svojih držav. Kajti, in to je najpomembneje, židovske subverzije so vedno simptom in nikoli vzrok.
 
Kakor sem kasneje bolje razumel, se danes ločimo na dve struji: na one, ki menijo, da so židje povzročitelji škodljivih družbenih sprememb in razpada zahodnih narodov, in na one, ki menimo, da so židje simptom in pospeševalec škodljivih družbenih sprememb in zatona zahoda.
 
Sam smatram, da so prvi, torej lahko jih imenujemo: holistični antisemitisti, prav tako škodljivi kot subverzivistični židje sami, saj jih dopolnjujejo. Gre za dihotomijo. Kajti problem holističnega antisemitizma je v tem, da legitimizira židovski vpliv. A bolj pomembno, kot to, probleme išče na napačni strani in jih rešuje na neprimeren način.
 
Jaz sem pri tem velik pristaš Karla Freiherra Von Vogelsanga. Ta pravi, da so židje šiba božja za narode, ki so v svojem srcu postali židje. Mi bi lahko torej tu rekli, da je židovski razdiralni kriticizem, redukcionizem, negizem, šiba za vse nas, ker so tudi mnogi izmed nas okuženi s tem bistveno židovskim naziranjem. Ali mar ne vidimo tudi marsikakšnega sonarodnjaka, bodisi v preteklosti, bodisi danes, kako iz njega veje to čudno gnilo naziranje. Kako skuša s svojim pisanjem in govorjenjem le podirati in nič zgraditi. Kaj pa je bil tisti anti-klerikalizem, ki je zajel našo deželo, drugega kakor židovski duh? Janez Evangelist Krek na več mestih izpriča ravno to. Vse, kar je proti-klerikalnega, za tem se skriva židovstvo. In napačno bi bilo reči: židje so instigatorji, oni začenjajo ta antiklerikalizem, ta bolestni liberalizem, ki z nebrzdanostjo podira eno zgodovinsko institucijo za drugo. Nikakor, oni samo prosperirajo v okolju, ki se okuži s tem ničvrednim naziranjem in potem dalje oni pospešujejo to bolezen. Vogelsang pravi, da židje uspevajo v socialni gnilobi narodov. Če bomo iztrgali žida iz sebe, se bomo osvobodili tudi židovskega vpliva, pravi tudi Vogelsang, narod, ki ohrani krščanske temelje v politiki in morali, je varen pred židovskim vplivom.
 
In če se sedaj ozremo po teh holističnih antisemitistih, ki praktično ne govorijo nič drugega kot o židih, ali ne vidimo v njih tega židovskega duha? Ali niso ti holistični antisemitisti bistveno židovski? Kdo od njih bi se bil pripravljen odpovedati raznim 'pridobitvam', ki so zrasle v kriticističnih židovskih zeljnikih? Ali ne vidimo v njihovi strupeni kritiki krščanstva eno samo židovstvo? Antisemitisti so danes prava mimika židovstva. Nobenega pozitivnega, afirmativnega naziranja niso sposobni, le negativno, razdirajoče.
 
Kajti problem židovstva, kakor ga vidim jaz sam je v tem, da židovske diaspore nikoli niso imele nekega eksplicitnega svetovnega nazora, neke eksplicitne ideologije, ki bi želela uravnati svet po nekem principu. Ker so vedeli, da niso del narodov, da nimajo možnosti zgraditi nič realnega in konkretnega, so na svet vedno gledali redukcionistično, pretirano banalistično, skratka: kriticistično. Sam ne verjamem, da imajo židje neke skrivne načrte, kako bi uničili zahod in podjarmili vse zahodnjake ali jih celo eradicirali, ne, sam sem mišljenja, da oni sploh nimajo nekega eksplicitnega namena, in to se mi zdi veliko hujše in usodnejše. Zaradi svoje pregnanosti in tujosti so postali filozofje absurdnosti banalne realnosti. To jih dela za razdiralce.

Holistični antisemitizem je podoben temu. Samo nasprotuje židovstvu iz česar pride kmalu v kritiko liberalizma in od tam v kritiko krščanstva. Značilno je za te antisemitiste, da so redukcionisti v smislu, da so prepričani, da je resnica v sestopanju, v razstavljanju, v razdiranju. Zato je ta holistični antisemitizem pogosto povezan z raznoraznimi teorijami zarote, ker je v samem sebi židovsko-kriticističen.
 
Sam sem že zgodaj v življenju začutil stud in kasneje sovraštvo do takšnega kriticizma, ki je v resnici infantilen. Sprva sem to zasovražil pri Nietzscheju in splošnemu ateizmu, ker sem prišel do spoznanja, da je to nekaj najenostavnejšega. Kako neizmerno lahko je nasprotovati, iskati logične nedoslednosti in podirati. A zgraditi je veliko težje.
 
Danes je pač vprašanje židovstva doseglo že takšne višine, da človeka utruja že sama misel nanj. Danes se vse presoja v relaciji ali je naklonjeno židom ali jim je nasprotno. Iz tega razloga imam sploh odklonilen odnos do vsega, kar daje pretirano pozornost židovstvu, bodisi pozitivno, bodisi negativno. Zgodovina sveta se ne vrti okrog židov, oni niso nekaj za kar bi se bilo potrebno posebej obremenjevati. Emancipacija židovstva in posledično vpliv židovstva je vedno sledila propadu krščanskega reda in liberalizaciji. Vsako postavljanje židovstva v jedro svojega bistvovanja, bodisi iz nasprotovanja, bodisi iz podpore, pa je eksistencialistični judaizem. Zato je treba predvsem izločiti žida iz sebe.