Nedavno je tradicija proti tiraniji, spletna stran, ki sem jo na tem mestu že nekajkrat omenil, prinesla nov zanimiv prispevek, ki ni le prevajanje nekih tujih avtorjev ali intervju. Namreč avtor s podpisom Las Hrastov v zapisu obeta, da bo odgovoril vsem onim, ki trdijo, da identitaristi sploh ne povejo, kaj imajo z besedama identiteta in tradicija v mislih.
Sam sem o tem problemu sicer pisal v blogu Identiteta neidentitete, ki je bil neka moja reakcija oz. ugovor krilatici, ki sem jo prebral na nekem identitarističnem mestu in je govorila v smislu: "borimo se za identiteto". Sam namreč vztrajam, da so besede kakršna je "identiteta" popolnoma prazne in nominalistične. So prazni glasovi, ki sodijo v učbenike sociologije in antropologije, ne pa v besedila politikov in družbenih aktivistov.
Tako sem že v tem blogu izpred dobrih dveh let pisal o identičnih stvareh, kot stojijo tu zopet pred menoj. Kajti na žalost se avtor ni potrudil, da bi artikuliral in skušal s pravim idealističnim zanosom opredeliti identiteto. Ne. Enostavno je zopet zatrdil: ko govorimo o identiteti, imamo v mislih rasno identiteto. Vendar kaj je s tem rešeno? Nič. Še vedno ne vemo kakšna je ta identiteta. Ne vemo, kako izgleda, kaj predstavlja,. Nič ne vemo o njej. Rasni oz. beli identiteti pritiče ista kritika kot sem jo tedaj izrekel t.i. evropski identiteti.
Kajti ko kritiki identitaristov trdijo, da identitaristi ne povedo o kakšni identiteti govorijo, s tem nočejo reči, da identiteti ne navesijo pridevnika, marveč, da je globinsko ne opredelijo. Ko sam slišim pojem "rasna identiteta", mi ta pove ravno toliko, kot mi je povedal pojem "identiteta".
Zastavimo jim torej zopet vprašanje: in kakšna je ta rasna identiteta? Če izrečem zopet enake besede kot pred dvema letoma: In kakšna je ta identiteta? ... Kakšna je formulacija te identitete? ... Kaj je ta identiteta? ... Kako izgleda? ... Je konkretna? ...
S tem, ko je pred besedo identiteta navešen še pridevnik "rasna", ni s tem nič več določeno in artikulirano. Kaj predstavlja meni rasna identiteta in kaj predstavlja rasno identiteto nekemu neopoganskemu Rusu, sta dve zelo različni identiteti. Jaz imam belo rasno identiteto in oni Rus pravi, da ima belo rasno identiteto in vendar se najini identiteti docela razlikujeta v najbolj bistvenih vprašanjih človekovega bivanja.
Zares paradoksalno je, da avtor na očitke o nedorečenosti "identitete" odgovarja z negativno identiteto, namreč v smislu: kaj nisem. To je najnižja mogoča vrsta identitete in vsega zaničevanja vredna. Tako pravi: "V soočanju z drugostjo afriških, bližnjevzhodnih in azijatskih ljudstev odkrivamo skupne vezi, ki nas povezujejo v eno družino belih narodov in so temelj tega čemur mi pravimo evropska identiteta." kar prevedeno pomeni ravno tisto, kar je povedal nadškof Zore leta 2015, ko je zatrdil, da nam bodo priseljenci pomagali odkriti lastno identiteto. Te besede so mnogi seveda razumeli po svoje, vendar je nadškof izrazil ravno nekaj istega temu, kar beremo v tem identitarističnem blogu. Torej: naša identiteta ni identiteta tujerasnih in tujenarodnih priseljencev.
Vendar s tem ni nič rešeno. Negativna identiteta vedno vodi v zmedo. Na to sem opozarjal tudi jaz in to smo lahko videli širom desnice. Podpiranje homoseksualstva, spolnih deviacij, svobodne spolnosti in razbrzdane seksualizacije in uživaštva, kot pariranje in negacija islamskega nazadnjaštva in iliberalizma, je na večih mestih postala identiteta desnice. zato so pred nas stopali "based" homoseksualci in transseksualci, ki so branili "tradicijo" in "evropsko identiteto". In negativna identiteta je vidna tudi drugod npr. v povezovanju različnih izključujočih se religij zoper indiferentno militantno ateistično državo. Kaj nisem.
Pa tudi že sam pojem "rasna identiteta" ali "evropska identiteta" zopet nikakor ne nosi v sebi nobene implicitne ali inherentne moči, kakor sem rekel že zgoraj. Rasna identiteta ne implicira nujno, da je tovrstna identiteta sploh naklonjena rasi. Rasna identiteta lahko zgolj pomeni, da imamo kot rasa neko identiteto, ki je lahko bistveno proti-rasna. Kajti z naraščanjem belskega samozatajevanja lahko že dokaj suvereno zatrdimo, da je bela identiteta, identiteta samo-zaničevanja in permanentnega obžalovanja in opravičevanja. Bela rasna identiteta za velik del bele rase pomeni, inherentno prepričanje, da je relativno škodljiva ostalim rasam in, da se mora samozatajevati, da bi lahko ostale rase prišle na vsaj enak nivo.
Recite kar hočete, vendar to je bela rasna identiteta relativno velikega dela izobraženih belcev. In ali torej ti identitaristi govorijo o tej "rasni identiteti"?
Morda.
Kajti, ko govorimo o identiteti, ni dovolj niti, da rečemo "slovenska identiteta". Kaj neki je zopet ta slovenska identiteta? Če povprašamo, kakega priznanega slovenskega sociologa bo zatrdil, da je slovenska identiteta inherentno hlapčevstvo, ki se je preko narodno osvobodilnega boja samoozavestilo v moderen evropski narod. Če bi vprašali mene, bi zatrdil nekaj drugega. Vendar je jasno, da niti neprimerljivo ožji pojem "slovenska identiteta", ne nosi inherentnega absolutnega ali objektivnega pomena. Toliko manj ima objektiven pomen "evropska identiteta" ali "bela rasna identiteta".
In ker smo zreli ljudje in se zavedamo, da jezik v besedah ne vsebuje objektivnih pomenov, torej vprašujemo: kaj je identiteta tebi? Kaj je identiteta identitaristom?
Kajti vsakdo ima identiteto. Vsakdo ima rasno in narodno identiteto, tudi najbolj zagrizeni globalisti, soroševci, kulturni marksisti, antifašisti in kdorkoli drug je že danes v retoriki izmučene brezperspektivne desnice. Ta identiteta lahko poveličuje narod, ali pa ga zaničuje. Lahko ga definira tako in tako ali pa tako in tako. Taisto velja za rasno identiteto. Človek ima vedno neko razmerje do rase, implicitno ali eksplicitno in to razmerje je njegova rasna identiteta. Zato je absurdno, da nekdo izreče: nam je pomembna rasna identiteta. To razumemo, vendar kakšna je ta identiteta?
Ozavestite jo in jo opredelite.
A tega se tovrstni identitaristi bojijo iz razloga, ker menijo, da če se bodo dejansko opredelili ob bistvenih vprašanjih, bodo od sebe odvrnili določen del ljudi. In zato so implicitni pluralisti. Če se zavedajo ali ne, oni verujejo v pluralnost mnennj in nazorov. Torej niso absolutni in totalitarni v svojih naziranjih, saj menijo, da jim ni potrebno biti. To je pač želo liberalizma, zarito globoko pod kožo. Mi hočemo samo ohraniti raso, pri vseh drugih vprašanjih smo pa lahko različnih mnenj. To je absurdna pozicija, ki ne razume, da je treba vsako vprašanje razrešiti in da nobeno vprašanje ne more biti brez odgovora.
To me vedno spomni na Grega Johnsona in njegovo idejo o belemu etnonacionalizmu: rasno zavedna družba, ki je v vseh drugih vprašanjih pluralna. Je lahko še kaj bolj utopičnega?
In isto velja za tradicijo. Tradicija je zelo relativen pojem. Če bom dovolj pogostokrat uničil kako umetniško delo svojih prednikov, bo to postala tradicija za moje potomce. Zato naj se zopet po papagajsko ponovim: kaj je tradicija. Ni dovolj, da rečemo: pomembni so tradicija in običaji, mi želimo vedeti: katera tradicija in kateri običaji.
Naša identiteta, naši običaji, tradicija Evrope, evropska dediščina. Sami prazni glasovi. Radi bi slišali: to in to je naša identiteta, to in to je naša tradicija!
