Na tem projektu zdaj že dolga leta, (gledano internetno-časovno, kjer se stvari zelo pogosto menjajo) opozarjamo na nekaj ključnih reči, ki smo jih skozi ta leta logično utemeljili. Kritika demokracije v smislu fundamentalne kritike numerokracije na eni strani in minorokracije nas vodi v fundamentalno kritiko svobode same. Naša kritika demokracije se razlikuje v tem, da smo mi demokratje v smislu, da pristajamo na to, da je čas za vladanje in soodločanje demosa oz. ljudstva ali državljanov, vendar ne v smislu, da bi ljudstvo samo moglo imeti pravico vladanja iz sebe ali, da bi pristajali na vlado števila. Smo v času demosa, ki je dobil nase to breme, da nima nad sabo več vladarja, ki bi ga izključeval iz odločanja, a obenem obstaja fundamentalno bistvo, ki daje bit temu demosu. Narod je narativa in država rodi narod. Država pa so lahko samo ljudje sami. Odčaranost sveta jim nalaga breme, da jasno vidijo narativo, ki jih je ustvarila in katero morajo soustvarjati kot tvorci te iste narative.
Svoboda tako je torej glavni problem človeka. Človek postane zrel, ko zna pravilno ovrednotiti svojo svobodo, ko razume, da mora v socialnih okoliščinah ravnati na način, da zagotovi sebi in drugim čim manj hudega. Isto velja za človeka kot državljana in za državo samo. Če se nekoč nadejamo političnih sprememb ali vsaj radikalno aktivnih premikov, potem moramo razumeti tudi čas. Zato je za svobodo druga stvar s katero se tu ukvarjamo tudi čas in zgodovina. Zgodovina namreč kot linearnost biti posameznika in naroda. A ker je čas linearen je tudi nujno progresiven in vsaka statičnost je lahko le navidezna. Družbeni sistemi tako ne morejo ostati uveljavljeni, vkolikor niso permanentno vojskujoče se, naravnost revolucionarne.
Iz tega zhaja tretja stvar, ki pa je relativnost in relativizacija v posameznikovem življenju in narodu. Namreč velik problem konservativne strani oz. desne t.j. katoliške, tradicionalno-desne itd. je v tem, da ne razume časa in njegove progresivnosti, zato pa tudi ne razume duha časa in relativnosti človekovega bivanja in kratkomalo relativnosti funkcionalne resnice. Problem vere v objektivnost in absolutnost je v derivaciji pasivnosti in stagnacije. Kdor veruje, da je resnica objektivna in absolutna, pogosto tudi veruje, da je ta resnica funkcionalno vedno zmagovita. Vendar je to usodna zmota. Če je nekaj črno, je lahko le črno in ne more biti hkrati belo, vendar pa v mraku človek lahko funkcionalno tretira to isto stvar za modro in s tem ta stvar postane funkcionalno modra, četudi je objektivno črna.
Zato moramo ločiti objektivno resnico od funkcionalne resnice. Mi danes naravnost moramo biti relativisti, v smislu, da smo pripravljeni resnico forsirati, kakor da bi implicitno menili, da ni objektivne resnice, kajti le tako bomo zmožni iztrgati se otopelosti in stagnaciji, s katero je okužen konservativizem.
Kdor se spominja stare internetne desnice pred alternativno desnico in neoreakcijo, potem se spominja, kako izčrpana in brezperspektivna je ta desnica. Pojdite še danes in prisluhnite kakemu srečanju mladih konservativcev. To so dolgočasna trkanja na prsi in festivali povzpetnikov. Oni ne gorijo za stvar, ker nimajo za kaj goreti. Njihovo prepričanje o zasledovnaju objektivne resnice in objektivnega stanja stvari, ki se ga da utemeljevati v odmevajočih marmornih hodnikih absolutne in objektivne resnice, izvajane iz Bog ve kje, jih dela ideološko pohabljene in obsojene na to, da se pridružijo strankam seniorjev, ki v svojih tekstovnih zmazkih ne zmorejo drugega kot permanentnega pritoževanja zoper podivjano levico. Kje pa je njihova podivjanost za njihovo objektivno in absolutno resnico? Ni je, ker menijo, da je takšna resnica ne potrebuje, ker je pač razvidna in vse-premagujoča. In postojanka za postojanko padajo v njihovi na objektivni in absolutni resnici grajeni družbi. Čemu? Zaradi zlobnih bogatašev, zaradi študijskih programov, zaradi financerjev iz tujine? Ne, ker sami niso sposobni forsirati svoje resnice, ker menijo, da je ni potrebno forsirati, saj je tako absolutna in objektivna, da ne potrebuje drugega kot nekaj seniorskih klubov in dva ali tri časnike.
In v tem je praktično problem vse desnice, najsibo prevladujoče - strankarske, najsibo marignalne, alternativne. Ena in druga je tako zelo prepričana v absolutno, objektivno resnico, da je povsem hendikepirana v kontemporarni (meta)politični areni. Na smrt prestrašena besede relativizem, se vsa pasivna in resignirana oklepa razvidnosti, objektivnosti in absolutnosti stvari. Vendar kje je zmagovitost te objektivne razvidnosti, te absolutnostne resnice? Menda v prihodnosti, tako pravijo. Na koncu resnica zmaga. Da, tu se popolnoma strinjamo. Če je nekaj takšno in takšno, je takšno in takšno, četudi nekdo pravi, da je drugačno. A življenje se ne živi na koncu, ker je čas in je zgodovina in sta linearna. Živimo danes in danes nam je pomembno kaj je kaj.
Zato je nujno, da smo tudi mi funkcionalni relativisti. Funkcionalni relativizem ne negira objektivne resnice. Pomaga nam le, da zmoremo razumeti, da objektivna resnica sama po sebi ni nujno funkcionalna in posebej v družbenem, političnem in socialnem določevanju ne vpliva na regualtiven način, marveč potrebuje, da se jo forsira.
Tako lahko torej ločimo tri resnice oz. nivoje resnice. Prvi nivo je objektivna resnica. Torej, da nekaj je oz. je takšno, kakršno v resnici je. Resnica v sami sebi, ne glede na opazovalca. Drugi nivo je sprejeta resnica. Torej tisto, kar se smatra, da je resnica na ravni družbe ali sploh doživljanja sveta. Torej neke vrste dekodiranje resnice ali zgolj t.i. razvidna resnica, torej tisto, kar opazovalec smatra, da je objektivno resnično v oziru na širši konsenz. In tretji nivo je funkcionalna resnica, torej je tisto, kar smatra opazovalec, da je resnica in skuša forsirati to resnico kot sprejeto resnico.
S tem ne negiramo, da obstaja objektivna resnica, marveč le, da je lahko resnica sprejeta, dojeta in dekodirana le vkolikor je forsirana na način funkcionalne resnice. Resnica zares postane resnica šele, ko je forsirana in aplicirana. S tem dobi resnica poleg svoje objektivnosti in absolutnosti tudi atribut dojetosti in aplikabilnosti. Zato nam torej objektivna resnica nič ne koristi, če ji nismo sposobni odmeriti prevladujočega mesta. V tej funkcionalni relativizaciji resnice torej leži naš relativizem, ki izvira iz razumevanja časa.
Kajti če ne razumemo relativnosti resnice oz. funkcionalne relativnosti objektivne resnice, potem smo docela hendikepirani v družbeni, socialni in (meta)politični borbi. Zanašamo se objektivno resnico, ki da bo že na koncu vse prav uravnala in prepuščamo bitko onim, ki razumejo, da se resnico določa, forsira in aplicira. Zato sem pred časom zapisal, da so prešli časi, ko smo lahko nad relativizmom vihali nosove. Namreč objektivnost resnice, ko je le-ta funkcionalno forsirana iz tretjega nivoja proti drugemu nivoju, zares postane tudi evidentna objektivna resnica in daje lažen videz, da je njena prevalentnost plod njene razvidnosti in objektivnosti, ne pa hotenega forsiranja funkcionalne resnice, ki sistematično afirmira to objektivnost te objektivne resnice, kakor se izraža skozi funkcionalno resnico.
Večina reči, ki jih smatramo kot objektivne resnice na naši desni, so tovrstnega videza zaradi forsiranja funkcionalne resnice kot aktivnega metapolitičnega dekodiranja in apliciranja objektivne resnice. Resnica je lahko objektivna, a vkolikor ni forsirana in aplicirana je nefunkcionalna.
Problem resnice po tem pojmovanju, je kot je tu razvidno, kompleksen in sofisticiran problem. Po tem pojmovaju je objektivna resnica lahko zares dojeta in tako tudi uveljvaljena, le vkolikor je efektivna, ta pa se nujno določa, forsira in aplicira. Rečeno še drugače: resnica je hotena.
Politični, družbeni in socialni angažma tudi ni nič drugega oz. dejansko postane suveren in konsistenten, ko gre za forsiranje resnice v svet, v okolico. Vkolikor tega forsiranja ni, tega angažmaja ni, potem lahko rečemo, da gre za stagnacijo, za prepuščanje odločanja o resnici nekomu drugemu.
Namreč težava je v tem, da je logično vprašanj, ki se tičejo resnice nešteto in da so različnih kompleksnosti. Lahko imamo zelo enostavno vprašanje, ki se dotika nečesa zares direktno izkustvenega, denimo ali je voda mokra in ali je sneg bele barve, lahko pa se pojavijo težja, kompleksnejša, bolj sofisticirana vprašanja, kot npr. ali je spol biološko določljiv in ali osnovno bazo družine predstavljata moški in ženska ali ne. Potem pa imamo še kompleksnejša vprašanja kot npr. ali obstaja tisto, čemur rečemo "skupno dobro" in če, kaj je to.
Že pri vprašanju mokrosti vode je jasno, da gre za neke vrste konstruirano objektivnost. Da lahko izrazimo kar mislimo s tem, kaj je voda, kaj je mokro in kaj pomeni, da "je", potrebujemo transformacijo naših misli v pojme in dalje v besede, v jezik. In ta pomislek se zdi banalen celo nesmiseln, a čim kompleksnejše pojme uporabljamo, bolj razumemo resničnost tega pomisleka.
