Že pred časom sem naletel na dobrodošlo definiranje nacionalizma na strani Tradicija proti tiraniji, ki je nek relativno nov projekt usmerjen v nacionalizem in identitarizem in sledi določenim kontemporarnim trendom na disidentski, marginalni desnici. Ker se v tem dvodelnem članku nahaja tudi neka kritika kritike belega nacionalizma, je do neke mere logično, da tudi sam interveniram nanjo. Namreč sam sem večkrat že kritiziral beli nacionalizem in rasni nacionalizem kot kontradikcijo in absurdnost, ki je produkt amerikanizma.
Avtor tega članka se v drugem delu dotakne belega nacionalizma. Začuda se strinja, da je tovrsten nacionalizem nastal v Ameriki, a ob tem oporeka, da bi bil torej breznaroden oz. nadnaroden. Kar pa vodi v zmedo. V začetku pravi, da se je beli nacionalizem razvil iz specifične situacije belih Amerikancev, a dalje pravi, da beli nacionalizem nima namena odpravljati narodnosti v korist rase, marveč ima namen "medsebojnega sodelovanja" in "skupne fronte mnogih zastav". Vendar moram na tem mestu intervenirati, da je pa to še bolj abusrdna pozicija od one, ki bi velela, da se je potrebno nacionalnemu karakterju odreči v korist skupnega belega karakterja. Ta pozicija je vsaj relativno izvedljiva, medtem ko povezovanje narodov v "skupnost v različnosti", pa je naravnost utopična zamisel, ki more zrasti le na zeljniku resignirane in pasivne misli.
A če se vrnem za hip nazaj h kritiki "nepoznavanja belega nacionalizma" tistih, ki beli nacionalizem kritizirajo, med katere spadam tudi sam. Malo dalje v zapisu avtor potem implicira, da beli nacionalizem ni ekskluzivno amerikanski koncept, saj pravi, navajam, "[t]isti, ki kritizirajo beli nacionalizem kot popolnoma ameriški koncept", kljub temu, da je sprva dokaj eksplicitno zatrdil, da je amerikanski koncept. vendar bolj kot to, je pomembno, ko pravi dalje, da imajo tudi beli Amerikanci svojo nacionalno identiteto, saj so Poljaki, Irci, Angleži, Nemci itd. A ta argument je nesmiseln. Seveda tudi kritiki belega nacionalizma vemo, da so ti belci od nekje prišli in niso padli z neba, vendar se obenem tudi zavedamo, da so mešanica cele vrste evropskih narodov in zato že po definiciji ne morejo imeti neke konkretne in koherentne nacionalne identitete. Ravno zato pa se je razvil beli nacionalizem, ker so se beli narodi v Ameriki tako zelo zmešali med seboj, da je "belskost" oz. "bela rasa" sploh nastal kot koncept.
V Evropi sem jaz Slovenec in to dalje implicira vse ostalo: tako mojo raso, kot mojo domovino, kot mojo religijo, kot mojo kulturo, kot moj jezik. Zame ni treba, da bi hodil okrog in trdil, da sem belec, ker že moja slovenska identiteta eksplicitno implicira kaj sem. A v Ameriki se je tovrstna nacionalna identiteta porušila in zaradi koncentracije velikega števila narodov na enem samem mestu, se je v primeru nacionalistov izoblikoval najmanjši skupni imenovalec, imenovan rasa. Evropejci, sestavljeni in zmešani iz vrste evropskih narodov so skušali najti najmanjši skupni imenovalec in so sprva izoblikovali koncept WASP, ki je namerno izključeval določene evropske narode, kasneje je izoblikoval koncept "bele rase" in zdaj govori o neki "evropski rasi".
Jasno je, da ti Amerikanci imajo svoje korenine v evropskih narodih in da sponekod ostajajo izredno homogene nacionalne skupnosti, a ravno to je razlog, da se je izoblikoval beli nacionalizem. Če obstaja nekje sredi Amerike več tisočglava skupnost Poljakov, ki negujejo svoje poljske običaje in tradicijo, to ne pomeni, da bo ta njihova identiteta, kakorkoli realno upoštevana v realnem svetu države in njenih aparatur. Prepoznana bo, a to je tudi vse. To pač ni noben argument. Na koncu dneva se Amerikanci ne morejo povezovati drugače, kot le na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca in jim nič ne pomaga njihovo negovanje tradicije. Ko se bodo povezali s svojimi brati zmešanimi iz drugih evropskih narodnosti, bodo morali svojo tradicijo pospraviti v predal. Pa tudi, če je ne bodo, pač ne bo imela nobene realne moči.
Zdaj pa se lahko vrnem k tezi, da naj bi se vsi Evropejski narodi povezovali v skupno fronto. S tem se radikalno ne strinjam. Namreč zato, ker je to nemogoče. In zdaj bom na hitro pojasnil problem.
Sam vidim dve možnosti belega ali rasnega nacionalizma.
Prva možnost je, da se vsi evropski narodi oklenemo svoje realne zgodovinske tradicije in identitete ter se potem na podlagi rase združimo zoper zunanje sovražnike.
Druga možnost pa je, da se vsi evropski narodi strinjamo, da je nacionalna identiteta relativen zgodovinski pojav in se ji zaradi zgodovinskih sprememb odrečemo ter kreiramo svojo identiteto izključno na podlagi svoje "evropske rase". Združeni v veliko evropsko raso, se lahko potem brez težav povežemo z Amerikanci in belci v drugih neevropskih državah in pariramo problemom s katerimi se sooča belec.
To sta mislim, da dve edini možnosti belega nacionalizma, pri kateri je edinole druga realno izvedljiva. Namreč vedeti morate, da je nacionalna identiteta izredno močan faktor, ki presega vse današnje probleme. Nacionalna identiteta je v smrt poslala na milijone ljudi iz relativno banalnih vzrokov in kar je najpomembneje: nacionalne identitete so izključujoče se. So agresivne, zelo občutljive in z veliko nevarnostjo samovžiga. Ni ga vzvoda na tem svetu, ki bi vse te nacionalne identitete združil pod en sam dežnik. Kdor misli, da je kaj takšnega mogoče, se slepi ali je pa neiskren in nalašč zagovarja absurdno pozicijo. Narodi, ki so si na las podobni, so med seboj sovražni do te mere, da dobijo etnocidne in genocidne aspiracije. Poglejte si Angleže in Irce ali Ruse in Ukrajince ali Hrvate in Srbe ali Nemce in Poljake.
Druga možnost pa je po mojem mnenju vse bolj izvedljiva in je tudi razlog zakaj beli nacionalizem sploh vzdiguje glavo in se o njem pogovarjamo. Nacionalna identiteta vse bolj upada, saj kot rečeno, gre za relativen zgodovinski pojav, ki je zvezan z nacionalnimi državami. Nacionalne države se vse od druge svetovne vojne samo-ukinjajo, kar pomeni, da skuša liberalna država stopiti na mesto nacionalne države in pri tem se odreka vsakemu nacionalnemu karakterju in po kalupu Amerike kreira pripadnost "narodu" na podlagi državljanstva. Nacionalnih držav malodane ni več in z njimi ugaša tudi nacionalna identiteta. Mladina, ki danes naokrog paradira z grškimi simboli in kvaka o identiteti, nima nobenega stika s svojo resnično nacionalno ideniteto, marveč z neko pan-nacionalno identiteto univerzaliziranega pan-nacionalizma. Mladina bere tuje pamflete in vede ali nevede pomaga pri kreiranju pan-nacionalizma oz. belega nacionalizma.
Zato na tem mestu nenehoma ponavljamo eno in isto vprašanje naslovljeno na te mladinske iniciative, ki govorijo o identiteti: kaj je vaša identiteta? Odgovora ni moč najti nikjer.
A problem pri tej drugi možnosti je pa to, da bo s tem izginila naša kulturna specifika in proti temu sem jaz agresivno naravnan, ker sem tu bolj soroden liberalističnim nacionalistom devetnajstega stoletja, kot pa belim nacionalistom enaindvajsetega. A to je zgolj moja usmeritev.
Sam sicer vedno pozdravljam te iniciative in Tradicija proti tiraniji je zanimiva spletna stran in tudi avtorju imenovanemu Las Hrastov vse pohvale, da se je sploh lotil definiranja pojmov, saj tega mnogi ne zmorejo. A že pri tem je pač jasno, da ne vemo o kakšni "tradiciji" ti ljudje govorijo, o kakšni identiteti itd. itd. Nočejo iti v radikalnost in jasno definirati pojmov, ker se bojijo, da bodo s tem od sebe odvrnili še tiste ljudi, ki so sicer "zraven". A to je slaba popotnica. Načelnost in gorečnost je pred toliko leti privabljala ljudi v vrste nacionalistov.
