nedelja, 3. december 2023

Advent 2023

 

 

 

23.12.2023 ::: Dan 21.

Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

Križ ni muka, niti neprijetnost, niti grenkoba... Je sveti les, na katerem zmaguje Jezus Kristus ... in na katerem zmagujemo mi, kadar z veseljem in velikodušno sprejemamo to, kar nam On pošilja.

 

 

22.12.2023 Dan ::: 20.

Anton Mahnič pravi:

Antikristu je kos le Kristus. Ali bomo zmagali kot katoliški radikalci ali pa ne bomo nikoli zmagali, ampak se v večno sramoto pokorili nasprotnikom.

 

 

21.12.2023 ::: Dan 19.

Aleš Ušeničnik pravi:

Ko stavi krščanstvo Križanega pred oči, že s tem vabi kristjane, da bi hodili za njim tudi po poti radovoljne odpovedi, da bi ljubili bolj uboštvo kot bogastvo, bolj devištvo kot rodbinsko življenje, bolj pokorščino kot samostojnost, in na sploh bolj žalost kot veselje.

 

 

20.12.2023 ::: Dan 18.

Anton Bonaventura Jeglič je v letu 1920 zapisal tudi:

Kako resno je življenje! Koliko truda in napora in premagovanja in vednega zatajevanja vseh dušnih in telesnih moči je treba! Oh, kdo bo obstal, kdo zmagoval in zmagal? Čutimo, da sami s svojimi močmi ne zmoremo, omagati moramo, propadli bomo za vekomaj. Toda, ne boj se, Bog je s teboj, ako le hočeš!

 

 

19.12.2023 ::: Dan 17.

Lorenzo Scupoli pravi:

Edina tvoja dolžnost je, da se junaško bojuješ; in če dobiš tudi večkrat kako rano, ne popusti nikdar orožja in nikdar ne pobegni!

Da se boš tem srčneje bojeval, pomni naposled še to-le: Duhovnemu boju se ne moremo izogniti in kdor se ne bojuje, bo gotovo ujet in umorjen.


 

18.12.2023 ::: Dan 16.

Janez Evangelist Kalan je leta 1929 zapisal tudi takole:

Razkristjanjenje je obenem demoralizacija, je moralna propast ljudstva. Kdor hoče, da so Slovenci moralno propal narod, ubij mu vero! S tem namen brez dvoma doseže.

Kaj ne vidimo tega na vsej Evropi? V kolikor je ta od krščanstva odpadla, v toliko je zagazila v močvirje nemoralnosti. Kdor tega ne vidi in ne obžaluje nima čuta za moralo. Najhujše pri tem je baš to, da se nesramnost sama sebe več ne sramuje, ne skriva, ne ženira, marveč nastopa javno in drzno in se roga čednosti v obraz.

 

 

17.12.2023 :::  Dan 15.

Leon Rupnik je v letu 1943 povedal:

Posebno bomo pa svoje dolžnosti izpolnjevali tudi s preziranjem morebitnih nasprotnih udarcev, ki našega poguma ne bodo ohromili, temveč še okrepili.

 

 

16.12.2023 ::: Dan 14.

Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

Žalost in nemir sta sorazmerna z izgubljenim časom. -- Ko boš začutil sveto nepotrpežljivost, da bi izkoristil vsako minuto, te bo navdalo veselje in mir, ker ne boš mislil nase.

 

 

15.12.2023 ::: Dan 13.

Janez Jenko je leta 1940 tudi zapisal:

Pogled na svet in na kulturo v luči vere nam odkriva, da imamo na svetu dejansko prav za prav samo dve kulturi: katoliško, ki priznava resničnega Kristusa in se bori za zmago njegovega kraljestva, ter brezbožno, katera se bori proti Kristusu za zmago nevere in satana na zemlji ali je vsaj v njegovi službi. Dejansko vidimo, kako se ta brezbožna kultura razširja, kako zanikava obstoj Boga, zameta oblast Kristusa, smeši Cerkev in njene pravice, skuša z orožjem napredka, znanosti in umetnosti napadati vernike in jih trgati od Kristusa. Satan se zaveda, da je kultura eno najmočnejših orožij v boju proti Kristusu. Meč in ogenj preveč bodeta v oči, prikrita lažiznanost, ki spretno odeva laž v resnico, ter umetnost s strupeno vsebino v lepi obliki preslepi in omami nešteto lahkovernih ljudi, da ne spoznajo prave resnice. Tako se je posrečilo satanu, da je dobil, kot se zdi, za nekaj časa kulturno nadmoč na svetu. Od nekdaj je že res, da je kultura človeku v kvar, če se ji ne zna približati v ponižnosti. Satan je našel v človeškem srcu samem zaveznika, željo po uveljavljenju, po časti in moči. Tej želji je znal spretno ustreči. Prikazal mu je kulturo kot polje, kjer bo zadoščeno njegovim nagonom

 

 

14.12.2023 ::: Dan 12.

Tomaž Kempčan pravi:

Zakaj bi svoj sklep odlagal na jutri?

Vstani in takoj začni! Reci: Zdaj je čas, da delam, zdaj čas, da se bojujem, zdaj pravi čas, da se poboljšam.

Kadar se ti slabo godi in si v stiski, tedaj je čas za zasluženje.

 

 

13.12.2023 ::: Dan 11.

Gregorij Rožman je leta 1945 zapisal tudi:

Prava molitev je tista, ki prosi za to, kar je v skladu z božjo voljo in z božjimi načrti. Vsi božji načrti pa imajo le en smoter: čast božjo in s tem našo resnično srečo. 

 

 

12.12.2023 ::: Dan 10.

V letu 1890 je Anton Mahnič zapisal:

"Popolni mož" je sv. Pavlu isto, kar odrasli ali zreli mož. Tak se mora po njegovih besedah razlikovati od otroka; in ker je poslednji "omahljiv" ter se da "sem ter tje majati od vsakega vetra," mora zreli mož stati neomahljiv, nevpogljiv proti vsakemu vetru. Možka zrelost je tedaj isto, kar imenujemo z drugo besedo "značajnost;" ker je pa značajnost nemogoča brez načelnosti, zato zahteva sv. Pavel, da popolni mož se nima dati majati od vsakega vetra uka. Zrel, značajen mož mora pred vsem imeti svoja načela, od katerih objektivne veljavnosti je ves prešinjen, in katera potem tudi dejanski vpotreblja na svoje delovanje, vstrajno do zadnjih posledic.

 

 

11.12.2023 ::: Dan 9.

Janez Evangelist Kalan je leta 1929 zapisal tudi:

Prav ima neki pisec "Slovenčev", da je treba za treznost verskonravnih sil. Nima pa prav, ko piše: "Ni treba radikalnih sredstev, marveč modre zmernosti." Tako? Pa res! Čemu nevarne operacije, če si kdo zlomi roko ali nogo ali če ima raka v želodcu ali slepiča?! To boli! Kar malo z žavbo se pomaže, pa se zlomljen ud pozdravi in rak odpravi. Taka žavba je Vaša zmernost! ... Pa da me prav razumete: Zmernost je dobra in lepa sama zase, bojno sredstvo zoper "rakrano" naroda pa ni. Za vojsko je treba meča, ne metle!

...

Med preprostimi ljudmi je pogostokrat mnogo več umevanja za take reči, kakor med onimi, ki se štejejo za modre. Učenost z vso bistroumnostjo določa, kje je meja med dovoljenim in nedovoljenim in se šteje za pravično, če se te meje drži. Vse prav. Ljubezen pa — ki to mejo tudi pozna — ne vpraša toliko za mejo, ampak gre preko nje, kakor daleč ji dovolijo njene moči. Ali ne veste, da je bil svet odrešen z žrtvijo in da se še vedno le z žrtvijo odrešuje?!

 

 

10.12.2023 ::: Dan 8.

Leta 1906 je Aleš Ušeničnik zapisal:

Dogme so skrivnosti, ki jih um ne more obseči; luč so, a za človeški um kakor refleks iz neskončnosti, "sled sence zarje unstranske glorje"; ako se človek ne zaupa Bogu, ako vanj nepremično ne strmi ter njega ne sluša, ki je Resnica, se mu bo porodilo v duši sto dvojb. A kdo naj ustali um, da se ozira v valovju in med brezni človeških zmot le v božjo zvezdo? Volja. Dogme so tudi načela za življenje; načela samoodpovedi, žrtev, heroizma v mukotrpnem človeškem življenju. Kdo naj utrdi um, da prizna ta načela, naj so izvor še tako težkih dolžnosti? Volja! 

 

 

9.12.2023 ::: Dan 7.

Janez Jenko je v letu 1940 zapisal:

Taka brezbožna in protiverska kultura nujno ubija samo sebe, narode pa, ki se ji predajo, vodi v propast in smrt. Brezverska kultura se nujno obrača k materiji in ubija duha, ki edini daje življenje. Tako se kultura vedno bolj spreminja v goli mehanizem, brezdušno civilizacijo, ki kliče na dan živalske nagone, povzroča upore, vojske, upropašča posameznika in narode.

 

 

8.12.2023 ::: Dan 6.

 Sv. Jožefmarija Escriva pravi:

To je velika krščanska revolucija: spremeniti bolečino v plodovito trpljenje, iz slabega narediti dobro. Hudiču smo odvzeli to orožje ... in z njim osvajamo večnost.

 

 

7.12.2023 ::: Dan 5.

 Anton Bonaventura Jeglič je v letu 1920 zapisal:

Prizadevaj si torej, da bo tvoja volja trdna. Zato le premišljuj, kaj je greh, kaj je milost božja, kaj je večno življenje; premišljuj, kaj je storil Jezus za te, poglej v jaslice, na križ, v tabernakelj: in vnela se ti bo resna volja, storiti, trpeti in žrtvovati vse, samo da se obvaruješ greha, ostaneš v milosti božji in se zveličaš vekomaj.

 

 

 6.12.2023 ::: Dan 4.

Gregorij Rožman je v letu 1945 zapisal:

Stati trdno in neomahljivo v veri, na skali, na katero je Kristus sam postavil svojo Cerkev, ki je peklenske sile ne bodo premagale, to je skrivnost krščanske nepremagljivosti in poroštvo končne zmage. Na tej trdnosti in zvestobi so se in se bodo vedno skrhali kremplji in zobje satanovi, pa četudi morajo Kristusu zvesti z ženo - Cerkvijo vred bivati kaj časa v puščavi kot izgnanci iz brezbožnega sveta in njegove navidezne svobode.

 

 

5.12.2023 ::: Dan 3.

Tomaž Kempčan pravi:

Začetek vseh zlih skušnjav je nestanovitnost duha in premajhno zaupanje v Boga; kakor namreč ladjo brez krmila premetavajo valovi, tako različne skušnjave begajo človeka, ki je nemaren in je opustil svoje sklepe.

Ogenj preizkuša železo, skušnjava pa pravičnega človeka.

Dostikrat ne vemo, kaj zmoremo, skušnjava pa razkrije, kaj smo.

 

 

 4.12.2023 ::: Dan 2.

V letu 1929 je Janez Evangelist Kalan zapisal:

V naših dnevih se mnogi ponašajo s svobodomiselnostjo. Češ, kdo bi mi branil misliti, kar hočem!? — A svobodomiselnost je — oprostite! — nesmiselnost. Da to uvidiš, ti ni treba študirati gimnazije ali univerze, treba je samo, da znaš do pet šteti. Ti si, moj ljubi svobodomislec, lahko misliš, da si v loteriji zadel, ali da si vladar, ki se ti vse klanja, imaš tri kraljestva, devetnajst graščin in milijarde denarja. Vprašanje je le, če je vse to res! — Svobodno misliti, kar hočeš, ti tako ni dovoljeno, kakor ti ni svobodno govoriti in delati, kar se ti ljubi. Misli, besede in dejanja so v takem razmerju kakor korenina, deblo in krona drevesa. Če je korenina trnova, ne more deblo in krona roditi grozdja. Vsako dejanje ima svoj začetek v mislih. Tat in morilec najprej misli, da bo kradel in moril, potem šele stori. Iz tega je jasno, da kakor se ne sme napačno delati, tako se ne sme napačno misliti. Misliti se sme samo, kar je resnično, pravilno in pošteno. "Le misli, le misli, Ambatha preljubi« (Aškerčeva) — misli več, kakor si dozdaj mislil! — a ne smeš misliti, kar in kakor se ti zljubi, ampak misli malo, zakaj si na svetu, pa boš prišel do prepričanja, da življenje naše nima pravega smisla, če ni vsidrano v večnosti in Bogu!


 

3.12.2023 ::: Dan 1.

Adolf Vadnjal je v letu 1956 zapisal:

Pokvarjena in slabo vzgojena inteligenca, avantgarda revolucionarnih idej in krvavih revolucij naše dobe, priča, da se današnji ogromni boj ne bije zaradi perečega socialnega vprašanja, temveč za biti ali ne biti krščanstva in njegovih moralnih vrednot. V kolikor so narodi, ki se še imenujejo krščanski, že preveč oslabljeni, da bi se hoteli otresti notranjih in zunanjih razdejalcev duš, bo moral pač vsakdo sam dobojevati ta boj v svojem srcu. Z drugo besedo: krščanstvo v javnem življenju čaka huda preizkušnja.



::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::



Spet smo v prelepem času adventa in tudi letos naj vsak dan adventa na tem mestu objavimo kako misel bogate katoliške dediščine. 

 

petek, 24. november 2023

Kratka kritika holističnega antisemitizma

Ko sem že pred dolgimi leti nekje na internetu zapravljal čas s pregovarjanjem, najverjetneje v kakih komentarjih ali na kakem forumu, je nek sogovorec rekel o meni, ne vem kaj zakaj ga črtite, sam se v vsem strinjam z njim. A nekoliko kasneje je na mizo prišel Izrael in permanentna napetost med židi in muslimani v tisti deželi in sem seveda povsem logično in kot to vedno počnem, zatrdil da je Izrael židovski oz. je bila moja implikacija naj bo židovski. In tu je seveda sogovorec takoj ugotovil, da se s tem pa le ne more strinjati. 

Zato tudi sedaj obstaja zelo velika verjetnost, da se mnogi, ki se morda strinjajo z drugimi nazori tega projekta, ne bodo strinjali z nazorom o Izraelu in židih na tistem območju v tem zapisu. Ker pa je to za mnoge prelomno vprašanje ima potencial, da jih odvrne od vseh nazorov tega projekta sploh.

Zopet se moram ponoviti, da moramo biti pri vsakem pozicioniranju glede vsakega zunajnarodnega vprašanja, striktno na stališču Prezidenta, ki pravi, da glejmo samo nase in vase in se ne poganjajmo za vprašanji, ki se našega naroda ne tičejo. Vendar pa sam vidim problem izraelskega konflikta z muslimani v vprašanju islamskega vprašanja kot takšnega in popačenost gledanja na ta problem. Mnogi desničarji v maniri romantičnih antisemitistov oz. holističnih antisemitistov, stopajo na stran muslimanov. In tu je težava. Sam vidim ta problem kot dvoplasten: na eni strani okuženost z banalnim internacionalnim nacionalizmom, ki mu na tem projektu pravimo hlapčevski nacionalizem in na drugi strani okuženost z romantičnim antisemitizmom, ki mu tu pravimo holistični antisemitizem.

Kaj neki je to hlapčevski nacionalizem? Hlapčevski nacionalizem je vrsta narodnega šovinizma oz. nacionalizma, ki ne izhaja iz ljubezni do svojega naroda, do svoje narodne specifike in narodne zgodovinske determiniranosti, marveč vidi svoj narod kot tlačansko, suženjsko gmoto nekega drugega naroda in zato smatra svoj lasten narod za slab in ničvreden narod in posveča vse svoje napore samo nenehni konfrontaciji z realnimi ali fantomskimi silnicami, ki kakorkoli določajo ali determinirajo njegov lasten narod. Najsi bo to drug narod, najsibo to narodna tradicija, najsibo to narodna religija. Ta hlapčevski nacionalizem to počne nekako indirektno, a ga je zelo lahko prepoznati zaradi nenehnega blatenja lastne narodne preteklosti, nesprejemanja zgodovinskih dejstev in nenehnega prepričevanja, da je njegov lasten narod slab: bodisi hlapčevski, bodisi zavisten, nesposoben, ničvreden itd.

Te vrste hlapčevski nacionalizem je zelo pogosto prekrivan z realnim liberalnim nacionalizmom in celo avtentičnim narodnim determinizmom in zato v svoje mreže kaj zlahka ujame dobro misleče sonarodnjake, ki ne naredijo te fundamentalne refleksije nad svojim dojemanjem naroda in svoje narodne preteklosti. Ta hlapčevski nacionalizem predvsem po sistematični kanonizaciji takega zgodovinopisja gnezdi v praktično vseh narodnih strujah, ponekod v večji meri, ponekod v manjši. Z njim pa je zelo okužen tudi t.i. "skrajni" nacionalizem, torej tiste vrste metapolitični angažma, ki se zavestno imenuje nacionalističnega. Tam denimo obstaja posebna struja, ki iz svoje ideološko-hlapčevske mentalitete, negira ključna zgodovinska dejstva in živi od historičnih spekulacij, kot navadnih odlitkov tujega -- po njihovi hlapčevski miselnosti -- pravega narodnega bitja in bistvovanja. Tu imam predvsem v mislih karantanizem in druge oblike tega pojava, ki vihajo nos nad realno zgodovino in nabirajo prah v spekulativnih knjigah. Češ, narod je vreden svojega imena le vkolikor pred drugimi narodi dokaže svojo, z drugimi narodi primerljivo veličino. To je patetično mimikiranje in prilagajanje onim narodom, katere sicer eksplicitno sovraži, a jim implicitno daje vso veljavo. Ni mu dovolj, da narod je in da je takšen, marveč mora biti po pojmovanju njegove hlapčevsko-nacionalistične miselnosti prvi nosilec demokracije, zibelka civilizacije, zavojevalski narod, plemiški narod, uporniški narod, skratka: veljaven v nad-narodnem pogledu. Drugače -- to implicitno torej priznava -- ni vreden nič. To je hlapčevski kompleks mnogih naših narodnih "inteligentov", ki nikoli niso zares vzljubili svojega naroda in so ga vedno želeli prikrojiti po kalupu tujih narodov v neko kreaturo, ki naš narod nikoli ni bil.

In kaj je holistični antisemitizem, ta sestoji iz dveh delov: iz romantičnega antisemitizma in gnostičnega filosemitizma. Problem tega antisemitzma ni lahko direktno videti in se ga zmore dojeti le nekako indirektno, namreč na način, da presojamo razlike, razmerja in vzroke med starim evropskim antisemitizmom in kasnejšim antisemitizmom. Če presojamo kaj neki je poanta starega krščanskega antisemitizma, iz česa izvira in to primerjamo z novim (holističnim) antisemitizmom, začutimo prepadno razliko. Prvi, t.j. krščanski antisemitizem izvira iz svoje lastne svetovnonazorske utemeljitve, svojega bistva, ki "semitizem", oz. židovski vpliv, njegovo svetovnonazorsko utemeljitev, njegovo bsitvo zavrača na način neskladnosti, odbojnosti, protislovnosti na eni strani in nevzročno -- po pravilu protislovja -- enako semitizem zavrača bistvo, svetovnonazorsko utemeljitev krščanstva (kot religiozno-svetovnonazorsko-družbeno-socialne konkretne in praktične ureditve družbe) na drugi. Namreč, če pravilo protislovja drži, mora biti nekaj protislovno v obeh vidikih: A ni B pomeni tudi B ni A. Ne more veljati A ni B, B je A. To torej pomeni, da zaradi specifične in zelo konkretne svetovnonazorske ureditve, ni bil le semitizem neskladen s krščanstvom, ampak tudi krščanstvo s semitizmom. (Tu uporabljam semitizem zgolj kot poenostavljeno poimenovanje kompleksnega pojava židovskih diaspor znotraj krščanskega sveta.) To da krščanski svet ni sprejel semitizma, pomeni tudi, da semitizem ni sprejel krščanskega sveta, saj vkolikor bi ga, bi se z njim zlil; bi ne bil protisloven. 

Tu morda bralec lahko hitro zgreši poanto, a ta je tu najpomembnejša. Krščanski svetovni nazor je bil kompakten, konkreten in izdelan in ker je praktično uveljavljal svojo ureditev sveta je bil tudi po logiki stvari ekskluziven. Tu ni obstajala možnost, da bi na svojem mestu toleriral še svoje protislovje, saj je bil ta prostor njegova domena. A židje so bili unikum tudi po eni strani, da se nikoli niso želeli odreči svoji do gostujočega naroda protislovni identiteti, po drugi strani pa so bili edini tovrsten narod znotraj zahodnih narodov. Bili so torej pionirji tistega, kar imamo danes na zahodu, namreč najrazličnejše tujenarodne in tujerasne skupnosti, ki ohranjajo svojo identiteto navzlic identiteti gostujočega naroda. In tu je bolj kot zelo površinska identiteta pomembna tista globlja, religiozna, svetovnonazorska identiteta. Tu pač ne govorimo o načinu plesa, marveč o gledanju na svet. Zato je antisemitizem tudi tako zelo očiten, ker je bil semitizem eden redkih pojavov, ki je bil tako protisloven splošnemu krščanskemu svetu. 

Torej iz česa izhaja in kaj je poanta starega krščanskega antisemitizma? Znotraj religiozno in svetovnonazorsko homogene družbene ureditve se nahaja protislovna družbena ureditev, ki ne priznava najbolj fundamentalnih konsenzov o Bogu, družbi in človeku in po logiki svoje drugosti, svoje protislovnosti in (ne)hotene konfrontacije izpodjeda uveljavljeno družbeno ureditev, ki po pravilu stagnacije prihaja vedno znova in znova pred preizkušnjo revolucije, samoukinitve. Če je nekaj resnica, mora biti resnica za vse ali za nikogar. Tu prihaja torej do trenj in napetosti, ki rezultirajo v pogostih izgonih židov in ponekod celo pogromih in nasilju, kot obliki afirmacije svoje resnice, svoje identitete, svojega svetovnega nazora, svojega obstoja.

Kaj pa je sedaj ta novi holistični antisemitizem? Sam vidim tu dve komponenti, namreč romantični antisemitizem, ki izvira iz časov starega, zgoraj opisanega antisemitizma, predvsem iz zadnje oblike te megalomanizacije antisemitizma v nacistični Nemčiji, kjer po približno stopetdesetih letih počasnega moralnega in svetovnonazorskega razkroja, ki sovpada s hitrim tehnološkim napredkom, pride do nekega po-potresnega sunka v obliki megalomanističnega udarca po židih in vsemu, kar naj bi smrdelo po židih, celo krščanstva, ki se v tej absurdizaciji znajde v vlogi židovskega agenta. Tu že najdemo zametke nekega implicitnega filosemitizma, ki nehote žide napihne v silo, ki je ključno gonilo sveta in se vse vrti le še okrog nje. Če je bil prej antisemitizem le premosorazmerna reakcija na neko protislovnost v svoji sredi, pa postane tu žid kreator tako krščanstva, kot nekrščanstva, ki mu more parirati le plemeniti divjak, ki zavrže vso svojo tradicijo in se vrne v čase poganstva. Tu torej antisemitizem ne izhaja iz neke svoje svetovnonazorske doktrine, identitete, ki najde v židu toliko protislovnosti kot v vsaki drugi doktrini, marveč vidi svojo identiteto v židu, v smislu da izhaja iz tega, da je ne-žid. Ni več žid drugi njemu, marveč je on drugi židu. Žid je tisto merilo po katerem presoja tak holistični antisemitist samega sebe. Jaz, pravi, nisem jaz in sem v tem po logiki protislovja nasproten vsemu, kar ni jaz, marveč, pravi, sem tisto, kar ni žid. To je tragično hlastanje za svojo izgubljeno identiteto, ki je tak, ponavadi hlapčevski nacionalist, nima več in razlaga sveta na tako tragičen način, ki začenja tam, kjer se je res najverjetneje vse skupaj začelo, pri proto-tujcu, židu, ki so ga plemiči in višji sloji porabili kot luknjo-v-zakonu, da so lahko na ta način zaobšli lastne moralne in svetovnonazorske zahteve, postavljene pred njih, da so se lahko okoristili (oderuštvo).

Zato holistični antisemitisti ne razumejo, da so za svet odgovorni sami vsaj toliko kot žid. Vsaka družba sestoji iz neke propozicije, iz nekega izdelanega, hotenega, vedno znova forsirajočega gledanja na svet. Svet se okrog nas ne oblikuje sam od sebe, marveč ga oblikujejo ti, ga skušajo oblikovati. To je najbolj osnovna resnica tega čemur rečemo družba. A danes zaradi demokratičnega ustroja, mnogi tega ne razumejo in so prepričani, da je izhodišče popolnoma pluralno, da so vsi participatorji popolnoma pasivni, družba pa se, kakor kaka panteistična kreatura samoustvarja, samoozavešča. Emancipacije semitizma ni izvršil semitizem, marveč ta, ki mu je to dopustil. Bodisi iz razloga svoje neaktivnosti, bodisi iz razloga neke doktrine na drugi strani, kot posledice neaktivnosti na prvi.

To, da je svet drugačen kot je bil včeraj in da o krščanskem svetu ne moremo niti več govoriti, pomeni, da se ta včerajšnja sila, ta krščanska sila več ne uveljavlja. Od tod, v sekularizaciji in pluralističnem pozitivizmu in naturalizmu tudi tiči problem tistega, čemur holistični antisemitisti pravijo "židovski vpliv". Kajti njihov ugovor in argument na tej točki bi gotovo bil: vendar židje so zavedli v to stanje, židje so izvedli revolucije, zapeljali ljudi in še danes kakor lutkarji upravljajo z elito in ljudmi preko množičnih medijev, potrošnje, večstrankarske politike itd. A če so židje ti, ki zavajajo, potem obstajajo tudi tisti, ki so zavedeni. In ti bi lahko tudi ne bili zavedeni. To, da so zavedeni torej govori, da je težava v tem, da so zavedeni, čeprav bi lahko ne bili zavedeni. In logično vprašanje bi bilo: zakaj so zavedeni, zakaj so se pustili zapeljati? Zakaj je mogoče, da smo na točki, kjer smo? Holistični antisemitisti se bodo tu vedno pomaknili samo eno stopnjo nazaj; zatrdili bodo, da je npr. težava v krščanstvu, vendar jih vprašajmo, čemu so se potem pustili zavesti krščanstvu in tako v nedogled.

Kot vidite je v resnici tu nekakšno simplistično gledanje na ta problem, ki se od starega antisemitizma, ki sicer se ni nikoli zares imenoval antisemitizem (pojem antisemitizem izhaja iz napačne smeri - iz negacije nečesa, medtem ko je pri starem "antisemitizmu", kakor ga danes imenujejo doktorji po univerzah, šlo zgolj za afirmacijo nečesa), pomembno razlikuje in tu se bližamo osrčju problema. Ali ni torej antisemitizem antisemitizem in smo si v tem enotni, da so židje neka sila, ki pomembno negativno upravlja, forsira svoj pogled na svet? Ne.

Iz dveh razlogov ne. Prvi, najbolj očiten razlog je v tem, da praviloma vsak holistični antisemitizem (holistični antisemitizem = romantični antisemitizem + gnostični filosemitizem) prej ali slej pride pred do kritike in napada na krščanstvo, tu pa moramo biti odločni. Nekdo je pred kratkim napisal, da je antisemitizem "prva stopnja na poti preganjanja kristjanov", kar nikakor ne drži, drži pa, da mora holistični antisemitizem, če ga dosledno izvedemo nujno priti do zavrnitve krščanstva. Vkolikor človek po tej gnozi razume, da je žid veliko gibalo sveta in da sam dobiva svoj smisel le iz borbe zoper to pošast, potem je nemogoče, da bi lahko sprejemal Kristusa, ki se je učlovečil ravno v židovskem narodu. A če je po tem pojmovanju torej Kristus žid, krščanstvo pa židovstvo, potem recimo tem holističnim antisemitistom: potem smo židje. Mi smo malodane dva tisoč let že na tej naši domovini zidali in postavljali katoliške cerkve in molili k našemu Bogu in če je to za vas židovstvo, nas imejte za žide. Vi ste narodni izkoreninjenci, ničvredne spake in prikazni, ki ne ljubite svoje zemlje, ne ljubite svojih prednikov in ne ljubite svojega naroda. Vi ste prekleti nomadi, novi-židje. In tu je treba striktnosti in Mahničevskega aut- aut: povejte, ali ste Slovenci in katoličani, kot so bili naši predniki ali niste. Tu ne sme biti nikakršne dileme, katoliška vera je naša narodna vera in laizacija in ateizacija in obujanje ajdovstva in drugih historičnih spekulacij, je potekalo ravno sočasno z emancipacijo židovstva, tako da dobro vemo od kje veter piha in kam. nikoli ne smemo pristati na diskurz, po katerem bi bili mi zavedeni v prepričanje, da moramo tem holističnim antisemitistom dokazovati, da nismo židje oz. da krščanstvo ni židovstvo in se zagovarjati pred njimi glede katerekoli stvari v krščanstvu. Ne, že sama kritika krščanstva implicira narodno izkoreninjenost in protislovje, slično židovstvu.

Drugi razlog pa sestoji iz dveh delov, prvič, da ne vidimo neke transparentne svetovno nazorske, družbene in moralne usmeritve holističnih antisemitistov in drugič, da se poganjajo za nečem, kar je že izgubljeno. Zakaj smo jih zgoraj imenovali za romantične antisemitiste? Zato, ker je antisemitizem smiseln in logičen le toliko časa, dokler kot smo rekli je semitizem nekompatibilen, protisloven družbeni, politični, verski, kulturni ureditvi, ki jo zastopamo oz. v kateri se nahajamo. A danes smo v času, ko ne le, da židje niso več noben unikum, marveč smo vse tisto, kar je v izhodišču delalo židovstvo protislovno nam, zavrgli in smo se zlili v nekaj, kar negira tisto A ni B na način, da smo postali A = ∀x. Torej židovstvo niti ni več nekompatibilno s tem, kar imamo danes na zahodu, marveč absorbira semitizem do te mere, da ju je nemogoče ločiti, kakor absorbira vsako drugo strujo v nek univerzalni naturalizem, ki ga poganja in mu daje legitimiteto tok splošnega napredka in blagostanja. In s tem tokom in tem stanjem so očitno zadovoljni vsi, tudi holistični antisemitisti, ki se pritožujejo le nad zelo banalnimi težavami domnevnega židovskega vpliva in ne refleksirajo globlje.

Pred leti sem napisal nek blog: Antisemitizem je preživet pojav, antisemitisti pa v službi džihadistov, v katerem sem ne pretirano dobro skušal pojasniti svojo poanto, ki je tu razložena za odtenek bolje. Gre za to, da smo se znašli v kaši, kakršni smo se. Na tem mestu trdimo, da je zanjo odgovorno nekaj, na kakem drugem pravijo, da kaj drugega. A v tej situaciji diktature liberalizma i.e. svobode imamo pač veliko bolj pereče težave od židov.

Spregovorimo torej nekaj besed o židih. Kar so židje hoteli, so dosegli. Njihov namen je uresničen, oni nikoli niso želeli požiditi drugih narodov, ker imajo oni videti zelo odklonilen odnos do drugih narodov in povezujejo svojo židovskost s krvjo in ne kako duhovno komponento. Tudi njihov razkrojevalni vpliv, ki je nedvomno obstajal in še obstaja znotraj naših narodov sestoji iz dveh vidikov. Prvi je ta, ki smo ga že omenili. Problem kompaktnosti in konsistentnosti nekega svetovnega nazora je v tem, da mora obstajati karseda homogeno in afirmativno. Zase mora terjati ekskluzivno pravico in vsak drugi, ki vstopa v njegovo področje, to pozicijo spodkopava. Verski indiferentizem ima vedno svoje korenine v za državo navidezno koristni toleranci neke manjšine, a prej ali slej privede do degradacije prevladujočega stanja, družbene, socialne, moralne, religiozne ureditve. Tako že samo dejstvo, da drugi je, pomeni potencialno degradacijo primarnega. Drugi vidik pa je v tem, da židovski kriticizem izhaja iz njihovega inherentnega getoističnega defetizma. Človek, ki si ne more misliti, da bo nekoč prevladal v svojem okolju, ne more snovati, kako bi uredil družbo po svoji zamisli, temveč se tega loti najprej kriticistično in z dekonstruiranjem. Podobno kot katoličan v Ameriki ali kaki drugi zgodovinsko nekatoliški državi ne more snovati, kako bi naredil državo katoliško, temveč se stvari loteva indirektno, pridruži se tisti struji, za katero meni, da je bolj naklonjena katoliški Cerkvi, ki je bolj kompatibilna s katolicizmom in potem posredno skuša svoje katoliške nazore uveljaviti v ureditvi družbe. Tako podobno židje, niso nikdar snovali kako bi uredili družbo kot eksplicitno židovsko, temveč kako bi dekonstruirali obstoječe stanje in so se zato pridruževali revolucionarnim strujam, podpirali novotarije, premikali meje sprejemljivega v slovstvu in modi itd. Theodor Haecker pravi, da to izvira iz njihovega "čuta za pravičnost", ki "ima nekakšno trajno moč žive, k akciji nagnjene zgroženosti nad dejansko krivico", kakor jo židje pač vidijo. Haecker pravi takole: 

"Imajo neko specifično noto maščevalne pravičnosti, vračanja z enakim. Včasih se zdi, kakor da bi za Jude pravičnost navsezadnje ne bila povezana s pravom, temveč predvsem z maščevanjem; Jud ima fin občutek za prestano krivico, in sicer ne samo lastno, temveč tudi tisto, ki so jo pretrpeli drugi."

In zdaj smo počasi nazaj pri namenu tega zapisa. Že dolga leta vlada na zahodu hudo ločevanje duhov ob t.i. palestinskem vprašanju, in verjemite mi, sam ne bi izgubljal tu besed o tem, če ne bi bilo ene ključne podrobnosti. Čeprav ni tu pomembno, naj vseeno pojasnim, da kar se tiče židovske države izhajam sam iz treh vidikov: prvič, menim, da židje potrebujejo nekje na svetu svoj lebensraum in ker velja prepričanje, da židje izvirajo iz Izraela, naj tam tudi bodo, drugič, faktična dejstva, to da Izrael kot država ima faktično oblast nad ozemljem je dano dejstvo in čas je, da Izrael priključi okupirana ozemlja in se naposled mednarodno prizna  te meje in tretjič, pereč problem islama. Ker kot smo rekli zgoraj, mi danes nimamo zares kompaktnega in konsistentnega svetovnega nazora, ki bi docela določal našo družbeno, religiozno, socialno in moralno usmeritev, oz. to vsaj ni zares transparentno. Vse, kar imamo in kar je dovolj jasno, da ni skrito v implikacijah in zakulisju, je prepričanje o neki absolutni svobodi individuuma in on potencialni možnosti progresivno-spreminjajočega dojemanja praktično vsega, v smislu, da ni zares nič fiksno in je vse zgolj neka pred-faza naslednje faze. Vse ima potencial, da še ni prav razumljeno in pristajamo na to, da bomo morda nekaj nekoč razumeli drugače. To nas po logiki stvari vodi po poti nestalnosti in vedno smo tik pred tem, da podležemo neki zaključeni ideologiji, svetovnemu nazoru, ki bo svet in družbo oblikoval na način, ki bo tako protisloven nam oz. tistemu, kar smo vedno bili, da bomo prenehali biti. In danes smo v tej vmesni fazi, med obdobjem tistega de-facto krščanskega sveta, ki je izdeloval svet okrog nas in obdobjem ki pride in bo izdeloval svet okrog nas. Danes smo vseeno še vedno v območju nas, našega jaza, še vedno si nismo tako tuji, da bi ne videli v banalnih izrazih in tistih re-formah, ki se porajajo okrog nas tudi tiste podstati (kakor jo na nekem mestu imenuje Justin Stanovnik), ki je v resnici naša in še vedno do določene mere formira svet, bivanjski prostor okrog nas. In četudi je to videti le še kakor obrise, je kot rečeno še vedno tu in še vedno smo zmožni, če nič drugega vsaj tesnobe, ki se poraja ob našem počasnem izginjanju, se počutimo, kakor bi rekel Bilbo, premajhen košček masla, razmazan na prevelikem kosu kruha. In v tej fazi, obdobju po -- v resnici -- kolapsu krščanskega sveta, nam med židi, liberalci in muslimani, veliko večjo eksistencialistično težavo predstavljajo muslimani, kakor pa židje ali liberalci.

Židje in liberalizem je v resnici funkcionalno eno in isto. Vsak razdor neke konsistentne in kompaktne družbene ureditve se začne in konča pri svobodi, namreč pri osvobajanju nekega subjekta nasproti primarnemu subjektu, ki je skupnost, najsibo to nek razred, monarh, kraljestvo, država, ali konec koncev indivuum kot človek. Liberalizem ima v svojem korenu besedo svoboda in liberalizem je tista osnovna resnica, tisto osnovno vezivo, ki povezuje vse tisto, čemur danes radi rečejo progres - napredek, napredek v religioznem smislu osvobajanja. Ta liberalizem je tako globoko zasidran v vsakem razmišljajočem človeku, da se ga pogosto niti ne zaveda in smatra liberalizem kot neko formalno zaključeno obliko misli iz kakega devetnajstega stoletja, ne da bi razumel svoj liberalizem, ki tli v njemu kot tista luciferijanska iskra, ki se tako rada sprevrže v požar. Zato je liberalizem v resnici inherentno dekadenten v smislu nezmožnosti statičnega doživljanja sveta, torej družbenih, socialnih in moralnih ureditev, na eni strani in samouničujočega potenciala, ki je vgrajen na drugi vanj na drugi strani. Znani avtor alternativno desničarske založniške platforme Jason Reza Jorjani, ki zadnja leta vse bolj zahaja v neke vrste bolezensko narcisistično obsesijo s samim seboj in satanizmom, je doktoriral ravno na temo paradoksalnosti t.i. svobode veroizpovedi, ki jo liberalizem evforično zagovarja. Ta svoboda veroizpovedi, pa po njegovo, torej vključuje tudi religije, ki negirajo svobodo veroizpovedi. In tu se lahko strinjamo, tako s tem, da gre za kontradikcijo in gumb za samouničenje, kakor tudi, da smo mi sami, če smo dosledni, nujno zoper svobodo veroizpovedi. Zakaj, ker je to nekaj inherentno protislovnega krščanstvu, na način, ki smo si ga ogledali zgoraj, kot tudi, da je enostavno nevzdržno. Liberalizem svojo svobodo veroizpovedi izvaja iz vidika prepričanja, da je vsaka religija lažna in svoboda veroizpovedi je še do nedavnega pomenila zgolj kodno ime za degradacijo prevladujoče religije, ki si jo je zadal liberalizem napasti. Šele, ko je primarna religija pristala po logiki sistematične degradacije in prevladanje religije vladajočega -- v tem primeru liberalizma -- antiteizma, na zares podrejenem položaju in je narasel praktični ateizem, se je zaradi vakuuma na eni strani in manjka ideološko kompaktne in vseobsegajoče narative na drugi, je prišel koncept svobode veroizpovedi, ki je bil liberalni in židovski projekt, na preizkušnjo, ko ni bil le negacija primarne religije, marveč tudi afirmacija cele vrste novih religij, ki jim je ta sprememba posledično pripravila teren.

Liberalizem lahko torej razumemo v treh fazah: 1. faza kritika in dekonstrukcija obstoječe ureditve s sklicevanjem na svobodo; 2. faza realna in praktična realizacija degradacije obstoječe ureditve; 3 faza iskanje rešitev spričo problemov, ki se pojavijo po degradaciji obstoječe ureditve. Liberalizem sam po sebi je torej zgolj negacija primarne ureditve in ne vsebuje sposobnosti negacije tudi vseh ostalih; od tod paradoks, ko so (kripto)liberalci zmožni obsodbe in napadanja le primarne ureditve i.e. krščanskega sveta oz. krščanstva, ne pa tudi denimo islama. Islam je pač negacija primarne ureditve, in kot tak, logično soroden liberalizmu, ki je orodje kreirano in prilagojeno negaciji izključno te primarne ureditve. Zato je liberalizem navidez tako podoben krščanstvu, ker je prikrojen potrebam negacije in degradacije krščanstva na način, ki garantira karseda največjo uspešnost razkroja svojega gostitelja. 

Zgrešili bi tudi poanto, če bi mislili, da je liberalizem neka absolutno hotena, aktivna in vodena akcija razkroja, saj bi s tem ne razumeli zares iz kje ta pojav nastane, a morda smo tu že malo preveč zašli proč od osrednje teme. Recimo le, da liberalizem nastane v resnici kot bolezen stagnacije primarnega gostitelja, če ga smemo tako imenovati. Skratka, pomembno je le, da se zavedamo, da liberalizem torej vodi iz rušenja obstoječega stanja v neko novo stanje, ki je na videz zelo pluralistično in garantira svobodo veroizpovedi, zbiranja, govora, identitete, ki je naravnano zgolj in samo v nekorist oz. škodo prejšnjega stanja in v korist vsake negacije tega prejšnjega stanja. Ker je židovstvo sobivalo z Evropejci in tudi sokreiralo liberalizem, obenem pa ni imelo (sprva) niti možnosti, niti želje po nekem kompaktni vseobsegajoči židovski ureditvi, torej samo stanje te druge faze liberalizma nekaj, čemur bi rekli: skladnega ali celo docela ustrezajočega židovstvu. 

Namreč tu pridemo sedaj do tretje faze liberalizma v kateri se nahajamo vsi danes na zahodu. Imamo neko religijo liberalizma, ki sama sebe najbolj ogroža. Uspešno je premagala propozicijo, katere kontradikcija je, nima pa v svojem kodnem zapisu nobene možnosti za reakcijo na propozicije, ki prihajajo od zunaj kot negacije nje same. In tu stopi pred nas vprašanje islama, komunizma in podobnih sistemov, ki so si inherentno sorodni v smislu svoje de-facto protislovni z "primarnim" sistemom, obenem pa so si drug drugemu nasprotni, saj jih ne druži drugega kot nasprotovanje.

In tu smo praktično že razrešili ugovor, ki se mora nujno pojaviti pri slehernem holističnem antisemitistu, namreč: problem islamizma, velikega preseljevanja muslimanov na zahod, v metropole zahodnih držav, je v resnici vprašanje židovstva, ki to priseljevanje, podpira, omogoča, povzroča itd.

Ta argument je v resnici nesmiseln in je problematičen iz razloga, da s takšnim poenostavljenjem ne razreši problema, ki je bistven: namreč zakaj se zares dogaja to veliko preseljevanje.

Argument ne zdrži presoje, ker prvič) židje niso ekskluzivni podporniki migracij, temveč je verjetno še več Evropejcev, ki podpirajo priseljevanje, drugič) židje po svoji naravi tujosti gravitirajo k ostalim tujcem oz. negaciji zahodne "kulture" i.e. krščanskega sveta in tretjič) zahodni narodi dopuščajo priseljevanje. In odgovor tiči v tretji točki: čemu se dopušča tako masovno priseljevanje brez vsake sankcije narodov kot kolektivov sestavljenih iz mislečih individuumov? Če je tu odgovor holističnih antisemitistov, da gre za krivdo židovske subverzije, se vprašajmo: čemu in na kakšen način je pa torej ta subverzija mogoča? Možnost, da bi bili evropski narodi samo zaradi neke židovske klike tako zavrgli svoj narodni blagor, svojo ljubezen do lastnega kolektiva, svoje družine, plemena naroda, je absurden in je možen le v simplističnih knjižnih narativah. Odgovor je drugje in če ga na kratko povemo, ne da bi preveč zašli proč od teme: problem priseljevanja in degradacije krščanskega sveta, počasni samomor Evrope, je problem napredka, ki olajša življenje ljudi in jim dovoli udobje. Udobje vodi iz smeri kolektiva proti individuumu, v smeri, da stare opore vzajemne pomoči in kolektivne soodvisnosti niso več potrebne posamezniku. S tem se posameznik opolnomoči, emancipira, individualizira, avtonomizira in družba preide v obdobje atomizacije in partikularizacije. Posamezniki nimajo več istih potreb, kot prej, niso več vezani na svoje pleme za svoje preživetje, niso več odvisni od skupnosti. Tu začne izginjati spontana, intuitivna, implicitna identiteta in jo nadomesti bolj materialna, eksplicitna, ne-intuitivna, hotena identiteta, ki je egocentrična, individualistična. Nič več: ker pripadam, sem, temveč: ker sem, pripadam

Napredek torej zaznamujeta dve stvari: udobje in samoozavestitev. Človek lahko biva na udobnejši način, neodvisno od pogojev njegovega ozkega okolja (zemlja, vreme, letina, naravni pogoji) in neodvisno od naroda. (pojav sofisticiranih ideoloških vprašanj), obenem pa se začne samega sebe zavedati. zavedati se začne tako samega sebe, kot indivduuma, katerega svoboda je pomembnejša od koristi skupnosti, kot tudi urejanja naroda (kolektiva) na podlagi lastnega videnja slabega in dobrega. Znenada začnejo pripadniki naroda izkazovati več skrbi za pojave v narodu, ki so bili še do včeraj smatrani za ne-narodne i.e. protislovne narodu. Vsakemu posamezniku posebej naj se narod prilagaja v njegovi identiteti (ki kot zgoraj videno je neintuitivna, hotena, atomizirana), od tod psevdo-religiozno poganjanje za permanentno zaščito t.i. manjšin (drugovercev, drugonarodnih, drugoseksualnih pripadnikov naroda), kar je kodno ime za vse, kar odstopa. S tem se recipročno povečuje odstopanje od narodne identitete in zahajanje v najrazličnejše oblike identitete, kar dalje vodi v partikularizacijo oz. granulacijo naroda. (Samoozaveščen narod je v resnici narod na poti degradacije in smrti, katere rešitev je le totalitarna narodna država, ki omeji pravice posameznikov in jih s silo pokori. Ta trdi etatizem je v resnici videti absurden, nasilen, barbarski in celo nekrščanski, a je takšnega izgleda zgolj zaradi narasle samoozavestitve naroda in hiperaktivne podivjane svobode posameznika, kar ne daje prave slike in je v resnici ta etatizem krivično presojati z istimi vatli, kot pred to kaotično emancipacijo).

Tu zopet ne zdrži ugovor, da židje ohranjajo svojo plemensko identiteto in vzajemnost, saj gre tu v resnici za paradoks tujosti napram domačnosti. Ta paradoks, ki ga lahko opazujemo v svetu in družbi je v tem, da vkolikor je človek nekega naroda na tujem, je bolj verjetno, da bo ohranjal svojo izvorno narodno identiteto. Tako denimo so priseljenci pri nas bolj narodno zavedni do svojega izvornega naroda, kot mnogi od njihovih sorojakov doma. Naši izseljenci bolj ljubijo pojem Slovenije (kot neke ideje) v tujini, kot pa mnogi od nas doma, četudi morda mnogi od njih zelo težko še govorijo slovensko. Če obstajajo organizirane ali spontane, konkretne skupnosti takšnih sonarodnjakov na tujem, njihova tujost v tujem okolju še potencira občutek lastne identitete, ki pogosto rezultira v zavračanju gostujoče identitete in opiranje na poznano in izgubljeno. To vodi v zapiranje v območje lastnega prostora, ki je poznan in domačen, kar rodi getoizem. Židje so proto-tujci, njihov getoizem, protislovnost, drugost, odkrita nasprotnost je učni primer vseh današnjih tujih skupnosti. Židje sami so dokaz tega, da so doma v izraelu mnogi bolj liberalni in brez stika z židovsko identiteto, kakor pa oni na tujem.

Torej ali židje aktivno podpirajo priseljevanje in deformacijo zahoda, tega kar je nekdaj bil krščanski svet? Seveda ga, ker jih vodi njihova liberalna doktrina, kakor nebroj drugih naših sonarodnjakov in istorasnih sorodnih narodov.

In ko danes  stojimo pred vprašanjem ali gre v konfliktu med "palestinci" in židi v židovski državi podpreti ene ali druge je naš logičen odgovor: druge, torej žide. Zakaj? Iz dveh razlogov, s tem ko podpremo žide, v resnici sprožimo reakcijo iz generacij priseljencev po naši evropskih državah, ki so večinsko muslimani in s tem dokažemo problematičnost islama in teh priseljencev na naših tleh. Njihov surovi antisemitizem, ki izvira iz dejstva, da obstaja nek latenten konflikt na nekem majhnem koščku zemlje, in jih poganja v boj samo zato, ker gre za muslimane, nam kaže njihovo religiozno in plemensko psihopatijo, ki se vedno znova sprevrže v indiferentno nasilje nad vsem in vsakomer. Muslimani, ki se nenehno pobijajo med seboj in bi lahko brez težav sprejeli vse tiste "palestince" v države, ki mejijo na palestino (Egipt, Jordanija), marširajo po evropskih mestih v solidarnosti s "palestnici" samo zato, ker so v konfliktu z nemuslimani. To je v resnici protest zoper lastne gostiteljske države in dober prikaz vsega tega o čemer smo govorili zgoraj. 

Absurdno, zares absurdno in z nekakšno samodestruktivno, samomorilsko psihozo v glavi, bi človek v tem konfliktu podpiral "palestince" in nasprotoval židom, češ da se bo tako že oddolžil za židovski doprinos k liberalizmu, ki je potem tako zmagovito uničil krščanski svet. To je izvršeno dejstvo, židje in liberalci (nežidovski liberalci -- "nežidovski", za razumevanje naj se poslužim tega filosemitskega izraza) so kreirali to, kar danes imenujemo zahod, to družbeno, socialno, moralno, religiozno stanje. In kolikor že protislovno naši resnični identiteti, ki še tli v nas implicitno najsibo bo skozi arhitekturno in spomeniško krajino, najsibo skozi tradicijo in dediščino, je za nas eno stopnjo bližje povrnitvi k izgubljenemu, kakor pa bo ta naslednja stopnja, kjer bo na mesto kaotičnega pluralizma stopila neka zaključne ideologija.

Zato je danes na nas, da si ne delamo utvar, da vidimo zaveznike tam kjer jih ni, refleksiramo sebe in si najdemo odgovor kje je šlo narobe, kaj je šlo narobe, ali bi šlo lahko drugače in brez vsake sentimentalnosti začrtamo svojo doktrino ali pa se naslonimo nazaj in počakamo.

Če povzamemo: mnogi naši sonarodnjaki stopajo na stran "palestinskega naroda" iz razloga simplističnega gledanja na svet kot vprašanja zatiranega in zatiralca. Iz folklore Slovenca kot  permanentnega hlapca in upornika je okupacija absolutno zlo, smrtni greh po katerem je okupirani vedno nedolžno bitje, ki lahko indiferentno kolje in mori, saj ima odvezo "upora proti okupatorju".  Po drugi strani razlagajo holistični antisemitisti kompleksen pojav liberalizma, ki je produkt iskanja udobja in neomejene svobode, kot zaroto židov zoper brezoblično neinteligentno maso zabitih belcev in se v iluzornem prepričanju, da bodo tako škodili židom, postavljajo na stran "palestincev" in se posledično identificirajo z islamom.




 

 

 


petek, 7. julij 2023

"Če tudi nimamo v deželi nobenega milijonarja" (J. E. Krek, 1895)

Poudarek iz enega od uvodnikov dr. Janeza Evangelista Kreka in spodaj celoten uvodnik, v katerem zelo neposredno oponira še danes onim, ki častijo bogataše.

 

"Samo da bi ne bilo zdrave pameti in da bi ne bilo katoliške cerkve odločnih določil o zamenjujoči in razdeljujoči pravičnosti! Ta dva sovražnika se ne dasta ugnati.

Zdrava pamet pravi najprej, da na tem ni kar nič, koliko je v državi denarja, marveč kako je razdeljen. Četudi nimamo v deželi nobenega milijonarja, bodisi tudi nobenega, ki bi premogel 100.000 gld., nič ne dé, če le nikomur ni treba stradati, če le vsak, kdor hoče delati, pošteno lahko preživi sebe, svojo družino in se preskrbi za starost, tako sodimo mi stari Kranjci. Milijoni, katerim moramo z žulji svojih rok in z uporabo vseh svojih moči prislužiti vsako leto ogromne obresti, niso naš dobiček, marveč naši odiralci. Kaj me brigajo tisočaki, ki jih nimam in s katerimi me tisti, ki jih ima, le stiska in tlači? Kaj pomagajo vse Rotschildove in še Hirscheve milijarde po vrhu, če pa ljudstvo vedno bolj strada, če vedno bolj peša duševno in telesno, če se smrtonosne bolezni zaradi lakote vedno bolj širijo? Torej za blagostanje kake države ni tolike važnosti prvi del narodnega gospodarstva — o proizvajanju blaga, ni drugi del — o kroženju blaga, marveč tretji — o razdeljevanju blaga."

   Dr. Janez Evangelist Krek, 1895

 

Načelno vprašanje narodnega gospodarstva

Shoda slovenskega katoliškega delavskega društva na Brezju se je spomnila tudi Grazer Tagespost dne 8. t. m. Ob kratkem cabne v svojem dopisu ob klerikalce in ob radikalce, potem se pa izpodtika vzlasti ob predlogu, naj si osnujejo blejski, bohinjski in obtržiški kmetje vsaki svojo gospodarsko zadrugo, da se ubranijo tujim kapitalistom. Na koncu pa pristavlja besede: So bringt man wohl kein Geld ins Land. 

Nikakor ni namen tem vrsticam bojevati se proti Tagespošti. Ta je sama prevelika revka, ki v potu svojega obraza gara svojo liberalno cizo za drugimi liberalnimi 'tajseljni', dokler ji ne zmanjka sape. Ž njo se ne izplača noben boj. Toda njena zadnja opazka je načelno značilna za ves liberalizem in je temelj novodobni narodno-gospodarski znanosti. Zato se pečamo ž njo. 

Misel, iz katere izvira, je tale: Za blagostanje kake države, dežele ali naroda je merodajen denar. Čim več zlatega in srebrnega denarja ima, tem srečnejši, tem popolnejši je v gospodarskem oziru. 

Prvi jo je skušal znanstveno utemeljiti Francoz Colbert (✞ 1683), ki se navadno imenuje stvoritelj tako zvanega merkantilnega gospodarskega sestava ali merkantilizma; ta mož je trdil, da je vrhovni državni gospodarski namen — ugodna trgovinska bilanca.  

Država mora zato posebno podpirati veliki obrt; za poljedelstvo se ji ni treba mnogo brigati. Da pa se more razvijati obrt, mora država skrbeti, da ima kolikor je največ mogoče zlata in srebra. Zato mora strogo prepovedati izvoz teh dragocenih kovin in ga zabraniti z varstveno carino. Tak je ob kratkem Colbertov merkantilizem.

Adam Smith, oče tako-zvanega klasičnega narodnega gospodarstva, ali bolje mešetarskega liberalizma, se je ustavil Colbertu, a njegov boj je bil le navidezen. Načelo, da se bogastvo in blagostanje merita po denarju, je ostalo in živi še dandanes ne samo v Tagesposti, marveč v vseh liberalnih gospodarskih teorijah in v praksi vsega našega javnega življenja.

Saj pričenja Adam Smith svoj narodno-gospodarski načrt s tem, da išče sredstev, ki so sposobna obogatiti državo. In mej ta sredstva šteje ta pretkani Anglež: delitev dela, obrtno in trgovinsko slobodo, slobodno preseljevanje, urejen kredit in sloboden boj mej tistimi, ki ponujajo svoje blago, (kamor šteje tudi delavsko moč) in mej tistimi, ki je kupujejo Temu slobodnemu boju pravimo z drugimi besedami slobodna konkurenca.

Dobro vemo, da se ta mož norčuje iz tistih, ki trde, da je narodno blagostanje v denarju. Na navedenem mestu pravi naravnost, da je denar le majhen in sicer najmanj rodovitni del narodnega bogastva. Dobro nam je tudi znano, da Smith prisvaja izvor blagostanja — delu . V toliko se sme tudi po pravici šteti mej Marksove somišljenike, toda kedor pazno zasleduje ves Smithov sestav, kedor premišlja posledice, ki jih morajo roditi našteta sredstva v javnem gospodarstvu, mora že a priori priti do zaključka, da po njegovih načelih izgublja polagoma delo svojo veljavo in jo dobiva denar.

Dejstva naših dnij, ki jih vedno lahko gledamo pred seboj — socijalni nered v proizvajanju in v porabljevanju pa tudi slepcu spričujejo, da je Smith glede na načelo o denarju zvest pristaš Colbertov in — magari tudi "Tagespošte".  

No, sedaj bi se mu v obče ne bilo treba sramovati; svoje vrste ljudi bi dobil na vseučiliščnih stolicah, pri vladnih mizah, v zbornicah, v tovarnah, na borzi, pri bankirjih, v gostilni, na ulici. Statistični uradi, ki objavljajo množino zlata in srebra, ki jo ima nekaj židov zaprto v svojih kleteh — za "narodno bogastvo", ki merijo srečo in zadovoljnost po razmerju z uvozom in izvozom, bi mu bili brez dvojbe v največje veselje. 

In če bi si še dal prevesti iz Neue Freie Presse in ob dolgem času tudi iz Tagesposte kak znamenit članek, kako žalostno bo sedaj na Dunaju, ko ti preklicani antisemitje s svojim srdom proti kapitalizmu uničijo vsega špekulacijskega duha, vso podjetnost, potem bi bil stari Adam brez dvojbe do solz ginjen.

Samo, da bi ne bilo zdrave pameti in da bi ne bilo katoliške cerkve odločnih določil o zamenjujoči in razdeljujoči pravičnosti! Ta dva sovražnika se ne dasta vgnati.  

Zdrava pamet pravi najpreje, da na tem ni kar nič, koliko je v državi denarja, marveč kako j  razdeljen. Če tudi nimamo v deželi nobenega milijonarja, bodi si tudi nobenega, ki bi premogel 100.000 gld., nič ne dene, če le nikomur ni treba stradati, če le vsak, kdor hoče delati, pošteno lahko preživi sebe, svojo družino in se preskrbi za starost, tako sodimo mi stari Kranjci. Milijoni, katerim moramo z žulji svojih rok in z vporabo vseh svojih močij prislužiti vsako leto ogromne obresti, niso naš dobiček, marveč naši odiralci. Kaj me brigajo tisočaki, ki jih nimam in s katerimi me tisti, ki jih ima, le stiska in tlači? Kaj pomagajo vse Rotšildove in še Hirševe milijarde po vrhu, če pa ljudstvo vedno bolj strada, če vedno bolj peša duševno in telesno, če se smrtonosne bolezni zavoljo lakote vedno bolj širijo? Torej za blagostanje take države ni tolike važnosti prvi del narodnega gospodarstva — o proizvajanju blaga, ni drugi del — o kroženju blaga —, marveč tretji — o razdeljevanju blaga.


sobota, 1. julij 2023

"Satanov dim" in gniloba v Cerkvi - Strastno ljubiti Državo 7.

Kar je najbolj zaznamovalo katoliško Cerkev zadnjih petdeset let, so gotovo t.i. spolne zlorabe. Seksualne deviacije, ki so rezultirale v zlorabah. Kar ni nič čudnega. Problem sestoji tu iz štirih vidikov. 1) socialna hiperseksualizacija, 2) gniloba seksualnosti same, ne glede na nivo de-tabuizacije, 3) obravnavanje Cerkve kot asocialne tvorbe in 4) inherentna padlost človeka. Danes je moderno govoriti o problemih v Cerkvi, o gnilobi Cerkve. V vrsti stojijo ljudje, ki komaj čakajo, da bi izbljuvali po socialnih omrežjih svoje mnenje. Da bi govorili o "drugem vatikanskem koncilu", "prostozidarjih", "satanovem dimu", "liberalizaciji", "modernizaciji". A to ni nič novega. Ti kričači niso -- kakor smo na tem mestu rekli že ničkolikokrat -- lastovice pomladi, marveč stare kričeče vrane posnemovalke. Pripisovanje te gnilobe, ki se pojavlja v Cerkvi, neki gnilosti Cerkve same, je absurd brez primere in je nerazumevanje sveta samega, je nerazumevanje družbe in je nerazumevanje človekove padlosti.

Seksualen nagon je takoj za nagonom po samoohranitvi verjetno najmočnejši nagon, položen v človeka, kot ustvarjeno bitje, kot v stvarstvo samo, ali če rečemo novoveško: v naravo samo. Seksualnost sama po sebi ni nič presežnega, ni nič božanskega in nič transcendentnega, je gol naraven vzgib, refleks, potreba po ohranitvi vrste. Ta refleks, ki ni res nič drugega kot refleks in je v svoji najnižji obliki iste vrste z denimo občutkom praznega želodca, lakote; s pomembno razliko sicer, da ker gre za potrebo po ohranitvi vrste, ni usoden za posameznika samega in je zato celo ne-nujen in ne-potreben. A več dražljajev, kot posameznik dobiva iz svojega okolja preko svojih čutov, bolj narašča intenzivnsot tega njegovega naravnega, nagonskega refleksa.

To torej pomeni, da človek postaja bolj dovzeten za seksualnost, bolj kot je izpostavljen dražljajem. Več seksualno privlačnih dražljajev, pomeni več seksualnega gona in obratno. Zato ni nič čudnega, če poslušamo danes o spolnih zlorabah v Cerkvi, saj poslušamo o spolnih zlorabah v družbi. De-tabuizacija seksualnosti, liberalizacija seksualnosti je namreč posledično rezultirala v hiperseksualizaciji družbe do te mere, da je seksualni podton moč vsrkati na vsakem koraku. Seksualnost je razmnoževalni refleks, ki izvira iz v naravo položene potrebe (gona) po ohranitvi lastne vrste. Ta refleks in ta potreba sestoji iz močnega gona in užitka, ki je posledica izpolnitve potrebe s -- če stvari poimenujemo s pravimi imeni -- trenjem razmnoževalnega organa. Kot smo rekli, gonu sledi užitek. Več gona in zadovoljevanja tega gona rezultira v več užitka. In vsaka razvita družba je po svojem bistvu razvitosti, družba užitka. Od tod hiperseksualnost. 

Ko družba napreduje in preide iz časa pomanjkanja v čas preskrbljenosti, nastane obdobje udobja, ko si lahko ljudje zares privoščijo užitke: na razpolago je več. Ta prehod spremlja de-tabuizacija, ki se sprva kaže plaho, ponavadi v obliki humorja, predvsem satire, a se po logiki neke vrste Overtonovega okna, počasi širi vse do sprejemljivega in splošno sprejetega. Tako tudi hiperseksualnost sprva javlja v humorju, satiri, literaturi, dokler ne preide v javno sprejemljivo. Postane neke vrste pravica, transformacija naravnega razmnoževalnega refleksa, ki sili posameznike vrste, da s trenjem svojih spolnih organov zaplodijo potomstvo in ohranjajo svojo vrsto, v neke vrste socialno interakcijo med dvema posameznikoma, ki jima pomeni užitek, kot dobro kosilo.

Kar povzroča užitek je dobro in zaželeno, od tod sla posameznika po uživanju in od tod recipročna vse večja ponudba dražljajev posamezniku, ki naj bi v njem zbujali slo po užitku. Od tod hiperseksualizacija, ki je neke vrste tabuizirana de-tabuizacija, v smislu, da o njej ne govorimo. Kdor si drzne izpostaviti to hiperseksualiziranost, je obtožen, da je on ta, ki vidi, česar ni. Kakor tista pravljica o golem cesarju. Nihče si ne drzne zaklicati cesar je gol (smo sredi hiperseksualizirane družbe), da ga ne bi obdolžili, da le njegova lastna pokvarjenost vidi njegovo goloto (hiperseksualizacijo). In zato je logično, da več dražljajev vodi v večjo dovzetnost za lasten gon in od tod izvirajo zlorabe, posilstva žensk in celo otrok. Kdor je kamnosek je bolj dovzeten za oblike in postavitve tlakovanih površin in podobnega. Kdor se prepušča dražljajem in jih celo aktivno sprejema vase in išče, je bolj dovzeten, da tudi sam vse seksualizira. Zato je kljub vsej strahoti in grozljivosti o kateri kdaj nehote beremo v medijih, pač logično, da je hiperseksualizirana družba, družba seksualnega nasilja in zlorab. 

Vkolikor bi želeli resno pristopiti k stvari, bi zopet zdravo tabuizirali spolnost in seksualnost in ji odmerili regulirano mesto znotraj zakonskih skupnosti in bi agresivno nastopali zoper vsako seksualno deviantnost, kakor nastopamo zoper druge zločine. Tu je intelektualno poštena in vzdržna le ekstremna pozicija. Stvar me namreč spomni na znano streamerko Brittany Venti, ki se je nekoč norčevala iz mladih moških, ki so svojo vzdržnost od pornografije in z njo povezanega samozadovoljevanja primerjali z viteštvom na svojih meme-objavah. Četudi je njen argument: "enostavno ne glej pornografije", absolutno neprebojen, pa je bilo paradoksalno, da ga izreka pomanjklivo in izzivalno oblečena ženska, ki s svojo pojavo vzbuja te iste dražljaje, ne da bi razumela ali hotela razumeti problema, ki ga komentira, v vsej njegovi razsežnosti. Tu gre namreč za zelo črno-belo sliko, kakor v morali nasploh. Vsaka rešitev, ki ni radikalna, torej ki ne razume problema na povsem funkcionalni ravni, je obsojena na neuspeh.

Tako se je sočasno s hiperseksualizacijo družbe pojavilo tudi seksualno nasilje v obliki zlorab in posilstev. Cerkev je del družbe in kot takšna z vso gnilobo, ki jo družba premore. Ko je pevec znane krščansko metalcore skupine As I Lay Dying iskal plačanega morilca za umor svoje žene in je pristal v zaporu, se je znani medijski komentator Bill Maher med drugim norčevanjem iz krščanstva tudi ponorčeval iz "nekrščanskosti" pevca "krščanske zasedbe": če želiš umoriti svojo ženo, nisi krščanski metalec, ampak enostavno metalec. Druga znana krščanska metalcore skupina, Demon Hunter, pa je izdala kmalu za tem na svojem novem albumu pesem "I Will Fail You", ki govori o človeškosti in nepopolnosti človeka, tudi "krščanskega metalca". In mi lahko rečemo: "Krščanski metalci" so samo "metalci", ali bolje rečeno: ljudje. In idealizacija nekoga, ki je kristjan, je absurdna. In tako velja tudi za katoličane. Katoličani so ljudje in v Cerkvi se znajdejo ljudje, ki namesto, da bi bili katoličani to niso. Če parafraziramo Maherja: "če seksualno zlorabljaš ljudi, nisi nikakršen katoličan, marveč gnil človek nevreden življenja".

Kristjan oz. katoličan je človek, ki naj bi zasledoval neko življenjsko doktrino in se je držal. To torej pomeni, da "biti kristjan", pomeni vzdrževati neko lastno držo: izvajati neko vajo, neko prakso. Vse drugo je nominalizem. Zato tudi "kristjan" ali "katoličan" ni neko idealno bitje, ker se je oz. ga je nekdo poimenoval tako. Vsak posameznik mora dokazovati, da je kristjan in katoličan z zasledovanjem tiste lastne radikalne prakse. A človek je človek in kjer so ljudje, je zlo. In zato so tudi v sredi katoličanov, tako kot povsod drugje ti zli ljudje, ki dokazujejo svojo ničevost. So bili in bodo.

Naravnost absurdno pa bi bilo pripisovati Cerkvi, da je seksualno nasilje nekakšna krivda Cerkve same. Ta argument bi bil vzdržen le, vkolikor bi bilo spolno nasilje izključno prisotno le v Cerkvi. Pa ni. In vsi vemo, da ni. Je le zajem dela družbe in neke vrste asocializacija Cerkve v nek del, ki ga je po tej intelektualni pretvari moč obravnavati neglede na vse družbene silnice in vse družbene premike. Zato o Cerkvi poslušamo nesorazmerno več, kot denimo o "šoli", "socialnem varstvu", ali konec koncev "državi" itd. To je le ena od vaj retorične gimnastike antiklerikalizma, namreč "zlorabe v Cerkvi". Spolna zloraba v liberalni državi, je spolna zloraba v državi in ne v Cerkvi. Cerkev nima svojih represivnih organov, te ima država. Policija in pravosodje sta tista, ki morata obravnavati kazniva dejanja in kamor je treba naslavljati prijave, ne lokalni škof. Kdor ve za kaznivo dejanje in ne prijavi državnim represivnim organom je moralno in morda celo kazensko soodgovoren. Tu se strinjamo in nanje naj se usmerja prijave, ne pa na škofe.

Vendar če je to problem nenadzorovane de-tabuizacije seksualnosti in seksualizacije družbe na eni strani in nesposobnosti soočanja z nenadnim porastom, kot smo rekli tabuizirane de-tabuizacije, ki je vodila v javno mnenje, da se nič resnega ne dogaja in le izprijenci vidijo seksualnost na vsakem koraku, pa je nedvomno še hujši problem pripisovanje teh zlorab nekemu integralnemu delu Cerkve oz cerkvenosti oz. katolištva, kakor to počnejo antiklerikalisti in t.i. katoliški tradicionalisti. Prvi problem, je namreč problem okostnelosti struktur in nepripravljenosti na nove izzive. Nekakšna resnična nejevera ob strahoti novih družbenih pojavov, ki vodi v zavestno zatiskanje oči. To je splošen človeški instinkt. Posebej npr. staršev, ki se ob odraščanju svojih otrok morajo enostavno pretvarjati, da nekaterih reči ne vidijo, ali pa si celo zatiskajo oči (naš pa že ni tak). A drugi problem, torej tistega pripisovanja teh ekscesov, ki so zajeli celotno družbo, izključno Cerkvi, češ: Cerkev dela nekaj narobe ali Cerkev je vir teh ekscesov in njihova braniteljica, pa je kratkomalo intelektualno nepošten in hudobno lažniv.

A pustimo ob strani antiklerikalce, te večne zavržence, ki jim oči zažarijo ob vsakem novem škandalu in fetišizirajo domnevno Cerkveno pokvarjenost. To so stari znanci. Ljudje, ki si izmišljujejo in napihujejo, vse da bi škodovali. Pomislimo le na naše liberalce in njihovo kokodakanje o pokvarjenih papežih, ali nenazadnje procese v nacionalsocialistični Nemčiji zoper "izkvarjene menihe". Tega je nebroj.

Bolj naj nas zanima ta katoliški tradicionalizem ali pa najsibo liberalizem, ki bi trdil, da je to del Cerkve. Namreč, da je krivda za tak problem v denimo Drugemu vatikanskemu koncilu, ali odmiku od tridentinske maše, ali hierarhični ureditvi itd. Vse to je neumnost. Drugi vatikanski koncil denimo, ni nič drugega kot prazen glas, nek pojem, s katerim skušajo nasprotniki Cerkve enostavno zreducirati  kompleksne premike na enostavno formulo, s katero lahko opletajo okrog sebe. Da lahko izvržki desnega "nacionalizma" trdijo, da je bila Cerkev "OK", pred zloglasnim drugim vatikanskim koncilom, ne da bi vedeli o čem sploh govorijo.

V Cerkvi so ljudje in v Cerkvi so se tako kot povsod pojavljali ekscesi. Kje so se pojavile herezije? V Cerkvi. Kje so bili slabi ljudje v prejšnjih stoletjih? V Cerkvi. Kaj so bili vsi progresivisti in revolucionarji novega veka npr. v Franciji? Katoličani. Pa so bili res v Cerkvi, pa so bili res katoličani? Da, bili so toliko, kot so ti ničvredneži danes, ki delajo zlo. Sv. jožefmarija Escriva v eni od refleksij pravi, da ga "strese", ko pomisli, kako je Demá, ki ga sveti Pavel imenuje med svetimi, kasneje pobegnil v Tesaloniko "za privlačnostjo tega sveta".

Pripisovanje globokih družbenih problemov nekim infiltracijam, zarotam je infantilno. Ne zato, ker teh tudi ne bi bilo. Seveda so. Vendar je obenem pomembna tudi širša slika, ki je svet, družba, socialni, gospodarski premiki. Pomembno je, da smo zreli, racionalni ljudje in da znamo pravilno oceniti in ovrednotiti zgodovino in čas. Problem Cerkve danes oz. v tej dobi, ki ji lahko rečemo post-novoveška (atomska doba, če želite) je problem iskanja mesta v svetu spričo relativno nenadnega gospodarskega napredka, ki je popeljal družbo v dobo splošnega blagostanja in posledično v dobo užitka. To dalje po logiki vodi v materializem in zaprtost za religioznost, ki je konec koncev nehote rodila to dobo napredka. Doba napredka in preskrbljenosti vodi v družbeno atomizacijo, v surov individualizem, saj organične naravne skupnosti (družina, pleme, župnijsko občestvo) niso de-facto več potrebne za razvoj in prosperiteto posameznika. Posameznik je lahko povsem de-socializiran do svoje bližnje skupnosti, celo države, a je kljub temu še vedno deležen vseh pridobitev in brez težav prosperira. Cerkev sama po sebi ni več potrebna, saj je po logiki liberalne države izrinjena iz svoje privilegirane pozicije na položaj prostočasne dejavnosti za državljanske inviduume.

Krivulja napredka je strma in nedvomno nevidena v zgodovini sveta. V zadnjih sto letih človeštvo napreduje z neprecedenčno hitrostjo, kar terja hitre odgovore, ki pa jih ni moč najti, saj gre po logiki stvari pri vsaki družbi za relativno okostnele strukture, ki nikoli ne predvidijo napredka in so po svojem bistvu reakcionarne in konservativne v izvornem pomenu te besede, torej da skušajo konservirati, ohranjati neko stanje, ki da ga zmorejo ohranjati. A ker je čas linearen, je tudi progresiven, že v najbolj banalnem smislu te besede. Vsaka struktura, ki se vzpostavi in uveljavi začne svoj tek, takoj postane že konservativna in reakcionarna, saj drugačna tudi ne more biti, na drugi strani pa po njej bijejo eksterne in interne sile, ki so bolj ali manj progresivne. Celo strukture, ki smo jih imeli še pred sto leti ali pa pred deset leti za najbolj progresivne, so kmalu po svoji sprejetosti postale reakcionarne in konservativne, v smislu, da so pričele konservirati svoje "stanje" in reagirati na sile, ki so skušale predrugačiti njene strukture. Vzemite marksiste in komuniste, ki smo jih smatrali za najbolj progresivne, njihove okostnele strukture so postale reakcionarne in konservativne ob napadih mladih progresivcev znotraj njihovih vrst, ki so bili bolj progresivni. Poglejte si feminizem in današnjo borbo znotraj njega; konservativno in reakcionarno držo na eni strani in progresivno držo na drugi, npr. do transsekualizma. Poglejte si konec koncev zelo aktualno trenje znotraj slovenske stranke Levica, kjer določen del stranke zavzema konservativno in reakcionarno držo do progresivnega t.i. levega krila stranke. Levo krilo leve stranke imenovane Levica. To je, kakor da bi rekel, da me boli komolec na roki. Smešna medijska iznajdba bi rekli, a je vse kaj drugega! Sam predsednik stranke je ta izraz uporabil za "svoje" progresivce in jih imenoval "levo krilo stranke". Vidite, kako progresivizem ni neka ideologija, marveč stanje stvari? Progresivizem je čas, je razpadanje.

Zato bi bila idealna struktura, taka struktura, ki bi našla odgovor še preden bi se pojavilo vprašanje, ki bi se znala transformirati, se skrčiti, se razširiti, preiti v ofenzivo, v defenzivo, še preden bi se pojavil izziv, problem, oz. sočasno, ko se pojavi, ne da bi karkoli utrpela na svojem bistvu in ne da bi se okrnilo njeno poslanstvo. Vendar je ni, v smislu da bi bila res tako vizionarna, marveč v vsaki obstaja neko seme reakcionarizma, ki je lahko naravnost škodljivo.

Danes mi na desni, mi ki se imamo za resnično kontinuiteto predvojne "desnice", predvojnega staroslovenstva, ki se imamo konec koncev za resnične Slovence, imenujemo tudi "reakcionarne", reakcionarje, kontrarevolucionarje, konservativce itd. Vendar je tako poimenovanje bolj diferenciacija, namerno, konfrontacijsko retorično orodje s katerim se skušamo radikalno ločiti od liberalcev vseh oblik, kakor pa resnično koristno poimenovanje, ki bi realiziralo naše težnje, našo doktrino in naše bistvo. In "reakcija" je pač simpatična beseda, ki se je potem pojavila npr. tudi v internetnem intelektualnem pojavu "neo-reakcije" (NRX). Je beseda v konfrontacijskem, upornem smislu prevzema besede, s katero te poimenuje nasprotnik. Podobno npr. Janez Evangelist Krek, ko na vzlik "Črna garda v kot!" odgovori s "Črna garda iz kota!", ali denimo zapis v tisku med vojno z naslovom: "Zakaj sem vesel, če me zmerjajo z belogardistom in izdajalcem?" A je ta beseda "reakcija", kot sem nakazal zgoraj neustrezen pojem in je morda še najbolj od zgoraj navedenih ustrezen pojem kontra-revolucija, če ta implicira revolucijo, kakor je praviloma vsaka resnična kontra-revolucija revolucionarna, kot npr. protireformacija.

A reakcionarno seme, ki tiči v vsaki strukturi, ki je realizirana, realna, v času, je lahko naravnost usodno. Reakcija, namreč ne implicira nujno negacije, marveč tudi nepravilno transformacijo; implicira nekakšen deficitizem, nekakšen manjek, nekakšno nepravilno spopadanje z zahtevami časa in miselno stagnacijo, ki ni nujno resnična, kakor je očitno iz zgoraj navedenih primerov aktivne (nominalne) reakcije, a tudi je. Reakcija lahko privede do napačnega razumevanja stvari, do postavljanja estetičnih, formalističnih vidikov, pred bistvene. 

Če se vrnemo k Cerkvi, potem je jasno, da je Cerkev sedaj že nekaj desetletij v neke vrste transformaciji, ki jo od nje zahtevajo spremenjeni pogoji in čas sam. Ta transformacija je logična zaradi zelo radikalnih družbenih sprememb, ki jih je s seboj prinesel napredek in je bolj kot ne estetične narave. Danes se nam zdi usodna, prelomna, neprecedečna, zato ker jo sami živimo. Katoličani v stoletjih za nami bodo o njej brali v zgodovini Cerkve in se jim ne bo zdela nič zares bolj drugačna od katerega koli drugega cerkvenega obdobja. A ker jo živimo nas zadeva in mnoge je strah, da se nekaj izgublja, da smo na nezanesljivem terenu, kjer lahko vsi poginemo. Ta strah je za resničnega katoličana neupravičen in ni od Svetega Duha. A vseeno se pojavlja, saj se s tem potencira napad na Cerkev, ki je metafizičen, ki je permanenten in ki bo, kakor verujemo, trajal vse do konca sveta. 

A v resnici je današnji čas bolj kot ne tako pretresljiv za Cerkev, ker je bil prejšnji čas tako svetel za Cerkev in s tem je Cerkev narasla in konec koncev kreirala zahodno civilizacijo. To je pomenilo, da so anrasle njene strukture. Ko se je sočasno z napredkom ta tendenca prevesila v nasprotno stran, je pristala Cerkev pred izzivom, kako ohraniti vse te strukture navzlic realnemu upadu religioznosti in njenega vpliva. In to je, kot smo rekli bistveno. Upad religioznosti je logična posledica napredka, upad vpliva pa je logična posledica laizacije (ateizacije) države oz. posvetnih vladavin. Cerkev je lahko toliko časa moralna avtoriteta in nositeljica moralne moči, kolikor časa obstaja neka vladavina, ki njeno moralno doktrino forsira. Ko tega vladavina ne počne več, postane Cerkev moralni kompas le še za posameznika samega, kar je vzdržno le v prehodni fazi; naposled vladavinska morala postane navzkrižna s Cerkveno in v tej fazi prevlada tista, ki je realno uveljavljena, torej ona v vladavini. To je vsa resnica pravila: Cuius regio, eius religio. Ko nastane ta popolna nevihta (perfect storm), pa je Cerkev pahnjena pred vprašanje, kaj sedaj z vso strukturo, ki je bila skozi stoletja "debelih krav" zgrajena. V vsakem primeru se mora prilagoditi, le da v enem primeru tvega estetične posege, ki zmorejo raniti globlje celo v bistvo, v drugem primeru pa mora enostavno opustiti vse in se skušati skrčiti. Cerkev je izbrala prvo pot.

To ni bila absolutno napačna odločitev, a je s tem pristala v nekakšni shizofreni situaciji, v kateri tvega, da se jo razume za dve nasprotujoči si stvari in ta shizofrenija je vidna pri najbolj ekstremnih polih cerkvene reakcije: modernizma in tradicionalizma. To obdobje bo trajalo še nekaj časa, a se bo na koncu uravnalo v absoluten temporizem, kakor sam to imenujem. Zmagoviti revolicionarni katolicizem, ki bo zopet zamajal temelje sveta samega. A preden se bo to zgodilo, bo morda potreben še večji upad katolicizma, morda bomo gledali žalostne slike propadanja cerkva, ki so jih zidali naši predniki. Samo zmago pa bomo videli tedaj, ko bo država postala katoliška: Cuius regio, eius religio. Dokler tega ne bo je pač vseeno in je napadanje Cerkve češ, da počne nekaj narobe povsem infantilno, saj bodo isti posamezniki tako del brezbožne gnile družbe, kot del Cerkve in nič čudnega ne bo, če bomo v kakem cerkvenem občestvu znotraj gnile, hiperseksualizirane države, morda ponovno slišali za kako seksualno nasilje. Tu je vsa logika. Želite, da bodo cerkvena občestva in "Cerkev" karseda dobra? Aplicirajte kar Cerkev uči na državne zakone in represijo. Pokristjanite, katolizirajte državo! Kakor so jo nekdaj naši predniki, tako je na nas, da danes storimo to mi! A kakor vidimo, se danes preveč katoličani ukvarjajo s Cerkvijo, namesto da bi se z državo in bomo mi že dolgo na onem svetu, preden bodo naši zanamci države spet spravili na katoliške temelje.

"Dalje gre še za to, da si spet osvojimo in pokristjanimo vladajočo kulturo kot tako, ker brez nje bi moral ves trud z izobraževanjem posameznikov še vedno ostati prav bistveno pomanjkljiv. Tisoče in desettisoče ljudi lahko posamezno poučujemo in pridobivamo za resnico, in vendar vse to ne zadošča, da bi duhovno podobo družbe obnovili v smislu krščanstva. Le tedaj smemo upati na resničen uspeh, če tudi duha in vse področje duhovnega življenja in celotnega kulturnega delovanja spet iztrgamo zlim silam in podredimo dobrim.

Družba tako dolgo ni pokristjanjena, dokler je še posameznikom — in naj bi bili še tako številni — vsakikrat potreben junaški odpor proti celotni kulturi okrog njih, ko hočejo biti kristjani in krščansko živeti. Dokler šolski zakoni in uradni učni načrti, javni pouk in univerze, učene družbe in znanstveno življenje skoraj načeloma nasprotujejo, dokler iz vodilnega leposlovja in tiska, iz gledališča in kina, radia in umetnosti, iz splošnih veljavnih nravnih nazorov in iz mode veje tako zelo nekrščanski duh, moremo govoriti o zopetni osvojitvi družbe za Kristusa in za njegovo kraljestvo le v omejenem obsegu."

-Adalbert Bangha

Če se sedaj spet vrnemo na začetek na štiri začetne točke, kar se tičejo t.i. "spolnih zlorab" lahko ponovimo, da je družba zaradi napredka hiperseksualizirana, kar je povsem logičen produkt razbrzdanosti in neomejenega udobja. A ker je seksualnost sama po sebi nekaj zelo nizkega in za človeka inherentno sramotnega, se ponavadi to seksualno deviantnost in nasilje fetišizira in uporablja za učinkovito napadanje, v tem primeru Cerkve. A Cerkev ni zunaj družbe, marveč znotraj nje in nanjo zaradi sistemske ateizacije družbe, nima nobenega realnega vpliva. Človek je inherentno padlo bitje, ki potrebuje samoomejevanje preko družbenih struktur, kadar teh vzvodov ni in je pospeševana celo nasprotna, t.j. živalska instinktivnost pa teži k udobju, ki vodi v gnilobo. Ker je človek v družbi in je Cerkev del družbe, se logično pojavlja tovrstno seksualno nasilje razpršeno po vsej družbi, torej tudi v Cerkvi.



nedelja, 25. junij 2023

Intelektualna stagnacija - Strastno ljubiti Državo 6.

Velika težava na današnji desni metapolitiki je ta, da so vsi njeni glasovi in različni centri, okrog katerih se grupirajo desne pozicije in desne alternative, same po sebi intelektualno reakcionarne v najslabšem pomenu te besede in da ne zmorejo nobenega novega preboja v misli. Vsa njihova naziranja so nenehno ponavljanje enih in istih zaključkov, ki jih tudi sami niso sposobni razložiti, ali pa se docela zanašajo na tujino, da od tam črpajo "nove" ideje iz tamkajšnjih intelektualnih centrov, ali pa da skušajo z nekakšno samo-prevaro prodajati preteklost kot nekakšno bodočnost.

Ampak pravi intelektualni preboj se vrši ravno tam, kjer smo sposobni prevprašati dejstva, ki nam jih ponujajo dvorni žreci in "demokracija" kot takšna in se bodisi obrnemo zoper njih, ali pa jih sprejmemo iz svoje lastne racionalizacije in vsled lastne doktrine. Tako denimo je bilo nujno, da je na desni metapolitiki prišlo do popolne zavrnitve zaveznikov med drugo svetovno vojno in do poenotenja, da so zavezniki tisto prvinsko zlo, ki je doprineslo do moralnega uničenja Evrope. Še pred desetimi leti vsi niso bili takšnega mišljenja. Mnogi na desni metapolitiki so še vedno "prižigali kadila" zaveznikom. Danes ni resnega "intelektualca" na desni metapolitiki, ki bi si drznil hvaliti zaveznike.

Druga podobna stvar se je zgodila na širšem, lahko rečemo globalnem področju zgodovinopisja in nasploh družbe. To je stvar križarskih vojska. Ta tema je bila nekdaj, poleg inkvizicije, najbolj priljubljena retorična puščica, ki so jo liberalci in vzhodnjaki vseh vrst metali zoper krščanstvo, katoliško Cerkev in zahod. Danes že obstaja konsenz, da križarske vojne niso tisto, za kar se jih je toliko časa prikazovalo. Danes redko še slišite o križarskih vojnah; ta retorični nastavek uporabi vsake toliko le še kak zares moljast intelegent, ki je bil predolgo zaprt v svoji kamri. To historično hiperbolo so nam denimo pomagali razbiti t.i. novi ateisti (new atheism), ki so naredili premik iz ateističnih generalizacij v fokusirano ocenjevanje religioznih izrazov. S tem so do neke mere izvedli historično revizijo in korigirali napačno videnje tega zgodovinskega pojava. To nam je koristilo, tako kot ves novi ateizem, katerega derivativna funkcija, sicer povsem nehotena, je bila vznik intelektualnega anti-ateizma in naposled t.i. neoreakcije, internetnega temnega razsvetljenstva in naposled alternativne desnice in drugih marginalnih desnih grupacij. 

Do tega je pripeljalo kritično, nezaokvirjeno mišljenje, ki je sicer samo po sebi slabo, ker pogosto rojeva slabo. A zavedati se moramo, da smo v dobi samozavedajočega in samoozaveščenega se demosa, ki je sprejel nase breme, da določene reči avtonomno sprejme, ne da bi to instinktivno ali (zunaj sebe) avtoritativno bilo terjano od njega nezavedno in s silo, ki se ji brez ugovora podvrže. Zato smo, hoteli ali ne, v dobi, ki je doba človeške neinstiktivnosti, v dobi vse večje distance človeka od silnic, ki bi ga določale, omejevale in usmerjale. Človek se vse bolj osvobaja vsake tipično človeške določenosti in zato vse bolj pogosto potrebuje razumski, neinstiktiven in hoten korak do tistega, kar je res in kar je prav.

Če je nekdaj človeka že sama okolica, najsi bo naravna ali družbena vlekla k dobremu, instiktivno človeškemu in pravičnemu, saj je bil podvržen silnicam, ki so ga omejevale in se je kalil iz ponižnosti in pomanjkanja v dobrega človeka, danes temu ni več tako in poklicani smo, da sami sebe zavestno omejujemo, zavestno premagujemo udobno in slabo ter težimo k dobremu, pravemu. Zato je to doba torej, ki nas sili da smo kritični in da v mislih ne stagniramo, marveč iščemo in skušamo razumeti.

Tako se mi zdi v današnjem času največji problem desnice v tem, da miselno stagnira, da ne zmore nobenega intelektualnega preboja. Vsake toliko se očita, da je bila stara katoliška desnica in da so bili katoliški intelektualci reakcionarni pri čemer je prisotna implikacija, da je bila to gnila banalna reakcija, ki je samo skušala ohraniti pat položaj. A to je daleč od resnice. Ona reakcija je bila intelektualno smela, revolucionarno protirevolucionara, aktivno transformacijsko reakcionarna, ki je sicer res imela nekatere defetistične elemente v sebi, ki so ji parazitirali znotraj nje in jo skušali odvrniti od njene aktivne vloge v svetu. A današnji desničarji so reakcija v najslabšem pomenu te besede, da o katoliških "aktivistih", najsibodo "moderni" ali "tradicionalni" niti ne govorimo. Vedno mi pride v spomin dr. Aleš Ušeničnik in njegovo naziranje o kapitalizmu, ko slišim pametovanja katoliških liberalcev ali "tradicionalistov" o socializmu, če želi država pomagati državljanom, ali ko se povečajo plače zdravnikom.

Aleš Ušeničnik je naravnost terjal smrt kapitalizma. Danes menijo, da so bili naši katoličani ujetniki dihotomije, dualizma, najsibo ekonomski ali politični ali celo moralni. Vendar ne. Katoliška misel, slovenska metapolitika, gnana od Mahničeve terjane samorefleksije, razkrinkavanja neresnic in predvsem polresnic, je rojevala zares "napredno" intelektualno silo, če z "naprednim" mislimo zares čas presegajoče, kontra-revolucionarno in kontra-stagnacijsko, rekli bi celo: kontra-reakcionarno. A ta misel je bila zares aktivna, presnavljajoča, bila je kritična afirmacija in ne kritika zavoljo kritike same, kakor se pojavlja kasneje v emigraciji ali katoliški misli.

Zato je naša misel danes lahko le mahničevska in ušeničnikovska, ali pa bomo stagnirali. Tega mnogi ne razumejo. Kdor želi črno-bele odgovore, dualističen pogled na svet, tega ne razume. Ti bi radi, da vedno obstaja patetična dihotomija. Po otročje naj bi idealizirali eno in demonizirali nasprotno. Naj ne bi verjeli v radikalno in fundamentalno človeško ničevost in nezadostnost in bi verjeli v človeško absolutno dobro, ki ga kvari neka slaba eksterna sila. A marsikaj je absolutno slabega, nič pa ni absolutno dobrega, kar prihaja od človeka samega. Zato so tako vsega zaničevanja vredni ti, ki si ustvarjajo neke toteme v obliki sorošev in who-jev. Ti, ki menijo, da nas skuša zasužnjiti elita, neka zunanja sila in ki idealizirajo vse, kar nam je tujega in demonizirajo vse, kar nam je bližnje. In zopet, bi ob tem oni verjetno skušali to kritiko zbanalizirati v dihotomijo: kritika kritike bližnjega pomeni idealizacijo bližnjega. Ne. Tu je že zgrešena poanta in dokaz miselne stagnacije. Vse se začne in konča v posamezniku. Ljudje, ki so protestirali spričo nošenja mask, regulacije gibanja so ljudje, ki niso protestirali ob nenadzorovanem priseljevanju tujerodnih ljudi v evropske države, ob nasilju tujerojakov po zahodnih mestih. Ljudje, ki se postavljajo z odstranjevanjem naravovarstvenih aktivistov sestavljenih iz žensk in starcev s cest, so ljudje, ki ne odstranjujejo nasilnih tujevercev in tujerojakov s cest. 



petek, 7. april 2023

Postno razmišljanje 2023

Takoj, ko smo se izvili iz epidemije, ki so jo ena za drugo razglašale vse svetovne države, smo postali priča vojne. Rusija je napadla Ukrajino in strah pred rehabilitacijo in normalizacijo t.i. evropske vojskovalnosti je vodil v zelo eksplicitno podporo Ukrajine. V Ukrajini se borita Rusija in zahod oz. Amerika, tako poslušamo že dolge mesece. Morda res. Res v smislu, da zahod ne ve čemu ne bi pomagal pri šibitvi  samo-vase zagledane ruske zaletavosti. Če kaj, potem moramo priznati, da smo Evropejci izrazito bojeviti in vojskovalni ljudje. Koliko vojn in spopadov beležimo v svoji zgodovini in NATO ter Evroska unija, če nič drugega sta prinesla relativno stabilen mir, a kdo more garantirati, da se naša vojskovalna nrav ne more zopet oglasiti. Zato zelo previdno na zahodu počnejo kar počnejo. Včasih se posmehujemo Nemcem in njihovemu ničvrednemu samozatajevanju, strahu pred fantomskim neonacizmom, drakonskim zakonom proti zanikanju holokavsta, a lahko tudi obenem razumemo. Kajti Nemec se boji, da se v njem vzbudi spet ponovno tisto, kar se trudi zatajiti. Ali je to prav ali ne, je drugo vprašanje, vendar je razumljivo. Razumljivo torej, zakaj je v tem primeru vojna v Ukrajini bolj problematična od neke vojne na bližnjem vzhodu.

Kajti to čemur na tem mestu naklanjamo veliko pozornosti je vprašanje svobode, resnice in narative povezane s tem pojavom: tako epidemije kot sedaj vojne. V vsakem primeru in v vsaki novi krizi, ki se porodi pred nami, se pokaže kako velike težave imamo z resnico v smislu tistega družbenega veziva, ki je dololočeno in ki usmerja državo kot narod v skupno doživljanje sebe, sveta in svoje usode. Liberalna država enostavno ni sposobna najti odgovora na hiper-informacijsko dobo v kateri se nahajamo in tako jo najedajo razne sile znotraj nje same. Na to se opozarja že dolga leta. Toleriranje organizirane drugačnosti, sistematičnega getoizma vodi v partikularizacijo družbe, v neobvladljive socialne tvorbe, ki lahko slednjič pomenijo popolno predrugačenje take države. To obstaja sicer še vedno v teoriji, v praksi pa se kaže, a še ni zares izvedeno do konca in  zato so mnogi tako radi pahnjeni v dvom ali gre pri liberalni državi v njenem nespretnem soočanju z identiteto: na eni strani hiper-identiteto določene populacije in na drugi strani za negacijo vsake smiselne identitete; sploh zares za fundamentalen problem, ali pa gre bolj kot ne za apokaliptično prerokovanje.

Če pogledamo v države, ki imajo s tem največ težav, tudi sami mnogokrat ne moremo vedeti kako zelo je izjema predstavljana kot pravilo in kolikšen je razkorak med metropolami in morebiti še zdravim zaledjem. Vse prevečkrat se kaže, da so mnoge države že izgubljene in upamo lahko le, da smo preveč črnogledi in da nacionalna država kot taka še zmerom more obstati. Vendar se moramo zavedati, da nacionalna država konec koncev ni brez alternative in da je tudi sama produkt časa in obdobja.

Vendar kar nas bolj kot narativa v teh dveh primerih epidemije in vojne tokrat zanima je nekaj drugega, je vprašanje namreč nečesa čemur človek težko nadane ime. Namreč strah pred vojno, pred epidemijo ali fantomskim skorajšnjim zasužnenjem, ki se je razodelo ne le na levi strani, marveč na desni, celo na tisti desni, ki naj bi predstavljala skrajno, radikalno desnico, s posebno, lastno perspektivo, je pokazalo bistven problem zahodne družbe in človeka.

Kajti kaj je bistvo človeka, kaj je smisel človeka, človeškega življenja? Katoliška tradicija nam odgovarja, da je smisel človeka ponižno premagovanje tuzemskih težav in skrb za posvečevanje lastnega bistvovanja, najsi bo v delu ali odnosih do drugih ljudi. Kakšen strah pred prihodnostjo in kakšna otožnost po preteklosti. Človek živi v času in je hote ali nehote najbolje opremljen za čas v katerem se nahaja, zato je vsako izstopanje iz svojega časovnega okvirja v neke sentimentalistične fantazije o prihodnjih ali preteklih časih, v resnici neavtentičnost in negacija lastnega bivanja, ki se živi v trenutku, v sedanjosti. Posvečevati moremo namreč v danem trenutku le trenutek v katerem se nahajamo. Preteklost je minila in prihodnost je neizpolnjena obljuba. Zato človek korenini v trenutku in v prostoru.

Zato je naš tradicionalen pogled v resnici zdravo-individualističen je usmerjen v zgoraj in v znotraj. Človek sprejema svojo usodo fundamentalno kot božjo voljo in skuša vdano prenašati težave, povezane s to določenostjo. 

Kako smešno torej, da poslušamo kdaj od onih, ki naj bi predstavljali tradicijo o zasužnjevanju in svobodi, v oziru na državo, na skupnost, ali morda celo na ves svetovni red. Zahtevali bi od njih dokazila, da so njihova prizadevanja upravičena, ali pa niso zgolj okužba s tistim, čemur se reče: libertarizem. Ljubezen do neomejene svobode, kot uravnavateljice dobrega in pravičnega, ki je absolutno nekatoliška in konec koncev ne-desna, se nam danes prodaja kot neka zdrava dobrina na desnem, celo desno-alternativnem polu.

"Kadar se ti slabo godi in si v stiski, tedaj je čas za zasluženje."

"Če praviš, da ne moreš veliko trpeti, kako boš nekoč prenesel ogenj v vicah?"

-Tomaž Kempčan

A vprašanje je, če so ti posamezniki in skupine kdaj brali, poslušali in razumeli pristno katoliško bistvovanje, kakor se je izrazilo v naših prednikih in zgledih. Ali so kdaj razumeli, kako ničev je ponos in kako zmagovita je ponižnost. Od kje neki se je svoboda in nebrzdana skrb za čimvečje blagostanje posameznika, preprodala kot tradicionalistična ali celo katoliška vrednota?

Kdaj smo vsi mi pahnjeni v to skrb, v ta strah. Bivajoči v svojih kratkih življenjih, ki pomenijo en sam utrip stvarstva, se obremenjujemo s sto in eno rečjo na etničnem, etičnem, političnem in družbenem področju, namesto da bi pogosteje svoj pogled ponižno uprli v svoje delo, svoje življenje in bojevali ta svoj boj do konca. Kakšna ponižna vdanost, kakšno samozatajevanje žari iz zgledov naših prednikov, svetnikov, devic in cerkvenih očetov, nas pa naj bi skrbelo ali so se ledeniki že stalili in ali je v Britaniji ostal še kak belec.

To so grozljive stvari, jasno nihče ne more ostati ob tem ravnodušen, a vsaj v postnem času kdaj pomislimo kako hitro je konec človekovega življenja in kako večnost nima konca. To ne pomeni zahteve po pasivnosti, zatekanju v zaščitena območja zunaj vrveža sveta, to kdor ta projekt spremlja razume. Mi smo prvi, ki pravimo: političnost, revolucionarna in radikalna preosnova lastnega življenja v orodje (re)akcije. Pomeni le pravilno prioritiziranje, pravilno hierarhijo stvari.

Borba! Nenehna borba! A razumevanje ničevosti in končnosti. Umrl bom in bom sojen ne glede na to ali se bodo stalili vsi ledeniki in ne glede na to ali bo v Britaniji ostal še kak belec.

Ponižnost in vdanost, vsakodnevno ponižno sprejemanje vsakovrstnih križev. To je borba in v tem je zmaga ne pa v kritiziranju škofov in papeža, ne pa v spotikanju nad slabimi duhovniki. Nobena napaka drugega ne relativizira tvoje napake in vsak bo le zase odgovor dajal.

Kakšna svoboda neki, kakšno zasužnenje, ko pa si suženj svojega mesa ali svojega ega. Nobena svetovna vlada, noben svetovni gospodarski forum te ne bo mogel zasužnjiti bolj, kot zasužnuješ samega sebe. Če pa se iztrgaš lastni sužnosti, te tudi nič druega ne bo moglo zasužnjiti, saj boš zmogel vrednotiti vsako težavo in vsako preizkušnjo v pravilnem in treznem gledanju. Kajti vse mine.

"Popolna zmaga je namreč zmagoslavje nad samim seboj."

"Sin marljivo skrbi za to, da boš povsod in pri vsakem dejanju ali zunanjem opravku notranje svoboden in sam svoj gospod in bodo vse stvari podrejene tebi, ne pa ti njim: kot gospodar in krmar svojih dejanj, ne kot suženj in najemnik, ampak osvobojen in pravi Hebrejec, ki prehaja v delež in svobodo Božjih otrok (prim. Rim 8,21): ti stojijo nad zdajšnjim in se zazirajo v večno; minljive reči gledajo z levim očesom, z desnim pa večne; časne reči jih ne priklepajo nase, temveč imajo oni na povodcu nje, da jim lepo služijo, kakor je uredil Bog in določil najvišji Stvarnik, ki v svojem stvarstvu ni pustil nič neurejenega."

-Tomaž Kempčan

sobota, 4. februar 2023

Svoboda, relativizem in narativa

Na tem projektu zdaj že dolga leta, (gledano internetno-časovno, kjer se stvari zelo pogosto menjajo) opozarjamo na nekaj ključnih reči, ki smo jih skozi ta leta logično utemeljili. Kritika demokracije v smislu fundamentalne kritike numerokracije na eni strani in minorokracije nas vodi v fundamentalno kritiko svobode same. Naša kritika demokracije se razlikuje v tem, da smo mi demokratje v smislu, da pristajamo na to, da je čas za vladanje in soodločanje demosa oz. ljudstva ali državljanov, vendar ne v smislu, da bi ljudstvo samo moglo imeti pravico vladanja iz sebe ali, da bi pristajali na vlado števila. Smo v času demosa, ki je dobil nase to breme, da nima nad sabo več vladarja, ki bi ga izključeval iz odločanja, a obenem obstaja fundamentalno bistvo, ki daje bit temu demosu. Narod je narativa in država rodi narod. Država pa so lahko samo ljudje sami. Odčaranost sveta jim nalaga breme, da jasno vidijo narativo, ki jih je ustvarila in katero morajo soustvarjati kot tvorci te iste narative.

Svoboda tako je torej glavni problem človeka. Človek postane zrel, ko zna pravilno ovrednotiti svojo svobodo, ko razume, da mora v socialnih okoliščinah ravnati na način, da zagotovi sebi in drugim čim manj hudega. Isto velja za človeka kot državljana in za državo samo. Če se nekoč nadejamo političnih sprememb ali vsaj radikalno aktivnih premikov, potem moramo razumeti tudi čas. Zato je za svobodo druga stvar s katero se tu ukvarjamo tudi čas in zgodovina. Zgodovina namreč kot linearnost biti posameznika in naroda. A ker je čas linearen je tudi nujno progresiven in vsaka statičnost je lahko le navidezna. Družbeni sistemi tako ne morejo ostati uveljavljeni, vkolikor niso permanentno vojskujoče se, naravnost revolucionarne.

Iz tega zhaja tretja stvar, ki pa je relativnost in relativizacija v posameznikovem življenju in narodu. Namreč velik problem konservativne strani oz. desne t.j. katoliške, tradicionalno-desne itd. je v tem, da ne razume časa in njegove progresivnosti, zato pa tudi ne razume duha časa in relativnosti človekovega bivanja in kratkomalo relativnosti funkcionalne resnice. Problem vere v objektivnost in absolutnost je v derivaciji pasivnosti in stagnacije. Kdor veruje, da je resnica objektivna in absolutna, pogosto tudi veruje, da je ta resnica funkcionalno vedno zmagovita. Vendar je to usodna zmota. Če je nekaj črno, je lahko le črno in ne more biti hkrati belo, vendar pa v mraku človek lahko funkcionalno tretira to isto stvar za modro in s tem ta stvar postane funkcionalno modra, četudi je objektivno črna.

Zato moramo ločiti objektivno resnico od funkcionalne resnice. Mi danes naravnost moramo biti relativisti, v smislu, da smo pripravljeni resnico forsirati, kakor da bi implicitno menili, da ni objektivne resnice, kajti le tako bomo zmožni iztrgati se otopelosti in stagnaciji, s katero je okužen konservativizem.

Kdor se spominja stare internetne desnice pred alternativno desnico in neoreakcijo, potem se spominja, kako izčrpana in brezperspektivna je ta desnica. Pojdite še danes in prisluhnite kakemu srečanju mladih konservativcev. To so dolgočasna trkanja na prsi in festivali povzpetnikov. Oni ne gorijo za stvar, ker nimajo za kaj goreti. Njihovo prepričanje o zasledovnaju objektivne resnice in objektivnega stanja stvari, ki se ga da utemeljevati v odmevajočih marmornih hodnikih absolutne in objektivne resnice, izvajane iz Bog ve kje, jih dela ideološko pohabljene in obsojene na to, da se pridružijo strankam seniorjev, ki v svojih tekstovnih zmazkih ne zmorejo drugega kot permanentnega pritoževanja zoper podivjano levico. Kje pa je njihova podivjanost za njihovo objektivno in absolutno resnico? Ni je, ker menijo, da je takšna resnica ne potrebuje, ker je pač razvidna in vse-premagujoča. In postojanka za postojanko padajo v njihovi na objektivni in absolutni resnici grajeni družbi. Čemu? Zaradi zlobnih bogatašev, zaradi študijskih programov, zaradi financerjev iz tujine? Ne, ker sami niso sposobni forsirati svoje resnice, ker menijo, da je ni potrebno forsirati, saj je tako absolutna in objektivna, da ne potrebuje drugega kot nekaj seniorskih klubov in dva ali tri časnike.

In v tem je praktično problem vse desnice, najsibo prevladujoče - strankarske, najsibo marignalne, alternativne. Ena in druga je tako zelo prepričana v absolutno, objektivno resnico, da je povsem hendikepirana v kontemporarni (meta)politični areni. Na smrt prestrašena besede relativizem, se vsa pasivna in resignirana oklepa razvidnosti, objektivnosti in absolutnosti stvari. Vendar kje je zmagovitost te objektivne razvidnosti, te absolutnostne resnice? Menda v prihodnosti, tako pravijo. Na koncu resnica zmaga. Da, tu se popolnoma strinjamo. Če je nekaj takšno in takšno, je takšno in takšno, četudi nekdo pravi, da je drugačno. A življenje se ne živi na koncu, ker je čas in je zgodovina in sta linearna. Živimo danes in danes nam je pomembno kaj je kaj. 

Zato je nujno, da smo tudi mi funkcionalni relativisti. Funkcionalni relativizem ne negira objektivne resnice. Pomaga nam le, da zmoremo razumeti, da objektivna resnica sama po sebi ni nujno funkcionalna in posebej v družbenem, političnem in socialnem določevanju ne vpliva na regualtiven način, marveč potrebuje, da se jo forsira. 

Tako lahko torej ločimo tri resnice oz. nivoje resnice. Prvi nivo je objektivna resnica. Torej, da nekaj je oz. je takšno, kakršno v resnici je. Resnica v sami sebi, ne glede na opazovalca. Drugi nivo je sprejeta resnica. Torej tisto, kar se smatra, da je resnica na ravni družbe ali sploh doživljanja sveta. Torej neke vrste dekodiranje resnice ali zgolj t.i. razvidna resnica, torej tisto, kar opazovalec smatra, da je objektivno resnično v oziru na širši konsenz. In tretji nivo je funkcionalna resnica, torej je tisto, kar smatra opazovalec, da je resnica in skuša forsirati to resnico kot sprejeto resnico.

S tem ne negiramo, da obstaja objektivna resnica, marveč le, da je lahko resnica sprejeta, dojeta in dekodirana le vkolikor je forsirana na način funkcionalne resnice. Resnica zares postane resnica šele, ko je forsirana in aplicirana. S tem dobi resnica poleg svoje objektivnosti in absolutnosti tudi atribut dojetosti in aplikabilnosti. Zato nam torej objektivna resnica nič ne koristi, če ji nismo sposobni odmeriti prevladujočega mesta. V tej funkcionalni relativizaciji resnice torej leži naš relativizem, ki izvira iz razumevanja časa. 

Kajti če ne razumemo relativnosti resnice oz. funkcionalne relativnosti objektivne resnice, potem smo docela hendikepirani v družbeni, socialni in (meta)politični borbi. Zanašamo se objektivno resnico, ki da bo že na koncu vse prav uravnala in prepuščamo bitko onim, ki razumejo, da se resnico določa, forsira in aplicira. Zato sem pred časom zapisal, da so prešli časi, ko smo lahko nad relativizmom vihali nosove. Namreč objektivnost resnice, ko je le-ta funkcionalno forsirana iz tretjega nivoja proti drugemu nivoju, zares postane tudi evidentna objektivna resnica in daje lažen videz, da je njena prevalentnost plod njene razvidnosti in objektivnosti, ne pa hotenega forsiranja funkcionalne resnice, ki sistematično afirmira to objektivnost te objektivne resnice, kakor se izraža skozi funkcionalno resnico.

Večina reči, ki jih smatramo kot objektivne resnice na naši desni, so tovrstnega videza zaradi forsiranja funkcionalne resnice kot aktivnega metapolitičnega dekodiranja in apliciranja objektivne resnice. Resnica je lahko objektivna, a vkolikor ni forsirana in aplicirana je nefunkcionalna.

Problem resnice po tem pojmovanju, je kot je tu razvidno, kompleksen in sofisticiran problem. Po tem pojmovaju je objektivna resnica lahko zares dojeta in tako tudi uveljvaljena, le vkolikor je efektivna, ta pa se nujno določa, forsira in aplicira. Rečeno še drugače: resnica je hotena. 

Politični, družbeni in socialni angažma tudi ni nič drugega oz. dejansko postane suveren in konsistenten, ko gre za forsiranje resnice v svet, v okolico. Vkolikor tega forsiranja ni, tega angažmaja ni, potem lahko rečemo, da gre za stagnacijo, za prepuščanje odločanja o resnici nekomu drugemu.


 

Namreč težava je v tem, da je logično vprašanj, ki se tičejo resnice nešteto in da so različnih kompleksnosti. Lahko imamo zelo enostavno vprašanje, ki se dotika nečesa zares direktno izkustvenega, denimo ali je voda mokra in ali je sneg bele barve, lahko pa se pojavijo težja, kompleksnejša, bolj sofisticirana vprašanja, kot npr. ali je spol biološko določljiv in ali osnovno bazo družine predstavljata moški in ženska ali ne. Potem pa imamo še kompleksnejša vprašanja kot npr. ali obstaja tisto, čemur rečemo "skupno dobro" in če, kaj je to.

Že pri vprašanju mokrosti vode je jasno, da gre za neke vrste konstruirano objektivnost. Da lahko izrazimo kar mislimo s tem, kaj je voda, kaj je mokro in kaj pomeni, da "je", potrebujemo transformacijo naših misli v pojme in dalje v besede, v jezik. In ta pomislek se zdi banalen celo nesmiseln, a čim kompleksnejše pojme uporabljamo, bolj razumemo resničnost tega pomisleka.