Poudarek iz enega od uvodnikov dr. Janeza Evangelista Kreka in spodaj celoten uvodnik, v katerem zelo neposredno oponira še danes onim, ki častijo bogataše.
"Samo da bi ne bilo zdrave pameti in da bi ne bilo katoliške cerkve odločnih določil o zamenjujoči in razdeljujoči pravičnosti! Ta dva sovražnika se ne dasta ugnati.
Zdrava pamet pravi najprej, da na tem ni kar nič, koliko je v državi denarja, marveč kako je razdeljen. Četudi nimamo v deželi nobenega milijonarja, bodisi tudi nobenega, ki bi premogel 100.000 gld., nič ne dé, če le nikomur ni treba stradati, če le vsak, kdor hoče delati, pošteno lahko preživi sebe, svojo družino in se preskrbi za starost, tako sodimo mi stari Kranjci. Milijoni, katerim moramo z žulji svojih rok in z uporabo vseh svojih moči prislužiti vsako leto ogromne obresti, niso naš dobiček, marveč naši odiralci. Kaj me brigajo tisočaki, ki jih nimam in s katerimi me tisti, ki jih ima, le stiska in tlači? Kaj pomagajo vse Rotschildove in še Hirscheve milijarde po vrhu, če pa ljudstvo vedno bolj strada, če vedno bolj peša duševno in telesno, če se smrtonosne bolezni zaradi lakote vedno bolj širijo? Torej za blagostanje kake države ni tolike važnosti prvi del narodnega gospodarstva — o proizvajanju blaga, ni drugi del — o kroženju blaga, marveč tretji — o razdeljevanju blaga."
Dr. Janez Evangelist Krek, 1895
Načelno vprašanje narodnega gospodarstva
Shoda slovenskega katoliškega delavskega društva na Brezju se je spomnila tudi Grazer Tagespost dne 8. t. m. Ob kratkem cabne v svojem dopisu ob klerikalce in ob radikalce, potem se pa izpodtika vzlasti ob predlogu, naj si osnujejo blejski, bohinjski in obtržiški kmetje vsaki svojo gospodarsko zadrugo, da se ubranijo tujim kapitalistom. Na koncu pa pristavlja besede: So bringt man wohl kein Geld ins Land.
Nikakor ni namen tem vrsticam bojevati se proti Tagespošti. Ta je sama prevelika revka, ki v potu svojega obraza gara svojo liberalno cizo za drugimi liberalnimi 'tajseljni', dokler ji ne zmanjka sape. Ž njo se ne izplača noben boj. Toda njena zadnja opazka je načelno značilna za ves liberalizem in je temelj novodobni narodno-gospodarski znanosti. Zato se pečamo ž njo.
Misel, iz katere izvira, je tale: Za blagostanje kake države, dežele ali naroda je merodajen denar. Čim več zlatega in srebrnega denarja ima, tem srečnejši, tem popolnejši je v gospodarskem oziru.
Prvi jo je skušal znanstveno utemeljiti Francoz Colbert (✞ 1683), ki se navadno imenuje stvoritelj tako zvanega merkantilnega gospodarskega sestava ali merkantilizma; ta mož je trdil, da je vrhovni državni gospodarski namen — ugodna trgovinska bilanca.
Država mora zato posebno podpirati veliki obrt; za poljedelstvo se ji ni treba mnogo brigati. Da pa se more razvijati obrt, mora država skrbeti, da ima kolikor je največ mogoče zlata in srebra. Zato mora strogo prepovedati izvoz teh dragocenih kovin in ga zabraniti z varstveno carino. Tak je ob kratkem Colbertov merkantilizem.
Adam Smith, oče tako-zvanega klasičnega narodnega gospodarstva, ali bolje mešetarskega liberalizma, se je ustavil Colbertu, a njegov boj je bil le navidezen. Načelo, da se bogastvo in blagostanje merita po denarju, je ostalo in živi še dandanes ne samo v Tagesposti, marveč v vseh liberalnih gospodarskih teorijah in v praksi vsega našega javnega življenja.
Saj pričenja Adam Smith svoj narodno-gospodarski načrt s tem, da išče sredstev, ki so sposobna obogatiti državo. In mej ta sredstva šteje ta pretkani Anglež: delitev dela, obrtno in trgovinsko slobodo, slobodno preseljevanje, urejen kredit in sloboden boj mej tistimi, ki ponujajo svoje blago, (kamor šteje tudi delavsko moč) in mej tistimi, ki je kupujejo Temu slobodnemu boju pravimo z drugimi besedami slobodna konkurenca.
Dobro vemo, da se ta mož norčuje iz tistih, ki trde, da je narodno blagostanje v denarju. Na navedenem mestu pravi naravnost, da je denar le majhen in sicer najmanj rodovitni del narodnega bogastva. Dobro nam je tudi znano, da Smith prisvaja izvor blagostanja — delu . V toliko se sme tudi po pravici šteti mej Marksove somišljenike, toda kedor pazno zasleduje ves Smithov sestav, kedor premišlja posledice, ki jih morajo roditi našteta sredstva v javnem gospodarstvu, mora že a priori priti do zaključka, da po njegovih načelih izgublja polagoma delo svojo veljavo in jo dobiva denar.
Dejstva naših dnij, ki jih vedno lahko gledamo pred seboj — socijalni nered v proizvajanju in v porabljevanju pa tudi slepcu spričujejo, da je Smith glede na načelo o denarju zvest pristaš Colbertov in — magari tudi "Tagespošte".
No, sedaj bi se mu v obče ne bilo treba sramovati; svoje vrste ljudi bi dobil na vseučiliščnih stolicah, pri vladnih mizah, v zbornicah, v tovarnah, na borzi, pri bankirjih, v gostilni, na ulici. Statistični uradi, ki objavljajo množino zlata in srebra, ki jo ima nekaj židov zaprto v svojih kleteh — za "narodno bogastvo", ki merijo srečo in zadovoljnost po razmerju z uvozom in izvozom, bi mu bili brez dvojbe v največje veselje.
In če bi si še dal prevesti iz Neue Freie Presse in ob dolgem času tudi iz Tagesposte kak znamenit članek, kako žalostno bo sedaj na Dunaju, ko ti preklicani antisemitje s svojim srdom proti kapitalizmu uničijo vsega špekulacijskega duha, vso podjetnost, potem bi bil stari Adam brez dvojbe do solz ginjen.
Samo, da bi ne bilo zdrave pameti in da bi ne bilo katoliške cerkve odločnih določil o zamenjujoči in razdeljujoči pravičnosti! Ta dva sovražnika se ne dasta vgnati.
Zdrava pamet pravi najpreje, da na tem ni kar nič, koliko je v državi denarja, marveč kako j razdeljen. Če tudi nimamo v deželi nobenega milijonarja, bodi si tudi nobenega, ki bi premogel 100.000 gld., nič ne dene, če le nikomur ni treba stradati, če le vsak, kdor hoče delati, pošteno lahko preživi sebe, svojo družino in se preskrbi za starost, tako sodimo mi stari Kranjci. Milijoni, katerim moramo z žulji svojih rok in z vporabo vseh svojih močij prislužiti vsako leto ogromne obresti, niso naš dobiček, marveč naši odiralci. Kaj me brigajo tisočaki, ki jih nimam in s katerimi me tisti, ki jih ima, le stiska in tlači? Kaj pomagajo vse Rotšildove in še Hirševe milijarde po vrhu, če pa ljudstvo vedno bolj strada, če vedno bolj peša duševno in telesno, če se smrtonosne bolezni zavoljo lakote vedno bolj širijo? Torej za blagostanje take države ni tolike važnosti prvi del narodnega gospodarstva — o proizvajanju blaga, ni drugi del — o kroženju blaga —, marveč tretji — o razdeljevanju blaga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar