Vojna v Ukrajini? Ah, kakšna vojna v Ukrajini, so nam rekli uradni "nacionalni" slovenski mediji, ko so spraševali Kijevčane po ulicah, medtem ko so Rusi v desettisočih taborili pred ukrajinsko mejo, pri nas "vojna v Ukrajini" traja že sedem let, nobene vojne ne bo in se je ne bojimo. Amerikanci so zastavili svojo kredibilnost in tajne obveščevalne podatke predali javnosti, da se ne bi kdo mogel sprenevedati, da ga je ruska invazija "presenetila". In do vojne je prišlo. Povsem slovansko azijatski slovanski rešitelji in zavetniki bele rasne identitete, branilci onečaščene bele rase s strani zahodne degeneriranosti, so prešli v protiofenzivo proti nacizmu. Da, takšna artikulacija se je našla 24.2.2022 na uradnem nacionalnem slovenskem mediju: "Tudi oborožene sile proruskih separatističnih republik Doneck in Lugansk so ob pomoči ruske vojske prešle v protiofenzivo..." Kar naenkrat so potihnili tisti dežurni objavljevalci slik s pripisi in napisi "Nič več bratskih vojn". Evropska unija si je hitro zavihala rokave, da bo čimprej napisala koliko beguncev lahko sprejme, NATO pa se je ustrašil, da bi moral intervenirati in razgaliti popolno ničevost in operativno nesposobnost nepremagljivega ruskega vojaškega stroja. Zato je sklenil, da se v konflikt ne bo vmešaval, je prenevarno. Menda lahko izbruhne tretja svetovna vojna. Ja, prav ste slišali tretja svetovna vojna. Namreč med Rusijo, ki nepremagljiva kot je, ji že Ukrajina povzroča težave, in med NATO zavezništvom, ki ga sestavlja trideset držav, med njimi celo tista, za katero pravijo, da tako rada neti vojne, in so vse opremljene z visoko standardiziranim orožjem. To bi bila tretja svetovna vojna, ker saj veste, Rusija ima jedrsko orožje. In če so nas računalniške igrice, distopični romani in hladnovojna propaganda kaj naučili in so nas, ker so zaupanja vredni, je to, da nuklearni konflikt pomeni, da bodo po vsej zemlji deževale jedrske konice, kaj, mar niste še videli ene takšnih simulacij?
Ko je David Lynch v tretji sezoni nadaljevanke Twin Peaks na zelo prominentno mesto, postavil jedrsko bombo, ki so jo nekateri interpretirali kot rojstvo zla v smislu nove uničujoče zmožnosti človeštva: češ smo na samem robu izumrtja človeštva; pa sem sam v tem, skladno z njegovim drugim imaginarijem v videl bolj seme strahu, ki se je skupaj z iznajdbo atomske oz. jedrske bombe, vsadilo in razrastlo v "kolektivnem" zavedanju človeka. Bomba sama in z njo povezano ikonično dokumentiranje atomske gobe, ki je postala simbol naše "atomske dobe", torej simbol v presežnem pomenu radikalne človeške govorice, neko dekodiranje praoblike našega iminentnega konca, je tako tisto seme strahu, ki naj bi nas delalo permanentno vigilantne, permamnentno anksiozne, v sicer pozitivno moralni naravnanosti zoper vojno in globalni konflikt. Ta podoba, ta strah pred absolutno močjo atomske bombe, naj bi torej paralizirala človeštvo do te mere, da bi se izogibalo globalnemu konfliktu. Bila naj bi neke vrste moralna varovalka, dead man's switch, ki ne obstaja zares, a obstaja v naši zavesti in nas odvrača od "moderne vojne" sploh. Tako Lynchev fokus na atomsko bombo ne pomeni toliko dejanskega jedrskega uničenja, kot trajnega strahu pred jedrskim uničenjem. Permamenten strah torej, ki dela iz naše družbe anksiozno eksistencialistično razbitino, kar je posebej jasno tudi v Lynchevi kritiki medijskega sejanja nenehnega strahu in želji po vrnitvi v "enostavnejše" čase. A to osebno, zelo pogosto hrepenenje po preteklih časih, ki so bili enostavnejši, spontanejši, brezskrbnejši, v sebi vendarle razodeva resnico. Kajti atomska bomba oz. jedrska vojna je nerazrešljiv problem. Kajti dokler obstaja, toliko časa obstaja. Izogibanje jedrski vojni, kot doktrina, je lahko smiselna le toliko časa, dokler se z jedrsko vojno ne grozi v doseganje ciljev oz. povedano drugače, dokler ena stran ne pridobiva na račun druge. Ko se obe strani bojita uporabiti jedrsko orožje, potem je to relativno vzdržna, če to pomeni, da ena stran drugi ne popušča. Kajti "imamo jedrsko orožje, zato bolje da se ne zapletate z nami" in pristajanje na to, je abosultno nesmiselno "izogibanje jedrski vojni". Kakor tisti človek nedavno v naši državi, ki je grozil svoji družini, da jih bo pomoril, če ne bo obveljala njegova. In jih na koncu tudi je. Popuščanje zavoljo možnosti konflikta, je absurdna pozicija, ki jo morejo zavzemati le ti, ki svojo eksistenco absolutizirajo v megalomanske razsežnosti absolutne eksistencialne anksioznosti, na katero so zavestno pristali. A to je tema za kdaj drugič.
Skratka, vojna v Ukrajini je prevzela našo družbeno budnost, razmišljanje, zavedanje v tem hipu. In popolnoma po pravici. Sam sem, kljub svojemu jasnemu mnenju, ki ga je moč zreducirati na en sam pojem: radikalna rusofobija, vendarle zastal preden bi karkoli komentiral. Na Prezidentovo svarilo: glejmo samo nase in vase, samo na lasten narord in ne bijmo bitk na bojiščih, ki se našega naroda ne tičejo, vse preradi pozabljamo in se hitro postavimo na to ali ono stran v nekem zunanje-narodnem vprašanju. In res, lahko bi rekli, da nobeno vprašanje ni zares zunanje-narodno, v takem ali drugačnem smislu se tiče tudi naroda in nas samih. To je res, a Prezidentovo svarilo, to zavedanje tudi vsebuje. Zavračanje določenih vprašanj kot irelevantnih za narod, se tako vrši kot fundamentalno konfrontacijsko naziranje, kot borba zoper informacijsko kolonizacijo, ki iz nas dela nezavedne participatorje v neki zunanje-narodni bitki. A problem tega je, da je velikokrat aktivno zavračanje participacije lahko zelo podobno in celo zamešano z navideznim zavračanjem participacije, ki afirmira vprašanje na način, da mu skuša zmanjševati pomen in je de-facto aktivna participacija. Ali pa zavračanje participacije pogosto pomeni tudi zelo eksplicitno-implicitno podpiranje, v tem primeru, agresorske strani.
Res človek ne more veliko povedati. Kdor spremlja ta projekt in kdor, konec koncev, se tako ali drugače identificira z avtentično slovensko proti-revolucijo, potem razume tako Ukrajino, kot predvsem Rusijo. Kdor je bil na svetu leta 2014 in je spremljal dogajanje v Ukrajini, so ga dogodki tam nedvomno zanimali. Predvsem zaradi relativno podobnih težav, ki jih imamo s komunizmom doma. S tem imamo predvsem v mislih nerazumevanje proti-komunistične borbe in pačenje zgodovinske slike narodne identitete. Naša rusofobija pa nam mora teči po krvi, če se želimo imenovati prave Slovence. In to smo vedno izpričevali, tudi v časih ko se nam je prodajalo Rusijo kot rešiteljico krščanstva, ker je ničkolikokrat razporočeni ruski predsednik med odpiranji mega-mošej in obiskih sinagog, včasih zašel tudi v kako pravoslavno cerkev na obvezno fotografiranje. Rusija, mi pravi znanec, bo alternativa pokvarjenem zahodu, kakor je napovedala Devica Marija v Fatimi. In ko sem ga povprašal, kje neki se to kaže, mi je začel slikati domnevno vračanje k pravoslavju. Pravoslavje, ta karikatura, to izmaličenje krščanstva, naj bi bilo kakorkoli pozitivno za nas katoličane? Ne, ni. Kaj takšnega lahko zraste samo v glavah ljudi, ki so okuženi s tistim, kar smo na tem projektu pred leti imenovali "katoliški omnizem" in je razpreden po katoliških medijih. Po tej bolezni so ljudje prepričani, da je vsaka duhovnost, vsaka religija dobra, samo da ni ateizem in materializem. Ta patološka reakcija na nasilni materializem, ki je v našem narodu institucionalno preganjal katoliško vero, tako v vsakem ne-ateizmu vidi možno zavezništvo, tudi v gnilem, državi podrejenem, pravoslavju.
A človek ne sme niti pomisliti na vsa ta leta in na ljubezen, ki jo je pošiljala desnica Rusiji in onemu majhnemu botoks kralju. Spominjam se leta 2016 in obiska tega azijata pri nas in na mojo pripombo usmerjeno slovenski alterantivni desnici: se mu bo šla priklonit samo slovenska levica, ali bodo poleg hiteli tudi alternativni desničarji? S takšnimi izjavami samo kažeš, kakšen irelevanten starec si, mi je odvrnil nek krščanski neoreakcionar verjetno. Sedaj veje nov veter, Rusija je velika rešiteljica krščanstva, bele rase in verjetno še vsega drugega, kar človeku pade na pamet. Nič več bratskih vojn. Ja, kdor rusijo fundamentalno črti je gotovo starec, ostanek stare desnice, a zdaj je čas tretje pozicije ... ne, ne, četrte! Četrta pozicija onega ruskega Žižka, h kateremu romajo nastavljaške desničarke tipa Southern in Pettibone. Alternativni desničarji so objavljali njegova dela in ga gostili v težko-razumljivih youtube intervjujih, v katerih je s svojo komično rusko angleščino lajnal neke generične floskule o tradiciji in identiteti. Le redke izjeme, kakršna je bila Shiksa Goddess, je že tedaj opozarjala na Duginove izjave o Ukrajincih in Putinovo židovsko kameleonstvo, a ona verjetno ne sodi v alt-right, ona je še ostanek stare ne-prosvetljene desnice. Nič več bratskih vojn!
A vseeno, ko se je bratska vojna naposled le začela tistega februarskega jutra in so klicatelji o prenehanju bratskih vojn, svoje slike morali pospraviti za nedoločen čas, nas je začudilo, da prvič, alternativna desnica, ki se sicer danes ne imenuje več tako, kar me čudi saj se vedno spominjam, kako so me prijazno poučili, da alternativna desnica presega Richarda Spencerja in Grega Johnsona, zmore lastno samo-refleksijo in je del te nekdanje alternativne desnice obsodil rusko invazijo. Tu imam predvsem v mislih prav Richarda Spencerja in Grega Johnsona ter njegov Counter Currents. In kot drugič, prav tako nas je začudilo, kako pridno se razni tradicionalisti, neoreakcionarji in alternativni desničarji držijo pravila "Proti trenutni stvari". Med njimi tudi Cesar Tort, ki so mu nedavno pobrisali njegov Wordpress blog in je še pred petimi leti opozarjal na azijtskost Putina. A kakor je to tedaj počel iz golega nasprotovanja prevladujoči alternativni desnici, ki je kot rečeno malega azijata oboževala, pa ga je sedaj podprl, zopet iz nasprotovanja, tako delu alternativne desnice, kot mainstream narativi. In nasprotovanje trenutni stvari, nujno nasprotno stališče, je pač šport internetne desnice, ki jim povsem ugaja.
Še bolj posrečeni pa so oni, ki so v jasnem, nedvoumnem napadu Rusije na Ukrajino začeli mantrično zaklinjati, da stvari niso tako enostavne in da ni res, da gre za napad Rusije na Ukrajino. Kje pa, stvari sploh niso tako enostavne, treba je upoštevati kup dejavnikov, so rekli. To nas je presenetilo. predvsem zato, ker so takšen argument uporabljali tudi oni, ki se radi nasmihajo in govoričijo o "clown world". Ja, to pretvarjanje, da ne vemo kdo je napadel koga in da ni res, da je Rusija napadla Ukrajino, je vreden svojega mesta v klovnskem svetu pod klovnskim soncem. Spomnilo me je to na besede Justina Stanovnika in Antona Drobniča, ki sta nenehno ponavljala "treba je vedeti, kako se je začelo". Kajti, če vemo kako se je začela slovenska "državljanska" vojna, potem tudi razumemo dejanja enih in drugih. In tudi tu velja iskanje tistega, kar Stanovnik imenuje "próton kakón". Kajti če vemo, kdo je napadel koga, tudi vemo, komu je moč očitati posledice. A če se tako očitno pretvarjamo, da ne vemo kdo je koga napadel in celo, da je bil napad izzvan, potem se lahko pretvarjamo tudi, da je za vojno kriva Ukrajina, da so cene v nebu zaradi Ukrajine, da je lakota v Afriki zaradi Ukrajine in da bodo migranti, ki nam jih prisrčno obljubljajo botoksirani azijati, zaradi Ukrajine.
A težava tega klovnskega pristopa gobezdačev o klovnskem svetu je pač v tem, da so ameriške obveščevalne službe predvidele, kaj se bo zgodilo. V tednih in dnevih pred invazijo so svarile, Rusija bo napadla Ukrajino in morda bo uporabila pretvzeo, kakršne je uporabljala Nemčija (npr. ob napadu na Poljsko). In Rusija se je hahljala, kje pa, to so le vojaške vaje, nobene potrebe ni, da bi napadli Ukrajino, Amerika je ta, ki vžiga vojne po svetu. A ameriški obveščevalci niso popustili in so postavili na kocko svojo kredibilnost in svarili dalje. Ukrajinski mali predsedniček z narejeno hripavim glasom se je norčeval iz ameriških obveščevalcev. Če bo ta vojna res, kako da mi o tem nič ne vemo in na enega od dni, ki se je napovedoval kot možen datum invazije je celo razglasil dan enotnosti. A do napada je čez čas le prišlo. Vendar Rusija zaradi intenzivnih obveščevalskih dejavnosti, predvsem Amerike, ni mogla inscenirati povoda, s katerim bi opravičevala nujnost invazije. Ne, morala se je zadovoljiti z denacifikacijo židovskega predsednička, ki da jo bo izvedla, ko bo v bliskoviti vojaški operaciji odstavila vlado, zamenjala režim in dve pokrajini z razpasenimi Rusi naredila za res avtonomni pokrajini.
A kljub tej jasnosti dogodkov, pravijo ti klovnski desničarji in ruski petokolonaši po zahodnih državah, o katerih smo prav tako že vsa ta leta pisali, ne vemo kdo je koga napadel. Ni res, da je Rusija napadla Ukrajino. Kje pa! Še najbolj pa so smešni ti naši rusofili iz vrst komunistične intelektualne kontinuitete. Ti dinozavri tipa Kučan, Türk, Mesec. Posebej še ta pizdolero J. P. Damijan, ki v slovenščino prevaja bebavo rusko propagando onega ušivega Mearsheimerja, ki v svojem velikodušnem sočutju s hudičem, smatra, da je bil napad Rusije na Ukrajino malodane spontan odgovor iz eksistencialne ogroženosti in ki odgovarja na svoje hipoteze s hipotezami in jih na koncu predstavi kot argumente. Eden takšnih je tudi domnevna odločilnost izida vojne v Ukrajini, ne za Ukrajino in Rusijo, marveč za ZDA in Rusijo. Taisti argument pogoltne in napol prebavi očitno tudi Damijan, ki ga potem izbljuva po Dnevniku. Spopad v katerem nobena stran ne sme izgubiti, če bo izgubila ZDA, (glede katere ga nedvomno tlačijo nočne more), bo s tem izgubila vlogo svetovnega hegemona. Najbrž ta mnenjski šaralatan še nikoli ni slišal za korejsko ali vietnamsko vojno.
A sočutje do hudiča je sindrom, za katerim na zahodu boleha mnogo naših ljudi. To je tista petokolonaška eksotična bolezen, ki jo kdo stakne ne v džungli, ampak na internetu. Tako sem ob tisti slikici z branečo se materjo Rusijo, ki smo jo na tem projektu objavili pred leti skupaj s citatom Adolfa Hitlerja, sedaj naletel še na podobno neumnost podobno ušivega proti-vojnega liberalca G. M. Younga, ki smatra, da je za vojno kriv oni, ki se upre napadu, podobno kot je Cestnik nekaj podobnega impliciral za slovensko protirevolucionarno stran pri vprašanju državljanske vojne, češ da je krivda za vojno tudi na protirevolucionarjih, ker so z upiranjem nasprotni strani, torej v vojni sodelovali. A Youngova pohvala je šla slikici, ki je skušala nazorno problem braneče se matere Rusije pokazati na način, da bi ga razumeli še zakrknjeni rusofobi, kakršen sem sam. Poglejte, kaj če bi bila situacija obrnjena, kaj če bi okrog Amerike Rusija začela nameščati svoje baze in Iran in Kitajska. ali ne bi bilo logično, da Amerika intervenira? Ali ni logično, da Rusija intervenira. Sočutje do hudiča, sočutje do sovraga, sočutje do sovražnika. Nekega ničvrednega Amerikanca skrbi, ker menda mednarodno stanje ni popolnoma pošteno do Rusije, zato navija za Rusko invazijo v Ukrajini in terja od lastne, lastne države, da umakne svoje baze od Ruskih, saj veste da bo pošteno za vse. Da bo imel tudi sovrag poštene možnosti. Ne vem, če bi se mogla lepše pokazati preskrbljenost in prenasičenost zahodnjakov, ki so tako polnih trebuhov in jim je tako lepo, da jih skrbi, da se bo njihov sovražnik počutil prijetno.
O tej bolezni smo na tem projektu tudi že govorili. To je tista Mussolinijeva nočna mora preskrbljenih živali, ki jim je mar le še, da bodo nakrmljene in iz katere izvira tako dobrodošlica imigrantom s strani deklet, kot sočutje do vsake živalice, kot končno sočutje do nasprotnika.
Pa saj vendar ne govorimo o tem kaj je pošteno! Govorimo o tem, kaj je v našem interesu! In če je v našem interesu, da postavimo baze na meje Rusije, jih moramo postaviti tja. In če je v našem interesu, da postavimo NATO bazo sredi Moskve, jo moramo postaviti tja. In če je v našem interesu, da zradiramo Rusijo z obličja zemlje, jo moramo zradirati. Svet ni debatni krožek, v katerem skušamo dvema stranema dati enaka izhodišča. Ali res nimamo več volje do samoohranitve? Ali res nimamo več volje, do samoobstoja, da nas skrbi, da se ne bodo Rusi počutili užaljene, in da se ne bo mali azijat čutil ogroženega? Se spominjam slike, ki sem jo dodal enemu od blogov pred leti, kjer eden od imen alternativne desnice, hvali onega čečenskega debeluha in pravi, ta se ne šali, upam, da nas res vse pobije. Očitno res izginja ta volja.
Ko so pred leti alternativni desničarji izumili izraz cuckservative in lajnali besedo cuck, sem že rekel, da ta beseda v odnosu na Rusijo najbolj pristoji njim. Saj nmreč hvalijo, recimo temu "eksistencialno", če je že postala ta beseda tako priljubljena med predavateljskimi podganarji, hvalijo eksistencialno grožnjo lastni državi in lastnemu narodu in jih sedaj skrbi, da je bila uboga Rusija eksistencialno ogrožena, ker morda bi pa nekoč Ukrajina vstopila v NATO in to bi bilo tako hudo, ker bi bilo čisto na meji z Rusijo in bi bilo skoraj tako hudo, kot če bi v NATO vstopila Finska. Ojej.
In ko sedaj poslušamo o vlogi Amerike v tej ukrajinski vojni in vseh mogočih retoričnih iznajdb, ki jih še mora izbljuvati rusko-azijatsko-židovsko srce in ko sedaj v mejnstrimu poslušamo o deviški Evropi, ki trpi pod škornjem Amerikanskega jenkija, se tako nostalgično spominjamo tistih starih, enostavnejših časov, ko smo kaj takega brali le v biltenih evropskega Blood & Honourja. Od Amerikancev okupirana Evropa. Pa naj še kdo reče, da skinheadi niso graditelji zahodne družbe.
In sedaj, ko se ozremo po napisanem lahko vsi skupaj vidimo, da ni povedano nič novega in če smo iskreni, tudi nič pametnega. Spomnil sem samo na nekaj preteklih referenc in izkazalo se je, da preboja ni. Edina res pozitivna stvar, ki se je zgodila pa je, da se je pokazalo, kako hitro smo kot družba še vedno na zahodu sposobni preiti v stanje solidarnostne vojne. Kako hitro smo sposobni pustiti vse kontemporarne idiotizme, s katerimi si krajšamo čas in polnimo naslovnice, da ohranjamo demokratično-progresivno narativo v teku in ji darujemo svojo nenehno participacijo po omrežjih, komentarjih in klepetalnicah. Vse to v hipu odpade, ko začutimo, da gre res za naš obstoj. In to se je pokazalo v prvih dneh ruske invazije. Vsi liberalizmi so v tistem čudovitem trenutku odpadli in nekje v globinah se je slišal klic Evropejca. Seveda ko smo ugotovili, da vojna ne bo zares tako zelo zadevala nas same, smo se vrnili k debatiranju o tranzvestitih, pedrih in klanju otrok v materinih trebuhih, ampak tisti odmev je ostal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar