Postno razmišljanje 2022

We Are God's Servants
Armed For War
Our Lives Are Sacrified
To Die For The Lord

Rejoice In The Lord
Through Him We'll Fight
We'll Get Our Reward
When The Time Is Right

-Antestor, Battlefield

 

Zakaj določene stvari pojmujemo drugače, kot to počne večina in smo evidentno obrnjeni proti toku v katerega dere družba. Ali ni vendarle v tem čista kontrarnost? Ali imamo prav ali nimamo in ali dvom o tem, da morda nimamo prav ni plod porušene objektivizacije resnice oz. ali ni ravno ta dvom jasen dokaz, da je absolutna objektivnost relativna dokler ni forsirana?

Ko danes gledamo v spreminjajočo se družbo okrog nas, ko gledamo v tendence raznih tokov, v rušenje in izginjanje že tako porušenega in izginjajočega in gledamo v rast in gradnjo novih, tako tujih konceptov, konstruktov, naziranj in bistvovanj, si ne moremo da nas ne bi zadela in prevzela popolna resignacija. 

Vendar je ravno resignacija, absoluten obup, izvirajoč iz radikalne in fundamentalne zavrnitve vsega nam nasprotnega, rekli bi sveta samega, edina možna in logična možnost in edina realna in pravična odločitev. Ta obup, ta resignacija, ki sicer ne more zadeti mnogih, saj gre za res radikalen (korenit) uvid, ki se ne ustavlja na površini in ne bljuva nominalizmov, kakršen je "black pill", marveč obup in resignacijo začuti kot del svojega bistva, del svoje biti same, tako postane neke vrste konec in obenem začetek.

Problem tega apostolata brezupja je namreč v tem, da je svojevrsten križ, ki je produkt posameznikove pogojenosti z določenimi dejavniki, spleti okoliščin in enostavno tistega čemur rečemo: božja volja. Človek namreč, ki zre v brezno brezupja, obupa in ima prefinjeno izostren občutek za nesmiselnost in ničevost življenja samega, je človek, ki mu je tovrstno bistvovanje naloženo na ramena kakor križ. Človek, ki v življenju izkuša težko in mu je odtrgano mnogo tistega, kar se zdi običajnemu človeku samoumevno, začne na svet gledati bolj jasno. Vidi ga v vsej njegovi banalni nezadostnosti in tujosti in pred njim se izriše možnost absolutnega obupa, ali pa osmislitev te ničevosti. A kakor koli že, svet vidi veliko bolj jasno od običajnega človeka in v tem je tisti njegov križ.

Svet, bivanjski prostor in čas, prihodnost, ki se razteza pred njim in kaže le še večje izgube in poraze, tako postaneta za človeka strahotna podoba, ki jo more tolažiti Kristusova oseba v vrtu Getsemani. Kristus vidi svojo iminentno "usodo" -- božjo voljo! Ob tem poti krvavi pot, v tistem nam trpljenje lajšajočem zgledu Kristusovega človeškega strahu, groze, prošnje in naposled -- posvečene resignacije, ki se prelevi v vdanost in ljubezen do svete božje volje in na koncu postane zmagoslavna borba. Zmaga!

Zato, ko danes gledamo nase in v svet in nenehno zapadamo v brezupje in resignacijo, s tem izstopamo iz svoje lastne ničevosti in iz ničevosti, ki nas obkroža, če zmoremo videti, da je ravno v tem naš smisel. Da kljub svetu in kljub svoji "nesreči" vztrajamo in se borimo. Smisel življenja je boj, smisel življenja je, da smo v vsakem danem trenutku boljši, kakor smo bili v prejšnjem, zato, da bi počasi napredovali k svetosti. Svetost je zmaga nad samim seboj, ki je zmaga nad svetom.  

In pri tem je potrebno borbe. Ali kakor je zapisal sv. jožefmarija Escriva:

"Pozabljajo, da je vsem Jezus rekel: Božje kraljestvo se osvaja s silo, s svetim bojem vsakega trenutka."

In mi se borimo in v tem je afirmacija življenja. Kaj neki pa je tisto mišljenje, da se svet okrog nas "spreminja" in da nikjer nimamo več zaslombe, kakor ničevost, ki izvira iz nas samih. Seveda se svet spreminja, seveda se spreminja na slabše, ker statičnosti in izpolnitve nekakšne blaženosti, zlate dobe, v svetu tudi ne more biti! In vsaka takšna jokava nostalgija nad preteklimi časi, ki smo jih bodisi izkusili, ali pa sploh ne in smo nevede estetofilni romanticisti, je zgolj dokaz naše ničevosti, nepripravljenosti na borbo, je dokaz našega pomanjkanja volje.

Prav je, da gre vse narobe! Kako lažje se nam je diferencirati od poživaljenega luciferističnega bistvovanja, vkolikor ga vidimo tako jasno okrog sebe na vsakem koraku! In ali ni to naravnost božja milost, da je nam ničvrednim grešnikom dano, da nismo zares del tega karnevala in zremo od zunaj, sicer še mlačni, negotovi in napol z žalostjo, da ne moremo okušati teh karnevalskih norosti? A smo vendar z eno nogo že tam, kamor nas kliče Kristus, v borbi, nepojenjajoči, nenehni borbi!

"Ob soočenju s hedonizmom, s poganskim in materialističnim tovorom, ki nam ga ponujajo, hoče Kristus nekonformiste, upornike ljubezni!"

Pravi Escriva. In mi se lahko strinjamo z njim. Kajti v takšni dobi smo lahko zares revolucionarni, v tako osnovni stvari, kot je: delati dobro in prav. Nagibati se k dobremu, pravemu, lepemu. Kajti edini zares učinkoviti protistrup za revolucije, ki vznikajo v družbi, je nenehna, permanentna revolucija, ki jo moramo vršiti mi sami. Takšna nenehna revolucionarnost, bo zadušila vsako luciferijansko, "prometejistično-faustovsko" revolucijo, ki teži k svojemu lastnemu niču in ga povzdiguje v malika in takšna nenehna revolucionarnost bo naposled iz nas naredila dinamične, aktivne, nikoli stagnirajoče božje vojake in naposled bomo postali v tej borbi alter Christus. 

Zato je prav, da pridemo na to točko resignacije, saj je to svojevrstna milost, da zmoremo ravno zato življenje razumeti povsem drugače in postanemo zares duhovna avantgarda, ki stopa za Kristusom mimo kapric, ničevosti in obtežitev duha, ki jih doživlja običajen srečen človek. In zopet si izposodimo prelepe besede, ki jih je zapisal sv. Jožefmarija Escriva:

" -- Kaj pa če bi moj križ bil naveličanost, žalost? -- Jaz ti rečem, Gospod, da bom s teboj veselo žalosten."

In mi lahko dodamo: in če bi bili naši križi nesrečnost, osamljenost, zapuščenost -- bomo srečno nesrečni, saj smo na ta način tako zelo blizu našega Odrešenika, ki je v vrtu Getsemani v tistem hudem miselnem boju, potil kaplje krvi in čutil tisto, kar kdaj čutimo tudi mi. Ter dodajmo poleg še dva odstavka:

"Ko boš zares ljubil Božjo voljo, boš vselej, tudi v trenutkih silnega trepetanja, videl, da je naš nebeški Oče zmeraj blizu, zelo blizu, ob tebi, s svojo večno ljubeznijo, s svojo neskončno ljubeznivostjo."

"Če je obzorje tvojega notranjega življenja, tvoje duše, temačno, se pusti voditi za roko, kakor slep človek. -- Gospod sčasoma nagradi to ponižnost, s katero podvržemo svoj um, tako da nam nakloni jasnino."

In ali ni na koncu koncev edina molitev, ki jo lahko izrečemo tista, ki so jo ponavljali naši predniki in jo ponavljamo sami danes:

"Zgodi se, hvaljena bodi in vekomaj češčena najpravičnejša, najvišja in najljubeznivejša volja božja v vsem."

A ravno Kristus sam je porok, da se bo svet uravnal v po Božji milosti, vkolikor bomo zares preobrazili sebe, ko pravi: Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo (Mt 6,33). Romano Guardini zelo jasno poudari kaj to pomeni, v tem ni nič pravljičnega, gre za popolnoma realističen izrek, ki ga izreka Kristus sam. In pojasni dalje, kako naj razumemo, kot pogoj in obljubo. Obljuba terja izpolnjevanje pogoja radikalno in fundamentalno. 

"Ni torej rečeno: 'Zanesi se na potek stvari; dobro potekajo in tudi zate bodo dobro potekale' -- to brž pripelje v resignacijo: 'kar gre potem drugače, kot se tebi zdi dobro, moraš pač sprejeti' -- temveč: 'naredi božje načrte, se pravi skrb za božje kraljestvo za središče svojega življenja, potem se svet okoli tebe spremeni'. Red bivanja začne tebi služiti. Dogodki potekajo in reči se srečujejo s teboj tako, kakor je dobro zate. ... Da bi to dosegel, se mu za reči ni treba boriti in se jih oklepati; nasprotno, prav tega ne se počenjati, vsaj ne tako, kakor delajo 'pogani', isti torej, ki poznajo le svet in moči sveta."

Kako že govori popularna modrost: spremeni svoj pogled na svet in spremenil boš svet sam. In v tej modrosti je zaobseženo že veliko a še vedno samo drobec tistega katoliškega pojmovanja življenja, ki vkolikor si ga usvojimo, osmisli življenje in nas naredi tako blizu svetnikom, ki so bojevali ta boj pred nami, našim prednikom in vsem zgledom: mučencem, devicam in cerkvenim očetom. Tomaž Kempčan pravi:

"Če nas zadene le majhna nadloga, nam takoj upade pogum in se zatečemo k človeškim tolažbam. Ko bi se trudili kakor junaki vztrajati v boju, ki gotovo videli nad seboj Gospodovo pomoč iz nebes. On je namreč pripravljen pomagati tistim, ki se bojujejo in zaupajo v njegovo milost; priložnosti nam daje zato, da bi zmagali."

Aleš Ušeničnik piše:

"Naj bo torej življenje težko in trudno, saj čaka hrabre in krepostne borilce sreča in slava, ki se ji nič na zemlji primerjati ne da! Življenje je vigilija večnosti, potovanje v domačijo, vožnja v pristan miru in sreče, boj za zmago in slavo, drama, katere dovršitev je v gloriji onkraj groba. To naziranje obseva z zlatim sijom mrakove življenja. Bolečine življenju ne vzame, a jo teši in blaži; žalosti ne odžene, a izganja obup; nesreče ne zabrani, a vliva v srce tolažbo sladkega upanja." 

Na koncu koncev si lahko ponovimo: ničevost čez ničevost, vse je ničevost! A največja ničevost smo mi sami, vkolikor ne vzamemo križa na svoje rame in ne gremo za Križanim, zato da bi zmagali. Bog nam daje borbo, gleda nas in pričakuje, da se odrežemo, v vsej ničevosti, kakršno premoremo iz sebe in po Njegovi milosti. Ušeničnik navaja Tertulijana, ki pravi svetim mučencem:

"V vreden boj ste se spustili. Vaš razsodnik je Bog, vaš predsednik Sv. Duh, vaš venec večna slava. Preskušajo vas in mučijo. Toda saj ravnatelj borb tudi preskuša borilce: zdržati se morajo uživanja; silijo jih, trudijo, mučijo; čim bolj so se trudili, tem več upanja imajo, da bodo zmagali."

In na koncu tega kratkega postnega razmišljanja, ki nam naj služi, da sprejmemo svoj "poraz", ki je poraz pred svetom in ničevostjo in se podamo v pravo borbo ki naj rezultira v zmagi pred Bogom, torej še besede Tomaža Kempčana:

"Začel sem, nazaj ne morem iti in s poti ne smem kreniti. Ej bratje, pojdimo skupaj, Jezus bo z nami! Zaradi Jezusa smo sprejeli ta križ; vztrajajmo s križem. Naš pomočnik bo on, ki je naš vodnik in predhodnik. Glejte, pred nami hodi naš kralj, ki se bo za nas bojeval. Pogumno za njim, nihče naj se ne boji in plaši; bodimo pripravljeni pogumno umreti v boju; ne omadežujmo svoje časti, s tem da bi pobegnili od križa!