V metapolitiki je ena bolj zanimivih reči tudi neavtentičnost določenih političnih nazorov in absurdno poistovetenje posameznikov in skupin z zanje neorganičnimi nazori. Ta absurdnost ponekod privede tako daleč, da so avtentični nosilci in avtentična kontinuiteta misli popolnoma nadomeščeni z neavtentično, ponavadi pa docela radikalno in agresivno mislijo in kontinuiteto.
O tem sem na tem mestu že pisal. Namreč posebej pri nas Slovencih je to pereč problem. Komunistična diktatura ni le popolnoma prežela našega naroda in ga trajno prikrojila v kalupe lastnih miselnih vzorcev, ki se izražajo skozi retoriko, oblikovanje misli in končno v oblikovanju zaključkov, marveč je tudi fizično povsem eliminirala določen del naroda. Komunizem pač ni bil zmaga ene ideje nad drugo, v smislu logičnega tehtanja in naključnih nagibov volje, skrite v številu ljudstva, marveč je bila zmaga v smislu fizične odstranitve prevalentne ideologije in načrtno izkoreninjanje te kulturne ideologije skozi institucionalno formalizirano zatiranje (kolikor koli je beseda 'zatiranje' že izgubila pomen).
Zato nas lahko vse skupaj vedno nasmeje, ko se kdo vpraša, čemu upada religioznost v našem narodu, ali ko kdo cinično povpraša, kje pa so ostanki avtentične katoliške, slovenske narodne tradicije in se posmehuje spomenikom, ki so videti vse bolj podobni ostankom izginule kulture. Velike cerkve napolnjene s peščico starih ljudi. Do tega ni pripeljal organičen razvoj. Ne. Do tega je pripeljal velik nasilni pogrom, o katerem še vedno molčijo vsi najbolj izbrani borci za sto in eno reč.
Kakor koli že, jasno pač je, da Slovencem zelo manjka avtentičnih glasov. Zdi se kakor, da imamo pretrgano kontinuiteto in da avtentične kontinuitete s predvojno in pred-predvojno avtentično staro-slovensko torej pred-liberalno tradicijo in mislijo, splo ni. Zato je logično, da na to izpraznjeno mesto stopajo neavtentični glasovi, ki jih zastopajo posamezniki, za katere smo vedno znova začudeni, da so tam.
Vendar to ni zares unikaten slovenski problem. Mi ga imamo predvsem zato, ker so komunisti danes sami sebi pozicija in opozicija, saj so spretno prežarčili slovensko družbo do te mere, da se tako komunisti kot domnevni antikomunisti napajajo iz istih izvirov in prisegajo na iste fundamente. Vendar pa je problem pozicioniranja neavtentičnih posameznikov na mesta domoljubja, nacionalizma, tradicije, vere itd. splošen problem, ki ga videvamo po vsem svetu.
Kdor je imel kdaj v življenju to nesrečo, da se je poglobil v ameriška neonacistična in nacionalistična združenja, je gotovo opazil, da so ponavadi najbolj zagrizeni neonacisti in nacionalisti židje, da se za tradicionalizem zavzemajo nravni izprijenci in da o pravi obliki katoliške vere vedo največ povedati protestantski spreobrnjenci.
Film The Believer (2001) ima denimo za svojo premiso prav ta absurd. Bazira namreč na življenju Dana Burrosa (1937 - 1965), žida, ki je bil eden vodilnih neonacistov in kukluksklanovcev v Ameriki. In takih primerov je cel kup. Ni treba niti, da hodimo predaleč v preteklost. Spomnimo se samo Alternativne desnice (alt - right) in smešnih prigod in nezgod cele vrste prominentnih imen, za katere se je izkazalo, da so židje ali pa nebelski "rjavci". Spomnimo se samo komične epizode iz življenja Mikea Enocha in njegove židovske žene. Spomnimo se tradicionalista Matthewa Heimbacha, ki je varal svojo ženo z njeno materjo. Spomnimo se kako je peder Milo Yiannopoulos hodil okrog in se ga je prodajalo kot zaščitnika in glas tradicionalizma in celo katolištva. In pojdimo še korak dlje, spomnimo se, kako je imel o pederstvu znotraj semenišč, duhovnikov in škofov največ povedati prav Michael Voris, ki je sam v resnici peder in je to razkril šele, ko je izvedel, da se je razvedelo. In ne pozabimo na dežurnega tomista Taylorja Marshalla, ki se je kot episkopalni duhovnik spreobrnil v katoliško vero in zdaj natanko ve, kaj vse dela papež narobe. Zelo narobe pa bi bilo tudi, če bi pozabili na očeta in sina Shoebat, spreobrnjenca iz islama, ki sedaj dobro vesta, kaj v krščanstvu je prav in kaj narobe in katera oblika krščanstva je najpravilnejša.
Zakaj se to dogaja je težko reči. Jasno je le, da vedno na izpraznjeno mesto, kjer bi morali stati avtentični glasovi, stopijo ljudje, ki se sicer vokalno identificirajo bodisi z domoljubjem, nacionalizmom, bodisi s tradicijo in vero, a je ta identifikacija neavtentična, kot že rečeno. Človek neslovenskega porekla bo namreč težko iskreno zagovarjal slovenski ekskulzivizem.
Da to vseeno uspeva in je naših časih celo prevalentno je razlog predvsem v tem, da gre za obrnjeno logiko. Ker je nacionalizem prikazovan kot nekaj slabega, ker je domoljubje zasmehovano in vera črtena, se ljudje, ki bi morali avtentnično zastopati te ideje, umaknejo, na njihovo mesto pa stopijo drugonarodni in celo drugoverski posamezniki, ki imajo s svojo ne-slovenskostjo kupljen odpustek, da jim ne more nihče očitati, da so nacionalisti ali da sovražijo druge narode. Češ, kako sem lahko jaz ksenofob, če pa so moji starši Makedonci.
In danes zaničevani "domoljubi" z velikim veseljem pokupijo tako retoriko. Glej ga neslovenca, ki se zavzema za slovenski narod, to pa je pravi kleni Slovenec. To kaj kmalu vodi v spačeno dojemanje slovenskega naroda, slovenstva in slovenskega eksklzivizma, saj tovrstni tujki, ki se prodajajo za preroke prave narodnosti, radikalnega nacionalizma in drugih floskul kaj kmalu zreducirajo vso slovensko tradicijo in ves narod na trenutek v katerem se nahajajo in potem presojajo, kdo ali kaj je koristno narodu in kaj ni. Kdor kupuje članke zaklenjene za plačilnim zidom je pravi Slovenec, kdor pa ne mara rusov in njihovih biričev pa ni pravi Slovenec.
Tako sta dva tipična prikaza tega paradoksa v tem času Aleš Ernecl in Bernard Brščič. Dva neslovenca, ki sedaj presojata kdo je pravi Slovenc in kdo ni. Kdo zares koristi narodu in kdo izdaja narod. Ernecl bo povedal ali so kristjani naredili več od neopoganov za slovenski narod, on bo povedal kako naj Slovenci gledamo na Ruse. In potem blebeče, kvaka in kokodaka o narodu in Slovencih, o tradiciji, krščanstvu in židih in če mu kdo kaj očita, hitro poskoči, jaz sem mešanec, jaz sem Makedonec.
Če se še kdo spomni smešne epizode iz metapolitičnega gibanja GamerGate (GG), ki je končno rodilo imena, ki so potem do neke mere sestavljala tako skepticistično-ateistično sceno, ki je pomenila predstopnjo alternativne desnice, potem se spominja tudi Jima, z imeni kot sta Internet Aristocrat in Mister Metokur. Ta človek, ki je sicer t.i. internetni zasvojenec, fasciniran z najbolj gnusnimi pojavi internetnih zakotij, je ob svojem slovesu od GG in persone Internet Aristocrat povedal, da je razočaran nad GG gibanjem predvsem zato, ker so se vsi glasovi, ki naj bi se jim sicer res šlo za stvar, sprevrgli v dobička željne podjetnike, ki so skušali preko tega gibanja zaslužiti.
In sam sem podobnega mnenja. Videti je, da lahko avtentično-idealistična, iskrena prizadevanja in ljudi od neiskrenih in neavtentičnih ločimo po tem ali skušajo iz svojih politično-kulturnih prizadevanj izvleči kak denar in zaslužek. Morda se bo zdel komu ta zaključek naiven in smešen, in tudi meni bi se še do nekaj let nazaj zdel prav takšen, vendar je v resnici resničen, faktičen in se je nanj najbolj mogoče zanašati. Kdorkoli išče prepoznavnost, kdorkoli hoče zaslužiti, kdorkoli javka nad premajhnim dosegom in kako, da mu nekdo ne da dovolj pozornosti, je neavtentičen, neiskren zaslužkar, iskalec šeklov. Tudi razni "merčendajzi" prodajanje skodelic, majic in podobnega po internetu je sramota, kaj šele naročnine in celo plačilni zidovi.
Tako Ernecl denimo pravi: "Odtlej NTA zavestno ignorirajo tudi ko nam MS delajo neverjetno reklamo ali ko mi pišejo po stenah." Če bi se šlo za realno stvar, bi mu ne bilo mar dosega in če bi se mu šlo za realno stvar in bi doseg hotel le iz logične želje po ozaveščanju in pridobivanju ljudi, potem vsebin ne bi zaklepal za plačilni zid, ki je gotovo najbolj smešno in šeklovsko zasnovan prav na NTA, saj je razviden le naslov, besedilo pa popolnoma zaklenjeno. In tako imamo "nacionalno tiskovno agencijo", kjer mrgoli neslovencev, ki poučujejo Slovence, kako je treba biti zares slovenski in kdo je pravi Slovenec in ali so kristjani dovolj narodno zavedni.
Tak podoben primer v Ameriki je tudi Nick Fuentes, ki prav tako poskoči, ko mu kdo kaj očita, in hitro pravi češ jaz sem latinski američan, a bolj kot to je pomembno njegovo prizadevanje za svobodo govora in boj proti t.i. deplatformiranju. Če ste zares pozorni pri branju in presojanju zagrizenih "desnih" zagovornikov svobode govora in nasprotnikov deplatformiranja in celo zagovornikov tretiranja družbenih omrežij kot javnega dobrega, kot javne infrastrukture (kar je bizarnost par excellence), potem boste kmalu opazili, da se gre njim za to svobodo govora in nasprotovanje deplatformiranju iz razloga, ker so nanje finančno vezani. Njih skrbi, da bodo bili odstranjeni iz Twitterja in Facebooka in bodo s tem izgubili ljudi, ki bi jim nakazovali donacije na njihove račune. In to se ponavadi tudi zgodi. Ko jih zadane čistka, se morajo kaj hitro odreči sanjam o bajnih zaslužkih na račun (meta)politične nezadovoljnosti svojih sledilcev. Izgubijo velik del prihodkov in jočejo o krivici, ki se jim dogaja. Ti strašni revolucionarji zoper moderni svet (revolt against modern world), ugotovijo, kako ključnega pomena za njihovo bivanje je Twitter, ta zavržna platforma polna degenerirancev, pornografije in umazanije. Do te paltforme, pravijo, imajo državljansko pravico in država naj zagarantira, da postane Twitter tretiran kot del javne infrastrukture! Kako bizarno.
Zanimivo, da jih nikoli ne zadane uvid, da s tem afirmirajo vse probleme naše razvite družbe in da so aktivni del teh problemov. Seveda jih ne zadane, ker zavestno pristajajo na takšno stanje. Njim koristijo ekscesi, njim koristi vsa ničevost in zblaznelost družbe, ker imajo o čem govoriti in na račun česa služiti, oni nočejo, da se karkoli popravi, oni hočejo samo svobodo govora, ki je afirmacija vsega proti čemur naj bi se borili in hočejo možnost, da jim množice donirajo šekle. Kako bi lahko diplomirani varnostniki prodajali skodelice z napisi solze modernistov, če ne bi bilo modernizma?
Ja, na izpraznjeno mesto vedno stopijo tovrstni skarabeji in to je po eni strani popolnoma prav. To je znak svojega časa, znak stanja stvari. Po tem se lažje orientiramo kje smo.
Hej,
OdgovoriIzbrišikakšen je pa tvoj odnos do modernizma in do modernistov/tradicionalistov glede na trenutno stanje v Cerkvi?
O tradicionalizmu in modernizmu sem na tem mestu in na tem projektu zelo veliko pisal. Če te zanima, lahko pogledaš po starejših zapisih. Da pa na kratko povem: smatram, da je evidentno, da je modernizem kuga vseh kug, velik problem pa je t.i. tradicionalizem, ki se je izrodil. Zato je v določenih vidikih tradicionalizem škodljivejši od modernizma. Če si pristaš tradicionalizam, se ti bo za izjava zdela neumna in absurdna ter neutemeljena, a lahko verjameš, da je faktično točna. "Stanje v Cerkvi" je pa tudi izraz, ki implicira, da je v Cerkvi veliko stvari zelo narobe, a temu ni tako. Če te zanimajo estetični vidiki, potem ja, je morda kaj narobe, a Cerkev in vera nista estetika.
IzbrišiHvala za odgovor,
OdgovoriIzbrišikako da veliko stvari v Cerkvi ni narobe? Modernizem v učenju, liturgični modernizem, ekumenizem, protestantiziranost, upad vernikov in duhovnikov in podobno? Estetični vidik ni bistven.
Ne, to ne drži. Navedel si neke klasične generične pavšalne trditve, ki so postale mantre t.i. tradicionalistov. Vse, kar si navedel so estetični problemi, doktrinalno pa niso, ker se doktrina ni premaknila niti za ped. Moramo se pogovarjati o konkretnih stvareh, o doktrini itd. ne pa pavšalno govoriti o "stanju v Cerkvi" in potem kazat na posamične ekscese ki se tu in tam pojavijo. Ravno to je tisti hud problem tega tradicionalizma, ki s svojo infantilnostjo relativizira in marginalizira realne težave, s katerimi se soočamo. Kot rečeno, a o tem je treba debate, resne debate, ne pa samim sebi dajat alibi za nespoštovanje cerkvene avtoritete, kot to počnejo dežurni tradicionalisti, ki so na dobri poti, da pogubijo marsikakšnega iskrenega iskalca resnične tradicije, saj ga zavajajo v ta anglo-saški "katoliški tradicionalizem", ki se ga prepozna po pečatu nepokorščine.
IzbrišiO tem sem podrobno pisal na tem mestu, ampak če so ti ljubši lahki odgovori v smislu: Cerkev dela narobe, kupi mojo šalco z napisom solze modernistov, potem te z veseljem napotim h kateremu od tovrstnih trgovcev zgražanja. Tam boš slišal, da je res vse narobe v Cerkvi in da je edina rešitev sektaško-elitistični docela estetični tradicionalizem in čez nekaj časa se boš naveličal še tistega, ker boš videl težave s katerimi se soočajo in boš popolnoma odpadel od vere svojih pradedov. Vso srečo.
Ampak mantre ja ali ne, te stvari držijo. Kako je upad števila duhovnikov estetski problem? Pa bratenje z vsem mogočimi sektami, ki jih je Cerkev vedno obsodila, zdaj pa smo istega bistva, če ne že kar eno in isto. Ali pa nedavni dogodki v Nemčiji. To niso splošni, ampak konkretni dogodki. In so čedalje manj ekscesi, ampak iz dneva v dan bolj pravilo. In so seveda del doktrine. Kolikokrat danes iz prižnice slišimo o sodbi, o grehu, o pravilni vlogi Cerkve in tako naprej.
IzbrišiSeveda to niso enostavni problemi in enovrstični, poenostavljeni odgovori niso rešitev. A vendar ali ni ironično, da je na primer danes papež skoraj prvi »antiklerikalec v svetu«. In da ga, po izjavah sodeč, bolj kot ateizem moti prozelitizem.
Seveda tukaj lahko rečeš, da poenostavljam in jemljem iz konteksta in tako naprej. Ampak ne glede na vse, konec koncev ene stvari so ali pa niso. Tukaj ne gre za vprašanje takega ali drugačnega tradicionalizma, ali nepokorščine, še manj estetike. Da ta vprašanja bolj ali manj posrečeno odpirajo tudi razni internetni napovedovalci, ni relevantno. Gre za vprašanje ali je katolicizem v svojem bistvu še vedno tak kot je vedno bil ali se lahko spreminja, kaj sledi iz tega če velja drugo in kaj nam o tem pravi trenutni papež.
No ja, trendni gredo po moje kar v jasno smer. Ne vem pa, zakaj toliko omenjanja estetike, če ravno tudi estetika ni najbolj nepomembna stvar (in z njo povezana simbolika).
IzbrišiNe, kot rečeno, te stvari ne držijo. Nemčija je eksces, zato se o njej sploh pogovarjamo, vse drugo pa je res estetika, saj je vprašanje druženja z drugoverci nič več kot le estetika, ki ne pride globlje od posameznih slik, deljenih po internetu. To, da meniš, da Cerkev smatra, da smo istega bistva je tvoj zaključek, ne cerkven. Če spremljaš kaj doktrinalne potrese in pretrese v Cerkvi, potem veš, da se praktično nič ne spreminja, kljub temu, da mesece pred vsakim sestankom škofov in mesece po njem poslušamo od nekrščanskih medijev, kako je Cerkev tik pred tem, da začne krščevati marsovce. vendar so ti sentimenti, češ da gre v Cerkvi vse narobe zelo pogosti. Za hip se človek počuti bolj papeški od papeža in začne modrovati, kako je za probleme v Cerkvi kriv modernizem in liberalizem in prostozidarje. Potem pa gre naprej, ker se naveliča razpravljanja o tem, saj če se ne bi naveličal, bi prišel do zaključkov, da so vsi modernizmi in liberalizmi v Cerkvi samo simptomi in ne vzroki. S Cerkvijo ni nič narobe. Ko sem prebral tvoje vprašanje, kolikokrat slišimo iz prižnice besede o grehu in Cerkvi, sem podvomil, ali sploh hodiš sam v cerkev. Človek bi rekel, da ne. ker to sploh ni res, da župniki o tem ne govorijo. Spominjam se, kako sem tudi sam poslušal neke debate tradicionalistov na youtubeu o židih, kako Cerkev napačno uči o židih itd. in kmalu za tistem sem nekega delavnika zjutraj stopil v Stolnico k maši in tam poslušam povsem mimogrede pridigo prelata o židih. In sem si rekel, ti tradicionalisti niti ne hodijo v Cerkev in potem berejo na itnernetu bombastične novice nekih protestantskihničvrednežev in potem govorijo o skorajšnji protestantizaciji Cerkve, ne da bi uvideli, da so sami največji protestantje.
IzbrišiIn tole o papeževem antiklerikalizmu je tudi smešno, ker sem ravno o tem tu pisal pred časom v blogu "Kaj je klerikalizem" in kjer sem opozoril, da besede nimajo fiksnih pomenov, ker so besede in pojmi samo prazni glasovi ter dalje omenil papeževo nasprotovanje klerikalizmu in denimo nasprotovanje klerikalizmu s strani sv. Jožefmarije Escrivaja.
Hvala za odgovor,
Izbrišisem ga prebral, ravno ko sem prišel od maše. Kar se tiče druženja z drugoverci, seveda stvari pridejo globlje, kot do slik deljenih na internetu. Obstajajo številne izjave, papeža in drugih klerikov, ki kažejo, da so sedaj protestantje in druge sekte bolj naši bratje, kot heretiki. Po potrebi lahko navedem konkretne primere. Če se spomnimo samo štampiljke z Lutrovo sliko in silovito opozarjanje papeža Frančiška proti groznemu prozelitizmu, iz tega sledijo logični zaključki.
Je pa papež tukaj pazljiv in ne gre do konca in reče, da smo eno in isto. Na splošno pa se kaže povsem drugačen odnos do ekskluzivnosti katoliške Cerkve, kot je bil vse od začetka Cerkve.
Striktno gledano so morda doktrinalne spremembe zaenkrat res minimalne, a če opazujemo odnos med doktrino in prakso vidimo, da je doktrina čedalje bolj mrtva črka na papirju. Ali pa jo razumemo ravno prav rigidno, kot bi rekel sedanji papež. Naj bodo to mantre tradicionalnostov na internetu ali kje drugje, da po anketah v nekaterih primerih celo več kot polovica katoličanov ne verjame v transsubstanciacijo, da imajo na spolnost in zakon praktično isti pogled kot neverujoči, da hodijo na jogo in se jim ne zdi nič narobe, in tako dalje, to je realen problem in ne estetski. Ne vem v katerem kontekstu tu praviš, da Cerkev nima problema, če v transcendentalnem smislu, kot Božja ustanova seveda ne, če pa v ožjem pomenu, kot v tem času in prostoru potujoča Cerkev klerikov in laikov, pa se zdi, da imamo kar veliko problemov. O tem ne govorijo samo protestantski youtouberji, ampak tudi katoliki in tudi duhovniki in škofje (npr. Vigano je zanimiv primer). In seveda se danes, v času kot je, veliko tudi pretirava in manipulira zaradi klikov in popularnosti, veliko je senzacionalnosti, a vendar po drugi strani to ne spremni dejstva, da problemi so. Sam papež Pavel VI je rekel, da je satanov dim prišel v Cerkev.
Pridige, pa tudi druge kateheze, seveda obstajajo take in drugačne. In je danes tako, da imamo zaradi tehnike možnost videti marsikaj. In tako je potrebno zares veliko ignorance, da bi kdo trdil, da določene stvari praktično niso izginile iz oznanjevanja, določene se pačijo, dostikrat je vse bolj podobno kakšnemu protestantskemu ali celo humanističnemu oznanjevanju, kot katoliškemu. Če omenjaš žide, je to zagotovo lep primer, kjer se je doktrinalna dvoumnost prevedla v zmoto, kjer danes celo papež svari pred spreobračanjem judov (!), pa je bil skozi zgodovino glede tega povsem jasen nauk. In če si potem ti mimogrede slišal v stolnici nekaj drugega, to pač ne izniči vsega ostalega. Ali naj se potem vsak sam odloči, kaj je res. Ali pa sliši enkrat tako, drugič drugače. Tak odnos je povsem v nasprotju s čimerkoli katoliškim. Ali je to potem spet eksces? Ali estetski problem? Po svoje čudi vaš odziv, ker se iz vaših člankov zdi, da imate tudi sami precej negativen odnos do moderne teologije in njenih sadov.
Vsak čas Cerkve je imel svoje probleme in tudi današnji jih ima. Deloma so tudi posledica preteklega časa. Ampak določene zadeve niso samo ekscesi, in nanje ne opozarjajo samo internetni tradicionalisti, ampak tudi različni kleriki in ne samo internetni. Zanimivo je tudi, da želite vse stlačiti pod dežnik estetike. Ali so LGBT maše (!) z vedenjem škofov in celotne kurije estetski problem?
Še glede klerikalizma, ja res je smešno, besede lahko nimajo fiksnih pomenov, vendar a ni ravno antiklerikalizem kot ga predstavlja papež uperjen prav proti takemu klerikalizmu, kot ga je na primer zagovarjal Mahnič?
* Mogoče se iz mojega zapisa zdi, ta trdim, kot mi očitate, da Cerkev dela vse narobe. Ali pa da je to frontalni napad na sedanjega papeža. Vendar to ni res. Je pa to kritični pogled koncila in celotnega pokoncilskega obdobja. Ali z besedami tega bloga – več jasnosti. Kritični pogled laika, h kateremu nas konec koncev zelo vabi tudi papež Frančišek.
Živel Kristus Kralj.
Ne, zopet ponavljam, to so estetični problemi. Npr. zadržanje do drugovercev je estetični problem, ne pa doktrinalni. Predvsem pa je tovrstno zadržanje klerikov in čudna spravljivost in samozatajevanje popolnoma in docela razumljiva. Zavedati se moramo, da je zradi določenih, do zdaj še dokaj neraziskanih in celovito nezaobjetih dogodkov in koordiniranih napadov naša Cerkev in vse katoliško občestvo doživelo hud udarec in se zreduciralo na religijo pedofilov v popularnem diskurzu. Zato je tudi ta današnji papež v resnici od Boga poslan, saj s svojo neobičajnostjo počasi negira protikatoliške sentimente v globalnem vidiku in ponuja svež pristop, ki je nujen korak proč od tistega v kar so nas uspešno izrinili in na kar so nas zreducirali. Smo na točki kjer moramo narediti tudi kak estetično neprivlačen korak, če se želimo povrniti naprej. vse, kar si navedel so torej estetični problemi ali pa ekscesi, ki so popolnoma irelevantni. Ampak iz tvojega zapisa je videti, kot da si historični redukcionist, prepričan da je Cerkev moč zreducirati na dan trenutek v zgodovini. In s tem ne mislim nič slabega, vendar se mi vse napisano zdi zelo generično "tradicionalistično" lajnanje, ki ne zmore ponuditi nobenih realnih rešitev in edina rešitev, ki jo ima je estetika in iluzorno prepričanje, da vkolikor bi postali visoki kleriki spet zagrizeni estetični tradicionalisti, bi pa kar vse težave izginile iz sveta. To se mi zdi absurd brez primere, da nekdo očita Cerkvi, da je kriva ker upada vera in npr. duhovniški poklici. Kdor trdi kaj takega je bodisi intelektualno omejen ali pa naravnost sovražen do Cerkve. O tem sem tu na široko pisal npr.: Korenina propadanja ; Problem Cerkve in družbe ... in še cela vrsta drugih, ki so tu gor, a to ni niti pomembno. Morda je pa še najbolj koristno, da te usmerim na dva citata in sicer navedena v zapisih "O katoliški rekonkvisti (Bangha, 1939)" in "Poglavitna zmota katoliškega tradicionalizma"; ki sta rumeno osenčena, da ne bi zdaj jaz tu modroval bolj kot je to potrebno. Prav tako je pa tudi absurdno, da navajaš neke ankete v kaj katoličani verjamejo, saj je to zares moderno gledanje na vero, ki doktrino reducira na prakso nekega zajema ljudi. In tudi je tako tretiranje vere absurdno iz razloga, da smatra, da je nekdo še vedno katoličan četudi ni katoličan, kar je prvovrstna neumnost. In tudi ne gre presojati nobene reči po tem ali o njej govori nek klerik. Videti moramo ali je kritika sploh koherentna, v kaj je usmerjena in komu koristi ter kakšne sadove daje.
IzbrišiNe vem pa sicer kaj bi v mojem odzivu čudilo, glede na to, da vedno zagovarjam tisto, kar sem zatrdil na začetku: modernizem oz. liberalizem je problem, a je ta problem evidenten, tradicionalizem je pa problem, ki je izrojen in se skriva za krinko pravovernosti a je izredno škodljiv. Kaj so pa razlogi za eno in drugo in kaj so rešitve za eno in drugo sem pa tu tudi že velikokrat pisal in tu je pač bistvena točka preloma med mojim gledanjem na Cerkev in med gledanjem trenutnih katoliških tradicionalistov, ki so vsi po vrsti intelektualno zelo nepošteni, kar je dokazljivo, ampak oni nočejo resnih debat in jih ne zanimajo odgovori, ampak jim je fokus permanentna kritika Cerkve, čimveč prilik za zgražanje, saj obsesivno iščejo ekscese znotraj Cerkve in jih agregirajo na način, da zavajajo ljudi v prepričanje, da so ti ekscesi pravila, ne da bi razumeli že pozabljen rek: izjema potrjuje pravilo in kot tretje je njihova naloga čimveč infantilne konfrontacije z naivnimi katoličani, ki sledijo trenutni estetični liniji Cerkve. To so gnila in suhoparna prežvekovanja, ki ne dajejo nobenih sadov.
In kot zadnje, ne, papež ni uperjen proti klerikalizmu, kakršnega je zagovarjal Mahnič(?), saj kot rečeno sem tam zapisal v tistem zapisu o kakšnem klerikalizmu govori in ima povsem prav (paradoksalno, da je ta papežev antiklerikalizem skoraj identičen antiklerikalizmu tradicionalistov, ki svojega antiklerikalizma seveda ne imenujejo antiklerikalizem, ampak je do črke ista stvar)
Morda bi pa potem definiral, kaj je estetski problem. In kaj ni estetski problem? Zopet, je LGTB maša estetski problem? Ali obstajajo kakšni problemi, ki niso estetski? (SSKJ: Estetika: 1. filozofska disciplina, ki proučuje lepo in človekov odnos do lepega: razpravljati o estetiki; zgodovina in teorija estetike)
IzbrišiCerkev je doživela hude udarce skozi celotno zgodovino. Tukaj trdiš da Cerkev nima problema, kasneje pa, da se je Cerkev zreducirala na religijo pedofilov v javnem diskurzu. Torej so problemi samo zunaj Cerkve, ne znotraj nje.
Teza o »neobičajnem« papežu in estetsko neprivlačnih korakih, ki naj bi Cerkev in svet pripeljala na pravo pot, je rahlo nenavadna, saj tak pristop bolj spominja na muslimansko takiyo, kot na kaj katoliškega. Ampak saj ne gre za neobičajnost ali estetske probleme. Gre prav za fundamentalna filozofska in teološka vprašanja naše vere. Ali se doktrina lahko spreminja? Kaj se lahko še spremni da bistvo ostane isto? Ali je lahko obred, ki je bil veljaven stoletja sedaj prepovedan? Ali naj Katekizem in Sveto pismo in tradicijo razumemo tako kot je, ali v duhu časa? Odnos do drugovercev je deloma tudi posledica, doktrinalne milo rečeno dvoumnosti, zloglasne »verske svobode« iz koncilskega dokumenta. In če tukaj vztrajaš pri samo estetskih problemih, potem si sam ravno tako kriv intelektualnega nepoštenja, ki ga očitaš tradicionalistom. Morda je z vidika preteklih dogodkov spravljivost in samozatajevanje deloma res logičen rezultat, ampak po tej logiki bo potem sledilo, da Cerkev sprejeme najprej manjše spremembe, potem pa še istospolne poroke, ženske duhovnice in vse ostalo. S povsem enakim argumentom. Na to pa jasno nikoli ne moremo pristati.
Jaz ne bi rekel, da sem historični redukcionist, pa tudi ne verjamem, da če bi vsi visoki kleriki postali tradicionalisti, da bi bili vsi problemi rešeni. Bi pa bilo verjetno, da bi se katolicizem v večji meri obdržal v svoji celoviti obliki in verjetno bi se izognili prenekaterim zmedam.
Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol, je pregovor, ki se ga niso izmislili internetni tradicionalisti. Cerkev je bila v zadnjem času deležna številnih napadov in to je imelo tudi svoje posledice, tu ni nobenega dvoma. Ampak to pa tudi ne more biti alibi za vse in razlog za odsotnost vsake kritike tudi znotraj Cerkve.
Glede anket se strinjam, da je takšen način gledanja zelo moderen, pa vendar daje oceno stanja v nekem času. To v kombinaciji z vsemi ostalimi opažanji in trendi kažejo, da stvari niso samo estetske narave.
Tradicionalisti, ki ob vsaki najmanjši izjavi papeža ali kardinala ali škofa razlagajo kaj vse je narobe, ja to ni veliko vredno. Da pa je tradicionalizem večji problem, kot modernizem, to pa je malo čudno. Ker če modernizma ne bi bilo, potem tudi reakcionarnega tradicionalizma ne bi bilo. Tudi tradicionalizma je več vrst in logično je, da je tudi tu treba imeti kritično distanco. V članku Korenina propadanja tradicionalistom očitaš, da se namesto proti svetu borijo proti Cerkvi, ampak glede na vse, o čemer med drugimi tudi ti pišeš, se mi zdi razumno in potrebno, da se katoličani danes borimo tudi proti modernizmu, ki je znotraj Cerkve. Seveda to ni boj proti Cerkvi, ampak proti tistemu kar se je v Cerkev naselilo od zunaj in je škodljivo. Dosti se piše tudi o infiltraciji Cerkve s strani prostozidarjev, komunistov in podobnih. Glede na dogodke verjetno vsaj nekaj tega drži.
Morda se zdi, da želimo na tak način res biti bolj papeški od papeža, ampak to ne drži. Vsak z iskrenim srcem mora priznati, da so se stvari po drugem koncilu bistveno spremenile in razumno je, da se tudi od papeža in škofov terja katoliškemu nauku primerna jasnost. Kot bi rekli nekateri, to ni napad na papeža, ampak je izraz spoštovanja papeški funkciji. Torej, naj pokorščina ne bo izgovor za sledenje in legitimiranje zmot.
ne vem zakaj se trudiš, da bi moje nazore interpretiral na napačen način in mi pripisoval stvari, ki jih ne trdim. Na tem mestu sem v številnih zapisih na dolgo razpravljal o teh vprašanjih in nikogar ne silim, da to bere in tudi ne pravim, da moraš ti brati, vendar če že diskutiramo o neki stvari na tem mestu, si vsaj preberi, kaj o tej stvari tu piše. Ampak če si imel težavo že z razumevanjem enega stavka, ki sem ga očitno zapisal nerazumljivo, ti pač ne priporočam, da bereš teh zapisov, ki so najverjetneje še bolj nekoherentni in reazumljivi.
OdgovoriIzbrišiPravim, da se je naša Cerkev v popularnem diskurzu, v kulturi itd. zreducirala na religijo pedofilov. To pomeni, da antikatoliški elementi, ki jih ni malo, načrtno prikazujejo Cerkev na ta način. In tudi nisem nikjer zapisal, da naj bi papeževa estetika kogarkoli pripeljala na pravo pot (ne vem od kje to), ponavljam se: tovrsten ekscentrični papež uspešno negira protikatoliške sentimente, saj je razorožil doberšen del tistih implicitnih antipapistov, ne bo pa mogel tistih, ki so to eksplciitno. To je kot rečeno stvar estetike.
Ampak dalje pa že spet ponavljaš "tradicionalistične" mantre in lajnanje. Pokorščina ni zanemarljiva, je ogenj v katerem se je preskusilo že marsikatero železo. Ne vem od kje bi bil nek varnostnik poklican, da presoja papeža in tudi ta "kritika", ki je menda potrebna je toliko vredna kot ona, o kateri govori Cestnik. Neumnost, ki skuša sebe distancirati proč od problemov in se postaviti v vlogo kriticista. To so počeli v devetnajstem stoletju in prej ter kasneje liberalni katoličani, ki se jim je šlo zgolj za ljubezen, ko so kritizirali papeža in zdaj se gre za isto stvar iz čiste ljubezni menda tem infantilnim tradicionalistom, ki so prepričani, da je koncil padel z neba, zato ker so v Cerkev vdrli framasoni. Kakor da bi bili brez vsakega zgodovinskega spomina in ne bi razumeli najbolj osnovnih zgodovinskih silnic, ki so nas pripeljale do sem. O tem sem pisal tu, ampak saj ni niti važno. jaz sem že neštetokrat povedal, kje vidim točko preloma med resničnim tradicionalizmom in tem "tradicionalizmom", ki je nevreden svojega imena in je docela nominalističen. Poenostavljanje stvari in reduciranje kompleksnih zgodovinskih pojavov na zarote in senčne figure pa je znak lene in intelektualno omejene misli. Je tako neumno kot prepričanje, da je za zahodne težave kriv Soroš.
V tvojem pisanju ni nič res novega ali prepričljivega. Ponavljaš amerikanistična retorična izhodišča tradicionalističnih sektašev in protestantskih spreobrnjencev. Bodimo zreli, poglejmo realno na težave s katerimi se soočamo, ostanimo pravoverni in ne nasedajmo diplomiranim varnostnikom, ki trdijo, da je "svet vedno takšen, kakršna je Cerkev". Ja, kdor pa to misli, mu pa res ni pomoči. Na tem mestu sem jasno artikuliral kaj je pripeljalo do koncila, plod česa je liberalizem in modernizem in potem sem zavrnil še ta infantilni, estetični tradicionalizem, ki je zgolj fazona določenega dela ljudi, ki so bolj podvrženi teorijam zarote, redukcionizmu ipd. Smo pač v nekem trenutku, ko je postalo to prevalentno, pred leti je bila Prenova v duhu in podobne karizmatične\katehumenske grupacije, ki so skušale Cerkev prenoviti in jo zreducirati na "življenje prvih kristjanov", zdaj pa jo ti "tradicionalisti" skušajo zreducirati na nek trenutek tam nekje ko je živel Sheen ali kdo že.
Imamo čisto jasnost nauka. Če te karkoli bega, vzemi kako dobro knjigo o katoliškem nauku in si tam preberi. Če te pa zmede vsak naslov nekih prenapetih žurnalistov, potem pa ti tudi najbolj jasen papež ne bo pomagal.
In kar se tiče prvega vprašanja. Tisto je eksces, neumnost podobna neštetim v zgodovini, paniko zaradi tega delajo pa samo tisti, ki jim to koristi.
Zapisi niso toliko nerazumljivi kot so mestoma nekonherentni in nekonsistentni.
IzbrišiŠe enkrat, ne pravim, da je problem papeževa ekscentričnost. Ali neobičajnost. Tudi, če papež uspešno negira nekatere protikatoliške sentimente, to ni nobeno opravičilo za doktrinalno zmedenost. Prej to škoduje papeški funkciji. In kakorkoli, to ni funkcija papeža. Vsaj ne primarna. Cerkev je bila skozi zgodovino večkrat napadena, pa to ni bil razlog za zmedo in zmoto.
Ne vem v čem je problem tradicionalističnih manter, kadar držijo. Seveda pokorščina ni zanemarljiva, ampak največja pokorščina je do resnice. Zakaj pa ne bi nek varnostnik presojal papeža. Vsaj po njegovi logiki. Saj nas papež sam najbolj spodbuja k takemu odnosu. K večji vlogi laikov. To je ravno tisti klerikalizem in antiklerikalizem, o katerem sva govorila prej. Papež s svoji antiklerikalizmom najbolj spodbuja tovrstne kritike. Paradoksalno je, da bi logiki papeža, tudi če bi bil tako kritičen do tega papeža, da bi se na koncu izločil iz Cerkve, to še vedno ne bil problem, ker papež poudarja, da so tudi protestantje in ostali, del občestva in smo v bistvu vsi na isti poti.
Infantilno je tudi trditi, da so kritiki papeža, ki so bili liberalni katoličani, enaki kot vsi kritiki papeža, samo zato ker spadajo v »skupino« kritikov papeža. Tukaj je treba, če hočemo biti realni ugotoviti, da so kritiki papeža in drugih klerikov iz povsem različnih zornih kotov in na ta način univerzalna skupina kritikov ne obstaja.
Očitaš mi da v mojem pisanju ni nič novega ali prepričljivega. Ampak težko je biti prepričljiv, če pristaneš na inkonsistentost. Če praviš, da je LGBT maša eksces, neumnost podobna neštetim v zgodovini. Katerim? Če je v zgodovini res znano marsikaj je to še svojevrsten precedens. In tovrstnih se je v pokoncilskem obdobju zbralo nemalo.
Bodimo zreli. Jaz ne nasedam varnostnikom. Najbrž sveti ni vedno takšen, kakršna je Cerkev. Na žalost pa je danes Cerkev vedno bolj taka kot je svet. To niso trditve samih internetnih tradicionalistov in ameriških sektašev in protestantskih spreobrnjence (kaj je sicer narobe s temi?). Pokoncilsko obdobje je zaznamovano s takimi pojavi. Denimo vpršanja Dubia, ki jo jih postavili štirje kardinali. Pa številni duhovniki in škofje, ki opozarjajo na te dni spet zelo aktualne probleme novega/starega obreda. Ampak verjetno še tako dolg seznam ne bo spremenil ničesar, če je vse eksces ali estetski problem.
Iz članka Past antipapizma:
»A problem seksualnih afer, kaotičnih razmer na pastoralnem in teološkem področju, ni problem nekega papeža, niti ne dveh papežev. Je problem reduktivnega gledanja na Cerkev, problem evolucionističnega gledanja na Cerkev, problem zahtev po hitrih in lahkih spremembah zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Je problem nedorečenosti, predolgo odprtih vprašanj, preglasnih manjšin, ki preglasijo vse druge, v Cerkvi. Je problem manjka nadzora nad kleriki. Je problem degradacije duhovnika na nasmejanega vzgojitelja v vrtcu, ki naj bi mu na obrazu tičal raztegnjen nasmeh, do vernikov pa naj bi se obnašal, kot da so občutljivi nedonošeni novorojenci. Je problem predvsem vere.
In kar nam je treba danes je, da pozdravimo papeža, mu izrečemo najpristnejšo in najiskrenejšo lojalnost, obenem pa se držimo papeža v presežnem smislu te funkcije. Papeža, ki ni nikoli eden sam, temveč jih je neprekinjena linija. Držati se moramo striktno katoliških naukov in zahtevati od sebe neizprosnega zasledovanja katoliške doktrine in katoliških načel, ne glede na danes. Čas ni nikoli ta trenutek, čas je daljica. Cerkev je daljica. In ko danes zastopamo stališča včerajšnjih papežev, svetnikov, cerkvenih očetov, tega ne počnemo v nasprotju z današnjimi papeži, samooklicanimi komentatorji in katoliškimi mediji!«
Papeža, ki ni nikoli eden sam, temveč jih je neprekinjena linija. –Tu nastane problematična relativizacija. Ker papežev je res neprekinjena linija, ampak danes je papež samo eden. S takim odnosom bi potem, res lahko rekli, da imamo estetske probleme in vsakič ko pride do kontradiktornosti, rekli, to so pač ekscesi in ignorirati to kar pravit ta papež in poslušati, kar je rekel kak drug papež. Ampak to je v nasprotju s katolicizmom. Ena herezija je ena preveč. Zato, jaz mislim, ob dvoumnosti, ekscesih kot so LGBT maše ne bi smeli zamahniti z roko in reči to je stvar estetike. Ampak zahtevati jasnost v nauku. Ker tu konec koncev ne gre samo za stanje Cerkve in doktrine, ampak tudi za naše odrešenje.
IzbrišiSicer pa, moje načelno stališče je približno tako: podpiram zelo resno revizijo vseh pokoncilskih sprememb, liturgičnih, teoloških, teoretičnih in praktičnih in vseh ostalih, kolikor je to mogoče. Tudi za to, da se obdrži tisto, kar je dobro. Verjamem, da je to v tem trenutku realno povsem nemogoče. In seveda tudi ne bi bilo zdravilo za vse probleme. Je pa to po mojem mnenju kratkoročno prava pot. In jasno zavračanje vseh napak in dvoumnosti.
Tudi jaz sem takšnega mnenja, Daniel T. Tradicionialistične kritike so zelo podobne liberalističnim izpred vojne. Če jih greš gledat se ti bo zdelo kar smešno, kako so si razlogi in izgovori za kritiko podobni. je pa res, da so bili liberalistični kritiki ponekod bolj spoštljivi do papeža, kot so današnji tradicionalisti. Razlog za to je verjetno degradacija cerkvene avtoritete, kot tudi, da so glavni glasovi kritike Amerikanci in kot tretje, ker je med njimi veliko spreobrnjenih protestantov. In ja, kaj je s tem narobe? Nič ni s tem narobe, dokler ne postane to alibi za kritiko po formuli "nisem se spreobrnil v katoliško Cerkev, da bi naletel na iste probleme kot jim imajo protestantje", kar ni nič drugega kot krinka za impliciten protestantizem. To nekateri sami priznavajo kot denimo škof R. Williamson, ki nezavedajoč se paradoksa pravi, da je njegova zmožnost kritike papeža oz. "rimljanov", kot jim on pravi, v tem, da je sam spreobrnjeni katoličan. drugi tega ne priznavajo tako eksplicitno, a je evidentno. Tudi ta tvoja formula, denisdobravec, da je treba biti najprej pokoren resnici, je zelo vprašljiva in zmedena. To je pogosto znak nekega implicitnega razdiranja, ko se nekdo vehementno sklicuje redukcionistično na hierarhijo stvari. To je tudi zelo tipično za praktično vse heretike in odpadnike. Ker najbrž si zdaj že razbral kako gledam denimo na stvari jaz in še kdo, ki deli z mano te poglede in ti nominalistični tradicionalisti. Vsi razumemo, da so v Cerkvi težave, vendar potem so tu vprašanja: zakaj so težave, kje so težave, kdo jih lahko naslavlja, kako naj jih naslavlja, kaj jih lahko razreši in kaj je na meni, da storim. Prvo vprašanje je bistveno. Ti praviš, da sem nekoherenten in nekonsistenten in morda sem res. Vendar se mi zdi, da imaš tak občutek zgolj zato, ker želiš lahke odgovore, stojiš na nekih predpostavkah, ki jih ne znaš niti sam pojasniti, ker si historični redukcionist, ker daješ nekaterim stvarem preveliko težo in drugim premajhno. Skratka tipični trenutno popularni tradicionalizem, ki je s časovnim zamikom zajel tudi Slovence. Če bi si prebral moj zapis Problem Cerkve in družbe, bi točno videl, kakšen je moj pogled in me ne bi vztrajno napačno interpretiral. Ampak saj ni treba, da bereš, kot rečeno, vendar potem tudi ne zatrjuj in impliciraj, kaj govorim jaz. Jaz nimam neke hude zamere do tradicionalistov, to so ekscentriki obsedeni z estetičnim dojemanjem vere, samo po domače povedano: na živce mi grejo. Repenčijo in napihujejo se, ne da bi sploh razumeli tisto pristno katoliško gledanje na svet, na državo, na posameznika. Privlači jih to, da so anti, da so proti, da se gredo eksotiko, leta 1925 bi bili v taboru katoliških liberalcev. Kot je liberalnejšim prvilačna karizmatika in druge "katoliške" skupnosti, ki dajejo neko eksotiko.
OdgovoriIzbrišiIn res ne vem, zakaj te je tako iz tira vrgla ta domnevna LGBT maša, za katero priznam, da ne vem o kateri govoriš. Ali je to nek redek zlat dokaz, da je Cerkev v totalnih težavah, ali pa te je to res tako prizadelo. Zame je to eksces, sličen neštetim v zgodovini. Katerim? Povem ti. Morda tistim, ko je v polnih cerkvah pridigal Mojster Eckhrat svoje zmote ali Luther. Ali ko so dolga leta v Ljubljani pridigali protestantje v katoliških cerkvah. Ali pa ko so se po deželi ustanavljali skakači. Ali pa ko so na svojo stran veliko ljudi pridobili starokatoliki, ali pa ko je Savonarola vodil svoje procesije. Čez in čez imaš primerov.
To obešanje na "sveto skrb za čistost nauka" je tako ničevo prozorno, da izpade hudobno neiskreno. Imamo jasen nauk, moramo se ga držati in malo manj spremljati medije še posebej tiste, ki jim predstavlja prodajanje zgražanja določen dobiček.
Ti podpiraš revizije, slepo prepričanje, da vkolikor se visoki kleriki "poboljšajo" in postanejo tako pravoverni kot diplomirani varnostniki, bo spet vse lepo in prav na tem svetu; iz tega bloga lahko razbereš kaj podpiram jaz. zato, kot rečeno: mislim, da ta obskuren blog ni mesto zate.
Glej, saj načeloma se po večini strinjam s teboj. Jaz ne iščem rešitev v diplomiranih varnostnikih in ameriških eksotičnih medijih ali čem podobnim. Članek Problem Cerkve in družbe kratko in realno povzema zgodovino do sedaj. Razlikujeva se morda v tem, da imaš ti kot kaže do vsega skupaj zelo ultramonstanistični pristop. Ko sem rekel, da je treba biti najbolj pokoren resnici, morda bi bilo bolje vprašanje, do kje je meja pokorščine do Cerkvene avtoritete in predvsem na kakšen način. Jaz se zavedam, da je to zelo vroče področje in na tak način nekdo res lahko hitro postane heretik ali odpadnik. Ampak kljub vsemu si moramo po mojem iskreno postaviti nekatera vprašanja. Kot sem omenil že prej, te dni je aktualen Motuproprij o omejitve Latinske maše. Zakaj je sploh prišlo do Novega obreda, ki je, to predvidevam, da se strinjaš, protestantizirana oblika maše. To je samo po sebi pomembno vprašanje. In potem še druga, npr. zakaj papež v svojo goste vabi, ljudi kot je zloglasni Marin James, in potem namesto, da bi papež prekinil tovrstne prakse, se zdi, da jih podpira, če ne drugače vsaj neposredno (Za LGBT mašo vpiši v Google LGBT mass in poglej rezultate). Jaz dopuščam možnost, da ker imamo danes zaradi tehnologije možnost spremljati praktično vse v realnem času, in ker imajo nekateri take ali drugačne interese pretiravati, da se vse skupaj zdi bolj pretirano kot je. A vendar videti je, da vse te zgodbe niso nastale kar iz nič. In trditi, da so vsi tradicionalisti samo estetiki, je preveč poenostavljeno (Sicer, ti sebe šteješ med tradicionaliste?). In navsezadnje estetika ni nepomembna stvar.
IzbrišiSam sicer praviš, da si veliko pisal o vzrokih, posledicah in rešitvah. Bi potem morda na kratko pojasnil tvoje konkretne rešitve, poleg doslednega krščanskega življenja? Več instucinalne moči Cerkvi? Ignorirati vse stvari, ki jih navajajo mediji? Tretirati celotno situacijo kot »nič posebnega«?
Zdaj se vrtimo v krogu in je to ničevo in brezplodno opravilo. To ko vztrajno nalagaš neke hibe na papeža, ne počneš drugega kot reduciraš doktrino na zadržanje in osebnost nekega papeža v danem trenutku zgodovine. To je implicitna afirmacija modernizma. Izhajanje iz modernizma četudi v kategorični negaciji, je še vedno izhajanje iz modernizma in kot tako implicitna afirmacija. Zato je res, kar si sam rekel na začetku: brez modernizma tudi tradicionalizma ne bi bilo in tu se povsem strinjam s tabo. Gre za dve silnici, ki izhajata iz istega reduktivnega dojemanja zgodovine, iz istega dojemanja vloge Cerkve v svetu in istega dojemanja posameznikove vloge v Cerkvi. sam na tako dojemanje ne pristajam, ker tu zastopam nek drugačen in po mojem mišljenju bolj avtentičen katoliški pogled. Ampak ne vidim nobenega smisla, da bi zdaj to pojasnjeval, ker to tudi ni namen tega mesta. Kar se tiče tradicionalizma, se mi zdi, da je bila ta oznaka nekaj časa zelo pozitivna, vendar je izgubila vsak pomen in se izrodila v poimenovanje za antipapiste in se približala tradicionalizmu kot filozofski liniji. Sploh se mi zdi že usodno dojemanje časa in zgodovine, o čemer sem pisal v Progresivni retrogradizem zapisu. Katoliški tradicionalizem je pa zdaj zatočišče predvsem mladih internetnih navdušencev nad katoliško estetiko. Estetika je strup. Ampak tu smo že pri neki drugi temi.
OdgovoriIzbrišiKot rečeno, to ni pravo mesto za tovrstne odgovore.
Sem prebral članek. Zadnji stavek prvega odstavka je vredno izpostaviti:
Izbriši»Na tem mestu smo že večkrat izrazili neko bistveno prepričanje tega projekta. To prepričanje je v tem, da moramo gledati na vse stvari iz vidika določenih zgodovinskih in družbenih sprememb in ne moremo nekaj trditi ali se za nekaj truditi, kar mimo teh sprememb. Od tod denimo nasprotovanje vsakemu tradicionalizmu in reakcionarizmu, ki poenostavljeno ponuja rešitve za odprte probleme v direktnem posvajanju preteklih stanj in dejstev. Na drugi strani pa stoji nevarnost, ki je v tem, da te zgodovinske, družbene spremembe posvojimo do te mere, da se jim uklonimo in se jim povsem prilagodimo.«
A ni to ravno to, kar se je zgodilo in se sedaj dogaja. Kje je vsa rigoroznost, s katero je Cerkev zagovarjala svoje nauke, ne glede na ugodnost? Zakaj sploh poznamo termine kot so dogma, nezmotljivost in podobno. Nekaj odstavkov kasneje:
»To, da pride eno obdobje za drugim, denimo da je prišel za srednjim vekom novi vek ali da je prišla za monarhijo demokracija ali da je komunizmu sledila liberalna demokracija, pač ne pomeni, da je kvalitativno naslednja doba boljša od prejšnje ali, da je kvalitativno slabša od prejšnje. Pomeni le razvidno linearnost zgodovine. Ta linearnost pa se odvija od začetka proti koncu; dobe in obdobja, ki prihajajo in odhajajo ni moč ocenjevati v nobeni absolutnostni kategoriji.«
A ni ravno to moralni relativizem v najčistejši obliki? Kako ne moremo reči, da je katoliška kraljevina Francija s katoliškimi zakoni absolutno boljša kot ateistična Francija z ateističnimi zakoni? In potem se jasno vrtimo v krogu, ker ne moremo niti ugotoviti ali Cerkev ima probleme ali ne. Jaz se zelo strinjam z začetnim argumentom, da vsak čas ima svoje lastnosti, in da direktno posvajanje preteklih idej lahko vodi v poenostavljeno gledanje, kar potem vodi v napačne zaključke. A potem vztrajno navajaš estetiko. Ne vem od kje taka navezanost na to, ampak meni se zdi, da tudi moderna estetika kaj pove o stanju. Sicer zakaj je estetika strup? Ker je preveč površinska? Nerelevantna? Nadomestilo za druge stvari? Je tradicionalni obred estetika? Zakaj to ni pravo mesto za te odgovore?
Seveda se je to do neke mere zgodilo, v smislu, da smo zaradi spremenjenih pogojev v svetu bili izrinjeni, ker se nismo znali prilagoditi faktičnim spremembam. (Kar poglej si, kaj je pisal Leon XIII francoskim katoličanom, ko si ravno pri Franciji). A kljub vsemu je vse nespremenjeno, razen zunanjih oblik verskega (ne)udejstvovanja in estetike, okrog česar se pa že itak tu brez vsakega smisla vrtiva. Ne gre se za ugodnost, gre se za kratkovidnost katoliških občestev koncem devetnajstega, začetkom dvajsetega stoletja, predvsem laikov in dalje s tem povezanim "damage-control" Cerkve, ki se je znašla v kočljivem položaju zaradi svoje razvejane infrastrukture. Tu ni problem nauk, ki je bazično popolnoma nespremenjen, tu so problemi v praktičnih vidikih. In to infantilno prepričanje, da je za "krizo" katolicizma kriv visoki kler, ker je premalo pobožen in ker je liberalen, pa samo vzdržuje in afirmira te iste probleme. Ti katoliški amiši, ki so prepričani, da je njihov katoliški esteticizem rešitev, ker se njihove vrste relativno povečujejo, je pa najbolj infantilna stvar od vseh. Tudi skupnost amišev se relativno povečuje. Očitno katoliški amiši niso bili še dovolj stari, da bi opazovali kako srečanje od katoliških karizmatikov, katerih gibanja so se naglo povečevala in zdaj jih praktično ni več.
OdgovoriIzbrišiIn ne, v prepričanju, da nobenega časovnega obdobja ni moč presojati v absolutnostni kategoriji, ni nič relativističnega. Sam na tem mestu vedno poudarjam neko bastardizirano obliko nominalizma zoper realizem. Časovno bodobje, pojmi, so prazni glasovi. To niso bitja, ki bi bivala iz sebe in samo zato, ker so časovna obdobja, bila kakorkoli kvalitativno boljša od drugih. In čim neke realne manifestacije realnih ljudi in institucij posplošimo na nek pojem ali na neko časovno obdobje, s tem ustvarimo neko iznakaženo dojemanje zahtev, ki jih pred nek svetovni nazor postavlja čas.
in po drugi strani je tudi eno bolj usodnih prepričanj, to ki ga še vedno slepo zagovarjajo tudi večinsko tradicionalisti, češ, da je relativizem neka diskvalifikacija in da so stvari, ki so objektivne in absolutne. To prepričanje vodi v resignacijo in je tudi v velikem delu krivo za stanje stvari. Relativizem je nujen, če želimo dojeti zakaj je relativizem imel moč. Otročja doba, ko smo zaradi utrjenih institucij lahko vihali nosove nad relativisti, je prešla. O tem sem pisal v številnih blogih, niti ne vem zakaj se tu ponavljam.
To ni pravo mesto za te odgovore, ker se ne strinjava v bistvenih predpostavkah, v bistvenih izhodiščih. Tovrstno dojemanje vere in vloge Cerkve v svetu, ki ga slikaš sam, lahko afirmiraš na drugih, boljših mestih.
Ne vem, koliko se strinjava ali ne, ampak moja »predpostavka« je katolicizem. Zdaj če si pa relativist, to pa veliko pove. Če bi to takoj povedal bi bilo marsikaj jasno. Ampak, kadar jaz berem ali se pogovarjam s katoliki, če niso evidentni modernisti, predpostavljam, da niso relativisti, in sledijo nespremenljivemu navku. Nisem sicer povsem prepričan o kakšnem relativizmu govoriš, ampak na koncu je verjetno vsak relativist ali absolutist. Papež Benedikt je goril celo o »diktaturi« relativizma, pogosto slišimo o škodljivosti moralnega relativizma. Torej se motijo? Ali je relativno?
IzbrišiNeupoštevanje trenutnega stanja, nekritično prenašanje preteklih rešitev na sedanje stvari, to seveda ni koristno. A to ni vprašanje relativizma.
Pravzaprav je relativizem v samem srcu modernizma.(Enciklika Pascendi Dominici Gregis). Ker trditi, da je katolik lahko relativist, je skoraj tako kot trditi, da je katolik lahko musliman. Od tod torej tudi moje čudenje v prejšnjih odgovorih.
Na določene pojave, obdobja seveda moremo gledati tudi nekoliko relativistično. In tudi določene stvari v Cerkvi se lahko spremenijo, pastorala, slog Cerkve, disciplina in tako naprej. Marsikaj lahko relativiziramo in zrelativiziramo. Ampak bistvo, esenca, ta pa se ne more spremeniti. In to je v jedru spora med modernisti in tradicionalisti, (to, da se je tradicionalizem v nekem delu izrodil drži, ampak to je druga stvar) ne estetika. Osnova katoliškega tradicionalizma je torej ohranitev (ali povrnitev) avtentične interpretacije katoliškega nauka in absolutnih resnic, ki j nam jih je razodel sam Bog, Cerkev, pa jih je oznanjala skozi stoletja.
Jaz zato nad relativizmom ne viham nosu, ampak ga v celoti zavračam. In tudi ne razumem kako bi lahko nasprotovanje relativizmu vodilo v resignacijo, ravno relativizem vodi v nihilistično miselnost, v resignacijo.
In tudi ne vidim kje je relativizem imel kakšno moč, prišel je skupaj z nihilistično, ateistično miselnostjo, oziroma kot njena posledica. In kdaj je bila ta »otročja« doba vihanju nosu nad relativizmom? Zadnjih 2000 let?
Dobro, kako če bi povedal takoj? Na tem mestu sem o tem vsem že pisal. Ne razumem pa zakaj vztrajaš na tem mestu, ki ga ne poznaš. Kot rečeno, o vsem tem sem že pisal, tudi o relativizmu. Ti si se pa po neki logiki znašel na tem obskurnem blogu in me zdaj prepričuješ v neka generična tradicionalistična izhodišča, kakor da bi zdaj jaz poslušal na youtubeu posnetek Williamsona, ki se po maši usede pred tablo in sedečim amerikanskim antipapistom, pojasnjuje, kako so Kant in druščina izpodbili temelje objektivnemu dojemanju sveta.
IzbrišiJaz povsem razumem večino stvari, ki jih zastopaš, razumem to mladostniško vznesenjaško prepričanje o evidentnostni določenih reči, vendar temu nasprotujem oz. stvari dopolnjujem v teh "nekonsistentnih in nekoherentnih" blogih na tem mestu. To je pač poanta tega mesta, neki zapisi, nič drugega.
ne vem po kakšni logiki se zdaj pod nekim tarnanjem o neslovencih, ki diktirajo slovenski nacionalizem, ti čudiš zakaj ti nisem "takoj povedal", da sem "relativist". Če te zanima to radikalno-etatistično/fašistično/korporativistično gledanje na nekatere stvari morda lahko celo tu najdeš kaj pametnega, če te pa zanima bolj katoliški tradicionalizem/nasprotovanje koncilu/monarhizem itd. pa imaš druga mesta za tisto. Če hočeš pa neko debato o tem, o relativizmu in tradicionalizmu, pa so komentarji omejeni, če bi pa začel pisati neke zapise kot bloge v odgovor, bi izpadel pa ekscesivno. Pa tudi mislim, da so marsikje drugje bolj primerni ljudje za tovrstne debate.
OdgovoriIzbrišiČe bi takoj, ko sva se začeli vrteti okrog katoliške morale, nauka, povedal, da si relativist. Sicer sem prebral nekaj člankov s tega bloga.(ne pa celotnega). Ne vem, koliko bi jih moral prebrati, da bi« razumel« ta blog. Tako približno bi rekel, da poznam ta blog.
In tako sem postavil vprašanje o tradicionalizmu/modernizmu.
Na tem blogu pogosto pišeš o katoliški državi, katoliškem navku, odnosa posameznika do države in tako naprej. In jaz sem te potem vprašal, kakšen je tvoj pogled na vprašanja znotraj Cerkve in trenutno dogajanje. Torej sem te vprašal za tvoje mnenje. Ampak, ker si že v izhodnem odgovoru začel pojasnjevati, da »stanja v Cerkvi« ni, da so le ekscesi in estetika, torej negiral predpostavko iz mojega vprašanja, potem sem jaz razlagal in podajal primere, ti pa si, vedno vztrajal pri ekscesih in estetiki. In, da je v bistvu vsaka kritika neke vrste liberalizem. In potem pride še tvoja afirmacija relativizma, kar je, po mojem mnenju v totalnem nasprotju s katolicizmom.
In potem voziš nekakšen slalom med so problemi/ni problemov, estetiko in tako naprej. Jaz razumem, da za zaradi človekove narave nihče ni najbrž 100% konsistenten. Tudi dvomim, da razumeš stvari, ki jih zastopam jaz, to ni nobena mladostniška vznesenost. Je pravzaprav vprašanje tega kar si izpostavil v enim od prejšnjih odgovorov, pravovernosti.
Jaz te ne prepričujem v neka »generična« tradicionalistična prepričanja, morda v določenem delu, kjer mislim, da so veljavna, zgolj sem postavil vprašanje in komentarje, v smislu, kako naj bodo stranke in država katoliški, če (modrda) katoličani nismo dovolj katoliški.
Ne impliciraj, da je karkoli na tem mestu nekonsistentno, če tega ne zmoreš dokazati. Ponižnost za hip na stran, nič kar je tu zapisano ali kar trdim ni nekonsistentno. In to bi vedel, če bi te to mesto zanimalo in bi si kaj prebral. Ampak kot že rečeno: ni treba, da bereš, celo svetujem ti, da ne zapravljaš časa z branjem, vendar nehaj po otročje implicirat, da je tu karkoli neskladnega ali celo kontradiktornega.
IzbrišiJaz se nisem vrtel okrog nikakršne morale. Ti ne razumeš niti kaj morala je. Ti niti ne razumeš o kakšnem relativizmu govorim, niti ne razumeš, tistega kar sam imenuješ za relativizem. Imaš neko besedo, ki ji daješ objektiven pomen in potem opletaš z njo naokrog, kot ni čudno, da te je spravilo iz tira papeževo napadanje klerikalizma, kjer si tudi vzel besedo, kakor da bi sama po sebi vsebovala pomen. To je infantilno gledanje na stvari, to je otročje, naivno gledanje. Ja Benedikt XVI je govoril o diktaturi relativizma! Ojoj! In kaj je rešitev?
Ja nobene krize ni v Cerkvi, nobenega "stanja ni v Cerkvi" in to sem ti jasno razložil. Kriza je v nesprejemanju in podleganju času. Ampak ti lajnaš generične tradicionalistične mantre in jih lajnaj še naprej, ni nič narobe.
Moja "afirmacija relativizma". Ja, res bi rad videl, kako bi to pojasnil.
In tudi nisi nič predstavil nobenih argumentov za to, kar trdiš v zadnjem odstavku. nenehno lajnaš kako je v Cerkvi kriza in impliciraš, da papež ni dovolj katoliški, ja hvala Bogu, da si vsaj ti. ker že sama artikulacija je postavljena na glavo. Če meniš, da prihaja vera iz ljudi in da se države navzamejo vere od ljudstva, potem je treba pozdraviti to tvojo krizo v Cerkvi, kajne? To je res demo-kratično gledanje na vero, državo. Ne vem, kako si potem zgoraj impliciral, da je kraljevina Francija menda objektivno in absolutnonstno kvalitativno boljša. No verjetno nisi monarhist.
Skratka. Nič ni narobe s tem kar trdiš. Hočem ti samo povedati, da se razlikujeva v bistvenih vprašanjih. Večino tega o čemer govoriš poznam in sem tudi že večkrat pisal o tem. Če se ti s tem ne strinjaš ni nič narobe. A imaš dve možnosti, prvič) (slabša) da pogledaš moje argumente in jih zavrneš ter drugič) (boljša) da si rečeš glej kako zabiti argumenti, ne bom izgubljal časa z branjem, grem rajši prebrat kako dobro knjigo mednarodno priznanega avtorja na temo katoliške tradicije. Vendar absurdna se mi pa zdi tretja možnost, da tu govoriš o tem, da sem nek relativist in razpravljaš ne da bi sploh prebral kaj je o tej isti stvari tu napisano in kar poljubno projiciraš name neka prepričanja, ki da jih menda posedujem.
To so pač nesmiselna opravila. To je izgubljanje časa. jaz tu nekaj pišem, ampak nikogar ne silim, da to bere. Celo žalostno se mi zdi, če kdo bere, ker vem kako nekoristno je to in brez vsakega smisla. To kar pa ti zagovarjaš je pa trenutno precej popularno in imaš kar veliko že ljudi, ki o tem razpravljajo, tako da pojdi tja, ker Bog ne daj, da bi zaradi nepozornosti zamudil, kaj je papež že spet heretičnega storil!
Jasno, da ne morem ničesar dokazati, če infantilno zavračaš vse argumente. Če so vse estetski problemi. Če ti navedem nek statistični podatek, pa rečeš, kako moderno gledanje je to. Vse je katoliško, dokler le kdo ne kritizira papeža. Vse ostalo so »tradicionalistične mantre«
IzbrišiPonovno, v katerih bistvenih vprašanjih se ne strinjava? O tem ali se papeža sme ali ne sme kritizirati? Morda v tem, da so vsi problemi koncila nastali kot neustrezna reakcija na stanje v družbi, ne pa deloma tudi zaradi načrtnega rušenja znotraj Cerkve.
Vedno potem uporabljaš neke argumente, kako se besedam spreminjajo pomeni. Ja, se jim. A ne zlorabljajmo tega. Če uporabljaš besede, jih pač uporabljaj kot jih razumemo danes, če je kje potrebna dodatna razlaga, pač poveš in to je to.
Če napišeš:
»In po drugi strani je tudi eno bolj usodnih prepričanj, to ki ga še vedno slepo zagovarjajo tudi večinsko tradicionalisti, češ, da je relativizem neka diskvalifikacija in da so stvari, ki so objektivne in absolutne.«
se meni to zdi afirmacija relativizma. Ampak katoliki nismo relativisti, v nobenem pomenu besede.
Jaz ne pravim, »da papež« ni dovolj katoliški, ampak postavljam določena vprašanka okrog tega. Z oziroma na vse se mi pač zdi da je vrnitev k tradiciji prava pot. Če se ti na primer zdi, da je oznanjanje nespremenjenega nauka mladostniška vznesenost, si morda tudi zašel v modernistično razmišljanje.
V katerih vprašanjih se ne strinjava, hja, mar ne praviš, da sem relativist. Torej se ne strinjava v tem fundamentalnem vprašanju (funkcionalne) objektivnosti stvari. Dalje se ne strinjava o vprašanju oblasti, vlogi Cerkve v svetu. To ali se sme papeža kritizirat ali ne, pa sploh ni vprašanje, to je neumnost.
OdgovoriIzbrišiDalje ne razumeš niti praznine glasov oz. besed. Ne govorim, da se besedam spreminja pomen, pravim, da besede ne vsebujejo inherentnega in intrinzičnega pomena. To je nekaj povsem drugega. ampak tu sva že pri filozofiji jezika. Ampak videti je, kakor da ti verjameš, da so besede neka bitja. To je precej plitek (če ne uporabim besede otročji oz. infantilen, s katero sicer ne mislim nič slabega; naivnost zna biti tudi blagoslov) pogled na stvari in od tod tudi tvoje nerazumevanje objektivnosti in absolutnosti oz. neobjektivnosti in relativnosti družbenih konceptov, kakršen je denimo morala (Kratka refleksija k 'pro-life' gibanju) itd. Ampak tu sva pri srži problema tradicionalizma, ki je zagozden nekje v času in realno ne more ponuditi drugega kot estetiko in umikanje modernemu svetu v getoistična območja, ki naj bi jih zmogel obvladovati. A jih ne zmore, kakor je povedal Bangha, a se mi zdi, da tistega citata kljub mojemu namigu nisi želel prebrati. Ti se ne moreš izogniti določenim časovnim spremembam na način, da se pretvarjaš, da so to plodovi nekih zlih zarot. Treba jih je pogledati, preučiti in nanje podati logične odgovore. Če si pa kakor kak otrok, ki si zatisne oči in kriči okrog sebe o diktaturi relativizma in kako katolIK ne more biti relativist (ne da bi sploh skušal razumeti o kakšnem relativizmu je govora), pa s tem nisi opravil ničesar. Ampak to ni debata zate. Ampak ne skrbi. Ti imaš v vsem prav, in jaz imam v vsem narobe. Popolnoma se strinjam s tabo, odprl si mi oči.
Kaj je vloga Cerkve? Primarno: Evangelizacija, zveličanje duš.
IzbrišiJa, glede tega, da besede ne vsebujejo inherentnega ali intrinzična pomena, glede tega se pa očitno res ne strinjava. Seveda ne verjamem, da so besede bitja. Verjamem pa da imajo besede nek inherenten pomen. Besedam se lahko spreminja pomen skozi čas ali prostor. Obstajajo potem določene, bolj problematične ali kompleksne besede, na primer besede, ki označujejo določene ideologije, denimo socializem, lahko danes pomeni nekaj drugega, kot je pred petdesetimi leti. Ali pa različnim osebam različno. Ampak to je samo spreminjanje pomena besedam skozi čas. Če imaš s tem težave, enostavno poglej v slovar. Potem je očitno, da imajo lahko iste besede v različnih ali pa tudi enakih jezikih različen pomen. Ampak vse to se večinoma da iz konteksta ali kako drugače razbrati. Torej po mojem mnenju, lahko rečemo, da besede nimajo intrinzičnega pomena, ampak v določenem jeziku, v določenem okolju in času ga pa imajo.
Kot sem rekel že prej, pravilen katoliški tradicionalizem je namenjen ohranjanju nespremenljivega nauka, v celoti. Če so morda določene struje preveč osredotočene na določeno časovno obdobje, je to drug problem.
Glede zlih zarot, ne vem v čem je tu problem, zarote so, take in drugačne, tudi sam na tem mestu pišeš o različnih zarotah. Problem bi nastal, če bi se določenim stvarem dajalo preveliko težo. Najbrž pa ni prevelika zarota na primer zaključiti, da se je v Cerkev danes tako na liturgičnem kot teološkem področju vneslo veliko protestantizma.
In potem glede citata Banghe, smo pa spet na začetku. To je ravno tisti klerikalizem proti kateremu se bori papež. Z vsemi argumenti, ki sem jih napisal v zgornjih komentarjih. In tukaj nobena dimna zavesa relativizma ni potrebna. Konec koncev, katere »besede« pa tukaj so problematične, da ne bi imele istega pomena. Treba je samo ugotoviti, da so se stvari po koncilu spremenile daleč bolj, kot je bilo to potrebno zaradi družbenega okolja. In kot si sedaj tudi ti spoznal, ne gre samo za estetske spremembe. In sicer kaj naj Cerkev, torej kleriki in laiki naredimo, kadar je ali postane družba antikatoliška. Poklicani, smo, da sami živimo čim bolj katoliško življenje, ne pa da še sami sprejemamo številne gnile kompromise.
Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. (Mr 13:31)
Ojej, s kom se jaz pogovarjam. "Ej, Wittgenstein, če imaš s tem težave, enostavno poglej v slovar." Ti si res ali premlad ali pa ... ne bom špekuliral. Pojdi prebrat kako knjigo namesto, da pametuješ po internetu. Ti bo kar koristilo, ker ne razumeš osnovnih stvari.
OdgovoriIzbrišiNo, potem pa hvala za odgovore in se opravičujem za tratenje časa.
Izbriši"Tako Ernecl denimo pravi: "Odtlej NTA zavestno ignorirajo tudi ko nam MS delajo neverjetno reklamo ali ko mi pišejo po stenah." Če bi se šlo za realno stvar, bi mu ne bilo mar dosega in če bi se mu šlo za realno stvar in bi doseg hotel le iz logične želje po ozaveščanju in pridobivanju ljudi, potem vsebin ne bi zaklepal za plačilni zid, ki je gotovo najbolj smešno in šeklovsko zasnovan prav na NTA, saj je razviden le naslov, besedilo pa popolnoma zaklenjeno. In tako imamo "nacionalno tiskovno agencijo", kjer mrgoli neslovencev, ki poučujejo Slovence, kako je treba biti zares slovenski in kdo je pravi Slovenec in ali so kristjani dovolj narodno zavedni." 1. NTA je takoj povedal, da je tako poslovni kot domoljubni projekt. Kot poslovni projekt smo se odločili od vsega začetka imeti zaklenjene članke in računati naročnine. Samo zato, ker ti svoj blog pie ljubiteljsko, e ne pomeni, da ga morajo vsi, če pa trdi, da so edino ljubiteljski blogi lahko pristno domoljubni v svetu, v katerem živimo - morda, a stvar razprave, ki jo lahko imava. 2. NTA ni bil le moj projekt, kar pa je mojega, je eksplicitno domoljubnega. 3. O katerih Neslovencih govoriš? A o ljudeh, ki sem jih povabil zaradi marketinga in so me kasneje sami izdali? Teh ni več, nikoli pa niso bili del novinarske, urednike in lastnike ekipe NTA. 4. S temi Neslovenci si se izdal, da si bodisi AKASHA iz Twitterja bodisi nekdo iz njegovih krogov.
OdgovoriIzbrišiNajprej se mi je zdelo smešno, ampak potem sem videl video in opazil, da te je ta kratka kritika res prizadela. Sicer ne vem ali je to del tvoje persone oz. nek performans, ki ga tvoje občinstvo pričakuje od tebe ali pa gre za resnična občutja, ker res ne razumem, zakaj tako čustveno. In povrh vsega opazim, da si s tem svojim napadom na ta projekt samo hatchet man teh "trad" mulcev, ki so zamerili, da tu ne tolčem nekih libertartradicionalističnih manter, potem ko so naleteli na ta blog in so ti šli limat linke ali kaj?
OdgovoriIzbrišiTa projekt obstaja že od leta 2009 in verjetno si prvič slišal zanj in potem tako intenziven čustven odziv, ker sem kritiziral nek evidenten pojav, ne da bi s tem na karkoli vplival. Kakor, da bi te kritiziral nadškof ali pa ne vem, predsednik vlade. Nek obskuren zapis te potem vrže iz tira in mi potem očitaš, da sem te kritiziral, da bi iskal pozornost. Zakaj pa si potem izvedel za ta zapis več kot mesec dni kasneje in še to po tistem, ko mi je tu nek kratkohlačnik zameril, da sem mu rekel, da nečesa ne razume in ti je očitno nesel ta link.
In praviš, da nočem debatirati z goljarjem in še tistim njegovim streamerjem in s tabo in ne vem kom. Nihče me ni nikoli niti povprašal, da bi debatiral karkoli s komerkoli. Jaz tu pišem neke zapise in čeprav kritiziram, se trudim, da ne rinem kamorkoli izven teh blogov, in če te zanima beri, ne pa fantazirat, kako se jaz skrivam za anonimnostjo in da nočem z nikomer debatirat.
Ta zapis je bil napisan iz razloga, ker sem na tviterju slučajno naletel na tvoje modrovanje o tem ali so slovenski kristjani dovolj narodno zavedni. Kot bi poslušal stare liberalce 19st. To je bil povod, ampak saj ni pomembno.
Ti jasno ne razumeš te specifične kritike in jo jemlješ povsem osebno in tudi ne zmoreš izstopiti iz neke pozicije, da bi z distanco pogledal na stvar. kar je povsem razumljivo. Nihče ne mara, da se o njem osebno piše, kaj šele, če se mu zdi, da ima stvar zaničljivo konotacijo. sicer je nima, gre za splošen poojav. Čez štiri leta se vsaka stvar iz amerike ponovi pri nas.
Če te je tako vrglo iz tira lahko brez težav pobrišem ta zapis, ki je imel gotovo vsaj neverjetnih dvajset ogledov, samo napiši in bom pobrisal. Nisem čustveno vezan na te bloge. Če bi se bolje počutil mi lahko poveš ali naj pobrišem kar celotno stran in bom premislil, morda je prišel čas tudi za to.
ne vem pa kdo je ta tvoja akasha, kot rečeno ta projekt je že od leta 2009 in blog od 2014.
Kot rečeno, če želiš stvar pobrisano, samo napiši.