Zapri računalnik in počakaj, da gre vse k vragu - Strastno ljubiti Državo 1.

Naj začnem na koncu. Zadnje čase zelo malo objavljam na teh blogih in kdo bi pomislil, da sem enostavno izgubil interes, naredil križ čez vse skupaj in se začel poditi za še manj pomembnimi rečmi. A temu ni tako. Res je, da je sedaj moje življenje veliko bolj zasedeno in imam veliko manj časa kot še pred letom, a vendar težko opišem kolikokrat v zadnjih sedmih mesecih sem se usedel za računalnik in skušal spisati nek blog. Ničkolikokrat sem videl kaj kar me je nagnilo k pisanju, ali prišel do kakšenega uvida in se lotil pisanja. Veliko je teh nedokončanih blogov, ki niso objavljeni, so pa začeti. Čemu je tako?

To predvsem izvira iz mojega zaključevanja svetovnega nazora v nekaj, kar sam imenujem "vanitasizem". To prepričanje bazira na logičnih zaključkih mojih spraševanj, iskanj in teoriziranj. Kar pa je v tem kontekstu pomembno je le to, da sem skladno s tem naziranjem prišel tudi do uvida, da se nima smisla ničesar spreminjati, ker smo v zatišnem času, ki bo trajal relativno dolgo, v njem pa bo prišlo do ekstremizacije absurdov, kar se bo sprevrglo v krizo iz katere bo potem izšel nek red. Jaz sam pri tem ne morem storiti ničesar, kot da morda pripravim nek kompakten svetovni nazor in ga ponudim v teoriziranje in kritiko, da bi s tem nekoliko doprinesel k tisti eventuelni restvaraciji, ki bo sledila, ko bo to obdobje prešlo. A mene najbrž tedaj niti ne bo več tu, ker človeška življenja so kratka in nepomembna gledano zgodovinsko, pa tudi če bi bil, ne bi imel nikakršnega mesta v tistem kritičnem toku, ki bo preobrazil družbo.

Tako sem se pred kratkim usedel za računalnik, da bi na tem mestu spisal blog v katerem bi kritično opozoril na glamurizacijo in fetišizacijo samomora in pedofilije, ki se pojavljata v medijih in družbi trenutno in zadnjih nekaj let. Blog sem začel s svojim lastnim prepričanjem, da vedno velja tista, menda Nietzschejeva, trditev, da ako zreš v brezno, bo brezno pogledalo vate. Sam sem se tega izreka v življenju vedno držal in nisem želel zijati v grde in absurdne ekscese, ki jih posebej v zadnjih desetletjih in stoletju producira človeštvo. Prepričan sem, da se je treba takšni grdoti ogniti, kljub temu da ji aktivno nasprotujemo in jo želimo pokončati, vendar ne zijati vanjo! Zato sem rekel, isto velja za to fetišizacijo pedofilije in posebej še samomora, ki ima v naši družbi naravnost značaj glamurja in vsak samomorilec je smatran za junaka, ki ni nič kriv za svoje dejanje, le okolica je kriva, delodajalec, družina, mediji, politika -- ti so krivi, da se nekdo umori, tako nam pravijo. Ampak sem si rekel, kaj pa bo ta blog doprinesel k čemur koli? Nič. Družba bo še dalje glamurizirala samomor, pedofilija bo še naprej obravnavana kot nekaj privlačno-žgečkljivega, kar mediji izkoriščajo z bombastičnimi naslovi in mase klikajo nanje. Karkoli napišem ne bo zares spremenilo česar koli. Zato, sem si rekel, zapri računalnik in počakaj, da gre vse k vragu.
  
Ne poznam povprečnega bralca in uporabnika interneta, a sam težko berem novic, ki jih redno producirajo levičarski in v zadnjih letih še posebej "desničarski" mediji. Namreč tiste novice, ki govorijo o največji grdoti človekovega delovanja v svetu. Ali je v meni ostalo nekaj tiste "klerikalne" naravnanosti, ki je že v devetnajstem stoletju nasprotovala takemu časnikarstvu, ali pa sem enostavno preobčutljiv,

Zdaj je prav, da gre vse narobe v državi, družbi, narodu, Evropi, svetu. Prav je, mora iti narobe. Ker le če bo šlo vse narobe, se bo sesul ta trenutni liberalistični "totalitarizem". Najslabši in najmanj koristni so ti, ki skušajo nekaj na pol popravljati in dajejo lažno sliko, da nasprotujejo temu liberalizmu, npr. italijanska desnica, ruska plutokracija, madžarska desnica itd. To so liberalistični mameluki, pa če to hočejo biti ali ne, kajti oni zaustavljajo drvenje v prepad, kot človek, ki skuša zavirati avtomobil na spustu tako, da z nogo, ki jo moli skozi vrata, drsa po vozišču. Prej, ko bo šlo vse k vragu, prej bo prišlo do propada iz katerega bo nastala naravna in organična radikalna opozicija liberalizmu, ki bo ta liberalizem zatrla.
 
Takšno naziranje pač ni aktivni "accelerationism", niti ni pasivnost ali resigniranost. Mi lahko še vedno aktivno živimo svoja življenja, še vedno se borimo in skušamo spreminjati, vendar tega ne počnemo v maniri vkomponiranosti v ta docela zblaznel sistem, marveč moramo postajati duhovna avantgarda, ki živi življenje v bojeviti (kontra)revolucionarni naravnanosti na svet in družbo. To je junaštvo nasprotovanja in zaničevanja vsega pomehkuženega, udobnega in ničevega, kar v človeku sploh sproža instinkt, da soustvarja liberalizem. Razumevati življenje kot borbo, kot nenehno stremljenje k dobreu vkljub vsem težavam in trpljenju, to je tisto, kar nam daje smisel sredi tega ničvrednega bivanja. "Mi smo zoper udobno življenje!" recimo za Mussolinijem.