Naše izobraženstvo

 Naše izobraženstvo

           

J.M., 1943

                         
»— — —Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili.« (Mat 23, 13.)
»— — — Gorje vam učiteljem postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste vstopili in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili.« (Lk 11, 52.) Tako in podobno je Kristus jasno povedal, da je bila inteligenca judovskega ljudstva tista, ki je ljudstvo odvajala proč od Kristusa, proč od Boga.
                
Zgodovina preteklih in sedanjih dni pa potrjuje, da podoben očitek zadene v veliki meri tudi inteligenco, izobraženstvo med slovenskim ljudstvom, če ne celotno, pa vsaj velik del.
        
Trikrat so že namreč spravili ravno izobraženci slovensko ljudstvo v veliko nevarnost, da se obrne proč od Kristusa in njegove Cerkve in tako tudi od Boga.
         

I.

                 
Prvič se je to zgodilo za časa reformacije. »Tudi v 16. stoletju je bila pri nas ravno inteligenca tista, ki je v svoji pokvarjenosti in zaslepljenosti skušala priklicati veliko zlo protestantske reformacije na slovenski narod. Tudi tedaj se je v svoji preveliki lahkovernosti do inteligence dalo zapeljati v zmoto več kmečkih družin, po vsakem okraju nekaj. Tudi tedaj so seveda mesta stala v prvi vrsti pri tem zapeljevanju vernega ljudstva.« Tako piše prof. zgodovinar dr. Josip Turk in nadaljuje: »Oglejski vizitator škof Pavel Bizancij je l. 1581. poročal z vizitacije slovenskih dežel oglejskemu patriarhu vse, kar je videl slabega in dobrega med slovenskim narodom v dobi protestantske reformacije. — Med drugim poroča 25. oktobra 1. 1581.: »Čudil sem se zelo, da sem našel še toliko pobožnosti pri ljudstvu, ko ima vendar povsod, tako na življenju duhovstva kot plemstva vsakovrstne slabe zglede. Ne vem, kako da že niso vsi katoličani zapadli pogubi, ko jih vendar plemiči s silo tirajo, da poslušajo njih predikante in žive po njih gnusnih navadah. Čudil sem se tudi, da nisem našel večjega števila krivoverskih duhovnikov, kajti plemiči, ki imajo patronstvo mnogih cerkva, ne izbero in nočejo izbrati drugih duhovnikov kot tiste, ki so zelo razuzdani, uporni in krivoverski, ali pa vsaj take, ki se nagibajo k zmoti. Kjer imajo taki ljudje v rokah duhovno vlado, in teh je mnogo, ni čuda, da se nahajajo le zmote in nerednosti.«
            

II.

               
Drug zgodovinski pojav, ki nam razkriva izobražence kot zvodnike slovenskega ljudstva, je doba liberalizma. To dejstvo nam je dovolj jasno podprl z dokazi dr. Aleš Ušeničnik: Pomen prvega slovenskega katoliškega shoda (ob 50 letnem jubileju).
                
Dejstvo je, da se je liberalizem vedno bolj širil v 19. stoletju med Slovenci in da je grozil zavzeti tudi preprosto ljudstvo. Kljub množici raznih nazorov in raznih stopinj je bilo vsem pripadnikom liberalizma skupno neumevanje pravega bistva katoliške Cerkve. Vsaj s tem neumevanjem so zanašali zmedo med ljudstvo, dušili živo versko mišljenje, čustvovanje, in življenje ter tako delali veliko škodo. Mnogi so pa naravnost sovražili Cerkev in duhovnike in jih skušali tudi ljudstvu zamrziti. Bili so pa med liberalci tudi izraziti brezverci, ki so tajili tudi Boga in mu s svojim pozivom tudi druge odtujevali.
                      
Širil se je torej liberalizem v vseh oblikah od odkritega brezboštva do neodkritega katoliškega liberalizma. Javil se je v politiki, v pretiranem čaščenju narodnosti, v gospodarstvu, v znanosti, umetnosti in literaturi.
               
Deloval pa je liberalizem od zgoraj navzdol. Z Dunaja in univerze na pokrajino Slovenijo, iz območja višje inteligence na srednjo inteligenco in meščanstvo; iz meščanskih krogov na podeželje. Z Dunaja so prihajali liberalni profesorji in uradniki, ki so zopet vplivali vsak v svojem okolju, profesorji na dijake, uradniki na nižje uslužbence, vsi na meščane, trgovce, obrtnike, gostilničarje. Od teh so prehajali vplivi na imenitnejše kroge na deželi, na župane, gostilničarje, male trgovce itd. Val liberalizma je prihajal na deželo tudi po učiteljih iz nove liberalne šole. Močno so delovale v liberalnem duhu čitalnice, močno tudi sokolska društva, najmočneje pa liberalni časopisi.
                 

III.

                      
Tretjo dobo, v kateri je zapeljalo izobraženstvo preprosto ljudstvo na kriva pota, pa doživljamo sami v teh letih. Kakor je bil protestantizem in liberalizem ljuljka, zasejana v domačo njivo iz tujine, prav isto je tudi komunizem tuje blago, uvoženo med naš narod iz raznih evropskih mest. In kakor so bili za časa protestantizma in liberalizma sejalci tuje navlake vprav izobraženci, prav isto je tudi s komunistično propagando. Mladi izobraženci, ki so se šolali v tujini, nekaj literatov in prvakov na ljubljanski univerzi so bili in so predvsem tisto žarišče, iz katere padajo usodepolne iskre komunizma med preprosto ljudstvo.
          
Trikrat je torej že bila v slovenski zgodovini inteligenca zvodnica preprostega ljudstva! A glej čudo! Trikrat je tudi že slovensko ljudstvo samo od sebe zavrnilo zvodljive nakane te inteligence.
             
»Slovenski narod se je iz svojega zdravega čuta škodljivemu verskemu in moralnemu vplivu protestantske reformacije uprl in ostal zvest svoji tradiciji in Cerkvi kljub temu, da je imel toliko slabih zgledov na inteligenci (duhovščini in svetni gospodi), ki je zašla pod vplivom protestantizma ...« zagotavlja zgodovinar dr. Josip Turk.
          
Podobno ugotavlja dr. Aleš Ušeničnik glede liberalizma:
                
»— — — Ljudstvo se je organiziralo mimo liberalizma. Začelo je poganjati vsepovsod sveže katoliško življenje. — — Okrepila se je katoliška zavest in edinost, ustanovile se po tolikih krajih Marijine družbe, namnožili se misijoni, razširilo se in poživilo češčenje sv. R. T. — — Okrepilo se je pa slovensko ljudstvo tudi gospodarsko in politično. Leta 1900. je bilo že 15 političnih društev, 80 rajfajznovk in 45 raznih drugih gospodarskih društev. — — —«
       
»Isto opazujemo tudi sedanje dni. Ko je komunizem dosegel v Sloveniji svoj višek, je nastal odločen odpor proti njemu iz vrst naroda samega. Razlika je morda le ta: za časa protestantizma je bilo ljudstvo prepuščeno čisto samemu sebi, za časa liberalizma mu je pristopila v pomoč duhovščina, v sedanjih dneh mu hitijo pomagat tudi zavedni katoliški laiki-izobraženci. Kakšen razloček je med letom 1892 in 1942. — Če je bil dijak leta 1892. na splošno prevzet od liberalizma, n. pr. za evharistično življenje dosti mrtev, je katoliška mladina dandanes zares katoliško zavedna in versko živa. Saj so nedavni dogodki dokazali, da se ne straši niti mučeništva. — —« (Dr. Aleš Ušeničnik.)
            
In prav to nam daje upravičeno upanje, da bo slovenski narod premagal tudi to največjo nevarnost, ki ga skuša na celi črti odtrgati od Boga. Obenem pa se kažejo vesela znamenja, da se tudi med slovensko inteligenco, zlasti mlajšo, vedno bolj jasni, da se vedno bolj zaveda svojega odgovornega stališča v narodu in da hoče ostati zvesta Bogu in s tem tudi svojemu ljudstvu.