Naprej!

 

Zdaj že nekaj let zapovrstjo, vedno na začetku leta zatrdim, da se bo na tem projektu kljub vsemu začelo več objavljati, a ko je leto naokrog je jasno, da se ni. V zadnjem letu se je na teh blogih zares malo objavljalo. In če sedaj ponovno zatrdim, da bo pa letos drugače in se bo objavljalo, to pravim bolj prepričano.

V zadnjem letu je bilo na tem blogu objavljenih le osem zapisov, s tem da niso bil objavljen noben zapis naših katoliških avtorjev izpred vojne. Na glavnem blogu NeoDomobranec pa  je bil objavljen en sam zapis, ki pa je bil docela trivialen in se je ukvarjal s sila nepomembno stvarjo. Ta trend se bo torej v tem letu obrnil in se bo objavljalo več. Tu predvsem v oziru na tolmačenje države, resnice, avtoritete, vere, fašizma in korporativizma, na glavnem blogu pa v oziru na domobranstvo, narod, narodno izdajstvo itd. 

Letos je bil na glavnem blogu objavljen zapis z naslovom Ožilje idej, ki se  ukvarja s problemom dedovanja idej v današnji desnici. Sam zapis sicer bolj sodi na ta blog, saj se ukvarja z vprašanji, ki so bliže temam tu, a sem se vseeno odločil, da ga objavim tam, tako zaradi pomanjkanja vsebine v preteklih mesecih, kot zaradi dejstva, da je bil zapis dokaj obsežen in je zajel kar nekaj vprašanj. Seveda se je na koncu izkazalo, da je bil vseeno premalo obsežen in da ponovno ni dovolj jasno izrazil tistega, kar je imel namen izraziti.

Vedno je težava vsakega razmišljanja, da bi lahko bilo smatrano, kakor da svojo kritiko afirmira nekaj nasprotnega ali pa da se postavlja na neko demilitarizirano sredino, od koder more pljuvati čez ene in druge. Vendar kdor pozna ta projekt ve, da temu ni tako. Zelo izrazito je bila tu vedno izražena kritika tistega demokratarskega, libertarnega razmišljanja, da so "vsi isti" in da je ločevanje na levo in desno umetno ustvarjeno. Vse to je lenobno mišljenje, katerega na tem mestu ne boste nikoli našli. Prav ista kritika pritiče tistemu čudnemu strahu pred "ideologijo", ki ga vedno najdemo v povojnih katoliških razmišljanjih, tudi emigrantskih.  Zato če smo proti Ameriki nismo za Rusijo in če kritiziramo desnico in smo mišljenja, da sta kontemporarna levica in desnica bistveno enaki, nismo prepričanja, da ni ne desnega ne levega, niti da sta to dva lažna koncepta. Ne, kot sem nakazal v omenjenem blogu, se desnica in levica po logiki stvari razvijeta bolj ali manj spontano, a se v njunih izrazih, naziranjih in aktivni negaciji in afirmaciji, pokaže ali sta zares avtentični oz. do kolikšne mere sta avtentični.

Problem premika družbe, vsaj kakor ga jaz vidim, od monarhične in hierarhične v demokratično (v izvornem pomenu te besede), je v tem, da pride tu čas za nenehno afirmacijo idej, za aktivno, zavedno in avtonomno odločanje in aktivno forsiranje ideologije. V tem je tisti premik, ki ga sproži liberalna država in soudeleženost ljudstva v organizaciji družbe. To je končno tisto, kar zares pomeni totalitarizem in brez katerega družbe ne more biti.

Sam smatram vse monarhične in demokratične protitotalitariste za utopične sanjače, ki ne vidijo zahtev časa, ki so se razvile pred njimi.

Zato so danes najbolj pomembne teme: svoboda, objektivnost in relativnost resnice, čas, avtonomija odločanja, država, estetika in smisel življenja. Vseh teh tem se bomo v tem letu torej podrobno dotikali. Potrebno je, da gremo globlje od površinskih izrazov in zasledujemo tisto zahtevo, ki smo jo tik pred vojno in posebej med vojno tolikokrat slišali na naši katoliški strani: jasnost idej in samorefleksija. Ne smemo popuščati samim sebi, vsaki stvari moramo predvideti logične ugovore in zavrnitve ter zares ustvariti čisto sliko lastnega naziranja brez vsake sentimentalnosti in ustavljanja pred nekimi nominalnimi koncepti. Imamo jasno tradicijo, tako katoliško, kot slovensko, tako teološko-bivanjsko kot politično-družbeno in na nas je, da gradimo dalje. To je trenutno namreč vse kar lahko zares storimo. Ne moremo sanjariti o nekih velikih družbenih spremembah, lahko pa zato postanemo zares intelektualno in idejno brezkompromisni.

Življenje je prekratko, da bi ga lahko potratili za uživanje, življenje je prekratko, da bi lahko kompromitirali svoje lastne nazore. Ali kakor je zapisal Adolf Vadnjal:

"Ali ni sedaj, v dobi najtežjega trpljenja, prilika, da si izprašamo vest in se skesamo? Kesanje je glavni pogoj preporoda. Ne iščimo krivcev drugod, ne dolžimo tujcev, temveč se vprašajmo, kaj je bilo v nas samih narobe. Ali nismo morda s široko razprtimi jadri zapluli v materialistične vode, verujoč, da bomo dosegli prijetnejše in udobnejše življenje brez napora in težav? Kaj nam je bilo, da smo pozabili, da načela, ki so veljala tisočletja, veljajo še vedno in bodo veljala, dokler bo kaj življenja, da pa je vse zlo v tem, da se ne ravnamo po njih? Ob tem spoznanju bomo mogli odločno zatreti vse, kar nas pogublja."