Prazni glasovi - narod

  
Velikokrat slišimo besede narod, civilizacija, Evropa, rasa, kultura, tradicija, identiteta, in mnogo podobnih besed,a se najbrž le malokrat zavemo, da gre za prazne glasove, če menimo, da so to bitja, ki bivajo sama iz sebe. To so pač mitična bitja, neobstoječe prikazni, ki ne pomenijo nič in pomenijo vse. To so prazni glasovi, prazni zvoki, besede brez pomena, ako jih postavljamo, kot neke suverene pojme, ki bivajo iz sebe na svojem. Zato zaničujmo te splošne pojme! Zavrnimo v samih sebi taka zvoke, ki ne pomenijo ničesar konkretnega.

Poglejmo si torej za kaj gre.

Vzmemimo narod. Na tem projektu že več let opozarjamo na dvoje, kar se tiče naroda: 1.) Narod mora pomeniti nekaj konkretnega in 2.) narod je abstrahiranje atributov realnih posameznikov.

To je sicer povedal že Anton Mahnič leta 1888:

"Kaj pa je narod, kaj država? Abstraktna pojma, ki kot taka sama na sebi nimata nikake objektivnosti. Vsa realnost tega, kar imenujemo „narod“, „država“, je le v pozameznikih, iz katerih abstrahiramo ona dva pojma, v ljudeh, ki govore isti jezik, ki so združeni v večo skupino z istimi postavami in istim najvišim glavarjem; ako te vzamemo, spuhti „narod“ in „država“ brez sledu. „Država“ in „narod“ ni nič nad ali zunaj državljanov ali isti jezik govorečih ljudi, ampak oboje se v njih in ž njimi identifikuje."

Na nas je, da to resnico, ki jo je nakazal Mahnič radikaliziramo in totalitariziramo, da bi razumeli, kaj sploh narod je in ne bi več pristajali na prazne glasove, marveč bi dejansko dobili za tem pojmom "narod", neko konkretnost, ki torej ne bi bila več plen raznoraznih manipulacij.

Sam vztrajam na mišljenju, da je narod zgodovinsko relativen pojem zato, ker vsak narod potrebuje relativno dolgo obdobje, da se oblikuje. Da oblikuje svoje determinante: svoje biološke determinante pa tudi svoj jezik, svoj značaj, svojo kulturo in svojo moralo. Zato je narod relativno moderen pojem in v tem smislu naroda niti najmanj ne relativiziramo, saj drugače tudi ne more biti.

Tu gre za klasično vprašanje splošnosti. Vsi vemo, kaj pomeni, če rečemo, da je nekaj "rdeče", "rdečost". A če izginejo v tem trenutku vse rdeče stvari s sveta, ali bo rdečost še obstajala?

To toliko bolj velja za pojme, o katerih govorimo tokrat.

Narod je abstrahiranje lastnosti realnih posameznikov v realni linearni zgodovinski premici. Ko izluščimo te lastnosti, dobimo splošni pojem "narod". A, če teh posameznikov ni ali jih ne bi bilo, ali če jih preko svojega ideološkega nastavka negiramo, potem tudi naroda ni več, saj ne mora obstajati sam na sebi. Sam na sebi je prazna beseda, prazen glas.

Beseda "narod", torej nekaj pomeni, toliko časa, dokler imamo realne ljudi, od katerih smo abstrahirali njihove atribute in izdelali splošni pojem. Sam predlagam, torej troje: jezik, vera in navade. Biološka specifika je pač že predpostavljena, saj narod ne more obstajati drugače, kot na prav določenem ozemlju, enotno in homogeno. Jezik, vera in navade tako predstavljajo gradnike tistega čemur končno rečemo: kultura. Vera pomeni fundament morale, nastavek medosebnih odnosov, distanc in tretiranj sebe, okolice in naravnanosti na bivanje, hotenje in dejanje. Navade delno izvirajo iz te morale, delno pa so determinirane z okoljem, z naravo, zemljo, specifičnimi pogoji tistega, čemur rečemo  "domovina". Domovina je pač najbolj konkretna. To je prostor in to je tudi krajina puščanja pečatov tod živečih ljudi. Jezik pa naposled pomeni izražanje te duševnosti teh ljudi, njihovega intimnega gledanja na svet, njihovega izkušanja sveta, samega sebe, tistega kar jim je drago in tistega, kar jih ogroža.

Ti trije atributi torej: jezik, vera, navade, so torej določljivi realnim posameznikom, ki so živeli v tistem delu sveta, ki jim je predstavljal domovino. Tu pa gre torej za dolgo vrsto posameznikov v njihovi domovini. Posplošitev njihovih abstrahiranih atributov v splošni pojem: narod, je torej tisto, kar narod je.

Če pa negiramo te posameznike in menimo, da narod ne izvira iz tega, marveč vsebuje bit sam po sebi, v smislu one vere, ki meni, da bi pojem rdečosti vseeno bil, četudi bi izginile vse rdeče stvari s sveta, potem dobimo 'narod', ki je zgolj prazna beseda, prazen glas.

A to pomeni iztrganje 'naroda' zgodovinskim determinantam, iztrganje 'naroda' končno svoji biti in svojemu bistvemu samemu in naredi ta pojem za zgodovinsko avanturističnega, torej ga izvrže iz zgodovinskih tirnic na polje poljubne določljivosti. Tedaj se pojavi največja nevarnost za narod sam.

Največji problem za narod je, paradoksalno, narodova samoozavestitev. Torej tisti trenutek oz. tisto relativno kratko obdobje, ko se narod zave samega sebe, v smislu, da začuti, da biva kot narod. Prej je njegova bit in njegovo bistvo intuitivno, spontano, organično in avtentično. Po tej samoozavestitvi, pa vstopi dejavnik zavedanja in posledično nespontanost; pojavi se problem neskladnosti narodovih živečih predstavnikov s svojimi predniki in njihovim načinom življenja. A ta način življenja, kot smo videli zgoraj, sploh predstavlja narod. Ko te spontanosti ni več, nastopi večja ali manjša neavtentičnost. Pojavi se občutek ogroženosti, ki je realen zgodovinski pojav.

Edvard Kocbek je v letu 1939 zapisal:
  

"Čim bolj raste zavest kakega naroda,tem bolj čuti svojo ogroženost."

 
To je eden najbolj resničnih pojavov v zgodovini narodov. Dokler narod biva nezavedno, organično, avtentično, toliko časa je kljub močnim pritiskom od zunaj praktično neogrožen, saj je njegovo bivanje fundamentalno, radikalno (koreninjeno), njegova bit in njegovo bistvo, sta tako zlita druga v drugo, da pomeni narod docela zlitost identitete vsakega posameznika s svojim sorojakom.

Ko pa nastopi samoozaveščenje, tedaj naenkrat posamezniki v narodu začutijo, da morajo ohraniti narod, kot nekaj, kar biva zunaj njih, kakor bi človek hotel ubraniti nekaj materialnega, nekaj, kar ni istovetno z njim samim. Tako imamo v svoji zgodovini lepe dokaze, da naš narod ni bil nikoli realno ogrožen, preden ni nastopila samoozavestitev naroda. Tudi zgodovinski trenutki pred samoozaveščenjem, ko naj bi nam pretila propast, so smatrani kot taki, šele iz te post-samoozaveščene perspektive in so bolj ali manj historična špekulacija.

A bolj kot to, je pomembno da vidimo, da je tudi domnevna ogroženost naroda, ki je stopala pred živeče posameznike po samoozavestitvi, bila velikokrat napihnjena in neresnična, ter uporabljena v korist ideoloških bojev, predvsem kulturnega boja, ki je šel direktno na škodo narodu. To je torej tisti paradoks naroda, paradoks tega o čemer govori Kocbek. Kajti, zakaj bi "narod" (recimo temu: trenutno živeči predstavniki naroda), čutil večjo ogroženost sorazmerno z zavedanjem samega sebe? Ali res zato, ker bi mu vselej pretila takšna poguba, da jo more pravilno doumeti čimvečje samozavedanje? To je nesmiselno. A resnica pač je, da samozavedanje, ki nastopi po samoozavestitvi, vodi narod v malodane paranoično čutenje ogroženosti. Še posebej, vkolikor po tej samoozavestitvi izgubi stičnost s svojim narodom v smislu, da skušajo narodni posamezniki živeti drugače, kakor njihovi predniki.

Zato narod najbolj ogroža nesprejemanje svoje lastne zgodovine. Prav tako narod ogroža patološko iskanje nečesa, česar v narodu ni. Posebej tu velja nevarnost, če začnejo posamezniki meniti, da organičen razvoj naroda ni bil pravi in da bi bil moral biti drugačen. Prav takšna je nevarnost t.i. generičnega nacionalizma, ki skuša predvidevati kalup, kakšen naj bi narod bil in išče v preteklosti neke fantomske prikazni zavojevanja, samoodločanja in podobnih post-liberalnih in post-samoozavestitvenih zamisli.

Vse to namreč negira tisto abstrahiranje atributov realnih posameznikov v zgodovinski premici našega naroda in naredi iz pojma narod -- prazen glas.