Problem protiliberalističnega rasnega realizma

Problem protiliberalističnega rasnega realizma

Rosenbergizem

Evidentnih problemov z belim nacionalizmom in rasnim realizmom, smo se že dotaknili. Ti problemi izvirajo iz necelovitega dojemanja propadanja bele rase in pripisovanja propadanja bele rase nekim zunanjim senčnim in obskurnim dejavnikom. Sedaj pa je morda dobro, da se bežno dotaknemo neke struje belega supremacizma, ki ima svoj pogled bolj poglobljen in vidimo kje se morebiti lahko strinjamo z njo in kje ji moramo nasprotovati.

Kot rečeno, pa je to besedilo v tem trenutku namenjeno le temu bežnemu dotiku, in ne bo navajalo dejanskih citatov, ki jih je moč najti v tej struji, temveč bo podalo le nekakšen celovit pogled na to strujo. Tudi to besedilo bo torej služilo kot nekakšen uvod v nadaljna razmišljanja v zvezi z raso in predvsem s krščanskim odgovorom na nekatera vprašanja in nekatere odgovore.

To strujo bi lahko poimenovali "rosenbergisti", zato ker gradijo svoj svetovni nazor izključno na materializmu krvi oz. rase. Ne moremo jim reči, da so neo-nacionalsocialisti, kaj šele, da so nacionalsocialisti, saj z razliko od avtentičnih nacionalsocialistov, njihova družbena aktivnost skozi članke, bloge in družbeno-omrežno propagando, ne izhaja iz ničesar drugega kot iz rase same. Njihov nazor je lahko strnjen v poved, da so prepričani, da rasa terja od njih ohranitev rase. Iz tega bazičnega nazora, pa potem izvirajo vse njihove teze in teorije. Rosenbergizem, če si dovolimo vztrajati na tej označbi, pa je poimenovan tako, kot nazor, ker ima nekatere podobnosti z nazori Alfreda Rosenberga (1893-1946), (ne da bi ga kdo zamenjal z Alfonsom Rosenbergom (1902-1985), imenitnim, v katolištvo spreobrnjenim židom, ki je na novo odkrival simbolični svet srednjega veka ipd.). Rosenberg je bil gotovo tisti nacional-socialist, ki je nacional-socializem in njegovo fašistično revolucijo na nemškem, ne le obrnil v neko karikaturo revolucionarne reakcije panfašizma v Evropi, temveč je bil tista oseba, ki je obsodila nacional-socializem na neuspeh, s tem, ko je v nemirnih letih pred drugo svetovno vojno, zanetila kulturni boj na nemškem in začela v ideologijo nacional-socializma vnašati neke preživele, avantgardno-poganske ideje starih salonskih buržujev. Podobne napake, ki jih je izvajal on, pa danes skušajo obnavljati ti rasni realisti, ki se s pomočjo raznoraznih odurnih filozofiranj dvigajo nad "rajo", kot ubermenši in zato izgubijo stik z realnostjo, ko si pripisujejo lastnost, da so videli "prek".

Tragika rase

Ti rosenbergisti torej izhajajo le iz rase. Vodi jih nek tragičen uvid, da je njihova, torej bela zahodna, rasa ogrožena bolj kot kadarkoli poprej. Ta njihov nedoločen strah, da bi mogla bela zahodna rasa nekoč izginiti iz obličja zemlje, jih navdaja z negotovostjo, ki išče krivca, a ga z razliko od povprečnega belega supremacista, ne najde nekje zunaj rase, temveč ga najde znotraj nje same. V različnih idejah, ki jih prakticira bel človek, ki je zapustil ognjišče predkrščanskega tabora poganskih barbarov in stopil v hladno katedralo galilejskega židovskega kulta, leži krivda za počasen propad bele rase. Iz logičnega uvida, da je liberalizem osemnajstega stoletja, praktično pokončal tradicijo velikih zahodnih kraljev, se oni podajo v iskanje izgubljene obljubljene dežele predkrščanske Evrope, še prej pa liberalizem pripišejo krščanstvu samemu, saj je liberalizem njegov nezakonski otrok - bastard.

Ker gre za najbolj intelektualistično strujo, gre tudi za najbolj tragično strujo v rasno-realističnem bazenu. Njihova tragičnost izhaja iz tega, da s svojo popolno lojalnostjo izključno rasi, to povsem odrežejo od vsega drugega in jemljejo raso, kot tisto, kar more utemeljevati in dajati smisel vsemu drugemu. Rasa je zgoraj, vse je pod njo. Oni ne jemljejo iz tradicije, tako kot to počno kakšni drugi nacionalisti in ki utemeljujejo raso, kot eno od specifičnosti določene tradicije, zgodovinsko utemeljene. Oni jemljejo raso, kot edino danost človeka in jo poveličajo do te mere, da iščejo popolne pogoje za točno določen razvoj te rase, ki je pogojen z raso samo. Tradicija torej ni pomembna, saj je tradicija lahko tudi ovira za to določeno raso. Iz tega izvirajo t.i. zgodovinske špekulacije. Teze in teorije zgodovinskega špekuliranja, ki se začnejo pri bolj ali manj utemeljenih ugibanjih o zgodovini ljudstev določene rase in se končajo pri ugibanju o tem kaj bi bilo, če bi bilo drugače.

Zato oni v resnici iščejo nov svet, svet v katerem bodo realizirani pogoji za raso, ki jih terja rasa. To je njihova preroška obljubljena dežela, in tragičnost je v tem, da se oni čutijo poklicani od rase same, da ohranijo raso. Gre za religiozni občutek rase, kot realne bitnosti, ki ji moremo in moramo služiti, da bi se ohranila in prosperirala. V tem je vse, v tem permanentnem ohranjanju rase pred nečistimi vplivi in degeneracijami. Čaščenje tiste popolne krvi, popolne rase. Če človek ob tem pomisli, da se to sliši neverjetno podobno opisom vzgibov nemških nacionalsocialistov, ki so zagrešili holokavst iz osnovnošolskih učbenikov, se ne zmoti. Dejansko gre v marsikaterem pogledu za nekritično sprejemanje določene zgodovinske interpretacije nacional-socialističnega gibanja in zaostrovanja te interpretacije v moderen kult krvi.

Proti liberalizmu

Posebnost tega kulta krvi oz. rase, pa je v tem, da zavestno išče in tudi brez zadržkov prepozna liberalizem kjerkoli se ta pojavi. S tem naredi veliko večji korak v obrambi bele rase, kot pa ga naredijo drugi beli supremacisti in nacionalisti. Vseeno pa pri tem naredi isto napako, kot jo napravi kakšna druga struja, saj jemlje raso samo v njej sami, kot popolnoma neomadeževano in popolno. Šele razni miselni tokovi, so skvarili ljudi te rase, a rasa sama v svoji lastni biti, ni izgubila nobenega sijaja in ostaja popolna, le vkolikor bi se posamezniki, ki pripadajo tej rasi, mogli osvoboditi teh kvarnih vplivov, bi spet zasijala tudi na zunaj.

V tem je rasni materializem rosenbergistov, v dojemanju rase kot edine prave determinante vsakega človeka, in  ki tega človeka determinira v vsakem pogledu njegovega bistva. Rasa določa človeka, vse drugo je lahko le v skladju ali nasprotju, odnosno na raso. Vse kar se sklada z domnevnimi lastnostmi rase, je pozitivno in dobro, vse kar se ne sklada, je nujno slabo in zavržno. Glavna naloga vsakega pripadnika rase je, da brani raso in jo ohrani, kajti v tem je vsa zgodovina. Človeška zgodovina je neprestan boj med različnimi rasami.

Zato pride za liberalizmom, a v resnici pride pred liberalizmom, na udarec krščanstvo. Krščanstvo je negativna religija, ki se ne sklada z zahtevami rase. Namesto junaštva, propagira usmiljenje, namesto bojevitosti, odpuščanje. Kristus je antijunak, nekaj radikalno nasprotnega popolnemu belemu nordijcu. Krščanstvo je židovska religija, ki s svojim univerzalističnim naukom, negira posebne zahteve bele rase. Krščanstvo je s svojim univerzalnim naukom o odrešenju, v resnici rodilo liberalizem. Liberalizem je krščanstvo v zatonu. Liberalizem je nezakonski otrok krščanstva.

Z liberalizmom

Vendar ta načelni proti-liberalizem teh rosenbergistov ne more skriti dejstva, da so prav oni sami liberalisti, saj izhajajo iz modernih konceptov rase in naroda, ki jim po najboljši moči skušajo navesiti občutek starodavnosti. Njihovo dojemanje krščanstva je postliberalno. Je klic obupa, liberalizma v zatonu. Oni sami so potencirani individualisti, saj liberalistične zahteve po osvoboditvi posameznika potencirajo na raso in zanjo terjajo točno določene pogoje, ki jih more prinesti le popolna svoboda za raso. Ta svobodo pa more priti le iz tega, da se rasa osvobodi vseh okovov, v katere jo je vklenilo krščanstvo in njegovi zakoni. Osvoboditi se mora sleherne ideje, ki ne izvira iz nje same, kajti le rasa sama, more povedati kaj je dobro zanjo. To je potencirani liberalizem, ki namesto popolne in neomejene svobode za posameznika, terja to isto svobodo za raso. Če se naravnim in nadnaravnim "večnim in univerzalnim" zakonom v klasičnemu liberalizmu iztrže - posameznik, se v primeru rasnega materializma, tem zakonom iztrže rasa. Po njej posameznik, sicer ni tako osvobojen, kot je v liberalizmu, je pa osvobojena rasa, ki terja specifične zakone zase, ti zakoni pa se morejo spreminjati, kar vodi v relativizem. Saj vsaka rasa terja drugačne pogoje za lastno bivanje in tako ni enotnih nravnih zakonov.

Da krščanstvo sicer res oznanja univerzalnost izvirnega greha in univerzalno možnost zveličanja posameznikov, je sicer res, ni pa res, da ta univerzalnost kakorkoli negira biološke specifičnosti posameznih narodov in ras. In rosenbergisti v svojih napadih na krščanstvo namreč ciljajo ravno na vprašanje morale, o kateri smo brali v Lenčkovem članku iz leta 1940. Zato je ta osvoboditev od krščanske morale, ki terja svobodo za vsako specifično raso, v resnici liberalistična in etnično relativistična. Etnični relativizem je v tem, da s tem, ko terja rasni "individualizem" prej ali slej zaide v svoje nasprotje in rodi rasni relativizem. Če so zahteve določenega naroda točno takšne in takšne, smemo in moramo pustiti, temu narodu, da se točno tako razvija in ne smemo terjati od njega, da se prilagodi nekemu krščanskemu "univerzalizmu". Iz tega nastane rasna in etnična zmešnjava, ki jo vse volj vidimo na zahodu. Seveda ne trdimo na tem mestu, da je prav nacionalizem in rasni realizem kriv za takšno stanje, vendar je zanj bolj odgovoren, kot pa si morda misli.

Problem protiliberalističnega rasizma je v tem, da je v resnici liberalen. Rasni materializem, ki postavlja raso, kot najvišjo in edino determinanto posameznika, zahaja v podobna protislovja, kot liberalizem, ko zanikuje tisto resnico, da smo vsi ustvarjeni od istega Boga in nas vse veže ista univerzalna, nespremenljiva morala. Iz tega se more roditi le relativizem. Na videz sicer rosenbergizem nasprotuje liberalizmu s tem, ko pravi, da nimajo vsi ljudje enakih pravic in si niso vsi med seboj bratje, ker so rase specifične in terjajo različne pogoje za svoj razvoj. Vendar pa je to na las podobno liberalizmu, ki sicer izhaja iz enakosti med ljudmi, a tem ljudem zagotavlja predvsem enakost v poljubnosti. Ta poljubnost pa sega v vse pore človekovega bivanja v sebi in v družbi, torej tudi in predvsem v morali. Zahteva po svobodi vesti in morale posameznika pa je v rosenbergizmu preslikana s posameznika na raso.