Socialni uspehi Cerkve

Socialni uspehi Cerkve

Dr. Ivo Česnik, 1944

Nasprotniki Cerkve in krščanstva so vedno uporabljali taktiko, da so ovirali delo Cerkve, slabili njen vpliv, ji omejevali svobodo, da bi se v zasebnem in javnem življenju ne mogla uveljaviti, potem pa kazali nanjo, češ: »Glejte, kaj pa je storila za zboljšanje socialnih in gospodarskih razmer in za človeško kulturo.«

Kljub temu nasprotovan ju pa je Cerkev od prvih početkov do danes storila ogromno tudi za pozemeljsko blaginjo človeštva, za omiko narodov in za kulturo toliko, da se z njo ne more meriti nobena kulturna sila, nobena država, nobena verska družba, nobena filozofija.

To dokazuje vsa zgodovina krščanstva.

Pri razmotrivanju tega vprašanja se hočem omejiti le na dejstva, ki jih omenja okrožnica o brezbožnem komunizmu!

Krščanstvo je proglasilo pravo bratstvo vseh ljudi, odpravilo suženjstvo in dalo delu čast.

Francoska revolucija si lasti zaslugo, da je proglasila »človeške pravice« po krilatici »enakost, bratstvo, svoboda«. Žal so pa ta načela postavila človeka na mesto Boga. Človek je vse: začetek in konec, zakonodajalec in sam sebi namen. Zato so tudi rodila strašno zlorabo svobode in oblasti. Povzela pa je ta načela iz krščanstva. Kristus je zaklical človeštvu, kakor nihče do tedaj in nihče od tedaj: »Ljubite se med seboj z bratsko ljubeznijo, s spoštovanjem in prekašajte drug drugega!« Iz nauka o ljubezni sledi nauk o bratstvu.

Lepo označuje ta nauk duhovnik v »Krstu pri Savici« z besedami: »da smo očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da ljubit mormo se, prav’ uk njegovi.« Duh krščanstva je ljubezen, ki sloni na bratstvu. Vsi kristjani, vsi ljudje so bratje, zato mora kristjan ljubiti vse: bogatine, reveže, svobodne in sužnje. Kristus je postavil tudi poganstvu nepojmljivo zapoved ljubezni do sovražnikov. Dal je vzgled ljubezni do sovražnikov, ko je na križu molil zanje: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Pri kristjanih je veljalo načelo, da so si kristjani bratje in sestre med seboj. Kristjani so imeli pač tudi sužnje, toda vera jim je velevala, da so ravnali z njimi kakor z brati. Cerkveni pisatelj Laktancij piše: »Nasprotniki pravijo: Saj imate tudi pri vas gospodarje in sužnje; kakšna je, torej vaša enakost.« Nato odgovarja: »Drugega vzroka ni prav nobenega, zakaj si drug drugemu pravimo bratje, razen tega, ker verujemo, da smo si enaki. Nobene človeške reči pa ne merimo po telesu, marveč po duhu; zato pa tudi, če so telesa v različnih razmerah, za nas niso sužnji, marveč po duhu jih imamo in jih kličemo brate, po religiji pa sosužnje.« Aristid piše o krščanskih gospodarjih : »Moške in ženske sužnje poučujejo, da se pokristjanijo zavoljo ljubezni, ki jo imajo do njih in, ko se pokristjanijo jih imenujejo brate brez razločka.« Iz pisma sv. Pavla Filemonu vemo tole lepo zgodbo: kristjan Filemon iz Male Azije je imel hudobnega sužnja Onezima; ta mu je napravil veliko škodo in mu je ušel. V Rimu se je sestal morda kot jetnik s sv. Pavlom, ki je bil prav tam zaprt. V ječi ga je spreobrnil in poslal s pismom k Filemonu nazaj z naročilom, da ga sprejme kot brata.
 
Da je to naziranje popolnoma nasprotno s poganskim pojmovanjem suženjstva, uvidi vsakdo na prvi pogled. Zato je moralo prej ali slej priti do tega, da je krščanstvo strlo verige, v katerih so ječali sužnji.
 
Kakor je znano, je bila gospodarska stran življenja starih narodov ozko zvezana s suženjstvom. To je še posebej veljalo za rimsko državo, ki je ob Kristusovem času obsegala ves tedaj znani svet. Suženj se ni smatral kot svobodna osebnost, temveč za blago brez samostojnosti in brez pravic. Gospodar je smel sužnja prodati, da celo umoriti.
 
Že v prvi dobi krščanstva vidimo glede tega naziranja popoln preobrat.
 
Nravno stran suženjstva je Cerkev uredila takole:
  
Vsak krščeni suženj je imel v Cerkvi iste pravice pa tudi iste dolžnosti kakor vsak drug kristjan. Med mučenci in mučenicami imamo mnogo sužnjev, ki so rajši dali svoje življenje, nego bi bili zatajili svojo vero. Mnogi poganski gospodarji so silili svoje krščanske sužnje k malikovalstvu; delali so to često na zelo zloben način s tem, da so zahtevali od sužnjev, da so jim dejansko pomagali pri daritvah, ali da so z njimi molili daritvene molitve. Suženjski mučenci se v starih spisih ravno tako slave kot svobodni.
 
Iz tega sledi, da je veljala ista morala za sužnje kot za svobodne. V spolnem oziru pogan pri sužnju ali sužnji ni poznal nič nedovoljenega. Krščanska vera je to brž izpremenila. Sramežljivost je pri sužnji toliko vredna kot pri najbogatejši gospe; ženska čast je pri obeh enaka. Zato je moral po krščanskih načelih gospodar v tem oziru spoštovati tudi sužnjo, ta pa je imela pravico in dolžnost braniti svoje poštenje. Seveda se je v krščanskih očeh merila njena krepost popolnoma enako kot pri drugih. Suženj je bil enakopravno nravno bitje.
   
Zaradi tega se nam ni čuditi, da je mogel suženj doseči tudi duhovski stan. Saj imamo med rimskimi papeži iz prve dobe dva — sv. Pija in sv. Kalista, ki sta izšla kot osvobojena iz suženjskega stanu. Že to dejstvo nam dokazuje, kako temeljito se je v nravstvenem oziru izpremenilo suženjsko stanje v prvih stoletjih.
 
Kako je hotela Cerkev olajšati usodo kolonov, priča pismo Gregorja Velikega; v njem popisuje vse krivice, ki se gode kmetom; zahteva, da se jim dodeli dedinska pravica. Osvobodil je največ sužnjev in dal cerkveni denar v ta namen. Na rimskem cerkvenem zboru leta 597 je hotel, da se vsem tistim, ki bi se radi posvetili samostanskemu življenju, da prostost. Na vzhodu so grški samostani delovali za osvoboditev sužnjev. Škofje, zbrani na zboru v Lyonu leta 566, dalje papež Gregor III. in papež Caharija so izobčili iz Cerkve vse trgovce s sužnji. Zlasti so take kupčije izvrševali Judje; zato je cerkveni zbor v Maconu leta 581 odločno prepovedal, da ne sme noben Jud imeti krščanskega sužnja. Cerkveni zbor v Wormsu leta 868 je zapovedal tiste gospodarje izobčiti, ki so umorili sužnja, ne da bi vso zadevo dali preiskati sodniku.
 
Za časa Ludovika Pobožnega se je zopet začela trgovina s sužnji. Škof Agobard iz Lyona je krepko nastopil proti takemu početju. Odkupil je mnogo sarmatskih sužnjev. Judje so podkupili cesarskega ministra in tako dosegli, da se suženj ni smel krstiti brez gospodarjevega dovoljenja. Tako jim je bila omogočena še nadaljnja kupčija, kajti krščanskega sužnja gospodarji niso smeli prodati. Za odpravo suženjstva je Cerkev osnovala red Trinifarcev in red St. Mariae de mercede. Leta [1]218 je Peter Nolasko osnoval red za osvobojevanje sužnjev pri Mavrih.
  
Veliko zaslug sta si pridobila za odpravo suženjstva tudi patra Alfonso Sandoval in Peter Klaver v Kartageni. Prvi je krstil 30.000, drugi 300.000 črncev-sužnjev. Da bi odpravili ali vsaj nekoliko omejili suženjstvo, so začeli zahajati v Afriko misijonarji. Tudi Slovenci imamo nekaj navdušenih mož, ki so goreče oznanjevali Kristusov nauk in širili omiko in omejevali suženjstvo v afriških krajih, med njimi Knobleharja, Kocijančiča, Milharčiča, Trabanta in Mozgana.
 
Naj omenim tu kardinala Lavigerija, ki se je trudil v severni Afriki v Algieru, Kartagini in Tunisu za odpravo suženjstva. Šel je v Evropo, govoril prvo misijonsko pridigo v Parizu, nadalje v Londonu itd. Prirejal je razne shode po raznih krajih v Nemčiji. Vzbudil je ljudi, da so se začeli zanimati za sužnje v osrednji in severni Afriki. Nabral je tudi v ta namen mnogo denarja. Ko je bila leta 1888 proglašena odprava suženjstva, je Leon XIII. izdal okrožnico, v kateri je pohvalil zlasti braziljanske škofe, ker je zmagala krščanska ljubezen.
  
Cerkev je torej vsa stoletja delovala za odpravo suženjstva. In to delovanje izpričuje njen kulturno socialni pomen in neizmerne zasluge, ki jih ima za človeško družbo.
  

Delu čast.

  
Krščanstvo je priborilo tudi delu čast. V starem poganskemu svetu je bilo delo prezirano, delavec je bil zaničevan suženj brez najpreprostejših pravic do osebne svobode, do zaslužka in plačila.
   
Tudi rimski in grški modrijani se niso povzpeli do boljšega naziranja o delu in pravicah suženjstva. Ciceron, Platon, Aristotel so sramotili delo in poudarjali, da naravni zakon zahteva, da je nekaj ljudi zasužnjenih. Aristotel pravi o sužnju, da je le oduševljeno orodje, čigar vrednnost merimo po njegovi uporabnosti. Rimski državnik Kat n uči gospodarj : »Bodi dober gospodar, prodaj svojega konja in sužnja na stara leta.« In Ciceron je zapisal: »Vsi rokodelci se bavijo z nečastnimi opravili, saj v delavnici ne more biti nič plemenitega.«
  
Krščanstvo pa je vrnilo delu čast. Delo je naravna in božja zapoved, dolžnost vsakega človeka, pa tudi vir sreče za dušo in telo, za tostranstvo in za večno življenje.
 
Bog je rekel Adamu v raju, ko je grešil: »V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere si vzet.« Delo, telesno ali duševno delo je torej dolžnost vsakega človeka. »Kdor ne dela, naj tudi ne je,« pravi apostol Pavel. Bog sam je dal zgled za delo pri stvarstvu. Kakor je v šestih dneh ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je na njej in pod njo in nad njo, in sedmi dan počival in ga posvetil, tako naj bi tudi človek šest dni delal, skrbel zlasti za svoje telesne in zemske potrebe, sedmi dan pa naj bi počival in ga posvečeval, skrbel predvsem za svojo dušo, zasledoval nadzemske cilje! S tem je bila ustanovljena največja socialna naprava za trpeče delavstvo — sedmi dan počitka. Še jasneje in razločneje je govoril Bog na gori Sinaj med gromom in bliskom: »Posvečuj soboto! Šest dni delaj in opravljaj vse svoje posle! Toda sedmi dan je sobota Gospoda, tvojega Boga. Ta dan ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne gost, ki je v tvoji hiši; kajti v šestih dneh je Gospod Bog ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njem, sedmi dan pa je počival; zato je Bog blagoslovil ta dan in ga posvetil.«
   
To postavo je Kristus izpopolnil s tem, da je delo posvetil s svojim zgledom kot delavec-tesar.
  
In kakor z zgledom, tako je tudi z besedo vzpodbujal k delu. V priliki o 10 devicah je pokazal, da moramo biti čuječi, v priliki o talentih in delavcih v vinogradu pa, da moramo delati in se truditi, če hočemo doseči svoj cilj. Pet devic, ki so sicer imele vero, a ne zasluženja v delih, nima vstopa k nebeški svatbi; lenega hlapca, ki je svoj talent zakopal, da vreči Gospod v vnanjo temo, kjer je jok in škripanje z zobmi. Kristus je torej posvetil delo in se je s posebno ljubeznijo zanimal za bolnike, reveže, nižje sloje, ki morajo trpeti in delati. Za učence si je izbral preproste ribiče in cestninarje. Sredi ljudskih množic se je gibal, bil je prijatelj ljudstva. Pri zadnji večerji je umil apostolom noge in s tem pokazal, da tudi delo, ki so ga opravljali običajno sužnji, ni sramotno. Kristusovemu zgledu so sledili apostoli, posebno veliki apostol narodov sv. Pavel. V tem smislu so delali tudi duhovniki in škofje prvih stoletij. Celo premožni in plemeniti kristjani so se pečali s telesnim delom. Ko so bili pozneje ustanovljeni samostani, so si menihi preskrbovali potrebni živež z delom lastnih rok. V pravilih prvih redovnikov je bilo izrecno zapovedano delo. In ravno meniški redovi so rodili velikanskih in obilih sadov, kar prizna nepristranska zgodovina. Naselili so se pogosto v nepristopnih krajih, sezidali samostan, postavili cerkev, sekali gozdove, čistili pustinje in sušili močvirja. In okrog samostana so nastala ponekod cela mesta, večje naselbine, trgi in vasi. Menihi so napravljali vrtove, gnojili polja in nanesli iz najrazličnejših strani žlahtno sadje in druge sadeže. Delali so sami svojo obleko, cerkvena dragocena oblačila in umetnine, poučevali so mladino, vzgajali so plemiče, gojili znanost in umetnost, napravljali so v oddaljenih gorah prenočišča za potnike, skrbeli za reveže in bolnike.
              
Cerkev ima torej neprecenljive zasluge za omiko narodov, človeško kulturo in gospodarske ter socialne pozemeljske blaginje kljub nasprotovanju in oviram njenih sovražnikov. Kaj bi šele dosegla, če bi jo v njenih prizadevanjih podpirale svetne oblasti. Upravičeno je dejal papež Pij XII. v nagovoru na španske begunce le ta 1936: »Da se opraviči Cerkev, ni treba zgledov, treba je premotriti le nje načela, kakor je dejal Manzoni. Dajte nam družbo, ki se v njej načela katoliške Cerkve in katoliške vere zares svobodno in brez nasprotovanja širijo in uveljavljajo: načelo o izvoru in izvajanju socialne oblasti; o bratstvu vseh po Kristusu in v njegovem mističnem telesu, Cerkvi; o časti dela, o medsebojnih dolžnostih ljubezni; ta in druga načela, pa se bo videla, kaj bi bilo mogoče še več storiti za blaginjo poedincev, družin in družbe!«