Katoliški modernizem
Aleš Ušeničnik, 1907
Naš čas je poln dvomov, poln valovanja, zato ni čuda, da je tudi mnoge katoličane prevzela neka negotovost. Ljubkujejo z modernimi idejami — kdo ne bi bil rad moderen? — in počasi se jim vlezajo v dušo tudi moderne zmote in moderni dvomi. Izpočetka se tega niti ne zavedajo. Muči jih le dvom, zakaj krščanstvo ne vpliva več na moderne duhove, kakor mislijo da bi moralo vplivati. In zdi se jim, da je tega kriva Cerkev sama. Zakaj se Cerkev bolj ne prilagodi novi dobi? Zakaj ne odvrže tega, kar je le ostalina starih, minulih časov, ki se ne povrnejo nikdar več? Zakaj se drži še tega, kar odbija modernega človeka? Cerkev naj bi se reformirala, in krščanstvo bi zopet pridobilo duhove!
Cerkev naj se reformira! Naš čas ima druge zahteve, kakor pa jih je imel srednji vek. V religioznem oziru hoče naš čas ponotranjenje brez vnanjih oblik in formul, v socialnem in političnem oziru pa je demokratičen, demokracijo hoče tudi v Cerkvi in tudi v državi noče "vladajoče Cerkve", marveč le svobodno Cerkev v svobodni državi.
Cerkev se lahko reformira. Ločimo v Cerkvi neizpremenljivo bistvo in menljivo obliko, večno jedro in minljivo lupino, božje počelo in človeški element, božjo ustanovo in časovno vsedlino ali celo navlako človeških slabosti, vero in teologijo, definicije in zmisel definicij! Če Cerkev odkrije modernemu človeku božje bistvo krščanstva, to, kar je v krščanstvu večnega, neminljivega, božjega, bo moderni človek rad odprl srce veri. Saj hrepeni po religioznosti! Vedo ima, a veda mu ne more izpolniti praznote v duši in ne dati zadovoljstva! —
V vsem tem je marsikaj dobrega, marsikaj resničnega. A kdo ne vidi, da so to težki problemi? Moderno človeštvo se je odtujilo krščanstvu. Res, velik del se je odtujil. Toda ali je res Cerkev kriva, ali ni morda neizmerno bolj krivo človeštvo? Ali ni morda bolj kakor reforme Cerkve treba reforme modernega človeštva? In če je res v Cerkvi kaj časovne navlake, ki odbija tudi dobre, kdo naj o tem sodi? ali vsak, komur se zdi? In če bi Cerkev vse odvrgla, kar je v njej časovnega in menljivega, — ko bi to sploh bilo mogoče! — ali bi ne ostalo ničesar več, kar "modernega človeka" odbija? Kdo pa je sploh ta "moderni človek"? Teh vprašanj se mnogi niti ne zmislijo, marveč kratkomalo zahtevajo: Cerkev naj se modernizira, to hoče naš čas! Nič ne vprašajo, ali ni morda naš čas, zatopljen v materializem, izgubil zmisel za pravo religioznost? ali ga morda ne odbija prav to, kar je najbolj božjega v Cerkvi? ali si ne želi morda, da bi molčala Cerkev ravno o večnih resnicah? Nič ne vprašajo, ali so sami dosti prosti modernih zmot, da lehko mirno in zavestno sodijo, kaj je v Cerkvi bistvenega, a kaj le časovno minljivega? kaj jedro, a kje se začenja lupina? kaj vera, a kje so meje teologije? Kaj je cvetlici bistvo, a kaj je časovna tvorba? Trgajte list za listom, ali ne bodete zamorili rastline, preden bodete odkrili samo, bistvo? Nič ne vprašajo, ali je nje postavil Sv. Duh, da vladajo Cerkev božjo? ali nje poklical Duh božji za apostole-reformatorje? ali imajo tisto močno vero in veliko ljubezen do Cerkve, ki brez nje ni pravega reformatorja? in če jih ni poklical Duh božji, ali ne bodo sejali le nezadovoljnosti, a želi nevere? Prevzeti od modernih idej zablodijo in meneč, da služijo veri, služijo le neveri!
Cerkev naj se modernizira! Ta klic ni nov. Lotilo se je te naloge že mnogo mož, tudi mož slovečih imen — Gibbons, Ireland, Spalding v Ameriki, Blondel, Fonsegrive, Klein, Loisy na Francoskem, Schell, Müller, Ehrhard na Nemškem, Hügel, Tyrell na Angleškem — a ni mogoče reči, da bi se bili ognili nevarnih zmot. Že pred leti je Cerkev obsodila tak poskus, "amerikanizem". Tisti, ki so Cerkev res ljubili, so našli stezo iz zmot, tiste pa, ki so bili že preveč prepojeni z duhom sveta, so gnale zmote dalje in dalje. In iz teh zmot se je natekla struja, ki jo imenujemo "katoliški modernizem".
Katoliški modernizem vleče za seboj vse, kar so znesli zadnja desetletja "reformni katoličani". Zato je na površju velika zmeda. A povzel je katoliški modernizem poleg vsega še eno najusodnejših zmot nove dobe — religiozni evolucionizem.
V Italiji je predstavnik nove struje Il Santo. Pod tem naslovom je napisal katoliški pisatelj Fogazzaro roman, ki je živ izraz katoliškega modernizma. Takoj nato se je osnovala revija Il Rinnovamento", ki širi dalje zmedo in zmoto. To revijo je pozdravil nemški filozof Euken in pozdravili so jo tudi nemški "katoliški reformisti". Začutili so torej v njej duševno sorodstvo.
* * *
V romanu "Il Santo" (Svetnik)1 je poleg "modernega svetnika" Piera Maironi prvi junak Giovanni Selva. Zaslovel je zlasti, odkar ga je Fogazzaro sam predstavil svetu kot "modernega katoličana". In res je Giovanni Selva oče "modernega svetnika". Selva je zamislil, kar "svetnik" ostvarja; Selva je dal ideje, Maironi jim daje življenje. "Kar sem povedal in kar bom povedal — tako mu pravi "svetnik" na smrtni postelji — to je Vaše." In potem govori še enkrat o mistični molitvi, o očiščeni religiji, o religiji, ki ni za otroke ...
Kakšne vzore in nazore ima torej Giovanni Selva?
Giovanni Selva je seveda moderen duh, s širokimi horizonti, mož prosvitljene vere, ožarjen z milino religiozne izobrazbe. (Il Santo 21). Sam osebno sicer ni za praktično delo, a je pisatelj in s knjigami širi svoje ideje. Drugi naj praktično izvršujejo, kar je on zamislil. Selva deluje iz dalje v daljo. Marija d’ Arxel, 21 letna deklica, se je zaljubila vanj iz dalje, ko je brala njegovo knjigo o verski filozofiji. Pisala mu je in ga prosila drobne vrstice v odgovor. Giovanni ji je odgovoril, pisal ji je zopet in zopet in nazadnje sta bila 21 letna deklica in sivolasi 56 letni Selva mož in žena. Živela sta v mistični ljubezni. Marija je ljubila v njem njegove ideje in ideale.
Ko nam Fogazzaro predstavi idealna poročenca, pravkar molita: "Njiju ustnice se ne odpro, samo v očeh, široko odprtih in hrepenečih po Neskončnem, se izražajo spoštljivost in žalost in misli, ki se ne povedo, negotova bodočnost, temna vrata, ki vodijo k Bogu ..." (Il Santo 38). Tako molijo moderni katoličani. Tudi "moderni svetnik" moli tako. Ponoči v nevihti kleči Piero Maironi v veliki prirodi. "Čuti, kako se Božje zliva s stvarmi, kako se sam zliva z dušami stvari, kakor glasek v neizmernem zboru, čuti, da je eno z duhtečo goro, eno z blaženim vzduhom! In tako je zatopljen v morje paradiške sladkosti ..." (S. 121).
Giovanni Selva torej piše. Napisal je že kritičen spis o stari in novi zavezi in delo o podlagah prihodnje katoliške teologije. Sedaj piše knjigo o "zmislu krščanske nravnosti". V tej knjigi govori tudi o devištvu. Devištvo, pravi, je v nasprotju s prirodnimi zakoni, "ker zapira pot možnemu življenju", vendar mora imeti svoj zmisel. Giovanni sodi, da je devištvo "skrivnosten činitelj v razvoju človeške vrste". "Heroji odpovedi pripravljajo nevede duhu moč, da ustvari nadčloveka." (S. 45).
Seveda se Giovanni Selva vnema tudi za reformo Cerkve. "V Italiji in zunaj Italije, pravi, nas je precej katoličanov, duhovnikov in laikov, ki želimo reformo Cerkve. Želimo reformo verskega pouka, bogočastja, duhovske discipline in tudi vrhovne cerkvene vlade. Želimo jo brez upora; izvrši naj jo zakonita oblast." (S. 52). "Obetamo pokorščino ... če bo le Cerkev prav rabila svojo oblast." (S. 59). "Na naših ustnah in v našem srcu ne bo sovraštva ... le srd." (S. 60.)
V Cerkev se je vselil duh laži. Črko molijo in vsiljujejo odrastlim jed, ki je le za otroke. Ne umejo, da je sicer Bog neskončen in neizpremenljiv, a da si človek mora o njem in o božjih resnicah ustvariti vedno večjo idejo. Vselil se je v Cerkev duh mrtvila. Preteklost obožujejo, ohraniti hočejo, kar se ohraniti ne da. Na indeks devajo knjige naprednega katolicizma. (S. 366 sl.)
Selva snuje zvezo vseh, ki so edini v tem, da je treba reforme. Osnovala naj bi se zveza "svobodnih vitezov Sv. Duha" (109), ne kak red, zakaj meniški red je v nasprotju z idealom modernega svetnika (109). Selva je pridobil za tako zvezo "katoliških progresistov" (185), "liberalnih katoličanov" (189) že več gorečih pridružencev. Opat Marinier sicer ugovarja, da ni med njimi dosti skupnega za tako "katoliško masonstvo": "družijo nas le negativne ideje" (62). Selva odgovarja, da popolnega soglasja tudi ni treba. "Mi vsi smo se združili v tihi molitvi. To kaže, kakšna je naša zveza. Zlo, ki ga zremo v Cerkvi, izvira iz neskladja med neizpremenljivim božjim in izpremenljivim človeškim elementom v Cerkvi, in mi se hočemo združiti v Bogu-Resnici s hrepenenjem, da odpravi to neskladje ... To zadoščuje." (64) Reforma Cerkve bo morala biti globoka. Giovanni Selva in njegov "svetnik" rada govorita o tem vprašanju v podobah. Cerkev se jima zdi kakor iz tal izvirajoč živ studenec. Na vrhu je luža, umazana in nepitna voda. A kopljite v globočino in našli bote bistro vodo. Obe vodi ste iz istega vira. Tako je v Cerkvi božja Resnica, a na vrhu otemnela, izkvarjena, treba je kopača, a ni vedno hierarhija tisti kopač. Pravijo: Cerkev nasprotuje temu in temu, Cerkev duši to, Cerkev se stara, Cerkev ima Kristusa na ustnah, a ne v srcu. To ne velja, ker hierarhija ni vsa Cerkev. "Cerkev je hierarhija s svojimi tradicionalnimi pojmi, a so tudi laiki, ki so v vedni živi zvezi z dejanskim življenjem in tako vedno reagirajo na tradicijo; Cerkev je oficielna teologija, a je Cerkev tudi neizčrpni vir božje resnice, in ta božja resnica reagira na oficielno teologijo; Cerkev ne umrje, Cerkev se ne stara, Cerkev ima Kristusa v srcu, Cerkev je vedno delavnica resnice ..." "Zakaj hočete iz Cerkve, če vas odbijajo kaki zastareli nauki nje poglavarjev, kaki odloki rimskih kongregacij, kaka navodila papežev?..." (293). Giovanni Selva ima tudi o veri svoje misli. Nikdar ne govori o razlikah cerkva, o Credo te ali one cerkve, ampak on le odpira formule in kaže, kako posije iz njih velika luč, če se odpro na neki posebni način. Harnack govori o katoličanstvu nepristransko in s poštenim namenom, a ga ne pozna, pravi Giovanni. Misli, da je katoličanstvu bistveno, kar je le vnanja in izpremenljiva plat. Vzemite nagnito marelico! Gnila je, bote dejali. A kdor pozna marelice, jo bo vzel, tudi če bi bila vsa gnila, vzel bo iz nje nesmrtno koščico, vsadil jo in pognalo bo mlado drevo, polno svežega sadja! (277). So ljudje, ki jih žene srce h Kristusu, a katolicizem jim je zoprn.Tem je treba pokazati, kaj je katoličanstvo zares, kaj je njega živo bistvo, a kaj so le človeške oblike, ki ga kaze, oblike, ki so izpremenljive in se bodo tudi izpremenile pod vplivom notranjega božjega počela v zvezi z zunanjimi vplivi, z vplivi vede in javne svesti. (307).
Celo Boga lehko kdo taji, ne da bi bil ateist, brezbožnik, ki bi zaslužil večno smrt; "če namreč zanikuje Boga, kakoršnega mu predstavljajo, v obliki, ki nasprotuje njegovemu umu, a ljubi Resnico, ljubi Dobro, ljubi ljudi in izvršuje to ljubezen." (235).
Taki so nazori Giovanni Selva. In kakor rečeno, Fogazzaro pravi, da je Giovanni Selva "moderni katoličan". "Jaz sem se mu izmislil le ime, a on živi, misli in dela na Francoskem, Angleškem, Nemškem, v Ameriki in Italiji. Nosi sutano, uniformo, svršnik. Nastopa na vseučiliščih in se skriva po semeniščih. Bojuje se po časnikih, moli po samostanskih samotah; redko pridiguje, a vedno predava. Je ekseget in zgodovinar, teolog in učenjak, časnikar in pesnik ... Vzora sta mu Vincenzo Gioberti in Antonio Rosmini. Politično pa je častivec genialnega Cavourja in Cavourjeva sloveča formula: 'svobodna Cerkev v svobodni' državi je tudi njegov evangelij."
* * *
Komu se bo morebiti vse to zdelo celo lepo, kaj še le zmotno! In zares tiči že v tem nevarnost katoliškega modernizma. Na videz hoče le dobro. Saj govori tako lepo o religiji in Cerkvi! Govori tudi prezirljivo, a le o "izrastkih" na drevesu krščanstva: o tiraniji laži, o formalizmu molitve, o malikovavstvu črke, o praznoverju čudežev ...
To je videz. Sploh je značivna modernizmu neka zmeda. Polno blestečih fraz, nekak meglen idealizem, časi tudi malo sentimentalizma. Opat Marinier pravi, da je katoliški modernizem nekak "racionalizem prevlečen z misticizmom" (Il Santo 412). O "modernem svetniku" pa je dejala njegova bivša prešuštna ljuba Jeanne, da tiči v njem nekaj poženščenega, feminilnega, nekak "mističen histerizem". (S. 17.) Pravo bistvo katoliškega modernizma pa s tem še ni označeno. Na dnu katoliškega modernizma tiči — religiozni evolucionizem.
Če se postavite na stališče religioznega evolucionizma, takoj umejete, kaj hoče Giovanni Selva, sicer vam pa zvene na uho le prijetne fraze brez pravega zmisla.
Kaj je religiozni evolucionizem? Evolucionizem, prenesen na versko polje.
Osnovna dogm a evolucionizma je relativnost resnice. Resnica, pravijo, ni nič stalnega, ampak je v vednem razvoju. Mi le iščemo resnico, mi se le bližamo resnici. Vsaka doba, vsaka faza, vsak moment v neprestanem razvoju človeštva ima svojo resnico. To se pravi: v vsaki dobi, na vsaki stopnji kulture človeštvo po svoje pojmuje resničnost. Med tistim pojmom in resničnostjo nikdar ni enačbe; tako je pojem le bolj simbol resničnosti, kakor nje pravi izraz. Vsa naša resnica je relativna; je le naš način pojmovanja, in vsaka doba ima svoj način pojmovanja. Človeška misel se vedno razvija, in vsaka stopnja, vsaka faza v tem razvoju je nov način pojmovanja, je resnica, a le z ozirom na tisto stopnjo razvoja; je resnica, a resnica, ki jo bo nova doba drugače pojmovala; je relativna resnica.
Če prenesemo to moderno teorijo na versko polje, dobimo dogmatični simbolizem. Tudi dogme, pravijo, niso nič drugega kakor relativni izraz nedosežne božje resnice. Kakor ima človeštvo v vsaki dobi svoj način pojmovanja, tako tudi v vsaki dobi na svoj način pojmuje božjo resnico. Ker pa človeštvo napreduje, ker se človeška misel razvija v smeri proti višku, zato mora napredovati tudi način, kako pojmovati božjo resnico; dogme se morajo izpreminjati. Tako tudi dogme pravzaprav niso drugega kakor simboli resnice, podobe, nedostatni znaki za nedoumno in nedosežno božjo resničnost.
Ali so dogme lehko zmotne? Vsa resnica je relativna, zato je vsaka dogma za svojo dobo resnična; seveda bo druga doba drugače pojmila isto resničnost in med pojmi različnih dob je lehko nasprotje; dogma za svojo dobo ni zmotna, a zmotno bi bilo, ko bi kdo v drugi dobi še tako pojmoval resničnost.
Če izvedemo iz te teorije vse posledice, pridemo do nekakega verskega indiferentizma. Vsaka religija je dobra, saj je le neka faza v razvoju človeštva, in v kaki dobi na gotovi stopnji kulture v določenem narodu druga religija celo mogoča ni. Božja resnjčnost je nedosežna, človeštvo jo izkuša zaman doumeti, vsak človeški pojem je le simbol neskončne resničnosti in tako enako resničen in enako zmoten. Religiozni evolucionizem ne zameta krščanstva. Krščanstvo je eden najlepših cvetov človeške misli. A kakor vlada zakon evolucije vsepovsod, tako vlada tudi v krščanstvu. Iz vrst se razvijajo višje vrste, iz človeka se bo razvil nadčlovek, iz nižjih religij se razvijajo in se bodo razvijale vedno višje religije. Tudi v krščanstvu se vrši ta razvoj. Religija bodočnosti bo nova faza v razvoju krščanstva. Eucken napoveduje nekak monizem, ki bo sinteza panteizma s historično-krščanskim dualizmom.
To je kratka teorija religioznega evolucionizma. Ta teorija, pravimo, tiči tudi na dnu katoliškega modernizma. Le premislite še enkrat, kako govori Giovanni Selva o Cerkvi in veri, o formulah in večnem jedru, o vplivu vede in javne svesti na cerkvene nauke! Kot religiozni evolucionist se Giovanni Selva ne briga za Credo. Formule so formule, on išče v njih le božanskega jedra, a zakaj ne bi moglo tudi v nasprotujočih si formulah tičati isto jedro?
Zato Giovanni Selva tako simpatično govori o Harnacku. Harnacku je vse bistvo krščanstva zavest o božjem očetovstvu. Mi smo otroci božji — to je ves evangelij, vse drugo je evangeliju tuje. Ker pa Harnack misli, da spadajo k bistvu katoličanstva tudi dogme o grehu in odrešenju, o Kristusu-Bogu in sv. Trojici, o sodbi in večnem življenju, zato zameta katoličanstvo in Cerkev. Giovanni Selva jako laskavo govori o Harnacku, samo to pravi, da Harnack ne pozna bistva katoličanstva. Kot religioznemu evolucionistu so namreč Selvi vse te dogme le "formule", ki jih je treba "na poseben način odpreti", in pokaže se, da je Harnackov evangelij tudi katoliški evangelij.
Zato je dejal Il Santo, da človek lehko celo Boga taji, ne da bi bil ateist. On taji le vašega Boga, vaš način pojmovanja! Vaš simbol o božji resničnosti njegovemu duhu, njegovi mentalnosti nasprotuje in zato mora imeti njegova religija druge simbole. V pariškem govoru pa je Fogazzaro v imenu "modernega katoličana" Giovanni Selva kar naravnost proglasil religiozni evolucionizem kot naziranje katoliškega modernizma! "Med versko resnico in znanstveno resnico, je dejal, je tajno sorodstvo. Če izročena verska resnica pride z dokazano znanstveno resnico v nasprotje, odtegne le tej jedro in sok in se z njim obogati. Človeška lupina božje resnice se razpoči in odpade, živa vera, oproščena izmrle skorje, pa raste dalje in se uravnava po novih zahtevah človeškega mišljenja. Nje podoba je svetlejša in svetlejša, vedno bližja pravi vsebini božje resnice. Naloga naprednih katoličanov je, pripravljati te meje in potegniti konservativce za seboj." S temi besedami je nekoliko poetično izražen pristni religiozni evolucionizem. Le tako je tudi mogoče umeti, kar piše nova revija katoliškega modernizma, "Il Rinnovamento". Njen ideal je le "iskati resnico", "resnico brez mej". "Zbuditi hoče speče, da vržejo proč maske predsodkov, da raztrupajo formule, v katerih so našli mir, ki je le sen, da gredo prek vsega, kar so podedovali, do prvih virov, naravnost k luči, od mitov k božanstvu ... Naše religiozno naziranje ne pozna dogmatizma, noče nič definitivnega ... Krščanstvo je v vednem razvoju in vedno odmeta stare oblike in si stvari nove ... Med resnico in zmoto ni prave meje, tudi v negacijah je resnica, tudi v mnogih dušah, ki dvomijo ... Na sveti gori (resnice) še ni nihče počil ..."
Iste ideje se širijo po Nemškem in nekoliko že tudi po Češkem. "Das XX. Jahrhundert" oznanja "germanski katolicizem". In kakšen naj je ta? Zmisel krščanske religije, pravi, nam more odpreti le veda. "Die Wissenschaft allein ist der Gott der Erkenntnisse und der Beweise." "Dogme niso nič absolutno veljavnega. Zato se moramo pridružiti onim, ki iščejo. Kopati moramo, ne sanjati... Nemški protestantizem je bil lučnjak in vodnik v najtemnejšem času, vendar ne moremo prestopiti v protestantizem, ker bi le zamenjali eno okamenino z drugo. Naj nas je vzgojil blagoslov duhovnikov ali Lutrova beseda, naj so nas vodile Mojzesove postave ali Buddhove poti: če se očistimo z vodami resne neustrašene vede, če oživljamo svojo osebnost na svetem Bogu in Očetu, smo katoliški in Cerkev nas mora rada ali nerada sprejeti za svoje. Tako bo mati vseh, ki iščejo in romajo, ki hrepene in blodijo, vseh, ki jih ne sprejme nobeno občenstvo okorelih formul ... ."
* * *
To je katoliški modernizem. Osrednja zmota vsega je religiozni evolucionizem. Modernisti so izgubili pravo doumevanje krščanstva, krščanskih dogem, Cerkve in hierarhije. Spustili so se po vplivu modernih protestantov na pot subjektivizma in sedaj se ne morejo več ustaviti. Vse se jim melje pod nogami in nikjer ni trdnih tal. Ker hočejo še ostati katoličani, govore še o Cerkvi in Kristusu, morda tudi še mislijo, da je njih Cerkev katoliška in njih Kristus krščanski, a v resnici so njih besede brez zmisla. Dogme so jim le izpremenljivi simboli, le časovne oblike božje resničnosti. Potemtakem, bi bile tudi dogme o Kristusu in Cerkvi le simboli, le oblike nepoznane resničnosti. Pravzaprav — ali je tudi tista resničnost kaj več kakor le prazna umisel (fikcija)? Modernist bo težko odgovoril da. Kako naj vemo, da je sploh kaka nepoznana božja resničnost, če je res vse naše spoznanje le relativno?
Modernisti se gotovo še zavedajo ne, kako usodni zmoti so se vdali. Ko bi njih delo uspelo, bi bilo tam, kjer bi uspelo, — uničeno krščanstvo! Saj krščanstvo brez Kristusa-Boga, brez dogem, brez Cerkve ni več krščanstvo! Katoliški modernizem je velika nevarnost. Zato je izpregovoril o njem že tudi prvoučitelj krščanstva. 17. aprila t.l. je izpregovoril Pij X. zbranim kardinalom: "V silno resnih časih živimo. Ne mislim na preganjanje Cerkve v Franciji — kri mučencev je seme kristjanov! — ampak v miru je grenkost Cerkve najgrenkejša: mislim na tisti strašni boj, ki izhaja iz zablode duhov. Krivo umevajo nje nauke in ponavljajo klic upora, vsled katerega so bili izgnani uporniki iz neba. In uporniki so oni, ki izpovedajo in širijo pod dvoumnimi frazami strašne zmote o evoluciji dogem, ki govore, da se treba vrniti k čistemu evangeliju, t. j. k evangeliju, očiščenemu teoloških razlag, definicij cerkvenih zborov ... Govore o osamosvoji od Cerkve ... Govore, da se treba prilagoditi novim časom, zlasti pa oznanjati ljubezen brez vere, ljubezen polno nežnosti za brezverce, ki pa utira vsem le pot večne pogube. To ni herezija, a je jedro in strup vseh herezij! Cilj je: porušiti temelje vere in uničiti krščanstvo! Da, uničiti krščanstvo! Sv. pismo tem modernim heretikom ni več čist vir vse verske resnice, ampak navadna knjiga. Inspiracijo priznavajo le za dogmatične nauke, a še te po svoje umevajo. Kritična veda je nad teologijo in teologija nje sužnja. Z ozirom na cerkvena izročila je vse relativno in izpremenljivo, avktoriteta sv. očetov brez pomena. Te zmote širijo v brošurah, revijah, celo po romanih; ovijajo jih pa v temne fraze, da se lehko vedno umaknejo, če jih hoče Cerkev obsoditi, in da tem ložje slepe in love brezskrbne ljudi."
To je po sodbi samega Pija X. — "katoliški modernizem!"
1. Roman je na indeksu
Tu bi rad bralca opozoril na dve reči. Prvič, Ušeničnik tu zelo jasno nakaže problem, ki ga srečujemo tudi danes na desnici oz. tej novi desnici in alternativni desnici. Po tem pojmovanju je religija le produkt razvoja človeštva. Tako pojmovanje pa se ne kae v negativnem smislu, zavračajoč religijo, temveč ravno v nasprotnem. Kaže se pozitivno in govori o religiji vse dobro, jo skuša celo ščititi itd. Vendar pa je vsakemu verujočemu katoličanu jasno, da je to pojmovanje katolicizmu nasprotno, saj ga degradira na nek podrejen nivo, kjer je zgolj prikazan kot produkt človeštva, rase, naroda, plemena... in torej v sebi ne nosi presežne resnice, kar pomeni, da je torej to religijo mogoče ločiti od naroda, plemena, rase, človeštva... vkolikor se ustvarijo dovolj primerni pogoji, da bi jo lahko pustili za seboj.
Druga stvar pa je ta evolucionizem mogoče zelo lepo videti tudi pri današnjih kontemporarnih praktičnih katoličanih, ki sicer predstavljajo velik del katoliškega občestva. Predvsem bi rad opozoril na zanimiv članek Katolibanke na spletnem mestu Kritika konservativna, ki je prav simptomatičen za današnje katoličane. Naslov članka je "Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije". V tem članku najdemo vse, kar je narobe z današnjo katoliško mladino. Govori o tradiciji, a pljuva čez tradicijo, govori o katoliški zavesti, a noče nobene konkretne katoliške zavesti itd., itd. Tako odličnega članka, ki bi pokazal na gnilobo današnje "mladinske pastorale", "mladinskih katoliških srečanj", "mladinskih duhovnih vaj", "mladinskega verouka" itd. pač ni lahko najti. Je namreč prav tisti katoliški evolucionizem o katerem je govoril v zgornjem članku Ušeničnik.
Zato ponovimo s Pijem X., kakor ga povzema Ušeničnik:
"...ampak v miru je grenkost Cerkve najgrenkejša: mislim na tisti strašni boj, ki izhaja iz zablode duhov."
"Govore, da se treba prilagoditi novim časom, zlasti pa oznanjati ljubezen brez vere, ljubezen polno nežnosti za brezverce, ki pa utira vsem le pot večne pogube."
Ni komentarjev:
Objavite komentar