Gil Robles -- mlada Španija (Kuhar, 1934)

Gil Robles -- mlada Španija

Lojze Kuhar, 1934

Mladina rada misli, da je že mladosl sama na sebi zadosten naslov, da se ji mora umakniti vse, kar ni njenih let, in da se ji mora brez obotavljanja prepustiti usoda narodovega življenja. Nemški propagandni minister dr. Göbbels, ki nam sicer njegovi ideali niso všeč, ker so protikrščanski, pa je bil dobro navdahnjen, ko je nedavno pozval nemško mladino, naj se vzida v narodovo rast in ustvarjanje, toda »ne kot delavci, ki ne razpolagajo z ničemer drugim, kot z majhnim številom let, »marveč kot tvorci«, ki so si v dobi mladih navdušenj znali pridobiti tudi znanja, da bodo mogli — ne rušiti, ampak nadaljevati in izpopolnjevati delo odhajajočih rodov.« Zlat nauk, ki ga krasno nazorno postavlja v življenje mlada Španija. Še lepši, ker je ta zgled katoliški.

Gil Robles je ime, ki gre med katoliško mladino od ust do ust. Postal je v očeh mladine ne samo pobornik za zmago katoliških načel v svoji daljni domovini, ampak tudi borec za pravice mladih, živ dokaz za to, kaj mladina zmore, ako se ji zaupa tudi najbolj težko breme. Naši dobri mladci so polni ognja, ko berejo zgodbo o Gil Roblesu, 36 letnem voditelju katoliške Španije, ki je prav takrat, ko je razpadala in se rušila pod udarci marksistične revolucije, stopil na plan in jo kot kakšen pravljični vitez rešil iz žrela boljševiškega zmaja. Zakaj? Ker je znal okrog sebe zbrati pravo mladino!

*

Gil Robles, rojen l. 1898., je izšel iz učenjaške družine v Salamanki. Že na vseučilišču je mladi Gil študiral in študiral, a ne za karijero, kot je dejal sam, ne za kruh, marveč za Španijo. Njegova katoliška domovina je takrat spala na blazinah blestečih tradicij in ni slutila, da jo izpodjedajo od vseh strani pogubonosni idejni črvi, da sejejo po tej rodovitni katoliški zemlji in med to blago katoliško ljudstvo sovražni sejavci strašno seme, ki je vzklilo, vzbrstelo, rastlo, ker ni bilo nikogar, ki bi bil spoznal težnje ljudstva in jim ustrezal na pravi način, mesto da so mu laskali krivi preroki. Gil Robles je kot akademik spoznal, kaj se dogaja. Ze kot akademik je sklenil, da bo rešil svojo katoliško Španijo. Ne z besedičenjem, ne s kritiziranjem, niti z jadikovanjem, ampak z delom. Okrog njega se je na vseučilišču začela zbirati mladina, žejna dela in dejanj. V pozne noči so v njegovi sobi mladi fantje študirali vsa nevarna gibanja, ki se zajedajo v Španijo ter od časa do časa prirejali naravnost socialne duhovne vaje, da dodobra spoznajo osnove tega ali drugega vprašanja. Ob nedeljah so se vsuli med ljudstvo, ustanavljali svoje krožke redkih, a plemenitih in na vse pripravljenih katoliških članov, ki so se vsak v svojem okolišu polagoma, a neodjenljivo razširjali, manj v širino kot pa v globino. »Mi nočemo zasesti voditeljskih mest v že napolnjenih dvoranah, ampak hočemo okrog sebe zbrati novo poslušalstvo«, jih je učil akademik Gil Robles.

Kmalu ko je v Madridu končal svoje pravne študije, je bil Gil Robles nastavljen kot docent za državno pravo na vseučilišču La Laguna. Toda tam ni vzdržal. Ni bil učenjaška narava, ampak udarni značaj, ki išče nova polja za ustvarjanje v vsakdanjem življenju. Temeljno znanje mu je dala domovina, praktičnega udejstvovanja se je šel učit v širni svet. Najdemo ga kot tihega, skromnega učenca v MüncheN Gladbachu v Nemčiji, pri Burenbondu v Belgiji, pri Action Populaire v Franciji, pri krščanskih socialcih na Dunaju, pri Truth Society v Angliji. Vse si je ogledal, vse temeljito preštudiral, vse si dal razkazati. In ko se je vrnil, so mu ponudili glavno uredništvo katoliškega dnevnika »El Debate«. Njegova iz krščanstva vzrasla in za krščanski apostolat vneta duša pa ga je gnala zopet med ljudstvo. Ustanovil je s pomočjo svojih mladih somišljenikov takrat še številčno šibko, a idejno silno močno socialno ljudsko stranko v Španiji. Iz učenjaka je nastal politik, iz politika ho kmalu zrasel državnik.

»Kaj hočemo?« je naslovil svoj prvi veliki poziv na mlado Španijo. »Nič drugega kot to, da javno življenje pokristjanimo. Španija je katoliška, a ni več krščanska. Največ nam je škodovalo naše zaspano prepričanje, da je Španija katoliška. Res, opirali smo se na določbo v ustavi, da je katoliška vera vera države in naroda in pod streho te ustave smo spali svoje spanje naprej. Po vojašnicah so vojaki prisostvovali vsako nedeljo božji službi, potem pa so preklinjali naprej. Naše meščanstvo je trumoma hodilo k nedeljski sv. maši, pred cerkvenimi vrati pa kupovalo brezversko časopisje, ki je ljudstvo zastrupljalo. Državne oblasti so se klanjale cerkvenim knezom pri otvoritvah kakšnega mostu, po vseučiliščih pa so nastavljale najhujše verske nasprotnike. Pod uradno »katoliško« vlado so svobodomiselci zasedli vsa najvažnejša vodilna mesta v državni upravi in v javnem življenju, dobili so v svoje roke mladino, med tem, ko so zaspani katoličani nadaljevali svoje blagodejno spanje v prepričanju, da je Španija že katoliška in da bo Bog dal, da bo tudi še naprej ostala. Temu mora biti konec. — Hočemo popolne jasnosti v javnem življenju, zahtevamo odkritega odgovora na vprašanje, kdo je katoličan in kdo ni. Zato zbiramo mladino, ki je trdna v svojem verskem prepričanju, ki ni dostopna za nikak kompromis, ko gre za uveljavljenje krščanskih načel v javnem življenju.«

To je bila prava vojna napoved, ki so jo mladi, pogumni apostoli poslali med ljudstvo. Vojna napoved, ki so ji sledila tudi dejanja. Gil Robles je ustanovil prvo mladinsko katoliško organizacijo v Španiji, v katero ni bil sprejet nihče, ki ni bil prepričan borec za zmago krščanstva. Dosledno so čistili povsod, odrivali vse, kar je bilo zastrupljeno z liberalizmom, odklanjali vse, kar je bilo kakorkoli omadeževano z marksizmom ter končno uspeli, da je bila mladinska organizacija res skupina v veri utrjenih in za zmago vere na vsako žrtev pripravljenih mladcev. V okviru mladinskih društev je Gil Robles poskrbel za osrednje socialno vzgajal išče, kjer so se prečiščale ideje, od koder so prihajale kristalno čiste smernice za apostolstvo krščanstva med ljudstvom in ki je bilo ob enem tudi prvo dosledno krščansko žarišče za širjenje dobrega tiska.

»Ne bomo sedeli v senci farnih stolpov, ne bomo izgubljali časa na plehkih društvenih odborovih sejah, ne bomo plesneli v svojih društvih in se ne dolgočasili na društvenih prireditvah. Naše društvo je Španija, naše članstvo mora postati španski narod. Naša društva nas vzgajajo za veliki boj, ki ga hočemo izvojevati kot pravi apostoli Kristusa, ko bomo iztrgali naše ljudstvo iz rok krivih prerokov in ko bomo državo postavili na načela, ki jih posvečuje naša vera.« Kdo bi se bil mogel zoperstavljati tej čudoviti tvorni sili, ki je rastla med ljudstvo, ki je vrgla vse ovire ob stran kot snežni plug, ki si trdovratno orje lepo, gladko pot!

Tako je imel Gil Robles, ko se je nenadoma razvnela v Španiji revolucija in so izpodjedli pogubni črvi udobno ležišče »uradnega katolištva«, pripravljeno četo katoliških »desperadov«, kot je sam imenoval svojo strumno organizacijo mladih katoličanov, ki niso bili samo člani Katoliške akcije, ampak njeni apostoli, s čistimi nazori, ki ne dopuščajo nobenega barantanja ne z levico, ne z desnico. Nič ni bolj udarnega v življenju ko svetloba, kot jasnost. Skozi najmanjšo špranjo prodre sončni žarek in si osvoji prostor brez kompromisov in brez vsakršnih ozirov. In kako neizmerno pusta je pokrajina, kadar sonce hoče napraviti kompromis s temnimi oblaki!

Komaj osem dni je preteklo od proglasitve republike. In že je Gil Robles, naslanjajoč se na četo mož, ki vedo kaj hočejo in ki to hočejo z vsemi silami svoje duše, ustanovil svojo »Accion popular«, svojo ljudsko stranko, in jo s svojim listom, ki je od l. 1931. do revolucije narasel od 80 na 250.000 naročnikov, poslal v boj kot mlado vojsko, sijajno opremljeno z najbolj plemenitim orodjem duha in srca, da si — osvoji Španijo. Na njegovi zastavi sta bili zapisani dve imeni: Kristus in domovina. Ne kot da bi ta dva pojma mogla živeti drug ob drugem, ampak kot dve načeli, ki se morata notranje preplesti in drug v drugega prerasti, ker mora Kristus postati vsebina domovine in domovina vsebina Kristusa. Strahote revolucije so dvignile iz zaspanosti vse udobno »uradno katolištvo«, vse tiste, ki so se leno zanašali na moč starih katoliških tradicij. Plameni cerkva in samostanov so žareče in grozeče razsvetlili Španijo in razgalili sliko, ki je bila grozotna in v svoji grozoti — resnična. Revolucija je razmajala tudi vse strahopetce in kolebnike, ki pred nevihto niso marali pod zastavo Gil Roblesa, ker je bilo tam treba delati in se žrtvovati, ti so pa iskali le svojih koristi.

Ko je stara »uradna katoliška Španija« umirala pod udarci boljševiških gonov, se je Gil Robles dvignil na razvaline in v svojem prvem revolucijskem govoru, dobro vedoč, kaj stoji za njim, poslal po Španiji svoj nepozabni tolažilni govor, ki je bil poziv na naskok: »Jaz verujem v svoje ljudstvo, jaz ljudstvu zaupam, pri njem bom iskal opore, razsvetljenja in moči. Mi, ki verujemo v Španijo, mi ki smo ohranili vero v kreposti našega ljudstva, mi ki smo dorasli v pravi demokraciji, ki obstoji v tem, da ostajamo dan za dnevom v živi zvezi z ljudstvom in z njegovimi potrebami, da mu v njegovih potrebah tudi pomagamo, mi se bodočnosti ne bojimo, ker vemo, da nas ljudstvo ne bo zavrglo!«

Gil Robles se ni motil. Ljudstvo ga ni razočaralo, kot še ni razočaralo nikogar, kdor je prav ž njim občeval in ga nikoli ni varal. Obljub ljudstvu nikoli ni dajal, samo klical ga je v boj za zmago krščanstva, kajti, »kadar bo zaživelo v Španiji živo krščanstvo v vseh, od najvišjega do najnižjega, kadar bodo prekvašene v dejavnem krščanstvu družine, socialne celice domovine, potem bo krščanstvo samo ustvarilo nove pogoje življenja, ki ga nobena revolucija ne more dati.«

Ko so dve leti pozneje bile razpisane volitve, je Gil Robles dokazal, da je imel prav, ko je zaupal v ljudstvo. Njegova stranka je postala najmočnejša v državi in njen vpliv je odločilen za vodstvo države. »Toda mi smo še daleč od cilja, kajti naš cilj je, da postane zopet dejavno krščanski vsak član naše domovine«, je napisal v »El Debate« po veličastni zmagi na volišču. In tako dere navzgor njegova osvojevalna reka krščanstva, vedno bolj široka obzorja napaja in vzgaja od spodaj navzgor nov krščanski rod, ki se mu bodo zdele strahote revolucije le še turobne sanje iz prošlosti, ki je ni več.

Takšen je torej ta mladi državnik, ki bo v zgodovini katolištva ostal zapisan kot izreden, od božje Previdnosti poslan pojav, da v dobi, ko se nam dozdeva, da se na vseh koncih in krajih utesnjuje razmah katolištvu, prinese malodušnim sveže pobude in udaren dokaz za večno mladost katoliškega optimizma.

Na pripravljene sedeže ni sedel in ni maral sesti. Ustvaril si je svojega lastnega. Pred poslušalci, ki so jih drugi zbrali, ni maral stopiti, sklical je svoje. Negativnega kritiziranja se je ogibal, hotel je s pozitivnim delom dokazati upravičenost svojih trditev. Besedičenja se je bal, ker je odlično spoštoval — dejanja. Udobnosti ga je bilo strah, ker je vedel, da so le žrtve tvorci novega življenja. Starega ni podiral, pač pa novo gradil. Pred vsem pa je ljubil svojo vero in svoje ljudstvo.

Življenje Gil Roblesa ni samo nazoren pouk, na kakšen način se mladina dejavno včleni v narodovo življenje, čeprav zunanje okoliščine morda za to navidezno niso ugodne, marveč je v prvi vrsti krasen zgled, kakšna naj bo mladina, ki stremi za visokimi smotri: do dna duše krščanska, na vse žrtve pripravljena, apostolska. Mladina, ki ne išče sebe, marveč hoče udariti Kristusov pečat na ljudstvo, ki mu je do smrti vdana.