Katolicizem in nacionalizem (1902)

Katolicizem in nacionalizem

Dr. M. P., 1902

Res tužna majka — katoliška cerkev na Francoskem! V pregnanstvu živi od lani velik del njenih sinov redovnikov. Francoske prostozidarske lože pa jej hočejo odtujiti tudi svetne duhovnike ter jih zapeljati v razkol. Mnogo se že govori in piše o francoskem razkolu.

Mi mislimo in upamo, da se tako govorjenje in pisarjenje vendar tudi deloma ne bo uresničilo, da je razkol za zdaj še nemogoč. Mislimo, da prav pojmuje položaj francoski škof angoulemski, ki je ob novem letu rekel glede možnosti nacionalne cerkve svoji duhovščini: "Vidi se, da je bolj vredno kakega žurnalista, ki je na lovu senzacionalnih novic, kakor pa duhovnikov, ki morajo z molitvijo, ljubeznijo, ponižnostjo in gorečnostjo biti pripravljeni na vse eventualitete, misliti na take stvari." Mislimo, da prav pojmuje položaj tudi albijski nadškof Mignot, ki je bil pred kratkim pri papežu; k o so ga sveti oče vprašali, kaj misli o vprašanju razkola, je odgovoril: "Sveti oče, sedaj smatram razkol za malo verjeten; da bi bil razkol mogoč, bi moralo ljudstvo ostati globoko verno in zmožno interesirati se za vprašanja te vrste. Danes bi na Francoskem noben človek ne šel v razkol ... Škof, ki bi se ločil od papeža, čigar ugled je danes tako velik, bi se smatral za zmotenca." In mislimo, da je ljudstvo francosko še vedno toliko inteligentno, da se ne bo dalo zavesti od prostozidarskih lož v razkol, dasi mu obetajo cvetočo samostojno nacionalno cerkev, marveč bo rajši poslušalo take može, kakor je sloveči njih akademik Ferdinand Brunetiere, ki jim je v svoji glasoviti "Revue des deux mondes" v zvezku z dne 15. novembra 1901 pod naslovom: "Ali hočemo narodno cerkev?" (Voulons nous une eglise nationale) tako krasno pojasnil in pokazal lepo harmonijo med katolicizmom in nacionalizmom.

Dobro pojmovani nacionalizem, pravi sloveči akademik, nikakor ne nasprotuje dobro pojmovanemu katolicizmu, ampak se lepo skladata in izpopolnjujeta. Lahko si dober domoljub in obenem dober katoličan, celo prijatelj — tovarištva Jezusovega !

Seveda, ko bi se nacionalizem hotel bahato in naivno čuditi samemu sebi, se kakor divjak z mržnjo izolirati od tujcev, ne poznavajoč in ne pripoznavajoč vezi med narodi, tak nacionalizem bi bil vsekako v nasprotju s katolicizmom. Tako ga pojmuje grška nezedinjena in anglikanska cerkev. Anglež misli, da je večji Anglež, če ni "papist", a menj mu je žal, da so "papisti" katoličani, kakor da niso Angleži. Toda v tem ne obstaja "nacionalizem"; prav tako, kakor se neodvisnost značajev in prava individualnost ne kaže na ta način, da se človek tako nosi, kakor da ni podoben nikomur na svetu in kakor da je on edini svoje vrste. Pravi in dobro pojmovani nacionalizem je v zavedanju nekih permanentnih ali aktualnih potreb, ki so pogoj življenju naroda kot takega, a te potrebe nikakor niso inkompatibilne z mnogo višjim, splošnejšim in plemenitejšim pojmovanjem usode človeštva. O pisatelju teh razmotrivanj, akademiku Brunetieru, se najmenj more dvomiti, da je slabo in medlo branil idejo domovine, ker je nasprotno ravno on živahno vztrajal v obrani te ideje v onem času, ko se mnogo današnjih francoskih "nacionalistov" še genilo ni proti navalom, ki so se sipali na njo od vseh strani. Toda "religija domovine", kakor se semtertja imenuje, ne bi mogla zadovoljiti aspiracij človeške duše, in to ne bi bil nikak človek, ki bi se mu pogled nikdar ne povzpel nad meje njegove sedanjosti.

Torej ljubimo, bratje, domovino — zanosno kliče Brunetiere — ljubimo jo z vsem žarom svoje duše, ljubimo jo z ljubeznijo čuječo, nezaupljivo in ljubosumno! Ljubimo jo zaradi nje in ker je to ravno ona! Ljubimo jo zaradi vsega onega, kar smo jej dolžni v sedanjosti in preteklosti! Ljubimo jo za vse ono, kar njena sreča, veličina in slava na kakršnikoli način pripomore k utemeljenju in probujanju našega življenja. Mi živimo z njenim življenjem prav kakor s svojim; kar njo zadene, to tiče tudi nas; in mi poznamo ljudi, ki so umrli vsled njenih nesreč in izgub. Ali vkljub temu pazimo dobro, da nam ona ne bo vse niti na tem svetu, a še menj z ozirom na večnost. Ako jo je treba braniti proti napadom "internacionalizma", je treba vedeti, da ima tudi dobro pojmovani "internacionalizem" svoj "raison d’etre" t.j. pravico do življenja! So stvari, ki se ne bi mogle docela razviti in ne bi mogle popolno doseči svojega pomena, če ne postanejo internacionalne". Politika, književnost, umetnost morejo biti "nacionalistiške" ali "nacionalne". Nemara je treba, da so take. Toda znanost, morala in religija ne bi mogle biti nacionalne, če bi hotele biti to. Je umetnost nemška in književnost angleška, toda ne more biti znanosti "ruske", morale "amerikanske" ali katolicizma "francoskega". Tudi če dopustimo, da se per abusum moremo poslužiti teh imen, da označimo neke osebine ali osebitosti v obliki, ki se ne dotikajo jedra stvari same, vendar predmet religije, morale in znanosti vedno ostane "univerzalen". Ko bi se to pustilo izpred oči, bi znanost nehala biti znanost, morala — morala in religija — religija. Jasno je, kaj bi s tem izgubile religija, morala in znanost, ali res zanimivo bi bilo vedeti, kaj bi pri tem pridobil "nacionalizem"? Iz vsega tega se vidi, da nauk katolicizma v svoji univerzalnosti nima ničesar, kar bi se ne moglo spraviti z najstrožjim nacionalizmom ali gorečim patriotizmom. —