Proslavljani apostat (M. Opeka o Giordanu Brunu, 1900)

Proslavljani apostat

   

Dr. Mihael Opeka, 1900

"Ljubljanski Zvon" je postal od novega leta sem pravi "miraculum mundi". Ne le da prinaša najklasičnejših pesmi, najbolj umetniško-dovršenih romanov in novel, najtemeljitejših "študij, essayev in kritik", itd., marveč zanima se sploh za vsako "aktualno" vprašanje. Eno takih "aktualnih" vprašanj, "ki jih reka časovna prinaša s seboj", zdela se je v zadnjem času uredniku g. A. Aškercu — zopetno proslavljanje meniha - apostata Giordana Bruna. Zato je priobčil v 3. št. svojega lista neizrečeno jezgrovit in temeljit (!) članek o Giordanu Brunu iz peresa nekega Sempronija Avanti-ja, kateri pisatelj je pa po splošni sodbi prav zelo v sorodu z gospodom Aškercem samim. Spis je toli karakterističen za slovensko "misel svobodno" in toli zabaven za vsakoga, ki je bral o Giordanu Brunu le še količkaj druzega, nego "Neue Freie Presse", da naj se nam ne zameri, ako se nekoliko pobavimo ž njim!
 

*     *     *

 
Kako nam slika "Zvonov" Sempronio Avanti meniha - odpadnika, Giordana Bruna? Tako, kakor slika človek, katerega je nevednost ali pa strast popolnoma zaslepila, tako, kakor je treba slikati, da se vzbuja v srcih simpatija do ničvrednega brezbožneža, a sovraštvo do vere in cerkve! Giordano Bruno je po tej sliki ena najgorostasnejših prikazni v zgodovini svojega časa. Čujmo! "Dne 17. februarija t. l. je preteklo 300 let, kar je bil v Rimu na Campo dei fiori na grmadi živ sežgan eden največjih mislecev in filozofov, kar jih je kdaj živelo na svetu — Giordano Bruno... Bil je na smrt obsojen Giordano Bruno, ker je kot znanstvenik in posvetni filozof razširjal nauke, ki so nasprotovali in nasprotujejo deloma še dandanes cerkvenim dogmam ... ker je zunaj svoje cerkve z orožjem znanosti in filozofije deloval proti cerkvi in zastarelim nazorom svojega časa"... In v tem je bil velik. V znanstvu in filozofiji svobodne misli, katera nima nič opraviti z avtoriteto cerkve in s tisto staro šaro, ki ji pravimo "dogme" — v tem je Giordano nadkrilil vse pred seboj in vse za seboj noter do Sempronija Avantija...  "Giordano Bruno je bil genialen človek, ki je s pomočjo neke čudovite in zagonetne divinatorske sposobnosti prehitel svojo dobo, se ločil in osvobodil od mišljenja te svoje dobe in si ustvaril takšno naziranje o svetu, do kakršnega so dospeli drugi ljudje (med njimi tudi Sempronio Avanti) komaj 300 let po njegovi smrti"... Giordano je "preporodil svobodno znanstveno raziskavanje in premišljevanje". Njegova duhovitost je bila naravnost (slovenski izraz se ne more več popeti do nje) "fenomenalna". ... Učil in "slutil" je neizrečeno visoke in temeljite reči, med drugimi celo descendenčno teorijo Darwinovo, "ki si je dandanes že osvojila znanstveni svet" in "moderni monizem", t. j. panteizem.

Toda ne samo največji znanstvenik in filozof, "Giordano Bruno je bil tudi pesnik, svobodomiseln pesnik" kakor n. pr. na Slovenskem A. Aškerc. "In tudi njegove poezije so prešinjene z njegovimi filozofskimi idejami" ... A kar ga kot pesnika najbolj odlikuje, to je — o veselje! — dejstvo, da veliki menih v plodovih svoje nesmrtne muze pridno vzdiguje "satirski bič", da udriha ž njim po veri in cerkvi, ali, kakor se previdneje izraža Sempronio Avanti, da "tepe zastarele oblike svojega časa" ...

Kaj čuda, če je pri takem mislecu, pri takem pesniku, "moralo priti do konflikta, do tragičnega konca"... In prišlo je v resnici. Izdali so ga, predali so ga inkviziciji, ta ga je zaprla, potlej izročila posvetni oblasti — — in izdihnil je na Campo dei fiori "veliki mislec v plamenih svojo idealno dušo". ...

Neizrečeno ginljiva je bila ta smrt. Svet je tedaj ni razumel, ker ni še bil tedaj prepričan, da bo "mučenik" Giordano sijal kot ena najlepših zvezd in perpetuas aeternitates. "Tisto leto, 1600., je bilo sveto leto, in neštete množice ljudstva so bile priromale v Rim. Okoli grmade se je kar trlo ljudi in gledalo grozni prizor. ... Vedeli pa niso, da je krivoverec, ki gori na grmadi, poslej nesmrten in da se začenja ž njim takorekoč nova doba človeške misli."

In "koliko možatost, kolik pogum, kolik značaj" je pokazal menihodpadnik v ti svoji "tragični uri"! Kaj bodo vsi krščanski mučeniki, naj so pretrpeli še toliko muk in bolečin, naj so jih metali pred divje zveri, naj so jih pribijali na križ, naj so jim trgali živo meso s telesa, naj so počeli z njimi, karkoli so hoteli! "Krščanski mučeniki so imeli oporo v tisočih in tisočih svojih sovernikov in somišljenikov, imeli so oporo v večnem plačilu po smrti. V zadnjih urah mučeništva jih je krepčalo hrepenenje po kroni Kristusovi."

Kaj pa junak Giordano Bruno? On vsega tega ni imel, "on je stal sam in umiral". Pač, eno oporo je pa le imel, oporo "v samem sebi, v svojem prepričanju, da se je boril za resnico (vse drugače kot pa mučeniki krščanski!) in svobodo mišljenja"...

Zares "kolika možatost, kolik pogum, kolik značaj!"

Zato pa je tudi zmagal. "Zmagal je Hus, zmagal je Galilei in zmagal je tudi Giordano Bruno", kajti "ogromna večina kulturnega sveta je danes istih nazorov, kakršnih je bil pred 300 leti Giordano Bruno"...

In zato je tudi vreden, da ga obožuje vse, obožuje "tudi najbolj veren in konservativen sin katoliške cerkve". ... Zakaj "človek, ki je rajši umrl v plamenih strašne smrti, nego da bi bil preklical, kar je učil, in zatajil svoje prepričanje, tak človek zasluži, da ga časti ves svet, da ga spoštujejo tudi njegovi nasprotniki"...

Taka je slika meniha-apostata v beletrističnem listu za slovensko "inteligenco". Zlobna, tendenciozna slika, izmed koje potez se reži — brezverstvo in črt do katoličanstva!
 

*     *     *

 
Kaj pomaga potvara resnice, kadar se pa resnica sama s sveta spraviti ne da? Giordanova slika v luči resnice je drugačna. Zgodovina govori tako, da si je nesrečnejšega, izgubljenejšega bitja težko misliti, kot je bil le-ta proslavljani apostat.

Njegovo življenje je bilo burno. Porodivši se l. 1548. v Noli na Laškem se je v svoji mladosti pečal s poezijo, a brez vsacega prida za nravstveni napredek svojega značaja. Nravno že pokvarjen je vstopil še mlad, v 14. ali 15. letu v red dominikancev, naredil obljube in bil bržkone l. 1572. Posvečen v mašnika. Toda kmalu je zapustil samostan in duhovenstvo "radi svojih radikalnih in ne več pravovernih nazorov", kakor piše sam Sempronio Avanti. Začel je jadrati po svetu brez miru, brez namena. Šel je v Genuo, Savono, Turin, Benedke, Paduo, Bergamo, Milan, Chambery, Genf (l. 1580), Lyon, Toulouse, na Angleško, na Nemško, zopet nazaj na Laško, kjer ga je 23. maja 1592. benečan Mocenigo izročil inkviziciji, katera ga je pozvala v Rim, postavila pred sodišče ter izročila kot trdovratnega brezbožneža svetni pravici. Le-ta ga je proti prošnji sv. inkvizicije po tedanjih postavah radi herezije obsodila na smrt na grmadi (8. - 9. februarija 1600).

Toda ni li trpel in umrl Bruno kot "mučenik" znanosti in vede? Kot "mučenik" prepričanja, "da se je boril za resnico?"...

Čujmo protestanta Zöckler-ja!

"Odločno prenagljena je trditev, da je bil Giordano Bruno mučenik za Kopernikovo prepričanje... Že njegov spis 'Spaccio della bestia trionfante' je naravnost cerkvi sovražen, taji pozitivne dogme, kot n.pr. božanstvo Kristusovo in je po lucianskem načinu tako zaničljiv in drznozasmehljiv, da že zaradi njega ni mogel uiti obtožbi radi bogokletstva." — Sicer pa je dekret kongregacije indeksa, po katerem je bilo prepovedano zagovarjati in razširjati Kopernikov nauk, prišel na svetlo še le l. 1616., torej nič manj nego celih šestnajst let po smrti Giordana Bruna!

Ne, Giordana je sodila in obsodila postava, obstoječa zoper javno herezijo. Ali je bila ta postava krivična? Ali je krivična v človeški družbi postava zoper zločin, ki ruši temelje človeške družbe? Herezija, brezverstvo pa je tak zločin!¹

In heretik, brezbožnež je bil Giordano Bruno. Po njegovi lastni samoizpovedi je že pred svojim 18. letom dvomil o temeljnem nauku krščanstva, o presv. Trojici in se je le v svoji brezznačajni hinavščini dal posvetiti za duhovnika. In kot duhovnik je nadaljeval svoj boj ne proti "tesnim sponam skolastičnim", marveč proti fundamentalnim dogmam krščanstva, kar priznavajo vsi njegovi življenjepisci, neizvzemši plitvega Sempronija Avanti-ja, ki tudi piše, da je moral radi svojih "ne več pravovernih nazorov zapustiti samostan in Italijo"...

V resnici ne pravovernih! Saj ga je švicarski reformator Calvin spodil iz Genfa, "ker se je predrzno igral s tajenjem osebnega Boga"... saj so ga v Helmstädtu na Nemškem izobčili iz svoje občine luteranci kot bogotajca in nemoralnega človeka ... saj je imenoval Jezusa Kristusa "sleparja, ki ni zaslužil samo križa, marveč vislice" ... saj mu je bilo sv. pismo "sanjarija" in žival, ki ji pravimo osel, "podoba svetnika"...

In tacega človeka stavite na oltar, obdajate z apoteozo!

Toda bil je "eden največjih mislecev in filozofov, kar jih je kdaj živelo na svetu". ... Da, kajti vam so veliki "misleci in filozofi" vsi tisti, ki mislijo in pišejo — sovražno nasproti katoliški vedi, v protislovju s krščansko dogmo, in naj so drugače v svojih mislih in izvajanjih še tako nedosledni in zmešani. Giordano Brunova "filozofija" je zblojena in zmešana dovolj, da se ji lahko roga normalno-zdrav razum. Seveda, kdor simpatizuje rajše z brezmiselnim evolucijskim panteizmom, nego s prvo šesterih krščanskih resnic, da je en Bog, stvarnik nebes in zemlje — temu je menih-odpadnik lahko "eden največjih mislecev in filozofov". ... Komur je drago, da je "vsemir večen, neskončen", da "višji organizmi proizhajajo po neskončni poti (!) razvoja iz nižjih organizmov", kdor obožava descendenčno teorijo Darwinovo, kateri se dandanes roga že ves znanstveni svet, komur ugaja, da človeška duša ni neumrjoča v zmislu od telesa ločene, obstoječe individualnosti, pač pa morda v tem zmislu, da se seli iz telesa v telo, itd. itd. — komur je vse to "globokomiselstvo" in "filozofija", ta le proslavljaj modroslovje Giordana Bruna, a vedi obenem, da je sprt — z razumom...

Ne, vse zasluge Giordanove za znanost, za filozofijo, so — ničla. Kako, ko niti sam ni vedel, kaj je in kaj uči! Dobro pravi "Slovenčev" člankar: "Da, pisal je mnogo filozofičnega, če se sme zmes poezije in dialektike, mitologije in alegorije, matematike in mistike, vsega in ničesar imenovati filozofija! Še nobeden ni jasno očrtal Brunovega svetovnega naziranja. Nihče ne more povedati, kaj je pravzaprav bil. Bil je naturalist, materialist, panteist, nihilist, vse obenem, sedaj bolj to, sedaj ono, kakor je hodil sedaj v kuti, potem brez kute, in kakor je sedaj trdil, da ne taji nobene krščanske resnice, a kmalu zopet priznaval, da nič ne veruje!"

Tak učenjak, mislec, filozof je bil Giordano Bruno.

In značaj? "Kolik značaj!" kliče navdušeno "Zvonov" Sempronio Avanti, kako "idealna duša"!

Brezznačajnež, pravimo mi, podla, umazana duša! Pozvan prvikrat pred sodbo radi razširjevanja nevere se je hotel najprej izviti z lažmi, pozneje je obstal, češ "da je zagovarjal arianizem (!)". V duši je nosil pekel herezije, a je vendarle jedel samostanski kruh celih 12 let. In ko je vrgel od sebe meniško kuto, jo je zopet oblekel v Genfu, da se je v nji predstavil tamošnjim reformatorjem, pri katerih je iskal zavezništva ... potem pa jo je zopet slekel... Da bi se prikupil protestantom, je imenoval v svojih spisih Lutra "največjega med velikani, odrešenika sveta, novega Herkula", papeža pa "tirana in namestnika pekla, krvoločno zver, peklenskega psa s tremi glavami"... O angleški grozoviti kraljici Elizabeti je dejal, da je "nimfa, boginja iz nebeške snovi, božanstveno bitje, vredno, da ne vlada samo Angleške, marveč vesoljni svet"...

In njegov cinizem in njegova frivolnost! Ta se pač krasno strinja z "idealno dušo", ta menda dovoljno karakterizira "svobodomiselnega pesnika" ... Spisi Giordana Bruna so kloaka nenravnosti. Iz njih so radi zajemali skrunivci vsega, kar nosi pečat poštenja in vernosti, kakor Swift in dr[ugi]. Znana je sodba o njegovem glavnem spisu "Il Candelajo". Liberalni italijanski list "Il Capitano Fracassa" ga je nazval — svinjarijo ...

Kako piše Giordano o ženski, tega si res ne upamo vsega zapisati. Imenuje jo med drugimi grdobijami "gnjusobo, smrad, grob, str...šče"...

Kako nizkotno govori o ubogem, delavskem ljudstvu, kako hvali Lutra, ker je pozival plemenitnike, naj pobijajo kmete kot stekle pse in divje zveri — vse to bi bilo dobro, da podrobneje premišljuje veliki reševavec socialnega vprašanja, g. A. Aškerc...

Za - se, da, za - se je imel besedi nore samohvale! Čutil se je v svoji nesramni oholosti "človeka, katerega je vzbudila Previdnost za velike reči; učitelja, dramivca spečih, krotivca predrzne nevednosti in svojeglavnosti;  človeka, ki ni ne Italijan ne Irec, ne možki ne ženska, ne škof ne knez... pač pa državljan in domačin vesoljnega sveta, sin očeta solnca in matere zemlje". — Norec!

Kaj čuda, če je tako frivolen, ciničen in ohol nesrečnež v "tragični uri", ko so ga že objemali plameni na grmadi, katero je po vsi pravici zaslužil (novodobni modrijani naj pogledajo v knjigo, katero je spisal Calvin, in v kateri dokazuje, da so krščanska oblastva opravičena kazniti s smrtjo heretika in bogokletnika) — kaj čuda, pravimo, da je odpadli menih celo tedaj od križa, katerega so mu kazali — obrnil strani oči ter je za slovo od sveta bruhal na dan grde besede...

To je Giordano Bruno v luči resnične zgodovine. In takega človeka vi proslavljate? ...
 

*     *     *

 
Dve, tri refleksije.

Daleč smo prišli. List, čigar urednik je zaznamovan z neizbrisnim znakom katoliškega duhovenstva, izigrava med slovensko razumništvo podlega apostata — za duševnega "velikana" in z mučeniškim sijem obdanega "svetnika". Tako dela "moderni" svet. Ničle stavi na vidik, prave vzornike tepta v blato ... Ali je to nevednost ali je strast? Nevednost v tako eklatantnih slučajih, kakor je Giordano Bruno, ne more biti. Strast je. Zakrknjenost je do vsega, kar je versko-svetega. Odpornost je proti — katoliški cerkvi in njenim idealom ... Razum tukaj ne govori, tukaj govori samo srce, a srce, pravi Pascal, ima često svoje vzroke, o katerih razum nič ne ve ...

Zgodovina človeških src se razkriva pogosto v človeškem mišljenju (Fichte.) Na kakšno zgodovino src sklepajmo tam, kjer se v mišljenju namenoma potvarja resnica?... Ali ne res na zgodovino od strasti poraženih src, na zgodovino src — v razvalinah? ...

"Svet ljubi, kar je njegovega", pravi Resnica. Od te večne Resnice so odtrgana ona — srca v razvalinah!

Kdaj bode zopet trezen razum sodil med resnico in lažjo? Kadar bodo ozdravljena srca...

"O Gott, du Erd- und Himmelslenker,

Vermehre doch die Zahl der — Denker!"

(Fr. Brunold)

---

^{1. Sv. Tomaž Akvinski pravi tozadevno: "Mnogo večji zločin je, kvariti vero, od katere ima (večno) življenje duša, nego ponarejati denar, ki je pripomoček k časnemu življenju; ako smejo torej svetni poglavarji (v duhu tedanjega civilnega prava krščanskih držav) po pravici takoj izročiti smrti ponarejevavca denarja in druge zločince, smejo se tem bolj heretiki, kakorhitro jim je herezija dokazana, ne samo izobčiti iz cerkve, marveč tudi po pravici s smrtjo kaznovati." —  (2a. 2ae. Q. XI., a. III. in corpore.)}