Narod je

Ko človek pogleda na našo narodno zgodovino in se vpraša: katero obdobje, kateri trenutek, kateri časovni razpon v linearni zgodovinski premici našega naroda bi ga moral najbolj zanimati, pride do zanimivega odgovora. Če si hoče priznati ali ne: zanimati ga mora predvsem tisto, kar dejansko predstavlja narodno identiteto v organičnem smislu narodnega razvoja. Vse drugo, četudi lepo, junaško, slavno, se mora pač nujno podrediti temu aspektu bistva naroda.
 
Na narod moramo nujno gledati iz dveh vidikov: bit in bistvo. Vidik biti je vidik obstajanja in sploh tega, da pravimo, da narod je. Nihče ne more trditi, da naroda ni. A drugi vidik je vidik bistva. Narod je nekaj. Ta nekaj pa mora biti določljiv. Stvar ne more biti a ne bistvovati. In tudi narod, kolikor ga dojemamo že abstraktno, moderno ali predmoderno, je, ker biva in ker biva je nekaj.
 
Vendar v preteklih dveh stoletjih smo se veliko ukvarjali z vprašanjem ali bomo lahko vedno rekli "narod je" in ali nam vendarle grozi iztrebljenje, tako da tega ne bomo mogli več trditi. Le redki pa so se ukvarjali z vprašanjem, kaj je bistvo tega naroda: kajti, če narod je, mora nekaj biti. Sicer bi mnogi oporekali in bi rekli, da se je vendar to vedno utrjevalo neglede na politično korenino onih, ki jih je skrbelo ali bo narod ohranil svojo bit. Vendar ni res! Če pogledamo natanko se je vse prevečkrat v naši zgodovini anrodne zavesti in narodnega buditeljstva negiralo kaj narod je, kot pa se govorilo kaj narod je.
 
Premnogi literati, pesniki, aktivisti in politiki so izhajali iz te čudne tipično slovansko-narodne melanholistične negativne pozicije. Naš narod je bil narod hlapcev ergo, naš narod ni narod hlapcev. Naš narod ni narod klerikalcev. Naš narod ni narod kmetov. Naš narod ni narod ... Vendar kaj pa naš narod je? Tu pa že naletimo na tisto srčiko problema. Tu nam ponujajo ti narodno-zavedni šarlatani, ki prodajajo visokodoneče melanholistične literarne izdelke, vizijo prihodnosti. Kaj naš narod šele bo; kaj naš narod lahko postane; kaj naš narod čaka, ko se vzdignejo neki vrhovi in znižajo doline. Vendar kako neka stvar lahko je, če ne vemo kaj je? Narod pač ni zares transcendentna in tako kompleksna ideja, da bi lahko bila brez, da bi nekaj bila.
 
To je tako, kot če bi govorili o Gramboronu. In pravi človek: gorje ako nam Gramboron pogine; pa drugi vpraša: in kaj je Gramboron? Prvi pravi: Gramboron ni slabič, Gramboron ni ničvredno bitje; drugi spet: in kaj je Gramboron? Pa prvi odvrne: Gramboron lahko nekoč postane najvišji in največji, ako se mu bodo zvezde poravnale bo postal nekaj najlepšega in najprijetnejšega. In kaj naj drugi reče? Ve, da menda Gramboron obstaja in da ima očitno tendenco, da postane nekaj čudovitega, a vendar ne ve, kaj neki je Gramboron.
 
Takšna je bila tudi bistvena problematika našega narodnega bujenja, naših prenapetih liberalnih nacionalistov in vseh vrst drugih narodnih zagretežev. Niso nam povedali, kaj narod je. Borili so se za bit, ne pa za bistvo.
 
Še danes paradoksalno gledamo to najbolj ničevo pozicijo narodne napetosti. Generacija identitete pravi, da se zavzema za ohranjanje identitete. A žalibog, da nam ne razodane kaj je ta identiteta, kako izgleda in kakšna je. Je kakor Gramboron. Ima očitno bit, če so ti ljudje pripravljeni jo braniti, nima pa bistva. A kakšna neki je to stvar, ki je, a nihče ne ve kaj je.
 
In to je bistvena napaka demokratizma. Namreč prepričanje, da lahko narod obstaja skozi indiferentno, povsem nedoločljivo, neideološko državo, ki jo vodi le čisto naključje volilnih rezultatov. Češ: narod obstaja, a nihče ne ve kaj neki ta narod je. Vse odločitve so prepuščene ljudem na referendumih in volitvah, ali pa so celo diktirane iz nekih absolutnih nezmotljivih centrov internacionalnega povezovanja.
 
In tam kvakajo in kokodakajo neki prenapeti domoljubi in nacionalisti, ki si postavljajo maloumnega kapitalista za svojega voditelja. Tega, ki veruje v vse uravnavajoče silnice Trga. Tega Trga, ki more na koncu povsem preobraziti narod, ga porabiti za svoje požrešne profitarske interese in ga dokončno iznakaziti. 
 
Vendar mi smo narod! Imamo Prešerna, imamo OF, imamo Trubarjeve bukve! Narod je!
 
Če je -- kaj je?
 
Zato je najzanimivejše obdobje naše slovenske zgodovine tisto obdobje v katerem se prvič pokažejo te čudne tendence ruvanja naroda iz njegovega organičnega zgodovinskega razvoja pod krinko narodne zavednosti. To so najzanimivejša obdobja za raziskovanje in pregledovanje: samo poglejte si stare liberalne nacionaliste, sokole, pesnike in literate; poglejte v kaj so se razvili in kaj danes pravijo njihovi dejanski mutiranci, njihovi razvojni dediči. Kajti čas ima tendenco, da pokaže resničnost, smotrnost in rezultate nazorov in dejanj. A človek mora biti pozoren.