S križem v življenje (1938)

 S križem v življenje

   

[(1938) Urednik: Andrej Križman; odgovorni urednik: Milko Pirih]

Nič ni resnično velikega, kar je življenje obdalo z lagodjem. Videz barv in zunanjega leska nas sicer včasih za trenutek premoti, da občudujemo stvari, ki so na površju življenja, ki pa se zato hitro, navadno že pred očmi gledalcev razblinijo v prazen nič. Zgodovina pa jih kot neizprosna sodnica vedno vrednoti tako, kakor zaslužijo. Človek stoji pred njimi brez spoštovanja, če že ne z obsodbo.

Kralji in vladarji sveta, veliki vojskovodje, organizatorji narodnih mas zato še nimajo v sebi one očarujoče sile, ki zajame človeško dušo z nekim rposebnim sijem zanosa in jo kliče za seboj. Duša se namreč nikoli ne skloni s svojim življenjem po vrednotah, ki niso duše vredne in zato zvajajo za seboj le počutnost telesa.
 
Človeku zato nekje v neskončni dalji sveti nasproti njegov cilj, odmaknjen daleč od vsega trenotnega. Strma je pot do njega, obdana je s trnjem in posuta z mnogimi bridkostmi. Na tej poti ob umiranju telesnih lagodij raste duhovno življenje in njegova neprecenljiva cena. Na vrhu, na vratih ločitve dveh svetov pa čaka krona zmage bojujoče.

Na pragu teh vrat jih stoji nepregledna vrsta, obdanih s soncem svobode, da nam izpričujejo, da je za vratmi večnosti doma nedopovedljiva sreča in da v preizkušnjah samoodpovedi ne zdvojimo nad seboj radi prevelike razdalje med nami, kakoršni smo in med ciljem, kamor gremo.
 
Vsi ti so trpeli, vsi so omahovali, vsi pa so se tudi pod težo bremen oslanjali na znamenje svojega odrešenja, ki je človeštvu dano v križu. Vsi so bili v šoli velikega mojstra, ki je učil in dal zgled, da je treba za resnično življenje vzeti križ na svoje rame in hoditi za njim, za možem bolečin. Kakor sen je minula zanje bolečina in kakor sončni dan je vstala večna sreča.
 
V tihem tednu, ki je Resnico hotel kamenjati, se zamislimo v skrivnost trpljenja velikega tedna tudi mi, ki nam je od Previdnosti določen tako majhen košček navidezne sreče tega sveta, pa podanih toliko grenkih napojev, da zaradi njih ne bomo zdvajali sami nad seboj.
 
Nič ni res, kar nam svet lažno oznanjujem da je sreča v njem doma in da je radi njegovih osladnih zabav vredno pozabiti na oni dalni cilj. Res pa je, da nam je trpljenje kot božji delež dano v posvečenje, da z njim dosežemo svoje odrešenje.

Kot delavci bomo v tem nosili svoj križ za tesarjevim sinom in kot pokretaši iskali zmage pravici, vedno si svesti, da ne bomo nič velikega ustvarili, če ne bomo znali zase, za stan in za pokret trpeti. Samo v križu je zmaga velikih stvari.