NeoDomobrančev politični testament - Uvod

Zdi se mi, da sem prevečkrat že zapisal, da sedaj je pa res konec "ustvarjanja" na tem projektu, in da bom naposled le končal... in nisem. In zato tudi sedaj, ko to pišem, češ da je čas za konec tega projekta, to lahko pomeni le dvoje: da bom res prenehal objavljati, ali pa da bom začel objavljati le še bolj in še več. Morda pa bom zgolj še vedno objavljal na isti način, kot do sedaj. A vseeno, se morda vse skupaj naposled le bliža prvi možnosti. Mislim, da bo nastopil čas, ko bom predal to vojno, nehal objavljati na NeoDomobranec projektu in skušal zamižati, da ne bi več videl, kar se videti ne sme.

Pred leti je prav tako na Bloggerju oz. na blogspot.com, obstajal nek blog z imenom Projekt za nacionalno politiko (PNP). Ta projekt je bil aktiven v tistih časih nekega domoljubnega vala, ki ga je predstavljalo "gibanje" Tukaj je Slovenija. To so bili časi, ko si na internetu še našel spletne strani Skinhead gibanj, Blood & Honour in podobnega. Bili so časi forumov. In ta projekt je objavljal zanimive statistike in pojave, ki so že v tistih letih postajali velik problem v Evropi. Potem pa je nekega dne z bloga izginila vsa vsebina in ostal je samo zapis, če parafraziram: vse je bila zmota, osredotoči se raje na pametne stvari. Zanimivo je, da je blog še vedno na voljo in poln najbolj bizarnih objav, ki so nekako nadomestile tiste originalne. Vedno me je zanimalo, kaj se zgodilo, človek bi rekel, da je bila stran "shekana", spominjam se tistih let in pogostih trditev, da so temu ali onemu shekali facebook račun ali kaj podobnega, kar ni verjetno pomenilo nič drugega, kot da so pridobili njegovo geslo. A obenem sem pogosto pomislil, kaj pa če se je ustvarjalcu samo zgodilo ... življenje. Kot tisti smešni izrek iz ameriške nadaljevanke The Office:

Deangelo: You know, it’s funny, I tried to get an animal olympics going.
Michael: Really? What happened?
Deangelo: You know, life happened.

Morda se je ustvarjalcu onega bloga zgodilo isto? Dobil je službo, se poročil, dobil otroka. Vpet v življenje je ugotovil, da nobena od reči, ki so se mu zdelo pomembne prej, niso več pomembne in je enostavno pustil to epizodo življenja za seboj. Mar nismo v življenju, mi ki smo se tako ali drugače srečevali z desnimi igbanji in nazori, srečali že mnogo takšnih ljudi? Koliko nas je takšnih, ki smo po vseh teh letih, po vseh teh spremembah ostali na praktično istih stališčih in se tako ali drugače še vedno borimo za isto stvar? Posebne vrste človek moraš biti, poklican na nek način v to, da ti to toliko pomeni, da se ne prilagodiš trenutnim razpoloženjem, trenutnim tokovom, trenutnemu zeitgeistu, marveč ostajaš na tistem, za kar veš, da je resnično in pravo. Koliko od nas je takšnih, ki nismo bili nikoli libertarci, nikoli nikakršni liberalci, ki smo bili že v izhodišču tako "skrajno" desni, da smo celo menili, da vsi tisti, ki ne dosegajo nivoja naše ideje, to samo hlinijo, ker se želijo prilagoditi svetu, a v sebi gojijo naše, totalne in absolutne nazore?

Res, sam sem bil vedno prepričanja, posebej ko sem bil še mlajši, v enostavno formulo, da je radikalno, skrajnost, čistost, absolutnost in totalnost ideje, tisto, kar določa resničnost pripadnosti ideje in da se oni mehki desničarji, ki sedijo po parlamentih, samo pretvarjajo, da so popustljivi in kompromisni, ker jim (še) ni dano, da bi se razodeli v vsej jasnosti. Tako, da sem imel kar nekaj težav, da sem naposled ugotovil, da res obstajajo ljudje, ki iskreno govorijo o tem, da so zmerni, tolerantni itd. 

Zato bi zgrešil poanto vsak, ki bi pomislil, da moje domnevno slovo pomeni, da kakorkoli menim, da tisto, za kar sem se prizadeval ni bilo pravilno, ni pravilno ali je kakorkoli napačno. Nikakor, vse je res, vse je postajalo le še jasnejše in pravilnejše in veliko je ostalo še neizrečenega in nenapisanega. Kar me zdaj v tem hipu nagiba k temu, da razmišljam, da bi prenehal je zgolj to, da vem, da je vojna izgubljena. Morda lahko tu in tam dobimo še kakšno bitko, a sama vojna je izgubljena.

Namreč po petnajstih letih ustvarjanja in še več letih spremljanja desne meta-politike pri nas lahko zelo jasno vidimo, da se nič ne spreminja na bolje. Vsi trendi kažejo samo na slabše. Tako v mejnstrim, uradni, formalni politiki, kjer se bivša socialdemokrtaska stranka, ideološko nekosistentna, polna ljudi, ki se ukvarjajo s trivialnimi rečmi, ukvarja sama s seboj in svojimi aferami in druge pedersko-kapitalistične stranke, ki jim je pomembno samo to, da bi lahko sodelovale v procesih demokratične povojne liberalne narative, kot v alternativnih, skrajnih, marginalnih oblikah metapolitike, kjer je zares porazno, saj ni nobene iniciative.

Vladajo nam najbolj ničvredne stranke gnilih oportunistov, ki s še večjim antagonizmom od staro-levih strank napadajo našo identiteto, tradicijo, našo nrav samo. Ravno zadnja domnevna kriminalizacija protirevolucionarne in protipartizanske borbe, ki so jo menda uzakonili paraziti in izmečki človeštva iz vrst vladajočih strank, me odvračajo od tega, da bi končal s tem projektom, da ne bi izgledalo, kakor da to dvoje sovpada. Naj gredo k vragu! In te preklete desne stranke, ki se ukvarjajo z vsem drugim samo ne s tistim, kar je zares pomembnega. A kaj naj bi bilo drugega? Koliko let se je že zapravilo, koliko počasne neustavljive gnilobe se je razširilo v našem narodu, ko bi se moralo delati in boriti. Pa se ni! In ali je kaj čudnega, če sedaj vidimo iz dneva v dan kako slabo je vse postalo?

Kar me je res nagnilo dokončno v to, da sem za hip opustil delovanje na tem projektu in sem sedaj torej sklenil, da naj bi s tem projektom dokončno končal, pa je posvetovalni referendum glede evtanazije oz. staršemorilstva, kakor bi lahko temu rekli. Tako jasnega vprašanja in testa glede naše slovenske usmeritve že dolgo nismo imeli. To vprašanje je resnično dober test kje smo. Cerkev se je opredelila, vsakemu normalnemu človeku je jasno, kako bi moral odgovoriti na to vprašanje in vendar smo praktično izgubili ta nezavezujoč referendum, na podlagi katerega bo ta gnila vlada izmečkov slovenske družbe, nedvomno skušala spisati nek zakon po katerem bi se dalo moriti stare in invalidne ljudi. Upajmo, da bomo tedaj to norost ustavili z zakonodajnim referendumom vsaj za nekaj let, dokler nam te peklenske igre ne zavrtijo vnovič ali pa nam kar to prekleto ustavno sodišče, ki interpretira tisto ogabno besedilo, ki mu pravijo "ustava", avtoritarno diktira in zahteva, da se ta prisilni samomor uzakoni.

Ta ogabna predstava komunističnih parazitov me je spomnila na leto 1944, ko je bila naša dežela okupirana od nemških zasedbenih sil in je potekala velika borba proti komunizmu. V tistem letu so kinematografi vrteli tudi nemški film iz leta 1941 "Ich Klage an". Ta film ima opraviti z evtanazijo. Narodni socializem v Nemčiji je bil namreč v svojem gibanju zelo moderen in zaletav v določenih segmentih. Pretirano je poudarjal neko vitalnost in moč, ne da bi zmogel to razumeti globlje in ne tako zelo površinsko, kakor je pač značilno za porajajoča se revolucionarna gibanja. In v tem je koketiral tudi s to pogansko, dekadentno zablodo, zato je dopuščal snemanje in predvajanje tovrstnih filmov.

A slovenski katoličani so sredi vojne, okupacije in revolucije temu oporekali. Tako je bil v reviji Bogoljub denimo objavljena kratka kritika tega filma v letu 1944:

"»Obtožujem«, Pod tem naslovom se je pred nedavnim v Ljubljani vrtel film, ki je bil zelo obiskan. Zgodba obstoji na kratko v tem, da neki zdravnik-profesor zastrupi svojo zelo ljubljeno ženo zato, ker dobi neozdravljivo bolezen, za katero v svojem laboratoriju dolgo išče uspešnega zdravila, pa ga ne najde, pač pa vidi, kako bo žena polagoma v velikih bolečinah hirala in končno ugasnila. Zdravnik pride pred sodišče, ki si sicer ne upa izreči končne sodbe, toda vsa obravnava teče tako, da mora biti oproščen, ker da je neozdravljivi ženi izkazal veliko ljubezensko delo s tem, da jo je rešil nadaljnjih bolečin. Da, celo neusmiljeno in nečloveško bi ravnal, če v takem primeru ne bi hotel bolnika rešiti dolgih bolečin. Saj še do psa, ki je neozdravljivo bolan ali zaradi starosti neraben, imamo toliko usmiljenja, da mu s strelom v glavo skrajšamo neplodno življenje, pa naj hi se ne usmilili v enakem primeru človeka!

Vsa igra je podana tako, da mora v gledalcu zmešati vse moralne pojme o pravicah in dolžnostih življenja.

Krščanska, od Boga razodeta morala uči, da nikdar ne smeš vzeti človeku življenja, razen če te po krivici napade in se ne moreš drugače braniti, in pri sodnijski usmrtitvi. Prav nikdar pa nimaš pravice, sebi vzeti življenje, torej tudi ne pravice, da bi druge prosil, naj ti to storijo

To pa zato, ker nobeno življenje ni naša last, temveč smo samo oskrbniki lastnega življenja. Bog je lastnik človeških življenj in samo on ga daje (s tem da ustvari vsa kemu človeku dušo ter mu jo da) in samo on ga vzame. Zato njegova nepreklicna in za vse večne čase veljavna zapoved: Ne ubijaj! In kdor si drzne to zapoved popravljati, pa naj bo to tudi vseučiliški profesor, ki mu ves svet ploska, je šušmar, ki hoče izboljšati božje zapovedi, pa zaide pri tem v najhujše zablode. Kam bi pa tudi prišli, ako bi kar tako lahko postopali z neozdravljivimi bolniki? Kdo pa naj končno za gotovo pove (in tu mora biti popolna gotovost, kajti gre za življenje in smrt), kdo je neozdravljivo bolan? Ali niso končno tudi vsi stari ljudje, ko postanejo za delo nerabni in vedno bolj nadložni, neozdravljivi? Kje je torej meja teh nasilnih posegov v življenje? Ali ne bo končno pri tem odločala človeška samovolja in sovraštvo?

Kristjan pa ve, da ima tudi življenje neozdravljivo bolnega visoko vrednost. S svojim trpljenjem, ki ga vdano nosi, dela pokoro za svoje grehe in grehe drugih, kliče milost in usmiljenje božje nase in na druge, bližnjemu daje priložnost za dela ljubezni. Trpljenje, ki ga bolnik nosi vdano v voljo božjo, je trpljenje skrivnostnega telesa Jezusovega in ima zato odrešilno moč. Trpljenje Bogu vdanega in v milosti božji živečega bolnika je nadaljevanje Jezusovega trpljenja na križu ter zato prinaša Jezusove odrešilne milosti bolniku in drugim. Gorje bi bilo svetu brez trpljenja.

Poganstvo, ki odseva iz filma »Obtožujem«, pa vidi edino vrednoto samo v bogastvu in slavi, surovi sili in uživanju, človeški modrosti in učenosti, zato mu je trpljenje neozdravljivega bolnika nekaj tujega, zoprnega in sovražnega. Da pa so ljudje za tak film navdušeni, je pa samo dokaz, kako globoko smo zabredli v surovi materializem."

Kako jasno so tedaj Slovenci zapisali to, čeprav je bilo že tedaj veliko takih, ki jim je dolgoletna indoktrinacija židovsko-liberalnega-komunističnega časopisja že zmešala glavo. In bodimo pošteni, tudi letos so katoličani jasno povedali, kako in kaj glede tega vprašanja in vendar smo izgubili na referendumu. Zakaj?

Bodimo iskreni. Naš narod je verjetno že poginil. Recimo lepše, naš narod je verjetno že umrl. Morda si tega danes mnogi še ne bodo želeli priznati in tudi morda če še ni umrl, pa leži na smrtni postelji. Ta smrt, najsi je že bila ali še kmalu pride, je pač nastopila neopazno. Narod je moč razumeti v treh glavnih smislih: 1) narod kot biološka podobnost, ki se jo da fizično in materialistično izmeriti, 2) narod kot zgodovinska danost in 3) narod kot skupnost ljudi, ki se v danem trenutku identificirajo kot pripadnike istega naroda. O vsem tem bomo sicer v nadaljevanju še veliko govorili, a tu imamo v mislih drug smisel, ki je tudi edini resničen narod. In ta narod nam je umrl. Morda živi le še toliko, kolikor živimo mi, ti in jaz, ki sva tega mnenja.

Ali je namreč res toliko težko zahtevati od Slovenca, da izpolnjuje pogoje: nima nobenega prednika, kolikor seže njegov spomin in spomin njegovih prednikov, ki bi bil neslovenske narodnosti, je krščen v katoliški veri in praktičen katoličan, ki obiskuje nedeljsko mašo in meni, da so se domobranci borili, da bi ohranili svoj način življenja pred komunističnim, partizanskim nasiljem. To so trije osnovni pogoji, da lahko smatramo, da je nekdo Slovenec. Ker vemo, da gre tu za manjšino in smo prav nedavno dobili demografsko statistiko, lahko vidimo, da bo tudi še bolj naklonjena definicija, v naslednjih letih vse manj mogoča. Če zaupamo statistiki, ki jo je izdal državni statistični urad, naj bi dnevno izgubili 120 Slovencev in dobili 93 tujcev, rodilo pa naj bi se 47 otrok, od katerih ne moremo vedeti, koliko je zares Slovencev. Tudi, če rečemo, da so vsi ti Slovenci, je stanje naravnost grozljivo kritično. 

Koliko raznih bosancev že imamo, koliko raznih tujcev. Zasedajo pomembna mesta, diktirajo politike, usmeritve, nazore, izobraževanje... Celo slovenski jezik, pravopis in podobno nam predpisujejo tujci. In pri nas se mejnstrim desnica ukvarja z imigranti, marginalna desnica pa z židi. O tem, da smo Slovenci, ki smo zares Slovenci, ki nimamo nobenega tujca za prednika, v manjšini, ni modno govoriti. Ne, kar lepo tiho bodimo. In ko si to rečemo, se verjetno že kar malo neumno sliši. Kdo pa je čisti Slovenec, se spomnim da je nekdo rekel, ko so na projektu Tukaj je Slovenija prodajali črne broške, na katerih je bilo z belo barvo pisano enostavno zapisano "100% Slovenec". Ja, tako daleč smo že prišli, da nekateri kratkomalo menijo, da ni mogoče, da človek ne bi imel tujcev za prednike.

In naš narod je na smrtni postelji, če že nočemo po pravici povedati, da je že umrl. In ali se velja za kaj boriti? Da, bi rekli, za idejo, za slovensko idejo, za idejo slovenskega naroda. A kaj, ko je ta ideja še bolj mrtva kot narod sam. Mar ne vidimo tega? Kdaj si je kdo nazadnje drzni definirati slovensko identiteto na desni strani, pa toliko imajo povedati o identiteti, tradiciji, slovenizmu, slovenskemu narodu in vsem drugem, kar skrunijo svojimi usti in v svojih pisarijah. Ne, samo prazni zvoki, nominalizmi, opletanje s pojmi.

In recimo, da mi nimamo prav, da rečem bolj pravilno: da jaz nimam prav. Morda je moja definicija preveč rigidna, morda sem preveč čistunski. V redu, naj bo, morda. Vendar za kaj drugega se vendar ne splača boriti. Ne bom sicer oviral borbe tega izmaličenega nominalističnega naroda zoper nove svoje sovražnike in še vedno bom nasprotoval muslimanom, židom, pravoslavcem, protestantom, črncem in rumencem, v korist tega novega naroda, vendar bom prav tako sovražil vse te "slovence", ki niso zares naših korenin, ki ne izpolnjujejo te osnovne definicije našega sonarodnjaka. In zato velja enostavno, da to borbo deklarativno predam.

Moja prisotnost, moje pisanje izgleda le še kot neka kontrarnost, neko nasprotovanje novemu. Stari časi so prešli in napočili so novi. Imamo novo pojmovanje naroda, nove nacionaliste, novo identiteto in nas je povozil čas. Spremembe so se zgodile, za novo obdobje je pač enostavno prišel čas in treba je, da se umaknem.

Tako bom sedaj v nadaljevanju skušal definitivno pojasniti vsa svoja stališča, diagnosticirati vse probleme in predpisati vsa prava zdravila. In kakor je moja serija zapisov "Strastno ljubiti Državo", pomežik Escrivajevi znani pridigi Strastno ljubiti svet, je ta naslov pomežik neki falzificirani knjigi z naslovom Hitlerjev politični testament.