(Ta razmislek je bil sicer napisan kmalu po papeževi smrti, vendar ga nisem dokončal. Sedaj ga tu zaključenega, čeprav ne dokončanega vseeno objavljam.)
Spominjam se tistega obdobja ob izvolitvi papeža Frančiška. Priznati moram, da sem tudi sam gledal na njegove prve poteze nekako negaitvno. Nisem namreč razumel in videl tistega, kar bi moral videti in razumeti. Gledal sem preveč površno in infantilno. Tako kot sem potem vsa ta leta videval pri teh t.i. tradicionalistih. Ta gnili tradicionalizem je namreč spretno zakrinkan z neko upravičenostjo in navidezno pravovernostjo, da človeka hitro zavede in ga popelje v nevarne vode, od kjer morda nikoli več ne najde poti. Zato sem tudi toliko zapisov namenil tradicionalizmu na tem in ostalih blogih.
A spominjam se tudi tistega trenutka, ko sem naposled uvidel vso ničevost kritik papeža Frančiška. Neki dežurni ameriški tradicionalist, ki ima svojo platformo od katere se nedvomno preživlja, je papežev fiat imenoval "clown car". To je bila zame dobra točka, na kateri sem se mogel nekoliko ustaviti in pogledati okrog sebe. Videl sem, da se v tem katoliškem tradicionalizmu ne gre res za doktrino, za resnico, marveč za estetiko in konfrontacijo. To sem potem ničkolikorat ponovil. Katoliški tradicionalisti so eksotiki, iščejo neko neobičajno obliko verskega udejstvovanja, da bi mogli biti drugačni, posebni, unikatni, boljši... To je na sploh tipično mladostniško razmišljanje, razmišljanje intelektualno-duhovno nezrelih ljudi, ki ne znajo sprejemati tistega, kar jim je blizu in se poganjajo v lov za nekimi čudnimi, neobičajnimi oblikami. Vse, kar je bližnje je skvarjeno in nepravilno, vse kar je oddaljeno, tuje, je imenitno, odlično, popolno. To je tipična bolezen zahoda v zadnjih stopetdesetih letih. Prikrito sovraštvo do sebe. Iz tega sovraštva izvira tako pretirano predrugačevanje liturgije na eni in na drugi strani. A zrel človek je tak človek, ki vzljubi to danost, to determiniranost, gre k maši in dela tisto kar mu narekuje Cerkev, ne da bi se sam postavljal v vlogo nekega velikega cenzorja, ki ve kaj je prav in kaj ni.
A ta bolezen, ki se je razpasla že v takšno razsežnost, da je videti neozdravljiva, nas pač obkroža na vsakem koraku in v vseh vidikih. Na žalost se nahajamo v obdobju, ko bi bili radi vse drugo, samo ne tisto, kar v resnici smo. To je nekakšna ideološka, religiozna, svetovno-nazorska, duhova shizofrenija, bipolarna motnja, ali kakor koli že to želite imenovati. Progresivni liberalci bi radi, da bi papež podrl vse institucije eno za drugo, raztrgal vse, kar se more raztrgati in bi iz naše vere napravil neko senco psihopatskega antropocentrizma, ti tradicionalistični liberalci pa bi radi, da bi se naša vera zreducirala v nek getoističen klikarski esteticizem, ki bi na koncu končal v protestantskem drobljenju na tisoče pravovernih, bolj pravovernih, še bolj pravovernih in najbolj pravovernejših katoliških sektah, ki bi imele vse zelo lepe spletne strani, estetično privlačne instagram profile in zelo zanimive podkaste, v katerih bi lahko izvedeli vse o tem, kako druge katoliške sekte ne prižigajo sveč v pravilnem vrstnem redu.
A mi smo tu samo enostavno katoličani. Radi bi ostali to, kar smo. Radi bi se zveličali. Se trudili, da bi delali čim manj slabega, da bi naredili kaj dobrega. Da bi se ob smrti ne pogubili. In kdo je tisti svetilnik na katerega naj se oziramo, če ne papež? In kdo sem jaz, da bi presojal ali je papeževa vzhodna politika, ali njegovo mnenje o vzreji kokoši pravilna? Jaz ubogi ničvrednež!
Pa saj veš, Gospod, da nisem nič, ne zmorem nič in nimam nič.
...
Ko pride sodni dan, nas gotovo ne bodo vprašali, kaj smo brali, temveč kaj smo delali; ne, kako dobro smo govorili, temveč kako pobožno smo živeli.
Tomaž Kempčan
Papež, papež, ki sedi na čelu svete katoliške Cerkve na eni strani in nek zanikrni spreobrnjenec pred svojo spletno kamero na drugi strani. Komu naj verjamem? Ali smo res tako nizko padli, da se o tem sploh sprašujemo in ali ni že povsem prevladal hudič v našem narodu, da so se mnogi že odločili in se postavili na papežu nasprotno stran? Kako nevarne so današnje poti po katerih človek hodi. Okužil nas je ta liberalizem, to hlastanje po osveščenosti, po informacijah, po domnevnem znanju in vedenju. Goltamo vase vse te informacije, vse te produkte, ki nam jih prodajajo ti trgovci s teorijami, novicami, ekskluzivnimi pogovori in intervjuji, in v sebi nehote gradimo nek babilonski stolp neko ničevo prepričanje, da moremo sami presojati resnico in se kar mimo vsega prebiti do neke čiste resnice, kot pravi pravcati protestantki. Žalostna, prežalostna slika.
In ali nisem na tem mestu tudi sam dokaz tega? To da jaz tu pišem, kakor da bi res imel kaj povedati? Oh, ničevost čez ničevost!
Obenem je papeštvo pokojnega papeža zaznamovalo tudi za nas pomembno vprašanje Ukrajine, torej vojne v tej državi, po tistem ko jo je Rusija napadla. V presojanju razvoja situacije, smo se na isti strani znašli nekdanji slovenski komunisti, Kučan, Türk, papež Frančišek in denimo jaz sam. Res bi bila potrebna natančna primerjava dogodkov v Ukrajini z našo situacijo med drugo svetovno vojno, a če zdaj, nekoliko pozno že, vseeno na hitro orišem poanto je ta naslednja.
Vprašanje konflikta, vojne, odpora v resnici nikoli ne more in ne sme imeti odgovora v iracionalnem dojemanju zgodovine in narodove usode, kot neke izpolnitve mitološke, psevdo-religiozne poklicanosti naroda k temu, da samega sebe uniči zavoljo kontemporarnega domnevno mesijanskega navdiha o eksistencialni kritičnosti trenutka. In to je vse bistvo konflikta, ki je v našem narodu vzplamtel med drugo svetovno vojno iz žerjavice liberalnega nacionalizma, antiklerikalizma, materializma. Mi ne smemo uničiti svojega naroda zavoljo tega, ker nam nekdo pravi, da bo naš narod izginil, če se sami ne podamo na pot tega uničenja. Mi nismo dolžni poganjati se v upor zavoljo neke fantastične ideje o veliki ideološki vojni. Če nimamo realne možnosti za zmago in more upor pomeniti zgolj več in več nesmiselnih žrtev, ali je tak upor racionalen?
Ni. Ni in nikoli ne bo. In to razume vsak človek racionalno iz gledišča, ki ne zadeva direktno njegove ideološke podstati. Tako danes nekdanji slovenski predsednik Türk pravi v nekem intervjuju za Delo:
"Ne vem, kdo so slovenski pravičniki, in ne vem, kakšne pobude jih vodijo, da nočejo videti, da je Ukrajina to vojno dejansko izgubila in da je prag vojnega poraza že presežen. Ukrajina nima nobenih možnosti, da si povrne ozemlja, ki so trenutno pod ruskim nadzorom. Zdaj je čas, da se začnejo resna pogajanja. Nekdo mora povedati, da je Ukrajina doživela poraz. In jaz sem pač to povedal. In bom še ponovil: Ukrajina je doživela poraz."
In v istem intervjuju nekdanji predsednik države Kučan na to pristavlja:
"Jaz bi stvar še malo razširil. Ni rečeno, da je Rusija zmagala. Zaverovanost, da se ne da narediti nič razen zmage ene ali poraza drugega, ne vodi do pravega političnega dogovora ali do trajnega in pravičnega miru."
In če za hip odmislimo naše presojanje situacije v Ukrajini in se vprašamo ali ni vse to res? Zakaj bi zavoljo nekega religioznega dojemanja zgodovine kot borbe glede neke ideje, terjali od države, ki jo je napadel silnejši sovražnik, da se upira vse do svojega bridkega konca, ali pa samo tudi, da se upira na način, da brez vsakega sadu izgublja na tisoče svojih ljudi v domnevni obrambi koščkov ozemlja? To je iracionalizem visokega nivoja. Iracionalno pošiljanje v smrt ljudi, zato ker se v tem ukrajinskem primeru, menda brani Evropo, brani zahod, brani liberalizem in demokracijo? Če je tako, kje so evropski vojaki, liberalci, demokrati da vstopijo v ta konflikt? Ne! Racionalno je, da če je res, da se država ne more zares braniti in izgublja kos za kosom svojega ozemlja glede na ogromne žrtve med ljudmi, da popusti in uredi zase takšno stanje, ki bo najbolj ustrezalo predvsem prvi zahtevi, ki je, da je mir in da ljudje ne umirajo zastonj. In kaj bi se zgodilo če bi sedaj Rusija prevzela Ukrajino? Bi Rusi kar pobijali Ukrajince? Verjetno bi jih predvsem tiste, ki so bili zvesti vladi. Bi jih skušali narodnostno predrugačiti? Prav gotovo. Vendar ali ta potencialna možnost ali celo verjetnost zares odtehta toliko življenj in celo ali odtehta sploh eno samo življenje?
Morda. Vendar pa se zavedamo, da naš svet in naša zgodovina ne bazirata na špekulacijah in teorijah, marveč na dovršenih dejstvih in vemo kako in kaj se odvija. Vemo kako krhka je nacionalna identiteta, kako hitro se jo predrugači in kako v resnici ni nič drugega kot forma neke ideologije.
Kajti nam so uspešno prodali domači komunisti in liberalci s pomočjo tujih plutokratov in diktatorjev laž o velikem poslanstvu, ki ga menda ima naš narod, da se upre v veliki plemenski vojni germanom in v veliki religiozni ideološki vojni fašizmu. Prepričali so ničkoliko ljudi, da so se nesmiselno, iracionalno "upirali" okupatorju in kot zmešani klali lastne sorojake v prepričanju, da jih je neka transcendentna sila porablja za orodje boja proti fašizmu in drugim fantomskim prikaznim, ki so jih slikali propagandni uradi zahodnih in vzhodnih imperialistov. In na krvoločnih ustnicah jim je bila beseda "narod". In kaj je narod, jih danes vprašamo. Prekleti partizanski morilci in njihov umazani zarod, na to nima odgovora. Prav oni so tisti, ki malodane povsem črtijo narod v njegovi vsaki oprijemljivi in določljivi obliki, a obenem še vedno brezpogojno in mantrično govorijo prav o svobodi naroda in o narodu. Danes je naš narod čisto nekaj drugega kot je bil pred njihovim uporom in ali jim je kaj mar tega? Ni.
Zato se povsem in docela strinjamo s Kučanom in Türkom. Če je država v takem konfliktu ni edina rešitev zmaga ali poraz. Čas je tudi za priznanje poraza in za to, da se skuša narediti najboljše, kar se da, za ljudi, običajne ljudi, ki so se znašli v taki situaciji. Seveda ta dva komunistična dinozavra nista intelektualno tako razvita, da bi mogla to svoje koherentno in smiselno prepričanje aplicirati tudi na našo preteklost, a nič zato, saj sta to storila implicitno.
In papež Frančišek je v nekem intervjuju povedal še pravilnejše:
“The word negotiate is a courageous word. When you see that you are defeated, that things are not going well, you have to have the courage to negotiate.”
Seveda so ga začeli dežurni navijači na eni od strani hitro napadati. O neustrezni vzhodni politiki papeža Frančiška smo sicer poslušali že prej tudi od dežurnih "katoliških" kolumnistov. A nihče od njih verjetno nima nekega resnega in dobrega odgovora na vprašanje zakaj neki naj bi se morali ukrajinski ljudje poganjati v iracionalen boj, ki ne daje nobenih sadov in od njih terja samo žrtve, kolikor koli velike ali majhne najsibodo po njihovi oceni. Zakaj? Ker se brani Evropo? Ker se brani Liberalizem? Ker se brani demokracijo? Ker bo Rusija potem napadala dalje? Če je tako, potem prevzmemimo nase del tega bremena in napovejmo vojno Rusiji. Nihče ne more resno zahtevati od Ukrajincev, da se pustijo pobijati, zato ker to od njih zahteva neka fantastična ideja o transcendentnem boju liberalizma zoper iliberalizem ali kakšna druga podobna neumnost, mi jim bomo pa pošiljali denar za drone in osveščali ljudi po internetu. To je neumnost podobna angleškemu poganjanju malih narodov v boj za interese britanskega imperija.
Tako je papež dal prav tudi nam, ki trdno stojimo na stališču, da ne morejo britanski plutokrati in imperialisti od nas zahtevati, da se damo pobiti, kakor tudi mi ne zahtevamo od Ukrajincev, da se dajo pobiti. Če ne gre, ne gre. Priznati je treba realno situacijo in narediti vse, da narod preživi. In v tem je tudi bistven problem današnje Ukrajine, namreč v čudni aroganci, ki je ne zasledimo niti med Izraelci. Sam sem že večkrat ponovil, da sem zagrizeni rusofob, če želite to tako imenovati, pač mislim, da je Rusija čisti antipod vsemu, kar naj bi bili mi. Iz Rusije ni prišlo še nikoli nič dobrega. In zato je logično, da stojimo na strani Ukrajine. Vendar pa sem se odmaknil od Ukrajine predvsem zaradi prej omenjene arogance, ki se je vse bolj kazala. Najbolj pa se je pokazala v spodleteli poletni protiofenzivi leta 2023, ko ni želela skoncentrirati sil na eni sami točki in prebiti ruskih pozicij in v čudnem zadržanju do vsake kritike in celo do vsakega nadvse trivialnega dejanja, ki ji ni bilo povsem po godu. Tako denimo se je večkrat spotikala ob kako besedo papeža. Izkazalo se je, da je postala Ukrajina talka neke čudne tipično britanske propagande o sveti vojni. A Britanija je le še senca svoje preteklosti in tako se je potem Ukrajina opekla ob novi ameriški vladi, ki so jo že tako sestavljali ruski plačanci in rusofili, sam predsednik pa je pač človek, ki spričo svojega ega v svoji bližini ne prenese nobene arogance, nobenega napihovanja in poučevanja. In Zelenski, ki je bil sicer odličen voditelj je zamudil priliko, da bi dejansko odstopil, sprožil volitve in bil morda ponovno izvoljen, s čimer bi pridobil vso legitimiteto, tako pa sedaj vlada na tej "fronti" čudno nezaupanje, ki ga ne more odpraviti nobena aroganca in nobeno blebetanje o zadnji obrambi pred rusko agersijo na Evropo.
Skratka ali ni zanimivo, kako je res, da je vsak papež naravnost od Svetega Duha izbran in poslan, da vodi Cerkev! Papež Frančišek je bil človek, ki je s svojo neobičajno pojavo in z dejanji, ki jih mnogi sprva sploh nismo mogli razumeti vrnil Cerkvi veliko tistega, kar je v svetu izgubila. Recimo kar hočemo, a Cerkev je v svetu, čeprav ne od sveta. In Cerkev mora imeti besedo, mora tako ali drugače vplivati na svet, ne more biti nekje v pat položaju iz katerega nima izhoda in kjer jo družba samo le še bolj in bolj odriva v kot. To je papež Benedikt XVI. dobro vedel in ravno zato se je umaknil, ker je videl, da ne more uresničiti tega preboja, tega naskoka nazaj nad svet, nad družbo. Ni zmogel te ofenzive, te protiofenzive, ki jo je tako mojstrsko izpeljal Frančišek, ko je napadel bojne položaje antiklerikalizma, zagrizenega antikatolicizma in se postavil na bojno pozicijo iz kjer ga ni mogel nihče izpodriniti, še več, v bitki je zmagal.
Živel Kristus Kralj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar