NeoDomobrančev politični testament - Uvod

Zdi se mi, da sem prevečkrat že zapisal, da sedaj je pa res konec "ustvarjanja" na tem projektu, in da bom naposled le končal... in nisem. In zato tudi sedaj, ko to pišem, češ da je čas za konec tega projekta, to lahko pomeni le dvoje: da bom res prenehal objavljati, ali pa da bom začel objavljati le še bolj in še več. Morda pa bom zgolj še vedno objavljal na isti način, kot do sedaj. A vseeno, se morda vse skupaj naposled le bliža prvi možnosti. Mislim, da bo nastopil čas, ko bom predal to vojno, nehal objavljati na NeoDomobranec projektu in skušal zamižati, da ne bi več videl, kar se videti ne sme.

Pred leti je prav tako na Bloggerju oz. na blogspot.com, obstajal nek blog z imenom Projekt za nacionalno politiko (PNP). Ta projekt je bil aktiven v tistih časih nekega domoljubnega vala, ki ga je predstavljalo "gibanje" Tukaj je Slovenija. To so bili časi, ko si na internetu še našel spletne strani Skinhead gibanj, Blood & Honour in podobnega. Bili so časi forumov. In ta projekt je objavljal zanimive statistike in pojave, ki so že v tistih letih postajali velik problem v Evropi. Potem pa je nekega dne z bloga izginila vsa vsebina in ostal je samo zapis, če parafraziram: vse je bila zmota, osredotoči se raje na pametne stvari. Zanimivo je, da je blog še vedno na voljo in poln najbolj bizarnih objav, ki so nekako nadomestile tiste originalne. Vedno me je zanimalo, kaj se zgodilo, človek bi rekel, da je bila stran "shekana", spominjam se tistih let in pogostih trditev, da so temu ali onemu shekali facebook račun ali kaj podobnega, kar ni verjetno pomenilo nič drugega, kot da so pridobili njegovo geslo. A obenem sem pogosto pomislil, kaj pa če se je ustvarjalcu samo zgodilo ... življenje. Kot tisti smešni izrek iz ameriške nadaljevanke The Office:

Deangelo: You know, it’s funny, I tried to get an animal olympics going.
Michael: Really? What happened?
Deangelo: You know, life happened.

Morda se je ustvarjalcu onega bloga zgodilo isto? Dobil je službo, se poročil, dobil otroka. Vpet v življenje je ugotovil, da nobena od reči, ki so se mu zdelo pomembne prej, niso več pomembne in je enostavno pustil to epizodo življenja za seboj. Mar nismo v življenju, mi ki smo se tako ali drugače srečevali z desnimi igbanji in nazori, srečali že mnogo takšnih ljudi? Koliko nas je takšnih, ki smo po vseh teh letih, po vseh teh spremembah ostali na praktično istih stališčih in se tako ali drugače še vedno borimo za isto stvar? Posebne vrste človek moraš biti, poklican na nek način v to, da ti to toliko pomeni, da se ne prilagodiš trenutnim razpoloženjem, trenutnim tokovom, trenutnemu zeitgeistu, marveč ostajaš na tistem, za kar veš, da je resnično in pravo. Koliko od nas je takšnih, ki nismo bili nikoli libertarci, nikoli nikakršni liberalci, ki smo bili že v izhodišču tako "skrajno" desni, da smo celo menili, da vsi tisti, ki ne dosegajo nivoja naše ideje, to samo hlinijo, ker se želijo prilagoditi svetu, a v sebi gojijo naše, totalne in absolutne nazore?

Res, sam sem bil vedno prepričanja, posebej ko sem bil še mlajši, v enostavno formulo, da je radikalno, skrajnost, čistost, absolutnost in totalnost ideje, tisto, kar določa resničnost pripadnosti ideje in da se oni mehki desničarji, ki sedijo po parlamentih, samo pretvarjajo, da so popustljivi in kompromisni, ker jim (še) ni dano, da bi se razodeli v vsej jasnosti. Tako, da sem imel kar nekaj težav, da sem naposled ugotovil, da res obstajajo ljudje, ki iskreno govorijo o tem, da so zmerni, tolerantni itd. 

Zato bi zgrešil poanto vsak, ki bi pomislil, da moje domnevno slovo pomeni, da kakorkoli menim, da tisto, za kar sem se prizadeval ni bilo pravilno, ni pravilno ali je kakorkoli napačno. Nikakor, vse je res, vse je postajalo le še jasnejše in pravilnejše in veliko je ostalo še neizrečenega in nenapisanega. Kar me zdaj v tem hipu nagiba k temu, da razmišljam, da bi prenehal je zgolj to, da vem, da je vojna izgubljena. Morda lahko tu in tam dobimo še kakšno bitko, a sama vojna je izgubljena.

Namreč po petnajstih letih ustvarjanja in še več letih spremljanja desne meta-politike pri nas lahko zelo jasno vidimo, da se nič ne spreminja na bolje. Vsi trendi kažejo samo na slabše. Tako v mejnstrim, uradni, formalni politiki, kjer se bivša socialdemokrtaska stranka, ideološko nekosistentna, polna ljudi, ki se ukvarjajo s trivialnimi rečmi, ukvarja sama s seboj in svojimi aferami in druge pedersko-kapitalistične stranke, ki jim je pomembno samo to, da bi lahko sodelovale v procesih demokratične povojne liberalne narative, kot v alternativnih, skrajnih, marginalnih oblikah metapolitike, kjer je zares porazno, saj ni nobene iniciative.

Vladajo nam najbolj ničvredne stranke gnilih oportunistov, ki s še večjim antagonizmom od staro-levih strank napadajo našo identiteto, tradicijo, našo nrav samo. Ravno zadnja domnevna kriminalizacija protirevolucionarne in protipartizanske borbe, ki so jo menda uzakonili paraziti in izmečki človeštva iz vrst vladajočih strank, me odvračajo od tega, da bi končal s tem projektom, da ne bi izgledalo, kakor da to dvoje sovpada. Naj gredo k vragu! In te preklete desne stranke, ki se ukvarjajo z vsem drugim samo ne s tistim, kar je zares pomembnega. A kaj naj bi bilo drugega? Koliko let se je že zapravilo, koliko počasne neustavljive gnilobe se je razširilo v našem narodu, ko bi se moralo delati in boriti. Pa se ni! In ali je kaj čudnega, če sedaj vidimo iz dneva v dan kako slabo je vse postalo?

Kar me je res nagnilo dokončno v to, da sem za hip opustil delovanje na tem projektu in sem sedaj torej sklenil, da naj bi s tem projektom dokončno končal, pa je posvetovalni referendum glede evtanazije oz. staršemorilstva, kakor bi lahko temu rekli. Tako jasnega vprašanja in testa glede naše slovenske usmeritve že dolgo nismo imeli. To vprašanje je resnično dober test kje smo. Cerkev se je opredelila, vsakemu normalnemu človeku je jasno, kako bi moral odgovoriti na to vprašanje in vendar smo praktično izgubili ta nezavezujoč referendum, na podlagi katerega bo ta gnila vlada izmečkov slovenske družbe, nedvomno skušala spisati nek zakon po katerem bi se dalo moriti stare in invalidne ljudi. Upajmo, da bomo tedaj to norost ustavili z zakonodajnim referendumom vsaj za nekaj let, dokler nam te peklenske igre ne zavrtijo vnovič ali pa nam kar to prekleto ustavno sodišče, ki interpretira tisto ogabno besedilo, ki mu pravijo "ustava", avtoritarno diktira in zahteva, da se ta prisilni samomor uzakoni.

Ta ogabna predstava komunističnih parazitov me je spomnila na leto 1944, ko je bila naša dežela okupirana od nemških zasedbenih sil in je potekala velika borba proti komunizmu. V tistem letu so kinematografi vrteli tudi nemški film iz leta 1941 "Ich Klage an". Ta film ima opraviti z evtanazijo. Narodni socializem v Nemčiji je bil namreč v svojem gibanju zelo moderen in zaletav v določenih segmentih. Pretirano je poudarjal neko vitalnost in moč, ne da bi zmogel to razumeti globlje in ne tako zelo površinsko, kakor je pač značilno za porajajoča se revolucionarna gibanja. In v tem je koketiral tudi s to pogansko, dekadentno zablodo, zato je dopuščal snemanje in predvajanje tovrstnih filmov.

A slovenski katoličani so sredi vojne, okupacije in revolucije temu oporekali. Tako je bil v reviji Bogoljub denimo objavljena kratka kritika tega filma v letu 1944:

"»Obtožujem«, Pod tem naslovom se je pred nedavnim v Ljubljani vrtel film, ki je bil zelo obiskan. Zgodba obstoji na kratko v tem, da neki zdravnik-profesor zastrupi svojo zelo ljubljeno ženo zato, ker dobi neozdravljivo bolezen, za katero v svojem laboratoriju dolgo išče uspešnega zdravila, pa ga ne najde, pač pa vidi, kako bo žena polagoma v velikih bolečinah hirala in končno ugasnila. Zdravnik pride pred sodišče, ki si sicer ne upa izreči končne sodbe, toda vsa obravnava teče tako, da mora biti oproščen, ker da je neozdravljivi ženi izkazal veliko ljubezensko delo s tem, da jo je rešil nadaljnjih bolečin. Da, celo neusmiljeno in nečloveško bi ravnal, če v takem primeru ne bi hotel bolnika rešiti dolgih bolečin. Saj še do psa, ki je neozdravljivo bolan ali zaradi starosti neraben, imamo toliko usmiljenja, da mu s strelom v glavo skrajšamo neplodno življenje, pa naj hi se ne usmilili v enakem primeru človeka!

Vsa igra je podana tako, da mora v gledalcu zmešati vse moralne pojme o pravicah in dolžnostih življenja.

Krščanska, od Boga razodeta morala uči, da nikdar ne smeš vzeti človeku življenja, razen če te po krivici napade in se ne moreš drugače braniti, in pri sodnijski usmrtitvi. Prav nikdar pa nimaš pravice, sebi vzeti življenje, torej tudi ne pravice, da bi druge prosil, naj ti to storijo

To pa zato, ker nobeno življenje ni naša last, temveč smo samo oskrbniki lastnega življenja. Bog je lastnik človeških življenj in samo on ga daje (s tem da ustvari vsa kemu človeku dušo ter mu jo da) in samo on ga vzame. Zato njegova nepreklicna in za vse večne čase veljavna zapoved: Ne ubijaj! In kdor si drzne to zapoved popravljati, pa naj bo to tudi vseučiliški profesor, ki mu ves svet ploska, je šušmar, ki hoče izboljšati božje zapovedi, pa zaide pri tem v najhujše zablode. Kam bi pa tudi prišli, ako bi kar tako lahko postopali z neozdravljivimi bolniki? Kdo pa naj končno za gotovo pove (in tu mora biti popolna gotovost, kajti gre za življenje in smrt), kdo je neozdravljivo bolan? Ali niso končno tudi vsi stari ljudje, ko postanejo za delo nerabni in vedno bolj nadložni, neozdravljivi? Kje je torej meja teh nasilnih posegov v življenje? Ali ne bo končno pri tem odločala človeška samovolja in sovraštvo?

Kristjan pa ve, da ima tudi življenje neozdravljivo bolnega visoko vrednost. S svojim trpljenjem, ki ga vdano nosi, dela pokoro za svoje grehe in grehe drugih, kliče milost in usmiljenje božje nase in na druge, bližnjemu daje priložnost za dela ljubezni. Trpljenje, ki ga bolnik nosi vdano v voljo božjo, je trpljenje skrivnostnega telesa Jezusovega in ima zato odrešilno moč. Trpljenje Bogu vdanega in v milosti božji živečega bolnika je nadaljevanje Jezusovega trpljenja na križu ter zato prinaša Jezusove odrešilne milosti bolniku in drugim. Gorje bi bilo svetu brez trpljenja.

Poganstvo, ki odseva iz filma »Obtožujem«, pa vidi edino vrednoto samo v bogastvu in slavi, surovi sili in uživanju, človeški modrosti in učenosti, zato mu je trpljenje neozdravljivega bolnika nekaj tujega, zoprnega in sovražnega. Da pa so ljudje za tak film navdušeni, je pa samo dokaz, kako globoko smo zabredli v surovi materializem."

Kako jasno so tedaj Slovenci zapisali to, čeprav je bilo že tedaj veliko takih, ki jim je dolgoletna indoktrinacija židovsko-liberalnega-komunističnega časopisja že zmešala glavo. In bodimo pošteni, tudi letos so katoličani jasno povedali, kako in kaj glede tega vprašanja in vendar smo izgubili na referendumu. Zakaj?

Bodimo iskreni. Naš narod je verjetno že poginil. Recimo lepše, naš narod je verjetno že umrl. Morda si tega danes mnogi še ne bodo želeli priznati in tudi morda če še ni umrl, pa leži na smrtni postelji. Ta smrt, najsi je že bila ali še kmalu pride, je pač nastopila neopazno. Narod je moč razumeti v treh glavnih smislih: 1) narod kot biološka podobnost, ki se jo da fizično in materialistično izmeriti, 2) narod kot zgodovinska danost in 3) narod kot skupnost ljudi, ki se v danem trenutku identificirajo kot pripadnike istega naroda. O vsem tem bomo sicer v nadaljevanju še veliko govorili, a tu imamo v mislih drug smisel, ki je tudi edini resničen narod. In ta narod nam je umrl. Morda živi le še toliko, kolikor živimo mi, ti in jaz, ki sva tega mnenja.

Ali je namreč res toliko težko zahtevati od Slovenca, da izpolnjuje pogoje: nima nobenega prednika, kolikor seže njegov spomin in spomin njegovih prednikov, ki bi bil neslovenske narodnosti, je krščen v katoliški veri in praktičen katoličan, ki obiskuje nedeljsko mašo in meni, da so se domobranci borili, da bi ohranili svoj način življenja pred komunističnim, partizanskim nasiljem. To so trije osnovni pogoji, da lahko smatramo, da je nekdo Slovenec. Ker vemo, da gre tu za manjšino in smo prav nedavno dobili demografsko statistiko, lahko vidimo, da bo tudi še bolj naklonjena definicija, v naslednjih letih vse manj mogoča. Če zaupamo statistiki, ki jo je izdal državni statistični urad, naj bi dnevno izgubili 120 Slovencev in dobili 93 tujcev, rodilo pa naj bi se 47 otrok, od katerih ne moremo vedeti, koliko je zares Slovencev. Tudi, če rečemo, da so vsi ti Slovenci, je stanje naravnost grozljivo kritično. 

Koliko raznih bosancev že imamo, koliko raznih tujcev. Zasedajo pomembna mesta, diktirajo politike, usmeritve, nazore, izobraževanje... Celo slovenski jezik, pravopis in podobno nam predpisujejo tujci. In pri nas se mejnstrim desnica ukvarja z imigranti, marginalna desnica pa z židi. O tem, da smo Slovenci, ki smo zares Slovenci, ki nimamo nobenega tujca za prednika, v manjšini, ni modno govoriti. Ne, kar lepo tiho bodimo. In ko si to rečemo, se verjetno že kar malo neumno sliši. Kdo pa je čisti Slovenec, se spomnim da je nekdo rekel, ko so na projektu Tukaj je Slovenija prodajali črne broške, na katerih je bilo z belo barvo pisano enostavno zapisano "100% Slovenec". Ja, tako daleč smo že prišli, da nekateri kratkomalo menijo, da ni mogoče, da človek ne bi imel tujcev za prednike.

In naš narod je na smrtni postelji, če že nočemo po pravici povedati, da je že umrl. In ali se velja za kaj boriti? Da, bi rekli, za idejo, za slovensko idejo, za idejo slovenskega naroda. A kaj, ko je ta ideja še bolj mrtva kot narod sam. Mar ne vidimo tega? Kdaj si je kdo nazadnje drzni definirati slovensko identiteto na desni strani, pa toliko imajo povedati o identiteti, tradiciji, slovenizmu, slovenskemu narodu in vsem drugem, kar skrunijo svojimi usti in v svojih pisarijah. Ne, samo prazni zvoki, nominalizmi, opletanje s pojmi.

In recimo, da mi nimamo prav, da rečem bolj pravilno: da jaz nimam prav. Morda je moja definicija preveč rigidna, morda sem preveč čistunski. V redu, naj bo, morda. Vendar za kaj drugega se vendar ne splača boriti. Ne bom sicer oviral borbe tega izmaličenega nominalističnega naroda zoper nove svoje sovražnike in še vedno bom nasprotoval muslimanom, židom, pravoslavcem, protestantom, črncem in rumencem, v korist tega novega naroda, vendar bom prav tako sovražil vse te "slovence", ki niso zares naših korenin, ki ne izpolnjujejo te osnovne definicije našega sonarodnjaka. In zato velja enostavno, da to borbo deklarativno predam.

Moja prisotnost, moje pisanje izgleda le še kot neka kontrarnost, neko nasprotovanje novemu. Stari časi so prešli in napočili so novi. Imamo novo pojmovanje naroda, nove nacionaliste, novo identiteto in nas je povozil čas. Spremembe so se zgodile, za novo obdobje je pač enostavno prišel čas in treba je, da se umaknem.

Tako bom sedaj v nadaljevanju skušal definitivno pojasniti vsa svoja stališča, diagnosticirati vse probleme in predpisati vsa prava zdravila. In kakor je moja serija zapisov "Strastno ljubiti Državo", pomežik Escrivajevi znani pridigi Strastno ljubiti svet, je ta naslov pomežik neki falzificirani knjigi z naslovom Hitlerjev politični testament.

Postno razmišljanje 2024

Ta postni čas v katerem se nahajamo je meni najbolj zaznamovalo premišljevanje o božji volji. Radikalno sprejemanje božje volje nas lahko vodi v popolno sprejemanje življenja in tistega, kar smo. Lahko se ob tem sprejemanju, kot obliki religiozne, ideološke, svetovnonazorske vaje, celo porodi strah, da to pomeni popolno resignacijo in pasivnost, česar pa se človekova narava boji, kakor tudi ne more biti skladno z našim naziranjem o (re)akciji, revoluciji, presnavljanju, mrtvičenju, odmiranju, postajanju, romanju, bojevanju, nenehnem gibanju. A ta strah ali tako naziranje že pomeni, da človek pač še ni zares radikalno sprejel božje volje in je najverjetneje tudi nikoli ne bo. Zato je, paradoksalno, tak strah odveč. A od tega premišljevanja o božji volji me je misel vodila k temu čemur bi lahko rekel "naša prizadevanja". Kaj je z njimi? Kaj bo z njimi? Ali bo kaj iz njih?

Kaj s tem mislim, naša prizadevanja? S tem mislim na vse tisto, kar počnemo npr. na tem projektu NeoDomobranec, s katerim smo pred leti začeli na zelo avtonomen in neustaljen način najprej z normalizacijo gledanja na protikomunistično delovanje med vojno pri nas in potem kasneje z vzpostavljanjem nekakšne duhovne kontinuitete z našo predvojno katoliško mislijo in aktivnim delovanjem v svetu. Spet kdo drug pa je to počel, počne ali bo počel pri kaki sorodni temi ali vprašanju. Mnogo jih je bilo, ki so že odnehali, mnogi so ki se trudijo danes in mnogi pridejo, ki se bodo šele začeli truditi. 

Sam sem to imenoval kot za neko neustavljivo pronicanje naše katoliške identitete na plano skozi razpoke, ki jih predstavljamo mi sami. Mi sami lahko povzročimo to pronicanje te podtalne vode, ki je naša realna slovenska preteklost, zgodovina in tradicija. In naša prizadevanja so tisto, kar realno ustvarimo, najsi bo to nek komentar, mnenje, smešnica, strokovni članek, objava na blogu, vlog, knjiga, pesem, poezija, slika, fotografija, ime v igrici, polemika v šoli, fakulteti, delovnem mestu, grafit, realna akcija, protest, kar koli že. Vse to lahko smatramo za naša prizadevanja za ta določen smoter rekonkviste naše dežele, našega socialnega prostora.

Če pogledam nazaj kakih šestnajst, sedemnajst let, potem moram priznati, da gledam drugače kot sem tedaj. Tedaj sem videl vznik zdravega, vitalnega zanimanja za domobrance, ki se ni več uokvirjalo v tesne okvirje emigracije ali npr. Nove slovenske zaveze, niti v okvirje neonacionalsocialistične misli, temveč je stalo samo na sebi, kot domobranec je najboljša manifestacija, personalizacija tega, kar Slovenec v resnici je. In to je čista resnica. Slovenec je domobranec, pa če smatrate domobranca kot nekaj negativnega ali pozitivnega, vendar je Slovenec v resnici domobranec. Je nekakšen poslednji klic zares avtentičnega slovenskega naroda, tistega naroda, ki so si ga tako zelo trudili določeni centri predrugačiti, transformirati, izmaličiti, in jim je to na dolgi rok uspelo. A domobranec je izraz tistega resničnega slovenskega naroda, ki bolj kot vse drugo ljubi svojo zemljo, narod, navade in Boga; ki mu je bolj pomembno, da je in da sebe vidi kaj je, kot kako ga vidijo drugi.

Domobranec je v resnici tisto, kar slovenski narod je, zgodovinsko gledano. Njegovi alternativi sta samo dve: novi Slovenec, kot socialist, načrtno indoktriniran z neko določeno materialistično, židovsko, kriptoliberalno ideologijo (i.e. komunizmom) in tisti historični spekulativni Slovenec, o katerem pišejo oni kriptoliberalci, ki ne ljubijo realne zgodovine (i.e. kriptokomunisti).

A ta vznik je bil seveda omejen in nikoli ni zares mogel pomeniti splošnega prevaganja na stran protikomunizma in posledično slovenske tradicije in ko sedaj po teh nekaj letih gledam na to časovno premico od tedaj do danes, potem je jasno, da se nič zares bistveno ne nagiba v našo stran in je torej naš boj na dolgi rok obsojen na neuspeh. A kar s tem mislim je ozko tisto, kar sam smatram za pravilno in pravo narodno idejno usmeritev. In to naj nikogar ne plaši in ne vznemirja, saj je namreč tako, da se v teh naših prizadevanjih vsi aktivni udeleženci delimo na dve skupini, na one, ki jim to predstavlja zgolj nek trenuten navdih in na one, ki jim to predstavlja nekaj tako bistvenega, da je to del njihovega življenja, hoteli ali ne. In zato tudi če zatrdim, da je vse skupaj obsojeno na neuspeh, je pač vseeno tako za ene ali za druge, prvi tako ali tako niso pri stvari, drugim pa je vseeno kako se bo stvar iztekla, od nje se pač ne premaknejo niti za ped.

Med slednje sodim sam, ne zato, ker bi tako hotel ali se tako odločil ali se celo samo pretvarjal, marveč zato, ker je to na srečo ali na žalost tako.

A najsibo, da je tako ali tako in ne glede na to, da tečemo ta mrtvi tek naj se na tem mestu pomudim pri nekoliko abstraktnem vprašanju: kako naj bi bilo? Kaj bi morali po mojem mnenju storiti in kaj naj bi bila idealna razrešitev odprtih družbenih vprašanj. Kdor ta projekt spremlja, potem bo ugotovil, da se bom na tem mestu nekoliko ponavljal. Od tu dalje bom pisal v avtoritativnem tonu, a bralec naj razume, da nič od tega ni v resnici absolutno, objektivno ali avtoritativno.

Danes težko poimenujemo sami sebe. Govorimo si desničarji, tradicionalisti, konservativci, identitarci, reakcionarji, ... A vsa ta poimenovanja so v resnici, če smo pošteni, nekakšne dihotomične diferenciacije. Dihotomične v smislu, da implicirajo in celo predpostavljajo nek nasprotni pol, nek dualistični sistem, sestav. Vsa ta poimenovanja so reakcionarna, izvirajo kot odziv na spreminjajoče se pogoje sveta in družbe okrog nas. To je v izhodišču slabo, saj moramo mi graditi svet in družbo, kakršna bi morala biti. 

Karkršna bi morala biti -- v tem je smisel vsakega vstopanja v razmerja družbe, v presnavljajoč, graditeljski odnos posameznika z družbo. In zato je tu potrebne splošne ideološke refleksije na temu, kar imenujemo desnica. Nujno je, da pridemo do nekaterih bistvenih uvidov. Kot prvi je ta, da se zeitgeist, družbeno stanje, družba sama, ne ustvarja sama od sebe spontano, kakor nek samoozaveščajoči se panenteistični bog, marveč se jo nenehno določa preko malih ali večjih borb, forsiranja svojega svetovnega nazora nad družbo s strani ali enega samega posameznika, več posameznikov ali skupine, ki poseduje sam/a točno določen svetovni nazor. Ali se tega svetovnega nazora ta zaveda ali ne, to je drugo vprašanje, a vse konec koncev izvira iz tistega presnavljanja in urejanja družbe, da bi bila takšna, kakršna bi morala biti v očeh nekega posameznika oz. neke skupine posameznikov. Ta zahteva po ustvarjanju družbe, da bi bila takšna kakršna bi morala biti, pa torej predpostavlja  nek kvalitativen sistem, neko moralno določevanje tega, kaj je dobro in kaj je slabo. Kaj je dobro in kaj je slabo pa nikoli ne moremo določiti objektivno zunaj neke ideološke zasnove, neke ideologije, nekega (kripto)religioznega tolmačenja sveta, neke implicitne metafizike. Ozavestitev tega novoveškega, rekli bi kantovskega dejstva pa je bistveno za nas kot katoličane in Slovence v enaindvajsetem stoletju.

Tu je treba refleksije torej nad drugo točko, ki je tolmačenje morale, ureditve sveta in družbe kot neke objektive danosti. Logično je, da vsak, ki totalno razume svoje religijozno in ideološko usmerjenost, smatra, da je njegovo tolmačenje sveta, morale in njegovo kvalitativno presojanje objektivno in absolutno. Vkolikor bi se strinjal, da je objektivno zgolj znotraj njegovega lastnega ideološkega in religioznega sistema, bi negiral resničnostno vrednost tega ideološkega in religioznega sistema samega. In tu je zanka liberalizma. Če se strinja, da torej objektivnega presojanja človek ni sposoben, saj vsako presojanje predpostavlja neko subjektivno pristajanje na nek predpostavljeno-objektiven ideološki sistem in torej smatra, da je njegovo tolmačenje tega kaj je prav in kaj narobe možno le nad njegovo skupino oz. grupo, ki pristaja na ta ideološki sistem, de-facto sprejme liberalizem, kot sistem pluralizacije ideoloških bazenov, ki so podrejeni glavnemu liberalnemu ideološkemu sistemu, ki sebe smatra za objektivno veljavnega in absolutnega. Če pa zavrne možnost te pol-objektivnosti in smatra, da je sam objektivno veljaven in absoluten, pa ni zmožen reagirati v svetu na presnavljajoč način, saj meni, da se ta objektivnost samo-uveljavlja, da ima nekakšno aktivno moč presnavljanja družbe.

Ta hendikep pri desnici in katolištvu predstavlja problem iz razloga njegovega post-reakcionarnega stadija, ki ga katolištvo samo po sebi ne vsebuje. Nove totalne ideologije sprejemajo svojo objektivnost na aktiven, rekli bi nasilen način in želijo uravnati družbo po svojih merilih ne da bi jim bilo potrebno refleksirati ne/objektivnost njihove ideološke zasnove. Tako tudi katolištvo na svojih začetkih ni bilo zapleteno in ujeto v zgoraj omenjeno liberalno zanko, marveč je smatralo sebe, kot objektivno ideološko zasnovo in je na revolucionaren način spremenilo družbo na globalni ravni. Danes pa je katolištvo v t.i. post-reakcionarni fazi. Ta faza je problematična in težka zato, ker je v njej treba novega preboja in ne več zanašanja na staro delovanje in predpostavke v oziru na družbena izhodišča.

Grobo si torej te faze sledijo takole: a)krščanstvo kot revolucionarna sila vstopi v družbo, b)preobrazi družbo, c)vzpostavi družbo po svoji ideološki zasnovi, d)pride na preizkušnjo stagnacije, e)pride na preizkušnjo konservacije obstoječega stanja, f)pride na preizkušnjo revolucije, g)se preoblikuje v kontrarevolucionarno silo, h)če ji ne uspe zadušiti revolucije in ta v večjem ali manjšem obsegu prevlada, postane krščanstvo sedaj reakcionarno, ker samo še reagira na vse bolj spreminjajočo se družbo (ponavadi zaradi neke vrste latentne revolucije) in potem i)pride -- tu pa smo sedaj na povsem novem terenu -- v t.i. post-reakcionarno dobo, ko ni niti več reakcionarna, saj je izgubila vse svoje položaje moči v družbi in nima več kaj konservirati, na kaj več reagirati, saj je povsem izrinjena na obrobje družbe in ima tu na tem mestu samo dve možnosti: nadaljno stagnacijo ali revolucijo.

A da se danes desnica in katolištvo nahaja v tej post-reakcionarni fazi mnogi niti ne vidijo. Na eni strani nekateri menijo, da so še vedno v reakcionarni fazi, na drugi strani pa tisti kriptoliberalci ujeti v liberalno zanko enostavno udobno stagnirajo, misleč da je njihova objetivna veljavnost moralnih načel veljavna le za njihovo ozko skupino v pluralni liberalni družbi in se pretvarjajo, da ne vidijo, kako ta pluralizem vse bolj in bolj posega v njihovo območje in jih duši in stiska, kjer se še kaj zadušiti more.

Zato je nujno potrebno, da se izvede ta refleksija, ta revizija, ki upošteva tudi novoveška dognanja, da bolj resno vzame npr. Kanta, da skuša razumeti relativizem in da začne relativizirati, kar je treba relativizirati. Ne, nič ni objektivnega, če ni ta objektivnost udejanjena nad družbo. Treba je torej ločiti med transcendentno objektivnostjo in funkcionalno objektivnostjo. 

Tu je pa treba torej refleksije in polemike naravnost z nami samimi in posebej z določenimi preteklimi naziranji. Ko danes beremo npr. stare katoliške avtorje, moramo razumeti, da se sami niso nahajali v post-reakcionarni fazi, marveč v eni od drugih faz, npr. na tem mestu najpogosteje objavljamo avtorje iz reakcionarne faze, torej one že iz po liberalni revoluciji (post-razsvetljenstvo). In to so eni najimenitnejših avtorjev, to so avtorji, ki docela razumejo družbo, politiko in svet in katolištvo, a kar ne morejo vsebovati, je ta odziv v post-reakcionarni dobi. Vkolikor bi se npr. danes dr. Ušeničnik prikazal zlepa med nami, bi gotovo dodobra preučil situacijo in nam povsem razdelal, kako in kaj naj storimo. Vendar pa je on živel v prejšnji fazi; isto velja za velikega dr. Mahniča. Ko danes beremo Mahniča razumemo, da njegov odnos do vseobsegajoče države ni bil pravi. Njegovo tretiranje liberalne države, je bilo bistveno reakcionarno. Sam še vedno izhaja iz možnosti družbene ureditve, ki ne bo vključevala  vseobsegajoče države, čeprav na mestih, kjer govori o radikalnosti in totalnosti že vsebuje nastavke za totalno državo. Zakaj on zavrača to obliko države, ki jo je vpeljal liberalizem? Zato, ker še stoji z eno nogo v stari ureditvi in smatra, da je še možnost reakcije in zaustavitve. Mi danes vemo, da zaradi razvoja družbe ne moremo brez totalne države in zato skladno z nastavki korporativizma in drugih premikov v katoliški misli že lahko brez težav govorimo o totalni državi, kot pokristjanjenem konceptu. A vendar se mnogi oklepajo teh starih in v resnici zelo trivialnih pogledov na ureditev države in iz tega izvajajo neke vrste dogme, češ država mora biti karseda omejena v njenem gospostvu nad posameznikom, družino, družbo in sanjajo o nekih nikoli uveljavljenih in celo ideološko preživetih subsidiranostih (ipd.), kot zgolj retoričnih nastavkih za onemogočanje ideološkega razvoja katoliške misli in akcije. Bolj kot iskanje alternativ in graditev avantgardne zasnove družbe in države, jih zanima kako bi oporekali vsakemu iskanju teh alternativ. Prestrašeni besed fašizem in totalitarizem objokujejo stare čase in se oklepajo teh "flatus vocis" in čebljajo o kaki prav posebno neposrečeni državni in socialni ureditvi, kakor npr. monarhizmu ali distributizmu. Ali pa še huje, enostavno gnezdijo znotraj liberalizma kot pravi kriptoliberalni biriči, vojački, ki se poženejo v retorični boj, čim pride na preizkušnjo kaka čisto liberalna postavka, ki jo oni v svoji shizofreniji smatrajo za bistveni del njihovega obstajanja v družbi.

Kajti razumeti moramo, da se mi kot katoličani in Slovenci nahajamo v post-reakcionarni fazi. Medtem ko se v reakcionarni fazi nahaja liberalizem sam, ko mora reagirati na logične ekscese svojih izrastkov. In tu je treba biti do neke mere pozoren in ne zamenjevati reakcionarnost liberalizma s staro katoliško reakcionarnostjo. Če se danes postavljamo na okope glede poučevanja o tolikokrat izrečeni "teoriji spola" ali o "kulturnem marksizmu", tega ne počnemo kot katoličani ali stari reakcionarji, stari kontrarevolucionarji, marveč kot liberalni reakcionarji, ki skušamo ubraniti liberalne postojanke. Vkolikor se postavimo na povsem katoliška stališča, potem postanemo revolucionarji, saj pridemo navzkriž z ustaljenimi strukturami liberalne družbe. 

Vsa izvajanja o revoluciji, državi, etatizmu, svobodi, uporništvu, ki izhajajo iz katoliških sred v preteklosti pa govorijo v prid obrambe ustaljenega krščanskega družbenega stanja, so implicitno katoliška in nikakor ne govorijo v prid liberalne države. Norost je smatrati načela o obrambi krščanskih državnih ureditev za aplikativna na liberalne protikrščanske družebene ureditve.

Če to razumemo, potem vemo kako močnega prevprašanja naše ideološke zasnove bo potrebno. A če sploh želimo priti na to točko, potem si moramo priznati, da smo v tej post-reakcionarni fazi, da moramo smatrati liberalno demokracijo za nekompatibilno katoliškim načelom in katolicizmu samemu, liberalizem za neskladnega z našo zgodovinsko narodno danostjo in da spoznamo, da se torej mi kot katoličani ne nahajamo v liberalizmu in demokraciji kot njun integralni del, marveč kot Izraelci v Egiptu.

Od tu lahko potem vzpostavimo neko logično socialno in družbeno ideološko zasnovo, ki bo vzniknila kot odgovor na ta čas danes in ne kot mimika nekih starih, povsem neaplikabilnih družbenih prijemov in soočanj. To nas bo vodilo, da ne bomo sužnji liberalne dihotomije, da ne bomo maloumni participatorji v liberalni dialektiki, marveč bomo zavrnili to liberalno informacijsko kolonizacijo v celoti. Ne bomo več desni pol liberalizma, marveč osvobojeni sužnosti liberalizma, bomo na revolucionaren način preosnovali družbo na katoliške temelje, zasadili križ v jedro sveta in pokorili vse institucije kraljevanju Kristusa Kralja Zmagovalca.

Če bomo želeli to zares kdaj doseči, potem moramo tudi pravilno ovrednotiti to, kar se nam danes ponuja kot zaveznike, bodisi drugoverske religiozne skupnosti, s katerimi naj bi nastopali zoper liberalizem, bodisi logične zaveznike v okvirjih liberalne reakcije i.e. nacionalisti, identitarci, tradicionalisti... Mi ne smemo zavoljo zavezništva pristajati na njihovo popačeno gledanje družbe, ne smemo se udeleževati njihove gnile reakcije. Mi moramo danes razumeti čas in prostor in imeti v mislih le svoje odrešenje, ne pa reševanje gnilobe liberalizma, ki se je kakor bolezen razpasel po zahodni družbi.

Zato denimo ni nobene potrebe, da bi zametovali npr. feminizem. Tu feminizem in emancipacijo ženske izpostavljam zato, ker je zelo pogosto retorično izhodišče "desnice", oz. tega, kar smo torej sedaj ugotovili, da ni nič drugega kot liberalna reakcija. Radikalni feminizem v resnici služi naši stvari. Feminizem ima možnost, da osvobodi žensko t.i. liberalnega podivjanega kriptopatriarhizma, ki skuša žensko zreducirati na zgolj eno od dobrin (commoditas) moškega. Zato se liberalna reakcija tako strašno boji feminizma in zato se feminizem skuša v liberalni družbi preobražati v svoje nasprotje. Emancipirana ženska je ta ženska, ki zmore stati na svojem in postaviti meje moškemu, posebej njegovi razbrzdanosti in nenadzorovani pohoti, ki jo producira liberalizem. Zato je pravi radikalni feminizem tak feminizem, ki pravilno nastopi zoper ta gnili liberalni "patriarhat", v katerem ni ženska nič drugega kot dobrina, kos mesa in ki se jo meri po njeni zmožnosti privlačenja moškega oz. njegove pohote. Zato je radikalni feminizem v prvi vrsti zoper npr. pornografijo, prodajanje ženske kot produkta za moško konzumacijo (použivanje). Medtem pa gnili kameleonski liberalizem skuša to nevarnost emancipirane ženske onemogočiti na način, da ta koncept kolonizira in kanalizira na način, da proda ženskam emancipacijo z obljubo, da jo bodo pridobile vkolikor bodo še bolj podvrgle svoje obstajanje v družbi, moški pohoti, v čemer je resnični gnili patriarhat, proti katerem bi se zmedene feministke morale boriti. A gnila desna liberalna reakcija, maloumno niti ne vidi teh tokov znotraj feminizma in tolče proti feminizmu s preživetimi krilaticami iz devetnajstega stoletja.

Isto velja za etatizem. Država je dejstvo in družba linerano v zgodovini skupaj z napredkom postaja vse bolj kompleksna in velika. Pojavljajo se problemi, izzivi in vprašanja, o katerih se ljudem še do sto let nazaj ni niti sanjalo, da se bodo kadar koli pojavili in danes je naravnost potrebna totalna vseobsegajoča država in presojati smotrnost, namen, obseg in pooblastila države z vatli iz osemnajstega ali devetnajstega stoletja v oziru na današnjo družbo in državo je smešno, če ne naravnost noro. Seveda potrebujemo totalno državo, ki jo moramo nasloniti na katoliške temelje in ki bo posegla v vse pore človekovega življenja, ne da bi s tem kakorkoli onemogočala tisto neodtujljivo svobodo in integriteto posameznika.

Nekaj podobnega velja za npr. globalizem. Tudi globalizem je sam po sebi kvalitativno nedoločen. Določeno obliko in kvaliteto mu daje šele ideološki sistem, ki stoji za njim. Zato je vse bolj jasno, da globalizem in celo globalna država je tik pred tem, da postane dejstvo in s tem ni nič narobe. To ne predpostavlja nujno zlitja in uničenja določenih kultur in jezikov in celo religij (četudi bi bilo za mnoge od njih koristno, da bi se eradicirale). Kot vidimo na primerih upravljanj držav, firm, Cerkve in podobnega, neko vrhovno obsegajoče izvršno vodstvo, ne pomeni nujno ne-avtonomije in enoličnosti podvrženih subjektov, temveč je pogosto, da se povsem normalno razvija posamezna pobuda, raznolikost in delovanje, seveda v okviru nekih koristnih izhodišč in ciljev. Isto velja za svet, ki je sedaj tako zelo napredoval in postal tako soodvisen od različnih dejavnikov, da vkolikor bo tendenca razvoja šla še naprej v tem tempu in ne bo prišlo do kakšne korenite zaustavitve iz kateregakoli razloga, potem bo globalna država, svetovna ureditev naravnost nujna in nadvse koristna. Seveda naše stremljenje bo vedno bilo, da bo katoliška, vse drugo je za nas slabo.

Kot katoličani in s tem mislim, če smo zares katoličani, če dejansko izvajamo katoliško prakso in nismo zgolj nominalni katoličani, imamo najboljše in najpopolnejše gledanje na časnost in večnost. Mi gradimo tu le kakor romarji, trudimo se po vseh svojih močeh, da delamo in izboljšujemo in ustvarjamo svet, da postaja vse bolj pravi, obenem pa si ne nabiramo nobenih zakladov, ker se nam ti smejo kopičiti le v nebesih. Svojih želja in udobja ne postavljamo za merilo ureditve družbe, saj se zavedamo, da je pomembno le naše odrešenje in imamo pred očmi, kako kratko je zemeljsko življenje, a po drugi strani nam je edini cilj blagostanje naših sester in bratov v Kristusu. Zato imamo tako dobre nastavke, da postavimo družbo in državo na prave katoliške temelje. A zato je potrebno naprej, da znamo zmagati nad samimi seboj, da se znamo odrekati, se ponižati, zametovati svoje želje in vse upe in hrepenenja izročati v božje roke. Kajti na koncu koncev je najpomembneje, da se zgodi sveta božja volja, najpravičnejša, najljubeznivejša, najpopolnejša.

Pretekla postna razmišljanja

 

 

Od leta 2017 na tem mestu za vsak post objavim postno razmišljanje. Tu prinašam povezave nanje s kratkim odlomkom.

 

Postno razmišljanje 2017 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2017/04/postno-razmisljanje-2017.html

Trpljenje kot edino poroštvo smiselnosti življenja.

"To je končno prava katoliška osebnost, ki je duhovna, a obenem v svetu aktivna, ker se zaveda totalnosti katoliških resnic, katerim se noben segment človekovega življenja ne izvije. To je pravi katoliški pogled na svet, ki ga je potrdil tudi drugi vatikanski koncil. Nobena človeška aktivnost, niti v časnih stvareh, se ne more odtegniti Božjemu kraljestvu. In tak katoličan razume, da je življenje boj, da je trpljenje nekaj, kar mora bojevati in da potemtakem trpljenje ni absurdno, temveč pomeni boj in na koncu zmago, kakor je Kristus svoje trpljenje bojeval in na koncu zmagal. Christus Victor. Mi pa sami rastemo v krepostih prek boja in se tako oblikujemo po Kristusu, da postanemo alter Christus."

 

Postno razmišljanje 2018 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2018/03/postno-razmisljanje-2018.html

Trpljenje in odpovedovanje kot izraz stičnosti z realno tradicijo naroda.

"Kako neki bi se človek spričo tako mogočnega pečata prednikov, tako mogočnega spomina nepreglednih rodov prednikov, sploh mogel vprašati ali Bog obstaja ali ne. Kako bi se človek mogel spraševati o pravilnosti te vere, ki so nam jo predali naši predniki in v kateri so videli pogoje za svoje vitalno obstajanje? Kako bi mogli zapustiti to realno in konkretno tradicijo, s katero je že samo dežela, kot prostor sveta, nepreklicno in trajno zaznamovana, in se pognati na kokošji lov za vprašanji, ki nas presegajo. Kako bi si sploh drznili pod vprašaj postavljati obstoj Boga in s tem delovati zoper naziranje in iskreno čustvovanje tolikih predhodnih rodov, ki so tu hodili, stali in poklekali v stoletjih in tisočletjih pred nami? Kako bi si drznili enačiti to vero z nekimi starimi ajdovskimi bajkami o slovanskih škratih in palčkih ter implicirati, da so se vsi ti rodovi motili in so cerkve na tem mestu postavljali, ker so bili manj inteligentni, kot smo mi danes, v času narodne dekadence?"

 

Postno razmišljanje 2019 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2019/04/postno-razmisljanje-2019.html

Smrt Boga v današnjih časih.

"Tako tudi jaz, ti in vsi mi, ki se trudimo ostajati katoliški, Kristusovi, papeževi, navzlic vsem težavam, ki jih pred nas postavlja tako brezbožni svet, kot čudna zmeda znotraj katoliškega občestva, moramo vzljubiti tega mrtvega Boga, za katerega verjamemo, da bo vstal zmagoslavno od mrtvih, tako v našem življenju posameznikov, kakor v življenju sveta in stvarstva. Naš čas je Veliki petek, Velika sobota. Naša življenja so pogosto Veliki petek in Velika sobota, ko kličemo, prosimo Boga, a v odgovor le gluhota in mrtvost."

 

Postno razmišljanje 2020 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2020/04/postno-razmisljanje-2020.html

Gniloba liberalizma v individualističnem doživljanju nacionalizma in tradicionalizma

"Problem je individualizem. In tu smo zdaj pri postu! Problem je v tem, da je posamezniku težko izstopiti iz svojega individualističnega udobja in se pokoriti zahtevam, ki od njega nekaj terjajo. Ki od njega morda terjajo tudi, kaj neudobnega. Zato mnogi danes govorijo o narodu in obstoju naroda, a nočejo toliko napora, da bi šli raziskovat, kako so živeli njihovi pradedje, kaj so verovali, kako so dojemali dobro in slabo. Mrzko je mnogim, da bi se bili uklonili in častili Boga svojih pradedov, da bi odhajali ob nedeljah v cerkev in tam molili med starodavnimi zidovi, ki so jih postavili njihovi pradedje. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, kaj je prav in kaj narobe. Sovražijo misel, da bi jim nekdo povedal, da so določene reči  nemoralne in jih naj ne počenjajo. Oni bi radi instant nacionalizem, tisti stokrat in tisočkrat prežvečeni nacionalizem, ki meni, da vse težave prihajajo od zunaj, da jih vodijo neke senčne figure in da nas ogrožajo neke sile."

 

Postno razmišljanje 2021 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2021/04/postno-razmisljanje-2021.html 

Ali se je sploh za kaj vredno boriti?

"Od tod izvira torej zgoraj omenjen paradoks dihotomične percepcije svojega subjekta fascinacije kot bojevnika in zlorabljene naivnice v enem. V nepripravljenosti sprejemanja, da človek ni sam po sebi dober. Da se mora človek vselej truditi, da bi bil dober. Evropejec ni bil nekdaj dober, zato, ker je pač Evropejec, marveč je bil dober, ker se je trudil, da bi bil dober. Kot kristjan je sprejemal resnico, da je sam padlo bitje in da če želi postati dober, se mora truditi, da bi bil dober. Zaničevati in ruvati mora iz sebe slabo in gojiti ter negovati mora v sebi dobro. Človek mora mrtvičiti v sebi padle vzgibe, ki ga nagibajo k mehkužnemu, ki vselej vodi v slabo. Evropejec nekdaj se je tega zavedal."

 

Postno razmišljanje 2022 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2022/04/postno-razmisljanje-2022.html

Apostolat brezupja, resignacija in borba

"Prav je, da gre vse narobe! Kako lažje se nam je diferencirati od poživaljenega luciferističnega bistvovanja, vkolikor ga vidimo tako jasno okrog sebe na vsakem koraku! In ali ni to naravnost božja milost, da je nam ničvrednim grešnikom dano, da nismo zares del tega karnevala in zremo od zunaj, sicer še mlačni, negotovi in napol z žalostjo, da ne moremo okušati teh karnevalskih norosti? A smo vendar z eno nogo že tam, kamor nas kliče Kristus, v borbi, nepojenjajoči, nenehni borbi!"

 

Postno razmišljanje 2023 https://slovenskarekonkvista.blogspot.com/2023/04/postno-razmisljanje-2023.html

Le zase boš odgovor dajal.

"Kdaj smo vsi mi pahnjeni v to skrb, v ta strah. Bivajoči v svojih kratkih življenjih, ki pomenijo en sam utrip stvarstva, se obremenjujemo s sto in eno rečjo na etničnem, etičnem, političnem in družbenem področju, namesto da bi pogosteje svoj pogled ponižno uprli v svoje delo, svoje življenje in bojevali ta svoj boj do konca. Kakšna ponižna vdanost, kakšno samozatajevanje žari iz zgledov naših prednikov, svetnikov, devic in cerkvenih očetov, nas pa naj bi skrbelo ali so se ledeniki že stalili in ali je v Britaniji ostal še kak belec."

 

Preklinjanje in tuji vplivi (Janez Kalan, 1929)

Iz knjige Mir Vam -- Slovenci
Janez Evangelist Kalan, 1929

Še eno lepo polje imam za naše časnikarje, ki jim ga moram posebno priporočiti. V slovenskem ljudstvu je še strašno surovosti. Ne verjamete? Samo poslušajte jih, kako govorijo! Vsaka tretja beseda pri mnogih je kletev. Ne mislite, da imam kletev za največji greh! Laške in hrvaške so mnogo bolj grešne. Naše niso tako, pač pa surove. »Permejduš da!«, »Permejduš, da ne!«, to je slovenska afirmacija in negacija. »A si videl hudiča?« »Ali verjameš, permejduš, da ga nimam bora? , »O hudiča, kje si se pa vzel?«, »Ali misliš, hudič, da imam že dosti?«, O tri sto hudičev, ta je pa imenitna!« . . . Kje na svetu pa tako govorijo? Pa ne mislite, da samo prostak tako kolne, — tudi naša častita inteligenca. Ko sem se vozil nekoč po železnici, sta dva tako hudičala, da se nisem mogel premagati, pa sem jima rekel: »Kako pa vendar govorite, da je vsaka tretja beseda hudič?« Eden mi je dal duhovit odgovor: »Saj nas vi učite na prižnici.« Dvomim pa, da bi mož pridige poslušal. Če jih pa posluša, si je od pridige menda samo hudiča zapomnil. V neki gosposki družbi je neka gospa štela na rožni venec, kolikokrat bo eden izmed častite družbe zaklel. Preden je bilo četrt ure, je bil rožni venec »zmoljen«. »V četrt ure je zaklel osemdesetkrat. Kakršne besede — tak mož, pravi pregovor. Na Nemškem ne slišim druge kletve kakor kak »Donnerwetter« ali »Herrschaft«. Hic Rhodus — hic salta! Tu je Vaše polje, gospodje časnikarji. Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo! (Koseski). Bolj potrebno, kakor tujke iz jezika spravljati!

Toda še hujše! Slovenci niso zadovoljni samo s svojimi kletvami, vlačijo od vseh strani še tuje. Saj Vam mora biti znano, da se je italijanska »porka« na Slovenskem že čisto udomačila. Ta porka porkasta ne priča samo, kako so naši ljudje surovi, ampak kako tudi narodno nezavedni. Ko bi bili v vojni italijanski vojaki naenkrat začeli klicati »hudiča«, bi se jim mi smejali in si mislili: To so pač pravi tepci! Našega hudiča so nam vzeli in ga zdaj na pomoč kličejo! Pa taki tepci smo le mi! Ko bi imeli naši fantje kaj narodnega ponosa, bi se jim to dvakrat gabilo. Zdaj si pa gredo od teh ljudi kletve izposojat, kakor da nimajo domačih že preveč! Ko bi doma deklo s to ostudno psovko nagnali, bi imela pravico jih tožiti in bi bili kaznovani. Za preklinjanje Matere božje pa ni še nobeden pare plačal; zato imajo nesramneži velik pogum, nad njo svojo nesramnost stresati! 

In kaj ste že Vi, slovenski časnikarji, ki nam dan na dan napišete šest, osem ali deset strani, storili zoper to narodno sramoto? Ali ste sploh kdaj zgubili kako besedo o tem? To, evo ga, to je resnično narodno delo!  

Po vojni pa, slišim, vojaki s Hrvaškega in iz Srbije prinašajo podobne grdobije. Pa če so srbske in hrvaške, niso zavoljo tega nič boljše. Treba bi bilo fantom povedati, naj vendar nikar povsod, koder hodijo, ne poberejo vse svinjarije in je k nam ne zanašajo! Poštenega ponosa fantom manjka, sicer bi se ne nalezli povsod vsake nečednosti, kjerkoli jo najdejo.

In kaj počnejo fantje ob naboru in vpoklicu! Če bi prišel Turek ali Indijanec v našo deželo, pa bi videl fante pijane, gugajoče se, tuleče in rjoveče kakor divje zverine, kako sodbo bi si napravil o naši kulturi! Pa se toliko ponašate, kako izobraženi in napredni ste! Imate polno »kulturnih«, »izobraževalnih« in »prosvetnih« društev, — pri tem je pa vaša mladina še tako podivjana! 

Kalan tu dobro omeni kako ničvredno je, da se tuje kletvine uporabljajo v našem jeziku in da to kaže na pomanjkanje narodnega ponosa. In tu mu moramo verjetno vsi po vrsti priznati, da ima prav in da smo vsi krivi te ničevosti, ko tako radi uporabljamo južnjaške kletvice, da bi podkrepili svojo ogorčenost ali jezo. Morda lahko v tem postnem času, ki je pred nami sklenemo, da karseda opustimo preklinjanje v vseh oblikah, še najbolj pa preklinjanje v teh grdih južnjaških oblikah. Upam sicer, da nihče od nas ne kolne tako kot narodno-zavedni primorci, ki po italijansko nenehno kolnejo Mati božjo in Boga, ti so tako ali tako narodni izkoreninjenci in narodna sramota. 

Seveda pa je ta bosanska kletev še kako povezana tudi z izražanjem današnje mladine. Mnogi Slovenci v svojih mladih letih se zaradi poplave čefurskih priseljencev raznoraznih narodnosti začno prav izražati "po bosansko" pri čemer uporabljajo poseben dialekt, predvsem poudarjajo L in drugo. Žalostna slika. In medtem, ko smo včasih vsemu, kar je bilo neslovenskega in je prihajalo južno od slovenske meje rekli enostavno : bosanci, se sedaj ukvarjajo nekaterei ali gre za hrvate, albance, srbe, makedonce ali črnogorce. Zame osebno bodo do konca ostajali bosanci, čefurji, ki nam kvarijo in uničujejo narod. 

Danes se vsi ukvarjajo z migranti in afrikanci in ne vem še čim vsem, ne da bi kadarkoli sploh opozorili, kako docela so nam narod že uničili ti bosanci, ki so se vgnezdili v vse pore naše družbe, ponekod celo prevzeli glavno besedo in nam kratko-malo že skoraj povzročili narodni konec. Oni so z razliko od Slovencev celo narodno in religiozno zavedni, medtem ko Slovenci in posebej Slovenke z veseljem poberejo vse, kar se jim nasmehne. 

In danes nam diktirajo in kokodakajo o stoineni stvari bosanci, ičiči in polbosanci, še celo o narodnosti, narodu, katoliški veri in vsem drugem. Mi pa sedimo tu v nejeveri in čakamo, da bo končno že konec vsega skupaj.

Naprej!

Pa se je končalo božično obodobje in smo tik pred postom. Na projektu NeoDomobranec se ne objavlja veliko, kar ne čudi. Sam kar malo pogrešam pretekle čase živahnega "desnega" internetnega ustvarjanja izpred let, ki je sedaj povsem zamrlo. Na slovenskem tega sicer nikoli nismo zares imeli. Pri nas imamo samo dve vrsti desnice: desnico, ki podpira SDS v vseh oblikah in desnico, ki nasprotuje SDS v vseh oblikah. Grobo ju vsake toliko združi kak problem, ob mirnih dneh pa ju definira ta filo/fobija. Poglejte si no vendar samo te t.i. alternativne desničarje na socialnih omrežjih, ki samo žvečijo in žvečijo SDS in Janšo in se ukvarjajo s trivialno vsakodnevno politiko, kot npr. ob zadnjem zelo absurdno: koga je SDS napisala na svojo volilno listo za evropske volitve.

Po mojem mnenju si marginalna desnica, kakor ji že želite reči: alternativna, skrajna, karkoli desnica, sme dovoliti biti samo dvoje: ali surovo-akcijska ali pa filozofsko-avantgardna. Vse drugo je izroditev. Ali čista akcija, ali čista ideja, ne pa neko kolumnaško pregovarjanje o tej ali oni dnevni novici. To je participacija v forumu demokracije: afirmativna participacija, t.j. ker sodelujem potrjujem, omogočam.

Ah, rekli bi žalostna slika, če ne bi ta slika bila žalostna že od nekdaj. Saj ni res, da se je pa sedaj nekaj izrodilo, nikakor. Že od konca vojne imamo izrojeno to čemur rečemo desnica. In zato smo se na tem projektu podali povsem nazaj in skušali pokazati, da je tudi ko govorimo o desnici, zelo nezanesljiv teren, ali o narodu ali vseh teh pojmih. Kdor skuša to razumeti se mora vrniti v prvo polovico devetnajstega stoletja. Ampak problem nastane v nestičnosti, v trenutku ko človek prebije to točko in postane tako zelo oddaljen od splošne vsakodnevne narative in percepcije, da ne more več govoriti istega jezika z vsemi tistimi, ki tega romanja niso opravili. In sam sem že ničkolikorat rekel: za to, moraš biti posebne vrste človek in imeti moraš čas.

Sam se danes bolj kot kaj drugega sprašujem, ali je sploh mogoče kakšno resnično upanje ali pa je možna le posvečena resignacija? Po vseh teh letih ustvarjanja tega projekta, po petnajstih letih ustvarjanja tega projekta, to je letošnja obletnica, se zdi, da na kakšno upanje ne gre računati. 

Kaj nam sploh ostane? Ostane nam samo tisto, kar nas notranje žene, da ustvarjamo vsebine, ker jih enostavno moramo, ker nam nekaj v nas ne da miru, da ne bi nekaj tehtno zapisali, utemeljili, ovrgli, ker v nas kliče tisti glas naših prednikov s katerimi smo nenehno povezani v molitvenem narodnem občestvu.