Meditacija o dveh praporih (1943)

 Meditacija o dveh praporih

L-j.
1943

^{[Dr. Aleš Ušeničnik]}

Med meditacijami v »Exercitia spiritualia« ima sv. Ignacij tudi eno z naslovom: De duobus vexillis, o dveh praporih. Bilo je, a se je od tistega časa že marsikaj spremenilo, da so v nekem ženskem samostanu napovedali tega in tega patra za duhovne vaje. Nehote se je neki nuni izvil polglasen vzdih: »Oh, že spet o dveh praporih!« ali bolj po resnici — tedaj so nune še rade malo nemškovale — »Ach, schon wieder von den zwei Fahnen!« Ne vemo prav, zakaj se je ubožica tako ustrašila. Morda je bil pater kdaj sam vojak in je preveč po vojaško posnemal Ignacija - oficirja. Ali pa ji sploh že podoba o zastavah in praporih, povzeta iz viteštva, ni godila. Seveda so nuni v tihi celici take podobe bolj tuje. Tedaj Devica Orleanska še ni bila proglašena za svetnico. Sicer ima tudi sv. Uršula neredko zastavo, a najbrž v celici ni bilo take slike. Po svetu pa tudi ni bila, da bi videla, kako so drugod v čislih bojni prapori. Saj so do nedavna po največjih rimskih cerkvah visela takšna znamenja velikih zmag. N.pr. v Rimu v cerkvi sv. Petra velik turški prapor, ki ga je poslal Sobieski po slavni zmagi pred Dunajem (1683); v cerkvi Marije Velike dva turška prapora, ki ju je podaril cesar Karel VI. po zmagi pri Petrovem Varadinu (1716); v lateranski cerkvi 27 praporov iz bojev zoper hugenote, ki jih je dal izobesiti sv. papež Pij V. (1569). Približati bi redovnici morala podobo prapora tudi tista himna tihega tedna: 

Vexilla regis prodeunt.

Fulget crucis mysterium ...

 

Kraljevski prapor bliža se,

Skrivnost nam sveti križa se ...  

A na to himno najbrž ni posebej pazila. Bodisi kakor koli, meditacija o dveh praporih, ki jo je tisti pater podajal s posebno vnemo, ji ni ugajala.

Danes so pa drugi časi. Danes so bojni časi in tista podoba je kar nad vse primerna. Še nikdar si nista morda tako očitno stala nasproti dva tabora in dva vodnika: tu Kristus, tam Satan! Danes res vihrata dva prapora po naših deželah: tu prapor krščanskih načel, tam prapor brezbožnega komunizma. Danes res gre za večno zmago: ali — ali!

Zato danes tudi papeški nagovori prevzemajo bojna gesla. Pij XI. je zlasti Katoliško akcijo motril kot armado, ki naj se vežba za sveti boj. Kazal je na nasprotnike, kako se v veliki slogi zbirajo »v eno samo bojno vrsto« za skupni smoter. Veselil se je krščanskih mladcev, ki se družijo »v strnjene čete« in urijo za »vojščake Kristusove«, za »pomožne vojščake Cerkvi«, da bi mogli bojevati »Kristusov boj«. P ij XII. kliče prostovoljce na novo »križarsko vojsko«, v boj zoper temo, zoper odpad od Boga, v sveti boj za novo družbo, za socialni ideal.

Zato tudi Katoliška akcija oznanja boj: 

borbo za javno priznanje krščanskih načel v socialnem življenju, družini in državi;

borbo proti javnemu sramotenju Boga, vere, Cerkve in njenih ustanov;

borbo proti javni nenravnosti, tako predvsem proti nenravni knjigi in nenravnemu časopisju, proti nenravnemu filmu, proti nenravnosti v javnih kopališčih in dr.;

borbo za posvečevanje Gospodovega dne;

borbo za verskonravno vzgojo v šolah.

Toda preden je kdo zmožen za Kristusovega borca v vnanjem svetu, mora sam v sebi izvojevati trd boj.

Tudi v naši notranjščini je bojišče, kjer se bije boj in dostikrat hud boj. Meditacija o dveh praporih je zelo aktualna za vsakega kristjana. Tudi v notranjščini se moramo odločiti za Kristusa ali Satana. Tudi v naših dušah se bije boj, boj med lučjo in temo, boj med Bogom in svetom, boj med krepostjo in grehom, boj za čas in večnost. Apostol Pavel je opisal ta boj in kar jemal izraze iz besedišča tedanjih vojsk. »Nadenite si,« je klical kristjanom , »vso bojno opravo božjo ... Ustopite se torej, opasani okoli svojega ledja z resnico in obdani z oklepom pravice ... k vsemu vzemite ščit vere, čelado zveličanja in moč Duha!« Govoril pa ni le moškim, temveč tudi ženskam. Govoril je v »Kristusu krščenim«, a v Kristusu »ni več moškega in ženske«. V tem boju, ki ga mora biti vsak, mora torej biti tudi vsaka ženska Devica orleanska s čelado na glavi in s Kristusovim praporom v rokah!

Vse, kar nam govori podoba o dveh praporih, je najprej za vsakega izmed nas osebno, a potem je še posebej za vsakega, kdor hoče biti v bojih naše dobe borec za Kristusa in njegovo kraljestvo na zemlji, predvsem za člane Katoliške akcije. Včasih se nam zde besede o premagovanju in križu kakor samo za svetobežne ljudi po samostanih, a so v resnici življenjske za vse in za vsakega, pa si bodi kjer koli, za tiste, ki se hočejo med svetom boriti zoper Satana in za Kristusa, pa še prav posebej.

Ne smemo si tajiti, da so Satanovi obeti za našo naravo, kakršna je dejansko, največkrat bolj mikavni kakor pa Kristusova načela. Zato se mora začeti borba že zoper ta videz in to prevaro. Treba je meriti čas in večnost, sedanjost in bodočnost, videz in resničnost. Kakor se pa to zdi lahko, je dejansko vendar težko, tako močan je videz in njegov mik.

Kristus oznanja boj zoper poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja. Satan ne rabi besede poželenje, ampak govori le o upravičenih zahtevah narave, o naravnem hrepenenju, o idealih in idealnih težnjah naših duš.

Kristus obsoja napuh življenja. Satan ugovarja, da ne gre za napuh, ainpak le za upravičene težnje. Ali naj bo človek res brez ponosa, brez poguma, brez odpornosti, vsakemu hlapec, ponižen sluga, mevža? Tak človek se pa tudi ne sme pritoževati, če ga svet prezira in gre mimo njega po potih zmage in napredka! Če človek ne sme biti upornik, revolucionar, ali bo kdaj priboril narodom svobodo in lepšo bodočnost? Kdor se le vdaja, v vsem popušča, vedno oznanja ljubezen in potrpežljivost, tak ni za voditelja svobodnemu narodu, temveč bo sam suženj in bo tudi narod vzgojil le za sužnost! »Stolz lieb' ich den Spanier!« Po koncu glavo in če treba, pokaži pest! In zakaj si človek ne bi smel želeti priznanja in slave, kot umetnik, kot znanstvenik, kot politik, kot vojak, ali tudi kot gospodarstvenik, kot podjetnik? Priznanje širi srce in daje novih moči za nova dela; slava je zasluženo plačilo velikim možem in dobrotnikom človeštva. Če jim je bil narod nehvaležen, ko so živeli in ustvarjali, ali naj jim bo tudi po smrti?

Tako ugovarja Satan. Ali se ne zde ti ugovori pravični in resnični?

Kristus obsoja poželenje mesa. Satan ugovarja, da ne gre za kako živalsko poželenje, ampak le za ugodnosti in udobnosti življenja. Ali je mar ljubezen človeka nevredna? tudi spolna ljubezen? Kaj pa prestvarja vesoljstvo, če ne ljubezen? Ali je morda čutna sla nevredna človeka? Toda ali je stvarnik ustvaril človeka za bolečino? ali naj je bolečina smisel življenja? Ali naj bo drugo udobje in ugodje grešno? skrb za snago, za čedno obleko, za udobno stanovanje? prijateljska družba, vedra zabava, petje in glasba? ali tudi, če ti bogovi v teh težkih časih privoščijo, izbrano kosilo in čaša suhega vina? Le kakšen smisel naj ima čmerno in dolgočasno življenje?

Kristus obsoja poželenje oči. Satan ugovarja, da ne gre za nobeno hlastežnost, temveč le za pametno prizadevanje. Kdo si po pravici ne želi nekaj več, kakor je sproti za v usta? nekaj imetja? nekaj obilja? pa četudi nekaj bogastva, če si ga je mogoče pošteno pridobiti? Kaj bi pa bilo, če bi si vsi volili radovoljno uboštvo? Kaj bi bilo z veliko umetnostjo, z velikimi stavbami, božjimi hrami, palačami? Kaj z velikimi ustanovami, z akademijami, znanstvenimi instituti, a tudi z bolnišnicami in sirotišnicami? Ali ni sv. Tomaž Akvinski — Satan rad navaja tudi svetnike — v svojo Summo sprejel posebne kreposti »magnificentia«, veledelnost, ki omogočuje velika dela? A odkod veledelnost, če naj človek vse sproti razdaja ubogim? Prav za prav, kako bi sploh ljudje mogli še živeti, če bi se vsi držali evangeljskih svetov? Jaz ubog, ti ubog, on ubog, kdo bo pa nas živil? Čudna popolnost, ki zahteva od drugih, naj ne bodo popolni, da bodo popolne živili!

Tako Satan.

Sedaj pa tudi naravnost napade Kristusov nauk.  

Prosim vas, premislite no Kristusova načela, pa mi odkritosrčno povejte, ali so takšna načela res za ljudi, ki naj žive na tem svetu? ali ne bo ob teh načelih vse propadlo, kar je vrednega na svetu, napredek, kultura, civilizacija, pa življenje sploh?

Abnega teipsum — premaguj sam sebe! Vedno le govorjenje o premagovanju samega sebe, zakaj pa ne o borbenosti, o pogumu, o junaštvu v boju zoper nasprotnike, sovražnike, klevetnike naroda, kakor je rekel pravi mož: »Tvrd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je česti in pravde narodu in jeziku svojemu!«

Ama nesciri — ne maraj, da bi o tebi govorili in te hvalili! Zakaj pa ne, če si hvale vreden? Zakaj bi se skrival in še drugim jemal moštvo in pogum, veselje za tekmo in napredek?

Elige ultimum locum — izberi si zadnji prostor! Kdo bo pa šel na prvega? Ali naj najslabši prvujejo in gospodujejo? Ubogo človeštvo, če veljaki ne bodo imeli poguma in volje, nastopiti kot veljaki! Še ovce hočejo za vodnika krepkega ovna, a ne kilavega slabiča!  

Tolle crucem — zadeni križ na rame! Zakaj pa ne: izderi meč in udari! Zakaj vedno poniglavsko potrpljenje, a ne moški odpor in naprej?

Beati, qui lugent — blagor žalostnim. Joj! ali naj bomo res narod samih cmeravcev?

Fantje! Za menoj! Na mojem praporu je zapisano veselje, moštvo, pogum, naprej, »v boj, v boj« in zmaga! Tako kliče, vabi in zbira svoje Satan.

Kdo ne bi priznal, da je videz z njim in zanj? Težko je premagovati se, nositi križ, želeti si biti nepoznan ali celo preziran. Težak je nauk: voli zadnje mesto! če si suženj, ostani suženj! ne upiraj se zlobnežu! Ni lahko, odpovedovati se veselju, ljubiti žalost, molče trpeti krivico.

O treba je, treba resne meditacije o dveh praporih! Zlasti dandanes, ko vse kliče po moštvu, po pogumu, po borbi, in se zdi, da vsega tega s Kristusovim praporom ni!

Prvo je torej vprašanje, kaj je s tem videzom, ali je nemara celo resnica? Kaj je sploh s Satanovo življenjsko filozofijo? Resen premislek nam odkrije v vsem Satanovem modrovanju tri osnovne prevare.

Prva in največja prevara je, da je Satanovo gledanje, zato pa tudi modrovanje zgolj tostransko. S takšnim gledanjem se pa ves življenjski vidik premakne in vidi vse izkrivljeno.  

Resnica je pa, da je za tem časnim življenjem večnost, v primeri z večnostjo da pa vsa časovnost kakor nič. Praeterit figura huius mundi — podoba tega sveta prejde (1 Kor 7, 31). Glede na večnost je vse življenje na svetu kakor bežna senca, kakor trenutek: kratek hip, a potem večnost, večnost, večnost.

Pamet torej veleva, da presojamo vse po večnosti. Če bi tudi bilo vse resnično, kar govori Satan o smislu in nesmislu časnega življenja, je vendar vse prevara, če se ne meri po vidiku večnosti. Kaj naj pomeni trenutna čutna sla, udobnost in ugodje, moč in slava, če je konec vsemu temu nesrečna večnost? In kaj hudega je tre nutno trpljenje, ponižanje in križ, če je vse to le prehod v večno blaženost?  

Sub specie aeterni, pod vidikom večnosti je Satanov prapor prapor najstrašnejše prevare: omamlja s tem, kar človeka po var1jivem videzu mika, zakriva pa večno nesrečo! Zato je Kristus po pravici imenoval Satana lažnika. »Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnik in oče laži« (Jan 8, 44).

Druga prevara je, da Satan Kristusov nauk izkrivlja.

Kristus je dejal bogatemu mladeniču, ki ga je vprašal, kaj naj stori, da prejme večno življenje: »Če hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi! Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe!« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem spolnjeval, kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, potem pridi in hodi za menoj!« (Mt 16, 16—21.) Tu Kristus jasno loči, kaj je človek dolžan storiti, če hoče priti v večno življenje, a kaj je sredstvo za popolnejše življenje, kaj je zapoved, kaj svet. Ni vsak za vse. So samski, ker so si samski stan izvolili zaradi »nebeškega kraljestva«, je dejal Kristus, a takoj dostavil: »Kdor more razumeti, naj razume!« (Mt 19, 12), to se pravi: to ni dano vsem, temveč le tistim, katere Bog kliče k takšnemu življenju. Isto je z radovoljnim uboštvom, isto z življenjem v radovoljno izbranem stanu pokorščine. Kristus je sicer kazal na nevarnosti bogastva, a ga ni obsodil; Kristus je blagoslavljal zakonsko ljubezen; Kristus je priznaval oblast, a je kajpada obenem kazal na socialno tako rešilni nauk, da bodi oblast služba! Satan pa vse meša, zapovedi in svete, in tako dela zmedo in spravlja ljudi v duševne stiske, v zavest nemožnosti in nazadnje v nevero.

Tretja prevara je, da Satan meša naravne in dobre nauke z zablodami.  

Koliko govori Satan o moštvu, o pogumu, o borbenosti! Kakor da je Kristusov nauk nauk nemožatosti, bojazljivosti in strahopetnosti. Kajpada! Krščanski mučenci so bojazljivci, ka-li? Možje, ki se jim koleno ne upogne pred nobeno vabo, ne klecne pred nobeno grožnjo, ki se ne strašijo ne oblastnikov, ne krvnikov, ki mirno dajejo življen je in sprejemajo smrt za krščansko vero in krščanske ideale — taki možje naj bi ne bili možje, ampak mevže! Satan namenoma širi tisto zablodo o »dejavnih« in »trpnih« krepostih, ki jo je pred 50 leti širil po Ameriki T. Hecker in ki jo je razkrinkal Leon XIII., ko je obsodil tako zvani amerikanizem (1899), kakor da so krščanske kreposti, ponižnost, pokorščina in zatajevanje le trpne kreposti, a naš čas da potrebuje dejavnih kreposti, moštva, poguma, neustrašenega tveganja. Kakor da bi bila kaka krepost, je dejal Leon, le trpna in ne dejavna, ko je bistvo kreposti usovršenje zmožnosti za dejavnost! Ali kakor da bi n.pr. premagovanje samega sebe ne bilo premagovanje in zmagovanje in prav premagovanje in zmagovanje satanizma v človeku in s tem najhujšega sovražnika, Satana! O Satan dobro ve, zakaj meša ljudem pojme in širi take zablode! Da bi pač ljudje, je dejal Leon XIII., te kreposti bolj gojili, tako kakor so jih gojili veliki možje prejšn jih časov, močni v govoru in dejanju, bilo bi bolje za Cerkev in tudi za državo! A tudi v »dejavnih« krepostih se križarski borci lahko merijo s komerkoli. Zgodovina našega naroda bo z občudovanjem zapisala junaške podvige naših borcev za domovino. Seveda tistega »junaštva«, ki bo večen madež komunizma, verolomnega izdajalstva, brezsrčne krutosti, bogoskrunskega divjaštva, krščanski borci ne poznajo. Nje diči zvestoba, sočutje z ubogimi in trpečimi, spoštovanje do vsega, kar je sveto.

Prav tako meša Satan zablode in resnico, ko govori o naravnih težnjah po udobnosti, po priznanju, po ljubezni in dr.

Naravne težnje so izraz naravnih potreb. Ker pa je človeška narava po izvirnem grehu pokvarjena, se jim človek sme vdajati le po pameti in pamet se mora ravnati po božjih zakonih. Tako ureja pamet po božjih zakonih tudi naravne težnje po udobnosti, po priznanju, po ljubezni. Saj je laž, da bi Kristus obsojal vsako udobnost v življenju, vso prijetnost, domačnost, toploto. Kristus obsoja le pretirano razkošnost, mehkužnost, lenobo. Laž je, da obsoja željo po priznanju, obsoja le hlepenje, pa želje po zlaganem priznanju. Laž je, da obsoja ljubezen, obsoja le prešuštvovanje in nečistovanje. Kajpada je razumljivo, zakaj Satan meša in brodi te reči. Tu so vmes močne strasti, ki jih je treba premagovati. Ker je pa premagovanje neprijetno, lahkomiselni ljudje le preradi verujejo Satanu, da so Kristusove zahteve nenaravne. A niso nenaravne, temveč zahteve čiste naravnosti proti zablodam nenaravnosti, ki vanje mamijo strasti in Satan. Premagovanje, ki brez njega v sedanjem stanju čista naravnost ni mogoča, je kajpada neprijetno, a je zato veselje čiste naravnosti tem čistejše in slajše, sreča rodbinske čiste domačnosti, spoštoaanje vseh dobrih, izsiljeno celo nasprotnikom, tiha zadovoljnost mirne vesti in zvestega izpolnjevanja dolžnosti. Omame strasti in Satana res nudijo začasno na videz več sreče, a kmalu se pokažejo strupene prevare, z njimi pa nezadovoljnost, razdvojenost, praznota, nemir in strah pred smrtjo, ki ga morajo zopet dušiti nove omame, dokler tega nesrečnega stanja ne konča za čas nesrečna smrt, a večnost? Kakšna bo večnost?  

Najbolj varljivo za mlade ljudi je Satanovo govorjenje o ljubezni do naroda, o ljubezni do lepe književnosti, o ljubezni do umetnosti. Satan govori tako, kakor da Kristus zameta prav to, kar je idealni mladini tako drago. Seveda je to le satanska prevara. Kristus je sam srčno ljubil svoj narod, njegov apostol Pavel je dejal, da bi želel sam biti zavržen, ločen od Kristusa, za brate, ki so mu rojaki po mesu (Rim 9, 3). Ne, Satan nas ne bo učil ljubezni do naroda. On bi le rad, da bi se ta ljubezen izprevrgla v sovraštvo do drugih narodov in v malikovanje vsega, kar je »narodno«, naj bo dobro ali slabo. Tako slepo ljubezen, ki greši zoper pravo ljubezen, Kristus kajpada obsoja in jo mora obsojati vsak, kdor hoče biti pravi kristjan . O umetnosti in lepi književnosti Kristus res ni posebej govoril — prevzemala ga je vsega skrb za »le eno potrebno« —, toda njegov nauk ničesar ne izključuje, kar je pravo, dobro in lepo, kar je v soglasju z božjo Resnico, Dobroto in Lepoto, ki je vir vsega resničnega, dobrega in lepega. Takoj je jasno, kaj Kristus obsoja, obsoja umetnost in književnost, ki ji ni nič mar nravnosti, in obsoja pretiran kult umetnosti in književnosti, ki ji je umetnost in književnost najvišje sploh, več kakor narodova nravnost, več kakor skrb za večne reči, več kakor večna usoda nesmrtnih duš. Ta obsodba res zveni iz tistih Kristusovih besedi: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!« (Mt 16, 26.)

Satan sploh tako slepi ljudi, kakor da jim Kristus ne privošči nobene sreče na svetu, ampak da jih more osrečiti le on, Satan. A prav iz navedenih besedi je jasno, kakšne sreče naj si po Kristusovem nauku človek na svetu ne želi, namreč sreče, ki bi zaradi nje izgubil večno srečo. Sicer je pa človekov namen tudi sreča na zemlji. Že ob Kristusovem rojstvu so angeli božji oznanjali mir na zemlji ljudem, ki so blage volje, in njegov apostol je klical: »Veselite se vedno, zopet pravim, veselite se!« seveda je dostavil: »v Gospodu«, da je označil posebnost tega veselja (Flp 4, 4). To veselje, ta »božji mir«, kakor ga prav tam imenuje, ta sreča izhaja namreč iz tega, k čemur apostol vzpodbuja: »Končno, bratje: kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar ljubeznivo, kar blagonravno, kar koli je krepostno in kar koli hvale vredno, to imejte v mislih!« (Flp 4, 8.) Kajpada te sreče ni brez premagovanja, ker brez prem agovanja vsega tega ni, poštenja, pravičnosti, čistosti, blagonravnosti. Zato Satan straši ljudi, češ takšno življenje je žalostno in bedno. A odgovoril mu je že sv. Pavel: Smo »kakor žalostni, pa vedno veseli; kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo; kakor bi nič ne imeli, pa vendar imamo vse« (2 Kor 6, 10).

Satan še ugovarja: Kaj pa Ignacijev »tantum — quantum« , »toliko — kolikor«? Le toliko sme kristjan imeti opravka s časnimi stvarmi, kolikor to služi za večnost! Če je to pravi Kristusov nauk — in kristjani pravijo, da je — tedaj je vsakemu vidno, kako je kristjan omejen. Po načelu »tantum — quantum« je nepotrebna vsa znanost — katekizem je zadostna znanost —; vsa umetnost — sv. podobice so zadostna umetnost —; vsa književnost — zgodbe sv. pisma so več kakor zadostna književnost; vse drugo je potrata časa, torej za kristjana nekaj, kar naj pusti! Ko Satan tako filozofira, ga ni sram — a kdaj je Satana sram! —, da se druži s skrajnimi pretiranimi »rigoristi«. A pravim kristjanom je Kristus prinesel svobodo božjih otrok. Razni so darovi in poklici; razna so pota k Bogu; vsak naj hodi po poti, ki mu jo kaže neizkvarjeno srce in božja milost. Če te mika znanost, hodi po poti spoznanja in kaži človeštvu pot k Bogu po poti resnice! Če se čutiš umetnika, vodi človeštvo k Bogu po poti lepote! To so posebni poklici, ki vsak na svojski način oblikuje skupni poklic vseh: ljubiti Boga in mu služiti. Vsak, ki je blage volje, bo sam čutil, koliko mu kaj služi, koliko ga ovira. Samo po sebi velja Pavlova beseda: »Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji« (1 Kor 3, 23). Nobene stvarce ni, ki ne bi mogla po svoje voditi človeka k Bogu. Samo greh ne. A Satanu je kajpada samo za greh!

Tako bo torej premišljeval pameten človek o dveh praporih: o Kristusovem nauku in o filozofiji Satanovi. Bolj in bolj bo spoznal, kako Satan z raznimi prevarami skuša zvoditi človeka v zmote in zablode in ga odtrgati od Kristusa.  

To je prvo, spoznati Satanove prevare. A sedaj je še drugo in tretje, kar pa moramo prepustiti vsakemu kot osebno nalogo. Najprej mora vsak te misli o dveh praporih tako premisliti, tako predelati, tako premozgati, da mu ne bodo le po poslušanju trpno, pasivno sprejete, marveč bo globoko v duši prepričan o resnici, dobroti in lepoti Kristusovih naukov. Dvomljivci niso možje velikih dejanji! To je drugo. Potem pa — in to je tretje — je treba pogumno začeti boj: boj v sebi zoper Satanove omame in prevare, in boj v svetu zoper Satana in njegovo kraljestvo za Kristusa in božje kraljestvo!

V svetu se vedno bolj vrši ločitev: tu Kristus, tam Satan; tu prapor Satanov, tam prapor Kristusov; tu krščanstvo, tam brezbožni komunizem. Vsak se bo moral odločiti. V meditaciji o dveh praporih se odloči zase in odloči se tudi, da boš, kjer koli boš in kar koli boš, pod Kristusovim praporom odločen in pogumen, borec zoper Satana, zoper njegove nakane, zoper brezbožni komunizem!