O tradicionalističnih angelih, ki hodijo iz nebes kričat na papeža

 

Ko mi je pred dnevi nekdo posredoval debato onega filozofa Ernecla z zanesenjaškim "tradicionalistom" Debevcem in me usmeril na popolno nevednost obeh glede domobranske zaprisege, sem postal spet bolj pozoren na "katoliško tradicionalistično sceno" pri nas in videl sem, da je stanje porazno. Človek bi lahko začel zbirati vse neumnosti in idiotizme, ki jih producira ta pojav in s tem bi morda doprinesel k bolj jasni sliki, zakaj je ta pojav tako škodljiv.

Seveda kar se tiče domobranske zaprisege, tokrat tega ne bom komentiral. Veliko sem že pisal o tem problemu in jaz ga imam za tisto britev, ki jasno kaže ali ima nekdo nekaj poznavanja slovenskega domobranstva ali ga nima. Kako človek sploh zastavi in načne vprašanje domobranske zaprisege, namreč jasno razgali njegovo implicitno naziranje, njegovo gledanje in razumevanje. Ernecl in Debevec sta globoko v implicitni afirmatoriki pridobitev revolucije, ampak to ni niti pomembno. Bolj je žalostno to, da se ne moremo in ne moremo znebiti te komunistične parazitske bolezni, ki gnezdi znotraj jezika in mišljenja. Ko je Stanovnik včasih pisal o "totalitarni pohabljenosti", je govoril ravno o temu, kako docela je komunizem pohabil naš tok misli, oblikovanje stavčnih struktur, jezik sam in prioritizacijo stvari. Vsekakor bi bila Stanovnikova "totalitarna pohabljenost" vredna revizije in aplikacije na širše pojave.

Vendar pa je še bolj pomembno, kaj ti katoliški tradicionalisti, branilci prave vere, edini resnični ščitonosci pravijo in počnejo. Kajti na ta način se lažje vidi, za kaj se jim gre. Ponavadi smo zavedeni v to, da skušamo najti in razumeti njihove doktrinalne nazore, obenem pa spregledamo njihove bolj banalne izraze, ki jih kdaj tudi nehote kažejo.

Problem katoliškega tradicionalizma oz. tega kar danes razumemo pod tema dvema besedama je v tem, da so negativna afirmacija katoliškega modernizma. Če modernizma ne bi bilo, tudi tradicionalizma ne bi bilo treba, mi je pred časom nekdo zatrdil. In to je res, kajti tradicionalizem je dihotomičen proti-pol modernizma, ki izhaja iz istih predpostavk v logično nasprotno stališče. A tudi to ni povsem popolna slika. Tradicionalizem je v resnici afirmacija modernizma, je tisto, kar modernizem potrebuje, da bi prvič, se lahko diferenciral in kot drugič, da bi se lahko razvijal in kot tretjič, da bi lahko ponujal binarne rešitve, na način da ustvarja binarno možnost vsakega danega problema. Tradicionalizem tu pohlevno pomaga, ne da bi se zares zavedal svoje vloge in zato problemov, ki so resnični, ne naslavlja ali pa jim ponuja rešitev, ki je danes ni več moč aplicirati, torej zapolnjuje svojo binarno vlogo proti-pola tradicionalizmu.

Modernizem to s pridom izkorišča, saj se prikazuje kot edina mogoča alternativa in obenem po logiki stvari bodisi vsak ugovor modernizmu nevtralizira v tovrsten tradicionalizem, bodisi dobiva v svoje vrste ljudi, ki bi sicer nikoli ne bili modernisti. To je torej kreirana, umetna opozicija, ki se jo spozna predvsem po tem, da gre pri obeh strujah za sprejemanje določenih izhodišč laste retorike. Povedano drugače: modernizem skuša dokazati, da je njegova edina alternativa tisti tradicionalizem, ki ga vidimo danes; ergo, ali boste ostali "modernistični" ali pa boste postali takšni amiševski estetofilni ekscentrično-kontrarni tradicionalisti.

Če danes torej kritiziramo tradicionaliste, so mnogi, ki niso dovolj poučeni, avtomatično prepričani, da zastopamo modernistična načela, bodisi so prepričani, da skušamo ponuditi "tretjo" pot. Koderkoli se pojavi ta izraz "tretja pot" ali "tretja smer", je potrebno biti zelo pozoren. Ta artikulacija je de-facto afirmacija te binarnosti, tega dualizma. Zato je ta "tretjost" ponavadi afirmacija prve ali druge smeri oz. gledanja na težave kot binarno možnost dveh dopolnjujoče se nasprotnih si sil. A resnica je drugačna. Vprašanje katolištva ni vprašanje tradicionalizma in modernizma temveč je samo vprašanje katolištva in nekatolištva v smislu popolnoma totalitarnih, docela izključujočih se nasprotij, ki sta eksistencialno nezdružljivi in torej ne moreta zares sobivati v dualizmu ali dihotomiji. 

Zato katolicizem ni in ne more biti ne modernističen, ne tradicionalističen, lahko je le katolicizem ali pa ni. A pri tradicionalistih se kaže, da potrebujejo modernizem, ker so čista negacija in torej svojo eksistenco, svojo bit črpajo iz tega, da so lahko nasprotni modernistom.

Večkrat sem že omenil Taylorja Marshalla, ki je denimo eden od glasnikov tradicionalizma. On je družinski oče, ki je bil posvečen duhovnik protestantske episkopalne cerkve, a se je spreobrnil v katolištvo in vso svojo prepoznavnost zgradil na kritiziranju modernizma znotraj katoliške Cerkve. Njegova kariera, ves njegov intelektualni kapital torej bazira na kritiki Cerkve v katero se je spreobrnil. Postal je avtoriteta za mnoge ekscentrične katoličane oz. ljudi, ki so napol spreobrnjeni v katolištvo. Vendar kaj bi bilo, ko bi Cerkev ne bila "modernistična"? On je parazit prisesan na "krizo v Cerkvi". To denimo je tudi eden zelo zanimivih pojavov na internetu in socialnih omrežjih, ki so gojišča "katoliškega tradcionalizma" med mladimi. Tam velikokrat o katolištvu, Cerkvi, cerkvenih očetih in katoliški estetiki govorijo ljudje, ki so bodisi šele katehumeni, bodisi so na poti, da to postanejo. Eden zelo znanih takšnih ljudi je bil denimo Twitter profil Tradical, ki je bil malodane avtoriteta za katoliška vprašanja in se je tu in tam celo prihuljeno obregnil čez papeža. Sam ni bil katoličan in verjetno še danes ni. Ostaja nekje na poti permanentnega skorajšnjega vstopa v katoliško Cerkev. In tu so seveda še dekleta in ženske, konservativne, tradicionalistične, skromne in čisto nič nečimrne, ki so, ali bi bile rade katoličanke in ne zamudijo nobene prilike, da bi okrog sebe ne zbirale roj simpov, ubogih ljudi, ki bi radi verjeli v te podobe sredi zblaznelega sveta in so hranjeni s slikami teh čisto nič nečimrnih in tako pobožnih deklet in žensk.

In ta trend se potem zanaša na slovensko. Če druge neslovenske trende včasih prinašali študentje, ki so se hodili šolat na tuje univerze, jih zdaj v hipu prinese internet. In naši slovenski posnemovalci jih poberejo in mimikirajo. Sila nemirni duhovi.

Kar jih zares zaznamuje je to, da ne zmorejo zares pravega miselnega intelektualnega preboja, niti kar se tiče družbe in politike, niti kar se tiče vere. Ostajajo venomer nekje znotraj okvirjev, ki jih postavijo drugi, oni pa potem odmevajo te anglosaške "tradicionalistične" sentimente, ki so zaznamovani s tipično ameriško miselnostjo, ki katolištvu ne bi mogla biti bolj nasprotna, namreč: nepokorščino. Tisti duh staroliberalnega revolucionarizma, ki izreka non serviam fraze, kakršne so "don't thread on me" ali  "molon labe", žene  ta radikalni individualizem, ki je fundamentalno nasproten evropskemu in katoliškemu duhu. A katoliški tradicionalisti, ta preoblečen amerikanizem smatrajo za najčistejše javljanje katoliške zavesti in v shizofreni maniri v prvem hipu govorijo o radikalni svobodi posameznika, v drugem hipu pa citirajo kar kakega Kempčana, ki je popolni antipod vse njihove miselnosti. Zato je v resnici zelo težko sploh presojati in diskutirati te nazore, ki jih zastopajo "katoliški tradicionalisti", saj gre za kontradiktorna naziranja, za sintezo katoliške estetike in protestantske delovne etike in liberalističnega individualizma. Problem te sinteze je, da se je niti ne zavedajo in zato tu ne gre za nek intelektualni pojav, ki bi torej združeval vse te nazore v novo idejo, nov svetovni nazor, marveč gre za nezavedno, shizofreno sintezo, ki kontradiktorno vztraja na danem toku lastnega obstajanja. V tem hipu vztrajajo na protestantski delovni etiki in radikalnemu gospodarskem liberalizmu, v onem hipu se sklicujejo na katoliško tradicijo in cerkvene očete, spet v tretjem hipu zahtevajo popolno osvoboditev od države in osebno oborožitev. Gre za neskladnost nazorov, ki jih logično ni mogoče jemati resno ali rečeno drugače: do včeraj jih ne bi bilo mogoče jemati resno. A ker smo sedaj v dobi informacijske prenasičenosti in nezmožnosti pozornosti, se kontradikcije ne vidijo več tako očitno in človek lahko spaja resnico z lažjo, Boga s hudičem.

Tako se je začetkom leta zgodila zelo posrečena stvar. Med nekim papeževim govorom je nek neznanec začel glasno kričati, preden so ga odvedli iz dvorane. Papež je spregovoril tudi o tem človeku in molil zanj. Vendar katoliški tradicionalisti so v tem videli nekaj več. Bil je angel, ki je prišel iz nebes kričat na papeža.

Resnično. Če je človek tiste dni prebiral objave tradicionalistov po socialnih omrežjih se je lahko veliko smejal. Tradicionalisti so predlagali, da je ta neznanec dober kandidat za osebnost leta, glavni diseminatorji "krize v Cerkvi", namreč vsi ti, ki služijo na račun "zmede v Cerkvi", ki jo obenem sami producirajo, so skušali stopiti v kontakt s tem človekom, da bi naredili intervju z njim.

Nikogar ni zanimalo ali ni morda ta človek nasprotnik katolištva, da je kričal na papeža, namreč instinkt, ki bi ga imeli še do včeraj za nekaj tako zelo ponotranjenega, da si kaj drugega ne bi mogli niti misliti! Ne, njihov instinkt je postal, da je nekdo, ki kriči na papeža, gotovo bolj katoliški od papeža samega, glave Cerkve. Če kriči na papeža, je gotovo pravičen! In tako je nek komentar zelo lepo izrazil vso zblaznelost katolišega tradicionalizma: "Če tega človeka ne bomo našli, je bil najverjetneje angel."

Res, angel, nebeško bitje, je prišel iz nebes kričat na papeža.

In vedno opozarjam na to, da je res nekaj čudnega na tem, da so vsi glavni glasovi katoliškega tradicionalizma drugoverci, ki so se spreobrnili v katoliško vero. Spominjam se izpred let nekega podcasta z voditeljem in njegovim gostom, ki je bil naslovljen nekako kot: problemi katoliške Cerkve. Izvrstno, dva katoličana se bosta pogovarjala o tem kako bi lahko izboljšali naše katoliško občestvo in morda kar Cerkev samo! In po nizanju problemov v Cerkvi in zdihovanju kako so pravoslavci v teh ozirih boljši, prideta do svoje zgodbe vstopa v katoliško Cerkev! Ha! Prvi, Theodor Shoebat, spreobrnjeni musliman, drugi, ne spominjam se več njegovega imena, spreobrnjenec iz ene od protestantskih sekt. Pa da ne govorimo o "vračajočih se katoličanih", kakršen je Voris in kamor se uvršča denimo tudi pri nas Koman, ki pljuva čez slovenske škofe in jih naziva s pedri. Blodne duše, ki bi nas rade učile o katolištvu. 

Kje so žene in možje, ki jim ni bilo treba skreniti, da bi zopet našli, ki jim ni treba govoriti o svoji preteklosti, da bi s tem napihovali svojo "junaško" vrnitev in bi se krancljali z najrazličnejšo estetiko? V "novus ordo Cerkvi" so, zvesti Bogu, papežu in Cerkvi. Ne objavljajo slikic in se ne tolčejo po prsih in niti teh tradicionalističnih prenapetežev ne obsojajo, držeč se tiste Kristusove prilike, vedo, da kar je Očetovo, je njihovo. 

 

Postno razmišljanje 2022

We Are God's Servants
Armed For War
Our Lives Are Sacrified
To Die For The Lord

Rejoice In The Lord
Through Him We'll Fight
We'll Get Our Reward
When The Time Is Right

-Antestor, Battlefield

 

Zakaj določene stvari pojmujemo drugače, kot to počne večina in smo evidentno obrnjeni proti toku v katerega dere družba. Ali ni vendarle v tem čista kontrarnost? Ali imamo prav ali nimamo in ali dvom o tem, da morda nimamo prav ni plod porušene objektivizacije resnice oz. ali ni ravno ta dvom jasen dokaz, da je absolutna objektivnost relativna dokler ni forsirana?

Ko danes gledamo v spreminjajočo se družbo okrog nas, ko gledamo v tendence raznih tokov, v rušenje in izginjanje že tako porušenega in izginjajočega in gledamo v rast in gradnjo novih, tako tujih konceptov, konstruktov, naziranj in bistvovanj, si ne moremo da nas ne bi zadela in prevzela popolna resignacija. 

Vendar je ravno resignacija, absoluten obup, izvirajoč iz radikalne in fundamentalne zavrnitve vsega nam nasprotnega, rekli bi sveta samega, edina možna in logična možnost in edina realna in pravična odločitev. Ta obup, ta resignacija, ki sicer ne more zadeti mnogih, saj gre za res radikalen (korenit) uvid, ki se ne ustavlja na površini in ne bljuva nominalizmov, kakršen je "black pill", marveč obup in resignacijo začuti kot del svojega bistva, del svoje biti same, tako postane neke vrste konec in obenem začetek.

Problem tega apostolata brezupja je namreč v tem, da je svojevrsten križ, ki je produkt posameznikove pogojenosti z določenimi dejavniki, spleti okoliščin in enostavno tistega čemur rečemo: božja volja. Človek namreč, ki zre v brezno brezupja, obupa in ima prefinjeno izostren občutek za nesmiselnost in ničevost življenja samega, je človek, ki mu je tovrstno bistvovanje naloženo na ramena kakor križ. Človek, ki v življenju izkuša težko in mu je odtrgano mnogo tistega, kar se zdi običajnemu človeku samoumevno, začne na svet gledati bolj jasno. Vidi ga v vsej njegovi banalni nezadostnosti in tujosti in pred njim se izriše možnost absolutnega obupa, ali pa osmislitev te ničevosti. A kakor koli že, svet vidi veliko bolj jasno od običajnega človeka in v tem je tisti njegov križ.

Svet, bivanjski prostor in čas, prihodnost, ki se razteza pred njim in kaže le še večje izgube in poraze, tako postaneta za človeka strahotna podoba, ki jo more tolažiti Kristusova oseba v vrtu Getsemani. Kristus vidi svojo iminentno "usodo" -- božjo voljo! Ob tem poti krvavi pot, v tistem nam trpljenje lajšajočem zgledu Kristusovega človeškega strahu, groze, prošnje in naposled -- posvečene resignacije, ki se prelevi v vdanost in ljubezen do svete božje volje in na koncu postane zmagoslavna borba. Zmaga!

Zato, ko danes gledamo nase in v svet in nenehno zapadamo v brezupje in resignacijo, s tem izstopamo iz svoje lastne ničevosti in iz ničevosti, ki nas obkroža, če zmoremo videti, da je ravno v tem naš smisel. Da kljub svetu in kljub svoji "nesreči" vztrajamo in se borimo. Smisel življenja je boj, smisel življenja je, da smo v vsakem danem trenutku boljši, kakor smo bili v prejšnjem, zato, da bi počasi napredovali k svetosti. Svetost je zmaga nad samim seboj, ki je zmaga nad svetom.  

In pri tem je potrebno borbe. Ali kakor je zapisal sv. jožefmarija Escriva:

"Pozabljajo, da je vsem Jezus rekel: Božje kraljestvo se osvaja s silo, s svetim bojem vsakega trenutka."

In mi se borimo in v tem je afirmacija življenja. Kaj neki pa je tisto mišljenje, da se svet okrog nas "spreminja" in da nikjer nimamo več zaslombe, kakor ničevost, ki izvira iz nas samih. Seveda se svet spreminja, seveda se spreminja na slabše, ker statičnosti in izpolnitve nekakšne blaženosti, zlate dobe, v svetu tudi ne more biti! In vsaka takšna jokava nostalgija nad preteklimi časi, ki smo jih bodisi izkusili, ali pa sploh ne in smo nevede estetofilni romanticisti, je zgolj dokaz naše ničevosti, nepripravljenosti na borbo, je dokaz našega pomanjkanja volje.

Prav je, da gre vse narobe! Kako lažje se nam je diferencirati od poživaljenega luciferističnega bistvovanja, vkolikor ga vidimo tako jasno okrog sebe na vsakem koraku! In ali ni to naravnost božja milost, da je nam ničvrednim grešnikom dano, da nismo zares del tega karnevala in zremo od zunaj, sicer še mlačni, negotovi in napol z žalostjo, da ne moremo okušati teh karnevalskih norosti? A smo vendar z eno nogo že tam, kamor nas kliče Kristus, v borbi, nepojenjajoči, nenehni borbi!

"Ob soočenju s hedonizmom, s poganskim in materialističnim tovorom, ki nam ga ponujajo, hoče Kristus nekonformiste, upornike ljubezni!"

Pravi Escriva. In mi se lahko strinjamo z njim. Kajti v takšni dobi smo lahko zares revolucionarni, v tako osnovni stvari, kot je: delati dobro in prav. Nagibati se k dobremu, pravemu, lepemu. Kajti edini zares učinkoviti protistrup za revolucije, ki vznikajo v družbi, je nenehna, permanentna revolucija, ki jo moramo vršiti mi sami. Takšna nenehna revolucionarnost, bo zadušila vsako luciferijansko, "prometejistično-faustovsko" revolucijo, ki teži k svojemu lastnemu niču in ga povzdiguje v malika in takšna nenehna revolucionarnost bo naposled iz nas naredila dinamične, aktivne, nikoli stagnirajoče božje vojake in naposled bomo postali v tej borbi alter Christus. 

Zato je prav, da pridemo na to točko resignacije, saj je to svojevrstna milost, da zmoremo ravno zato življenje razumeti povsem drugače in postanemo zares duhovna avantgarda, ki stopa za Kristusom mimo kapric, ničevosti in obtežitev duha, ki jih doživlja običajen srečen človek. In zopet si izposodimo prelepe besede, ki jih je zapisal sv. Jožefmarija Escriva:

" -- Kaj pa če bi moj križ bil naveličanost, žalost? -- Jaz ti rečem, Gospod, da bom s teboj veselo žalosten."

In mi lahko dodamo: in če bi bili naši križi nesrečnost, osamljenost, zapuščenost -- bomo srečno nesrečni, saj smo na ta način tako zelo blizu našega Odrešenika, ki je v vrtu Getsemani v tistem hudem miselnem boju, potil kaplje krvi in čutil tisto, kar kdaj čutimo tudi mi. Ter dodajmo poleg še dva odstavka:

"Ko boš zares ljubil Božjo voljo, boš vselej, tudi v trenutkih silnega trepetanja, videl, da je naš nebeški Oče zmeraj blizu, zelo blizu, ob tebi, s svojo večno ljubeznijo, s svojo neskončno ljubeznivostjo."

"Če je obzorje tvojega notranjega življenja, tvoje duše, temačno, se pusti voditi za roko, kakor slep človek. -- Gospod sčasoma nagradi to ponižnost, s katero podvržemo svoj um, tako da nam nakloni jasnino."

In ali ni na koncu koncev edina molitev, ki jo lahko izrečemo tista, ki so jo ponavljali naši predniki in jo ponavljamo sami danes:

"Zgodi se, hvaljena bodi in vekomaj češčena najpravičnejša, najvišja in najljubeznivejša volja božja v vsem."

A ravno Kristus sam je porok, da se bo svet uravnal v po Božji milosti, vkolikor bomo zares preobrazili sebe, ko pravi: Iščite najprej božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo (Mt 6,33). Romano Guardini zelo jasno poudari kaj to pomeni, v tem ni nič pravljičnega, gre za popolnoma realističen izrek, ki ga izreka Kristus sam. In pojasni dalje, kako naj razumemo, kot pogoj in obljubo. Obljuba terja izpolnjevanje pogoja radikalno in fundamentalno. 

"Ni torej rečeno: 'Zanesi se na potek stvari; dobro potekajo in tudi zate bodo dobro potekale' -- to brž pripelje v resignacijo: 'kar gre potem drugače, kot se tebi zdi dobro, moraš pač sprejeti' -- temveč: 'naredi božje načrte, se pravi skrb za božje kraljestvo za središče svojega življenja, potem se svet okoli tebe spremeni'. Red bivanja začne tebi služiti. Dogodki potekajo in reči se srečujejo s teboj tako, kakor je dobro zate. ... Da bi to dosegel, se mu za reči ni treba boriti in se jih oklepati; nasprotno, prav tega ne se počenjati, vsaj ne tako, kakor delajo 'pogani', isti torej, ki poznajo le svet in moči sveta."

Kako že govori popularna modrost: spremeni svoj pogled na svet in spremenil boš svet sam. In v tej modrosti je zaobseženo že veliko a še vedno samo drobec tistega katoliškega pojmovanja življenja, ki vkolikor si ga usvojimo, osmisli življenje in nas naredi tako blizu svetnikom, ki so bojevali ta boj pred nami, našim prednikom in vsem zgledom: mučencem, devicam in cerkvenim očetom. Tomaž Kempčan pravi:

"Če nas zadene le majhna nadloga, nam takoj upade pogum in se zatečemo k človeškim tolažbam. Ko bi se trudili kakor junaki vztrajati v boju, ki gotovo videli nad seboj Gospodovo pomoč iz nebes. On je namreč pripravljen pomagati tistim, ki se bojujejo in zaupajo v njegovo milost; priložnosti nam daje zato, da bi zmagali."

Aleš Ušeničnik piše:

"Naj bo torej življenje težko in trudno, saj čaka hrabre in krepostne borilce sreča in slava, ki se ji nič na zemlji primerjati ne da! Življenje je vigilija večnosti, potovanje v domačijo, vožnja v pristan miru in sreče, boj za zmago in slavo, drama, katere dovršitev je v gloriji onkraj groba. To naziranje obseva z zlatim sijom mrakove življenja. Bolečine življenju ne vzame, a jo teši in blaži; žalosti ne odžene, a izganja obup; nesreče ne zabrani, a vliva v srce tolažbo sladkega upanja." 

Na koncu koncev si lahko ponovimo: ničevost čez ničevost, vse je ničevost! A največja ničevost smo mi sami, vkolikor ne vzamemo križa na svoje rame in ne gremo za Križanim, zato da bi zmagali. Bog nam daje borbo, gleda nas in pričakuje, da se odrežemo, v vsej ničevosti, kakršno premoremo iz sebe in po Njegovi milosti. Ušeničnik navaja Tertulijana, ki pravi svetim mučencem:

"V vreden boj ste se spustili. Vaš razsodnik je Bog, vaš predsednik Sv. Duh, vaš venec večna slava. Preskušajo vas in mučijo. Toda saj ravnatelj borb tudi preskuša borilce: zdržati se morajo uživanja; silijo jih, trudijo, mučijo; čim bolj so se trudili, tem več upanja imajo, da bodo zmagali."

In na koncu tega kratkega postnega razmišljanja, ki nam naj služi, da sprejmemo svoj "poraz", ki je poraz pred svetom in ničevostjo in se podamo v pravo borbo ki naj rezultira v zmagi pred Bogom, torej še besede Tomaža Kempčana:

"Začel sem, nazaj ne morem iti in s poti ne smem kreniti. Ej bratje, pojdimo skupaj, Jezus bo z nami! Zaradi Jezusa smo sprejeli ta križ; vztrajajmo s križem. Naš pomočnik bo on, ki je naš vodnik in predhodnik. Glejte, pred nami hodi naš kralj, ki se bo za nas bojeval. Pogumno za njim, nihče naj se ne boji in plaši; bodimo pripravljeni pogumno umreti v boju; ne omadežujmo svoje časti, s tem da bi pobegnili od križa!

Treba je pokore (1940)

Treba je pokore

9.2.1940

Minil je pusten čas. Bil je kratek, v svojem neurejenem veseljačenju prava podoba zemskega življenja. Kljub resnim časom, kljub težkim brigam na zabaviščih ni manjkalo ljudi in z denarjem niso štedili. Hoteli so biti veseli, za vsako ceno radostni. Po deželi so ga iskali ob harmoniki, ob litru vina in ob poskočnih polkah. V mestih so drveli za njim iz dvorane v dvorano, od ene prireditve do druge. Zgodaj na večer so začenjali, pozno v jutro so končali. Kakor sence so končno odhajali skozi vrata veseličnih prostorov in tavali po snežnih cestah na svoj dom — spat in počivat.

Takšen je bil letošnji predpust. V vseh slojih je pustil svoje temno ozadje, na katerega so hoteli mimogrede začrtati par jasnih zvezd, ki naj bi jim svetile skoz življenje. Zvezde so ugasnile, ostala je tema. Veselje se je razpršilo, ostala je praznina. Prazna je duša, prazno je srce. 

Resni časi se oglašajo s svojim izpraševanjem vesti vsak dan bolj. Skrb za negotovo bodočnost stavi na vsakogar svoje zahteve. Kakor veliki klic k povratku v Resnico stoji pred nami postni čas. Mogočen pridigar je to, ki neprestano opominja, da je vse beganje za varljivo časno srečo in vse steganje rok po zvezdah, ki tako hitro ugašajo, varljivo: nič velikega, nič resničnega ni mogoče ustvariti brez žrtev, brez trpljenja, brez samoodpovedi.

Postni čas je uvod v veliko Kalvarijo, od koder je prišlo pravo odrešenje in od koder izhaja tudi resnično veselje. Ni namreč mogoče v stiski sodobnih dni ubežati vtisu, da so to stisko ustvarili samo lažni ideali o sreči in veselju. Samo prazna dirka za kopičenjem dobrin, ki naj bi srečo ustvarile za poedinca, je kriva sedanjih družabnih ruševin. Nebrzdano teženje po čim večjem osvajanju trenutnih, minljivih vrednot je razkristjanilo družbo. Razdrlo je njene pravične temelje, razdvojilo je med seboj stanove, narode in države. Kakor v predpustnem času so iskali na negotovem ozadju svetlih točk. Še jih iščejo. Pod raznimi gesli jih mečejo kakor vabo med mase in narode. Svetlih točk ni. Kar jih je, ugašajo hitro kakor enodnevnice. Povsod ostaja samo praznina, sama tema.

Otroci svojega časa smo. Tudi v delavskem stanu to izpričujemo. Tudi v njem kažemo vso zabledelost pravega življenjskega pojmovanja. Preradi hodimo po istih potih, po katerih so hodili drugi in vodili svet in sebe v duhovno revščino. Le preradi tudi mi grabimo samo za trenutnim videzom in pozabljamo na Resnico, ki je daleč in težko dosegljiva. Mnogi mislijo, da bodo delavskemu stanu ustvarili lepšo bodočnost, da ga bodo obogatili, ko hodijo sami za drugimi po potih pustnih šem in pustnih veseljakov

Delavskega vprašanja in delavskih pravic pa ni mogoče rešiti v svitu predpustnih veseljačenj in praznega beganja za golim videzom. Preresen je, da bi ga mogli izvesti z lahkoto plesnih gest, marveč je treba za to nalogo zastaviti vso resno voljo, ki je pripravljena sprejeti nase tudi žrtve in trpljenje. Če doslej nismo delali tako, je postni čas tudi za nas vse opomin, da je vse zgrešeno treba popraviti. Za napačna dejanja je treba zadostiti. Če smo morda kdaj svoje delo za interese delavskega stanu, za pravičnejšo ureditev človeške družbe gledali drugače, smo se globoko varali.

Mislimo, da v teh resnih časih ni nepotrebno poudariti tudi našim delavskim tovarišem in strokovnim pokretašem, da je za zgrešeno preteklost potrebna pokora. Nerazumljivo se bo morda zdelo to pisanje nekaterim, tuje sedanjim zahtevam časa in zato tudi neumestno. Rečemo o teh, da so premalo kristjani, da so zato tudi prelahki in da so za vršenje pravega strokovnega pokreta nesposobni. Če kdaj, je prav sedaj dolžnost nas vseh, da se zresnimo nad mahedravo preteklostjo. Treba je, da ne sličimo opotekajočim postavam po pustnem veseljačenju. Nasprotno moramo z vso resnostjo zgrabiti vsak svojo nalogo in po koščkih samozataje in samoodpovedi ustvarjati z združenimi močmi veliko delo bodočnosti

Vsak član Zveze združenih delavcev naj zato postni čas vzame resno. Napravi naj račun z Bogom in s svojo vestjo in z dejanji svoje preteklosti. Za napake naj doprinese v tej ali oni obliki dobrih del pokore in naj skrbi, da bo pokret rastel ne samo po zunanje, ampak tudi blagoslovljen v notranji moči. Tisoč prilik trpljenja, ki jih življenje nam vsem naklada, sprejmimo kakor križ na svoje rame, da ga ponesemo na Kalvarijo ter iz skupnih žrtev ustvarimo dan našega resničnega vstajenja. Če kaj, nam je zato v teh časih za nas same in za druge, treba pokore. Ni kristjan, kdor tega ne razume!

Cerkev, svet in božja Previdnost (Iz članka Papež, Bog in mi, 1942)

Iz članka:
Papež, Bog in mi

Dr. Josip Turk, 1942

Pij XII. pravi: »Kadar trpi človeštvo, trpi tudi Cerkev.« Kajti po njegovih besedah Cerkev sicer ni hčerka tega sveta, vendar živi na svetu, iz sveta dobiva svoje otroke in je vedno deležna veselih in žalostnih dogodkov sveta; sredi sveta trpi, se bori in moli, kakor je molila v svojih prvih časih, za vse ljudi, za kralje in oblastnike, »ut quietam et tranquillam vitam agamus« v vsej pobožnosti in poštenosti.

Cerkev trpi s svetom že zaradi svojega usmiljenega sočutja kakor usmiljeni Samarijan. In res, pravi papež, je današnji svet kakor tisti popotnik, ki se je iz Jeruzalema napotil v Jeriho in padel v roke razbojnikom, ki so ga pustili napol mrtvega. Tako je moderni svet zapustil Jeruzalem, mesto molitve, in se napotil v Jeriho, mesto zabav, obrnil hrbet pravim vzorom in se predal varljivi posvetnosti. Zato je padel v roke razbojnikom, ki so napuh, nevera, nasilje in sovraštvo. Ti so ga oropali njegovega bogastva, najvišjih moralnih vrednot: vere v Boga, bratovske ljubezni in miru.

Cerkev trpi, ko vidi to ubogo človeštvo ležati na tleh vse oropano in ranjeno. A ona ga ne more samo sočutno gledati. Hoče mu iz sočutja tudi pomagati; hoče ga ljubeznivo dvigniti in ga spraviti v varno okrevališče. Pa glej! Cerkev mora doživeti še novo bridkost. Ta ranjeni in oropani popotnik ima še toliko moči v sebi, da udarja in bije po usmiljeni roki, ki ga hoče dvigniti. In kar je še najhujše: godrnja in preklinja nad to usmiljeno roko, češ da je ravno ona kriva njegovega trpljenja. Tako se danes slišijo krivični očitki, da je trpljenja današnjega človeštva kriva Cerkev, češ da krščanstvo ni izpolnilo svojega poslanstva. Po pravici vprašuje papež Pij XII.: Od koga in od kod prihaja ta obtožba? Ali mar od apostolov? Ali od mučencev? Ali od misijonarjev, ki so pokristjanili in civilizirali Evropo? Ali od svetnikov, junaških borcev za Kristusa in gorečih glasnikov krščanstva? Ne! Ta obtožba prihaja od ljudi, ki so se uprli resničnemu krščanstvu, si izoblikovali neko svoje krščanstvo, ki se ne upira strastem, poželenju mesa, pohlepu po slepečem zlatu in srebru, in napuhu življenja; potem pa so razglasili, da je krščanstvo odpovedalo.

Najdejo se ljudje, ki hočejo tu med papežem in svetom nekako posredovati; ki hočejo, kakor pravijo, Cerkvi samo dobro in ki ne razumejo, zakaj trpi s svetom vred tudi Cerkev na svojem telesu. Kot neki številni neizvoljeni papeži ali moderni protipapeži zatrjujejo, da je to trpljenje Cerkve kazen za njeno dosedanje napačno ravnanje in da se bo zato morala, seveda po njihovih navodilih, za bodočnost reformirati. Toda izvoljeni in kronani papež oznanja proti njim, da trpi Cerkev s svetom vred tudi sama na svojem telesu zato, ker je svet ni maral poslušati in ker ona kot nedolžna nevesta Kristusova mora prenašati na svojem telesu trpljenje, ki je še potrebno, da se dopolni trpljenje Kristusovo. O da, reforma je potrebna! Toda ne reforma Cerkve, ampak reforma sveta, prav kakor je rekel na petem lateranskem koncilu Egidij Kanizij iz Viterba: »Homines per sacra immutari fas est, non sacra per homines!« Ko bo po sedanjih katastrofah potreben nov red v življenju narodov, more biti za nas novi red le tisti red, ki ga je v svojem zadnjem božičnem nagovoru označil papež. Ta novi red mora biti osnovan na neporušni in nespremenljivi skali moralnega zakona, ki ga je Stvarnik sam razodel in ga je On vklesal v srca ljudi z neizbrisljivimi črkami. »Izpolnjevanje tega moralnega zakona, pravi papež, mora glasno poudarjati in pospeševati javno mnenje vseh narodov in vseh držav s tako glasno besedo in enodušno močjo, da se ne bo nihče drznil dvomiti o njem ali slabiti njegovo obveznost.« 

Če vse to, kar smo omenili pri pogledu na današnji svetovni položaj, trpi Cerkev, trpi seveda predvsem glava Cerkve ali papež. Kako upravičeno lahko tudi v tem pogledu rečemo o papežu: Si sente male.

Vendar papeževe bridkosti le niso obupne. Sam pravi, da se je od Kristusa, od Petra in njegovih naslednikov naučil združevati bridkosti s tolažbami.

Papež, ki ga nosijo na prestolu nad glavami množic in ki torej plava med nebom in zemljo, se s tega prestola ozira kvišku proti nebesom in navzdol po množici, ki jo blagoslavlja z božjim blagoslovom; ta papež si je svest dvojne pomoči: pomoči od zgoraj in pomoči od spodaj, božje pomoči in naše pomoči.

Papež trdno zaupa v božjo Previdnost. Pij XII. se jasno zaveda, da vse dogodke zunaj nas in v nas vodi božja Previdnost: »Bog živi in zapoveduje zunaj nas in v nas.« »Vse, kar se pripeti včeraj, danes in jutri, ni učinek slučaja, srečne ali nesrečne usode, ampak posledica dolge in skrivnostne zveze dogodkov, ki jo ureja ali dopušča Previdnost nebeškega Očeta.«

Če božja Previdnost vodi vse dogodke, se tudi izvolitev papeža izvrši po božji Previdnosti. Papež, ki je izvoljen po predpisih Pija X., si je popolnoma lahko svest vse božje pomoči, ki je potrebuje za svoje poslanstvo. Zato pravi Pij X.: Nam Deus, qui imponit onus, manum etiam ipse supponet, ne ei ferendo sit impar; is enim, qui oneris est auctor, Ipse est administrationis adiutor; et ne sub magnitudine gratiae succumbat infirmus, daubit virtutem, qui contulit dignitatem.

Zato je papež Pij XII. že na dan svojega kronanja govoril o svojem zaupanju v božjo pomoč pri svojem poslanstvu, rekoč: »Non Nostris meritis viribusque subnixi, sed Dei gratia confisi, ad potentissimum sapientissimumque Eius nutum frontem reclinamus Nostram, Atque ad Eum convertentes oculos, qui est ,Pater luminum et Deus totius consolationis‘ ... petrianae navis gubernaculo admovemus manus, ut eam per tot fluctus et procellas ad pacis portum dirigamus.«

Prekrasno je govoril papež Pij XII. kardinalskemu zboru 2. junija 1939 o vodstvu božje Previdnosti tudi pri pogledu na svetovne dogodke: »Usoda in sreča narodov je v rokah Onega, ki vlada od zgoraj, ki je Oče luči in vir vsega dobrega v vsem vesoljstvu. Kakor srečo in usodo narodov, ima v svojih rokah tudi človeška srca, ki jih bo nagnil, kamor jih bo hotel. On more razširiti, omejiti, utrditi in naravnati človeško voljo, ne da bi mu bilo treba spreminjati njeno naravo. V človeškem delu je vse slabotno, kakor je slaboten človek: plašne so njegove misli, negotovi njegovi ukrepi, okorna njegova sredstva, omahljivi njegovi koraki, megleni njegovi cilji. V božjem delu pu je vse močno, kakor je močan On sam. Njegovi sklepi ne poznajo dvomov, njegova moč ima vladanje sveta za zabavo in tako rekoč za šaljiv oddih (la sua potenza si diletta e quasi scherzando si recrea nel governo del mondo); njegovo veselje je sredi človeških otrok, in nič se mu ne more upirati; tudi ovire so v njegovih rokah sredstva za oblikovanje stvari in dogodkov, za vodstvo človeških duhov in volj nasproti vzvišenim namenom njegovega usmiljenja in njegove pravičnosti, dveh zvezd vodnic njegovega vesoljnega gospostva. Nanj se opira vse naše trdno zaupanje.« Tako mogočno se torej glasi papežev Credo. Credo v božjo Previdnost.

Prav tako krasno je govoril 28. aprila 1939 duhovnikom adoratorjem o tem, kako je Kristus pri nas, z nami in med nami kot Bog in kot človek v zakramentu presv. Rešnjega Telesa: »Tisti, ki je rekel: ,Jaz sem, ne bojte se', tisti je, ki hodi po valovih stoletij. Gospodar nad človeškimi vetrovi in viharji. On hodi po razburkanih valovih ob strani Cerkve in pred svojo Cerkvijo ... tovariš v veselju in žalosti, v življenju in smrti.«.

Katoliški tradicionalizem v kontemporarni metapolitiki (20.1.2017)

Na tem mestu naj ponovno objavim del zapisa, ki je nastal 20.1.2017, z naslovom Neoreakcija 1. - vprašanje katolištva, in zadeva t.i. katoliški tradicionalizem. Celoten zapis se nahaja na: https://crnagarda.blogspot.com/2017/01/neoreakcija-1-vprasanje-katolistva.html

Podobna stvar je tradicionalistično katolištvo, ki se tudi javlja in išče svoj prostor v neoreakciji. Vsak katoličan, ki v svoji veri postane zrel in jo zavestno sprejme za del svojega življenja in to stori kot svobodno in premišljeno dejanje, je soočen z velikim katoliškim problemom: modernizmom. Tak katoličan uvidi, da je njegova vera, ki je ne dojema tako kot tista dekleta, ki v oprijetih majčkah in kavbojkah plešejo v ritmu duhovne glasbe po raznih duhovnih vajah, temveč jo dojema v neizprosni realnosti, nekako neizpolnjena spričo pomehkuženosti, ki sije iz nasmejanih redovnic in kul duhovnikov. Tudi domači župnik, opazi tak katoličan, je v svojih besedah tako previden in skuša le ugajati župljanom, ki se vse manj zmenijo za vero svojih očetov. Jezus, ki bi moral biti Zmagovalec, tisti, ki je prinesel boj in v njjem zmagal, postaja v raznih pridigah in mladinskih pogovorih hipijevski ideal. Vse bolj se razna srečanja osredotočajo na človeka in ne na Boga. Bog postaja "nori zaljubljenec", ki je nor od ljubezni do človeka.

Vse to se takšnemu zrelemu katoličanu upre in nujno opazi veliko razliko med to retoriko in retoriko onih časov pred 2. vatikanskim koncilom. To ga more le zaposliti in poda se na pot odkrivanja t.i. "tradicionalnega katolištva", a če si hoče to priznati ali ne, prej ali slej se znajde na križišču. Tradicionalno katolištvo, kakor se danes izraža v nekaterih gibanjih, more povzročiti pri takšnem človeku občutek dvoma. Katoličanova vera, kakorkoli se to na prvi pogled sliši morda čudno, se ne začne pri veri v Kristusa, temveč pri veri v Cerkev. In če zaradi odpadniških skupin, ki so bolj pravoverne od Cerkve same ne najde več vere v Cerkev, bo s tem padlo tudi njegovo katolištvo. Druga pot ga more gnati naravnost v tradicionalistično prakticiranje vere zunaj uradne Cerkve, kjer bo namesto prave katoliške identitet naletel le na permanentno ostro kritiko uradne Cerkve, kar morda sprva ne bo opazil, a ga bo to vse bolj oddaljevalo od Cerkve in znašel se bo pred vprašanjem pokornosti avtoriteti. Kam ga bo pot vodila od tam, je drugo vprašanje. Tretja možnost pa je, da bo sprejel veliko razliko med Cerkvijo pred koncilom oz. pred drugo svetovno vojno in med Cerkvijo po njej, a bo ostal v Cerkvi v lastni odločitvi pokornosti avtoriteti in v veri v Svetega Duha.

S tem ne bo sprejel "zmot", ki jih vidi v Cerkvi, ki se boji lastne preteklosti, temveč bo ostal lojalen Cerkvi v njenem neprekinjenem nasledstvu medtem, ko bo doktrinalno ostajal prepričan, da je na teologih, da prepoznajo "zmote" in se vrnejo, ter nejasnosti, ki izvirajo iz modernizma dorečejo v smislu pravovernosti. A kar je še pomembneje, tak človek bo skušal tudi odgovoriti čemu se je Cerkev podala na pot modernizma in ali je res krivda za dekadenco zahoda na plečih Cerkve v smislu njene višje hierarhije.

In to je pravo vprašanje tradicionalnega katolištva, v čem je vrednost katoliške tradicije? V estetiki in zasanjanem zretju v preteklost, ali pa v realni aktivni vrednosti te tradicije iz katere naj se vije kontinuiteta, ki je sicer prirejena času.

A ravno tega vprašanja tradicionalistični katoličani, ki ne ostanejo zavestno lojalni papežu in kleru pod njim, nočejo niti načenjati, ker jih preveč zaposluje vprašanje o tem, kaj sploh je papež, kdaj je nezmotljiv in ali je Cerkev nekaj istega s papežem. Ta permanentna napetost do cerkvene avtoritete se naposled javlja v praktični obsedenosti s papežem in višjim klerom, pri čemer se veliko časa nameni javnemu smešenju papeža in t.i. novus ordo katoličanov. Takšni tradicionalistični katoličani na koncu več ne ločijo vprašanje doktrine od najbolj banalnih vprašanj, ki se ne tičejo več vere, temveč osebnih preferenc posameznih visokih klerikov. To pa zgolj kaže, kako močno zasidrana je njihova obsedenost s "pokvarjenim Rimom".

Tu pa že lahko začnemo govoriti o okuženosti s katoliškim liberalizmom takšnega katolištva, ki posluša one duhovnike "odpadnih" tradicionalističnih ločin, ki v svojih pridigah tolčejo naravnost po avtoriteti sami. Zato velikokrat katoliški tradicionalizem, kakor ga opazujemo denimo v ZDA, postaja lastno protislovje, ki zaradi modernizma Rimske Cerkve, postaja sam bolj modernističen od nje.

Lojalnost je težka reč, preizkušnja, ki ji ni enake. Ravno iz tega razloga ponavadi najbolj navdušujejo oni svetniki, ki so ostajali lojalni sveti Cerkvi kljub odločitvam posameznih škofov in kljub preganjanju in krivičnem postopanju napram njim s strani ostalih klerikov.

A vendar danes takšni tradicionalni katoličani, ki okuženi z libertarizmom prisegajo na estetiko in ne na pomen, ponavadi kličejo v isti glas z najbolj gorečimi nasprotniki svete Cerkve. Da bi ohranili svoj obraz tako skupaj z novimi nacionalisti in vseh vrst libertarci pljuvajo po papežu in Cerkvi, kakor to ponavadi počnejo tisti pomehkuženi katoliški liberalci, ki po raznih televizijskih oddajah, intrevjujih in blogih radi izpostavljajo napake Cerkve, da bi se prikupili večnim nasprotnikom katolištva.

Nekateri katoličani so prepričani, da gre pri vsem cerkvenem vprašanju, le za vprašanje oblike obreda in če se bi nekako zadeve zasukale v to, da bi se novus-ordo maša odstranila in uvedel nazaj izključno predkoncilski obred, menijo bi bilo konec vseh problemov v Cerkvi in družbi.

V neoreakciji je mogoče te katoličane najti na mestih, kjer se pretirano kritizira sveto Cerkev in papeža, pa tudi kjer se poveličuje neko romantično, a zato toliko bolj neživo, tradicijo katoliške Evrope. To pomeni, da se jemlje te podobe in izreke, ki jih ti katoličani postavljajo predse, kot nekakšno resignacijo nad svetom tu in danes, saj v teh idealih ne znajo videti realne formule, s katero bi se lotili aktualnih vprašanj. To pa pomeni, da se v političnem smislu vse preradi zatekajo pod okrilje raznih akatoliških političnih sistemov, ali z drugimi besedami, svojega katolicizma, paradoksalno, ne znajo dojemati totalno.

Naprej!

 

Zdaj že nekaj let zapovrstjo, vedno na začetku leta zatrdim, da se bo na tem projektu kljub vsemu začelo več objavljati, a ko je leto naokrog je jasno, da se ni. V zadnjem letu se je na teh blogih zares malo objavljalo. In če sedaj ponovno zatrdim, da bo pa letos drugače in se bo objavljalo, to pravim bolj prepričano.

V zadnjem letu je bilo na tem blogu objavljenih le osem zapisov, s tem da niso bil objavljen noben zapis naših katoliških avtorjev izpred vojne. Na glavnem blogu NeoDomobranec pa  je bil objavljen en sam zapis, ki pa je bil docela trivialen in se je ukvarjal s sila nepomembno stvarjo. Ta trend se bo torej v tem letu obrnil in se bo objavljalo več. Tu predvsem v oziru na tolmačenje države, resnice, avtoritete, vere, fašizma in korporativizma, na glavnem blogu pa v oziru na domobranstvo, narod, narodno izdajstvo itd. 

Letos je bil na glavnem blogu objavljen zapis z naslovom Ožilje idej, ki se  ukvarja s problemom dedovanja idej v današnji desnici. Sam zapis sicer bolj sodi na ta blog, saj se ukvarja z vprašanji, ki so bliže temam tu, a sem se vseeno odločil, da ga objavim tam, tako zaradi pomanjkanja vsebine v preteklih mesecih, kot zaradi dejstva, da je bil zapis dokaj obsežen in je zajel kar nekaj vprašanj. Seveda se je na koncu izkazalo, da je bil vseeno premalo obsežen in da ponovno ni dovolj jasno izrazil tistega, kar je imel namen izraziti.

Vedno je težava vsakega razmišljanja, da bi lahko bilo smatrano, kakor da svojo kritiko afirmira nekaj nasprotnega ali pa da se postavlja na neko demilitarizirano sredino, od koder more pljuvati čez ene in druge. Vendar kdor pozna ta projekt ve, da temu ni tako. Zelo izrazito je bila tu vedno izražena kritika tistega demokratarskega, libertarnega razmišljanja, da so "vsi isti" in da je ločevanje na levo in desno umetno ustvarjeno. Vse to je lenobno mišljenje, katerega na tem mestu ne boste nikoli našli. Prav ista kritika pritiče tistemu čudnemu strahu pred "ideologijo", ki ga vedno najdemo v povojnih katoliških razmišljanjih, tudi emigrantskih.  Zato če smo proti Ameriki nismo za Rusijo in če kritiziramo desnico in smo mišljenja, da sta kontemporarna levica in desnica bistveno enaki, nismo prepričanja, da ni ne desnega ne levega, niti da sta to dva lažna koncepta. Ne, kot sem nakazal v omenjenem blogu, se desnica in levica po logiki stvari razvijeta bolj ali manj spontano, a se v njunih izrazih, naziranjih in aktivni negaciji in afirmaciji, pokaže ali sta zares avtentični oz. do kolikšne mere sta avtentični.

Problem premika družbe, vsaj kakor ga jaz vidim, od monarhične in hierarhične v demokratično (v izvornem pomenu te besede), je v tem, da pride tu čas za nenehno afirmacijo idej, za aktivno, zavedno in avtonomno odločanje in aktivno forsiranje ideologije. V tem je tisti premik, ki ga sproži liberalna država in soudeleženost ljudstva v organizaciji družbe. To je končno tisto, kar zares pomeni totalitarizem in brez katerega družbe ne more biti.

Sam smatram vse monarhične in demokratične protitotalitariste za utopične sanjače, ki ne vidijo zahtev časa, ki so se razvile pred njimi.

Zato so danes najbolj pomembne teme: svoboda, objektivnost in relativnost resnice, čas, avtonomija odločanja, država, estetika in smisel življenja. Vseh teh tem se bomo v tem letu torej podrobno dotikali. Potrebno je, da gremo globlje od površinskih izrazov in zasledujemo tisto zahtevo, ki smo jo tik pred vojno in posebej med vojno tolikokrat slišali na naši katoliški strani: jasnost idej in samorefleksija. Ne smemo popuščati samim sebi, vsaki stvari moramo predvideti logične ugovore in zavrnitve ter zares ustvariti čisto sliko lastnega naziranja brez vsake sentimentalnosti in ustavljanja pred nekimi nominalnimi koncepti. Imamo jasno tradicijo, tako katoliško, kot slovensko, tako teološko-bivanjsko kot politično-družbeno in na nas je, da gradimo dalje. To je trenutno namreč vse kar lahko zares storimo. Ne moremo sanjariti o nekih velikih družbenih spremembah, lahko pa zato postanemo zares intelektualno in idejno brezkompromisni.

Življenje je prekratko, da bi ga lahko potratili za uživanje, življenje je prekratko, da bi lahko kompromitirali svoje lastne nazore. Ali kakor je zapisal Adolf Vadnjal:

"Ali ni sedaj, v dobi najtežjega trpljenja, prilika, da si izprašamo vest in se skesamo? Kesanje je glavni pogoj preporoda. Ne iščimo krivcev drugod, ne dolžimo tujcev, temveč se vprašajmo, kaj je bilo v nas samih narobe. Ali nismo morda s široko razprtimi jadri zapluli v materialistične vode, verujoč, da bomo dosegli prijetnejše in udobnejše življenje brez napora in težav? Kaj nam je bilo, da smo pozabili, da načela, ki so veljala tisočletja, veljajo še vedno in bodo veljala, dokler bo kaj življenja, da pa je vse zlo v tem, da se ne ravnamo po njih? Ob tem spoznanju bomo mogli odločno zatreti vse, kar nas pogublja."

Božična poslanica 2021

Vse kar danes doživljamo, pretrese in krize, ni nič zares takšnega, za kar bi mogli trditi, da se še nikoli prej ni videlo ali slišalo, vendar je vseeno pomembno zato, ker se dogaja v tem času in ker se dogaja in ker se dogaja nam. Zato ni zares nepomembno, a ni tako pomembno, da bi mogli izvajati iz tega kake daljnosežne uvide ali da bi trdili, da se je prelomilo, kar se prelomiti ne more. Smo v linearni in dinamični zgodovini, ki je neustavljiva in teče iz začetka proti koncu, zato prihaja obdobje za obdobjem in po svoje je logično, da gre za težka in vse težja obdobja. 

Že naša življenja, ki so kakor pomanjšana zgodovina sveta, nam velijo to resnico. Za časom otroštva pridejo drugačni časi in za časom mladosti pridejo še bolj drugačni. Človeka iz dneva v dan srečuje trpljenje in neusmiljena borba življenja ne poneha. Človek iz dneva v dan razpada in propada in lahko je srečen vsakega dne, ki je kolikor toliko brezskrben dan. Za mladostjo pride čas odraslosti in za njim čas starosti očitnega pešanja in ustavljanja. 

Zato ni nič čudnega, če je tudi s svetom tako. Enkrat, ko je svet v času, se spreminja. Vse se spreminja in statičnost sama na sebi je neresnična in vse prevečkrat lažna. Zato se ne gre zanašati, da bo enkrat bolje, marveč le na to, da smo sedaj, v tem trenutku, morebiti mi boljši, kot smo bili prejšnji hip, prejšnji dan, prejšnje obdobje. Kajti v vsem spreminjanju mora biti naša edina naloga, da se boljšamo, da postajamo navkljub vsemu boljši. Bolj katoliški, bolj zagrizeni, radikalni in do sebe neizprosni. Zakaj živimo, če ne zato, da bi se borili? Kaj bi bil vendar smisel tega življenja? Kaj bi bil smisel vsega tega trpljenja, če ne trpljenje samo? Kaj bi bil smisel trpljenja, če ne to, da trpljenje prestanemo in iz njega izidemo boljši?

Trpljenje, borba, naše neuresničene želje, naši porazi v pravičnih prizadevanjih, nesmiselno pešanje in obračanje na slabše, vse to je afirmacija smisla življenja. 

In ko v teh dneh klečimo pred malim novorojenim Odrešenikom Jezusom Kristusom, ki se je, Bog sam, rodil v revščini in v hudem trpljenju umrl na križu, se tega vselej spominjajmo. On nam prinaša srečo in predvsem moč, da bi vse zmogli. Da bi zmogli skozi trpljenje in vso blaznelost, da bi odživeli svoja življenja, izpolnili božjo voljo in slednjič odšli v božji milosti s tega sveta, kakor nam je to od Boga odmerjeno.

Ravno jaslice, ki smo jih, posebno mi Slovenci, razpostavili po vsej naši deželi nam tako zelo približujejo Boga in v njih vidimo posebej mi naše posebno narodno bistvo, ki je zaradi tolikih tegob, preizkušenj in napačnih tolmačenj ter tujih vplivov zakrito in zaničevano. Mi narod poštenih, pobožnih, delavnih in v resnici radikalnih katoličanov, v pravem pomenu te besedne zveze, v tistih malih figuricah pastirčkov, katerim je bilo tako nemudoma oznanjeno rojstvo Boga in Odrešenika vidimo sebe, svoj lasten narod in njegovo pravo bistvo.

Zato ostanimo vselej zakoreninjeni v svoji slovenski narodni tradiciji, udarjajmo po onih, ki jo pačijo in o njej lažejo ter se trudimo, da ostajamo zvesti tej edini statičnosti in zanesljivosti, ki je tisto, kar nas uči sveta katoliška Cerkev, ker le po njej lahko zares trdimo, da smo v edinosti naziranja z našimi predniki.