Intervju z Mahničem dva meseca pred njegovo smrtjo (September 1920)

Dne 20. in 21. septembra je imel urednik »Časa« [dr. Josip Srebrnič] priliko, razgovarjati se o raznih aktualnih problemih z  velespoštovanim presvetlim gospodom biskupom dr. Antonom Mahničem, ki biva sedaj v Zagrebu, težko bolan, a duševno popolnoma čil. Njegove misli so, kakor vedno, pri Kristusu, pri cerkvi, pri Jugoslaviji, pri katoliškem pokretu, pri dijaški mladini. Nekaj takih misli je urednik iz razgovorov s častitljivim biskupom izbral, da jih javnosti izroči. Tako je nastal naslednji dialog, ki ga je 24. septembra biskup sam pregledal in odobril.

»Čital sem pismo, ki ste je Presvetli lani pisali še iz jetništva v Rimu in ki je bilo priobčeno v »Narodni politiki«. Čudil sem se, da ste v njem tako jasno povedali svoje misli o Italiji. Ste li trpeli radi tega pisma kako preganjanje?« 

»Nisem opazil. Sv. Stolica se je vedno zavzemala pri italijanski vladi zame. Njej se moram zahvaliti, da sem se smel zopet v svojo škofijo povrniti.« 

»V pismu se tudi prelepo izražate o Jugoslaviji, Presvetli pravite: »Hrvati, Srbi, Slovenci! Božja je volja, da ostanete na vijeke nerazdruživo ujedinjeni.«

»Tako vedno mislim. Božja volja je bila gotovo, da ie nastala Jugoslavija. Zato jo moramo sprejeti, kakor je. Ne delajo dobro tisti, ki ne marajo pozitivno sodelovati za njeno konsolidacijo. Bog je hotel, da se je tako zgodilo. Kaj bi vendar bilo s Slovenci, če bi Nemci zmagali? Nemci bi vas pomandrali. Krivica se vam godi seveda, da so vas razdelili; a še hujše bi bilo, če bi bili Nemci zmagali. Zato bodimo Bogu hvaležni in delajmo za Jugoslavijo.« 

»Sedaj smo pred volitvami v konstituanto. Volivni boj se bo vršil v znamenju avtonomije, zanjo ali proti njej.« 

»Država je radi ljudstva. Jaz sem za avtonomijo. Razmere so dandanes v Jugoslaviji take, da jo nujno zahtevajo. Liberalci ali demokrati pri nas so za centralizem, ker se to bolj krije z njih kulturnobojnimi tendencami. Toda objektivno-resnični blagor naše države zahteva, da se da pokrajinam avtonomija. Ljudstvo, zadovoljno v pokrajinah, bo državo toliko bolj ljubilo. Centralizem nasprotuje svobodi.« 

»Silno važni problemi stoje pred nami.«

»Res je. Zato svetujem, da se mnogo posvetujete o njih. Ne samo vsak mesec, tudi vsak teden prihajajte skupaj in se posvetujte. Jaz sam sem kot škof mnogokrat odločitev v javnih važnih zadevah, preden sem jo objavil, predložil v pretres senioratu, da se posvetuje o njej, in sem svoje stališče podredil njegovim sklepom. Rečem Vam, da počiva poseben blagoslov božji na takih skupnih posvetih. Posamezniku je sicer dostikrat težko, da mora svoje stališče popraviti ali celo umakniti. Pa premagovanje samega sebe rodi zmerom dobre sadove. Stvari s tem koristimo. Osebe in njih misli stopajo v ozadje, stvar in resnica v ospredje. Zato imejte mnogokrat take posvete. Tudi s Hrvati in Srbi, kadar je treba. Kdor hoče le po svojih mislih delati, se prej ali slej zaleti v svojo škodo in, če javno nastopa, tudi v škodo naroda.«

»Načelo treba varovati povsod.«

»Da, da! Načel ljudje malo poznajo ali pa ne marajo slišati o njih. Breznačelnost je Avstrijo ugonobila. Nekoč sem bil pri visokem, drugače dobrem uradniku v ministrstvu na Dunaju in sem mu rekel: ,Ekscelenca, Vi morate svoje delovanje načelno urediti.' Veste, kaj mi je odgovoril: ,Presvetli, kaj pa je načelo?' Kakor Pilat pred Kristusom! ,Mi moramo delati,' mi je dotični uradnik odvrnil, ,kakor razmere zahtevajo.' Glejte, to je Avstrijo uničilo. Z narodi so delali, kakor so razmere zahtevale Z Bogom in s cerkvijo so delali, kakor so razmere zahtevale. Z mladino, s šolo, s poukom in vzgojo so delali, kakor so razmere zahtevale. To je Avstrijo uničilo. Zatorej načelen nastop in načelno delo vedno, brez izjeme, povsod.« 

»Sedaj se nekaj govori o krščanski podlagi, na kateri naj bi se našli katoličani in pravoslavni.« 

»Sem že slišal o tem. To je zabloda. Nikakor ne gre v načelih popuščati. Kaj pa je pravzaprav ,krščanska' podlaga? Ali vsebuje vso resnico ali pa ne. Vso resnico vsebuje samo katoličanstvo. Motijo se zelo, če mislijo s tem pridobiti le enega pravoslavnega za resnico. Saj pravoslavni poznajo naše dogme; zato morajo kmalu uvideti, da se zastopniki ,krščanske' podlage izneverjajo svojemu katoličanstvu in da niso dosledni. To spoznanje jih mora razočarati; ne more jih pa pridobiti. Taka 'krščanska' podlaga pa tudi pravoslavnim samim silno škoduje, ker jim stavi zapreke pri iskanju resnice. Mi moramo pa resnico, ki jo imamo po katoličanstvu, vedno zastopati, zasebno in javno, v programih in v dejanju, v politiki, v umetnosti, skratka povsod. To zahteva načelo! Ni pa to nobena ovira za eventuelno skupno kooperacijo katoličanov s pravoslavnimi na političnem in socialnem polju, pa tudi pri delu za javno nravnost in pri brambi verske vzgoje v šoli itd.«

»Dosledna načelnost predpostavlja mnogo religioznosti v človeku.« 

»A gotovo! Načelo zahteva celega človeka. Kar mislim in učim, kar spoznavam za dobro in resnično, to moram izvajati v dejanju. To je jasno. To zahteva katoliško načelo. Meni se zdi, da se je v tem oziru pričelo nekaj popuščati. Znane so mi pritožbe, ki se tičejo srednješolske in visokošolske mladine, posebno slovenske. Praktično krščanstvo se je pričelo opuščati, namreč večkratno prejemanje svetih zakramentov, molitev, pridiga, meditacija. Katoličanstvo ni teorija, ni le teoretično razpravljanje o dogmah, o morali, o socialnih problemih; katoličanstvo zahteva dejansko aplikacijo verskega znanja na življenje posameznika in družbe, na zasebno in javno delovanje, na vzgojo, na zakonodajo, na državo. Toda poudarjam, aplikacija mora pričeti najprej pri lastni osebi.« 

»Presvetli imate v tem oziru gotovo posebne želje?«

»Res je, imam jih. Zelo priporočam dijaštvu in inteligenci sploh askezo, to je stalno premagovanje lastnih strasti in slabih nagnjenj. Svoje misli sem v tem oziru povedal v pismu na dijaštvo v Mariboru koncem julija t. l. Vsak človek ima posebne strasti. ,Omne quod est in mundo concupiscentia carnis est et concupiscentia oculorum et superbia vitae.' Ni treba takoj misliti na ravno najnižje strasti. So tudi druge, kjer se mora vsakdo premagovati: gospostvaželjnost, samoljubje, občutljivost, častihlepje, pohlep po bogastvu in udobnosti itd. Ako ni premagovanja, odpove lahko ves človek v odločilnih trenutkih radi ene same strasti, v kateri se ni premagoval. Zato askeza in zopet askeza. Brez nje ni mogoča tudi trdna zveza z Bogom, od katerega prihaja vendar vsa jakost in ves blagoslov na naše delo, zasebno in javno. Tega naj bi se dijaštvo in inteligenca sploh zavedala. ,Qui facit voluntatem Dei, manet in aeternum'.« 

»Presvetli imate mladino zelo radi.«

»Da. Dvajset let sem preživel kot prefekt in ravnatelj deškega semenišča v Gorici med njo. Že moja pokojna mati je bila vedno vesela, kadar so se dijaki zbirali v naši domači hiši na Krasu. Zelo rad se tega spominjam. — Seveda! Kdor ima dijaštvo, ima bodočnost naroda. Če bi si vzgojil iz dijaštva le deset načelnih katoliških narodovih voditeljev, sem brez skrbi za bodočnost. List, kakor je bil .Mentor', bi moral zopet izhajati in služiti bi moral vsem srednješolcem, tudi trgovskim, obrtnim itd. Tudi ,Zora' naj ima zopet posebno prilogo za srednješolce, kakor nekdaj. Zelo je potrebna.«

»Pri nas se skuša osnovati tudi zavod za misijone med pogani.« 

»Bog naj te načrte blagoslovi. Dobro, zelo dobro je Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Toda poganov ne smemo pozabljati. Slovanski katoličani smo — žal — tukaj na zadnjem mestu. Nekaj malega izkazujejo Poljaki v Afriki. Pa jih je 25 milijonov, Čehi nič. Hrvati nič. Slovenci do sedaj tudi ne! Le začnite! In otvorite misijonsko delo z domačimi močmi v posebnih misijonskih provincah v Afriki ali Aziji ali kjerkoli. To delo bo tudi versko življenje doma oplodilo in pomladilo, Bog blagoslovi vse, ki hočejo misijonsko idejo realizirati. Od Slovencev bo prešla tudi k Hrvatom,« 

»In sovražne sile doma?«

»Močne so, a ni se jih treba bati. V Jugoslaviji je postalo židovsko vprašanje, kakor se meni zdi, nekaj strašnega. Ubogi Hrvati v tem oziru! Srečni Slovenci; vi ste tukaj še deviški, Pri Hrvatih nima židovstvo samo industrije in kapitala v svojih rokah, ono zastruplja moralno tudi ljudstvo samo. Tako hoče nad ljudstvom zavladati. Zdi se, da odločuje loža pri nas. Nujno bi bilo potrebno, da bi se na vseh poljih pri Hrvatih započela odločna akcija proti židovskemu vplivu, tudi na gospodarskem polju.« 

»In inteligenca?«

»So nekateri, ki o cerkvi principijelno nočejo nič slišati, A mnogi bi se dali zopet pridobiti za krščanstvo. To je problem, ki bi ga nikjer ne smeli zanemarjati, V Rimu so na Gregorijanski univerzi za svetno inteligenco uvedli posebne filozofske in apologetične kurze, kjer se slušatelji obvežejo, da jih bodo redno obiskovali ter koncem semestra napravili izpit iz absolvirarie tvarine. Na kaj podobnega naj bi se mislilo tudi v Zagrebu in pri vas v Ljubljani, Težava rešitve je v tem, kako naj bi se kurzi zasnovali, da bi jih inteligenca v resnici obiskovala.« 

»Razprave v revijah lahko služijo tudi istemu namenu?«

»Gotovo, Vendar treba imeti pred očmi, da so dandanes duhovi že razdeljeni. Časi niso več taki, kakor tedaj, ko sem jaz začel. Tedaj je bila odločna polemika potrebna, da se je najprej napravila jasnost v načelih. Sedaj bodi polemika bolj v ozadju, dasi se ji nikakor ne smemo odpovedati. Sedaj velja pred vsem z razlogi in dokazi in silo resnice nasprotnike pridobivati zopet Bogu in katoliški cerkvi.« 

V Zagrebu , dne 24. septembra 1920.